Jedro

Tožnik je za svoje psihične težave vedel že pred pravnomočnostjo sodbe, izdane v tem individualnem delovnem sporu, pri tem pa ni ugotovljeno, da tega brez svoje krivde ne bi mogel uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč poleg navedenega ugotovilo, da se v postopku pred sodiščem prve stopnje nikoli ni pojavil dvom v tožnikovo pravdno sposobnost, oziroma da ne bi bil opravilno sposoben. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da bi tožnik ob potrebni skrbnosti lahko predložil svojo zdravstveno dokumentacijo že ob vložitvi tožbe oziroma bi to lahko uveljavljal, še preden je bil postopek končan s pravnomočno sodbo. Zato je njegov predlog za obnovo postopka zakonito zavržen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožnika za obnovo postopka z dne 30. 4. 2014 in zavrnilo zahtevek tožnika in tožene stranke za povrnitev stroškov postopka.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje ali da sklep spremeni in dovoli obnovo postopka. Pritožnik se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da bi ob potrebni skrbnosti lahko pravočasno predložil svojo zdravstveno dokumentacijo. Seveda sme sodišče presojati, ali bi stranka za nova dejstva morala vedeti že prej in v tej zvezi uporablja standard primerne skrbnosti, vendar je težava pri tožniku ravno v tem, kdaj je bil sposoben razumeti posledice svojih (ne)ravnanj. Pritožnik izhaja iz prepričanja, da bi to okoliščino objektivno lahko ugotovil le strokovnjak medicinske stroke ustrezne specialnosti, ki ga je pravočasno tudi predlagal (glej tožbo). Meni, da je očitek sodišča njemu kot psihiatričnemu bolniku, da ni reagiral s primerno skrbnostjo in pravočasno predlagal vse dokaze, neustrezen. V primeru ugotovitvenega razloga iz 10. člena 394. člena ZPP bi bilo potrebno ugotoviti, ali so nova dejstva oziroma prejšnja dejstva podprta z novimi dokazi res takšna, da bi utegnila povzročiti ugodnejšo odločbo za pritožnika. Sodišče bi šele v nadomestnem postopku lahko ocenilo, ali so nova dejstva resnična ali se na nove dokaze res lahko opre odločba. Čeprav je te ocene težko ločiti (kar priznava tudi pravna teorija), bi bilo prav v tem postopku smiselno, da se razveljavitven in nadomestni postopek združita. V nadomestnem postopku bi moralo sodišče postaviti izvedenca, kot ga je tožnik predlagal že v tožbi in ponovil v predlogu za obnovo postopka, saj bi lahko samo strokovnjak ustrezne medicinske stroke ugotovil, da je bil pritožnik razsoden in kdaj bi bilo mogoče uporabiti pravni standard potrebne skrbnosti. Posledično pa je sodišče zmotno zaključilo, da je bil tožnik sposoben pravilno in pravočasno reagirati, ne da bi pred takšno odločitvijo pridobilo mnenje izvedenca. Pritožnik je na naroku dne 3. 7. 2014 opozoril, da je bil zaradi izgube službe do poletja 2013, zaradi zdravstvenega stanja, procesno nesposoben. Po izgubi službe pri toženi stranki leta 2010 se je njegova bolezen izrazito intenzivirala in do leta 2013 skoraj ni funkcioniral. Leta 2013 se je pritožnikovo zdravstveno stanje postopoma zboljševalo, s partnerico sta pričakovala otroka in prav ona ga je prepričala, da se je začel ponovno zdraviti. Na naroku je pritožnik vložil tri izvide zdravnika specialista, ki potrjuje, da je simptomatika bolezni skoraj izvenela, iz obvestila zdravniku z dne 12. 12. 2013 pa je razvidno, da ga je izguba službe na novo pripeljala do izrazitega poslabšanja bolezenskega stanja. Razumljivo je, da je dovoljenost predloga za obnovo postopka, ki se sklicuje na nova dejstva in nove dokaze, odvisna od presoje, ali je pritožnik nova dejstva in nove dokaze mogel uveljavljati brez svoje krivde, preden je bil prejšnji postopek pravnomočno končan. Sodišče se je v izpodbijanem sklepu postavilo na stališče, da je imel pritožnik že v rednem postopku možnost predložiti dokaze, ker je bil poslovno in s tem tudi pravdno sposoben, pritožnik pa nasprotno trdi, da zaradi duševne bolezni ni mogel uspešno uveljavljati svojih pravic in predlagati dokazov. Tožnik predlaga obnovo postopka po 10. točki prvega odstavka 394. člena ZPP, zato je utemeljenost predloga odvisna od uspeha dokazovanja, da bi bila lahko na osnovi novih dejstev in novih dokazov zanj izdana ugodnejša odločitev od tiste, s katero je bil postopek pravnomočno končan. Ker je odgovor na to vprašanje pogoj za dovolitev obnove in šele, če bi sodišče s pomočjo izvedenca dobilo odgovor na to vprašanje, da ta pogoj ni izpolnjen, bi lahko ugotovilo, da je predlog za obnovo nedovoljen in predloga za obnovo postopka po vsebini sploh ne bi obravnavalo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik s predlogom za obnovo postopka uveljavlja obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP, to je, da stranka izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil predlog za obnovo postopka, ki ga je vložil tožnik dne 30. 4. 2014 pravočasen in popoln, zavrglo pa ga je zato, ker je ugotovilo, da je ta predlog nedovoljen.

6. Iz obrazložitve predloga za obnovo postopka je razbrati, da je tožnik kot novo dejstvo po 10. točki 394. člena ZPP uveljavljal obvestilo zdravniku z dne 12. 12. 2013 iz katerega izhaja, da je bil od leta 2004 obravnavan zaradi socialne fobije in obsesivno kompulzivne motnje. Do leta 2009 je bil sprva obravnavan hospitalno v bolnišnici A., kjer je tudi po odpustu iz bolnišnice redno nadaljeval ambulantno zdravljenje. Tožnik je zatrjeval, da iz obvestila zdravniku z dne 12. 12. 2013 izhaja, da njegovo zdravljenje v času vlaganja tožbe še ni bilo zaključeno, da je iz zdravstvenih vzrokov samovoljno prekinil zdravljenje, ponovno pa se je začel zdraviti šele okrog leta 2013. Ob vložitvi tožbe se je zanašal na vlogo sodišča pri vodenju postopka in pričakoval, da bo njegovo sposobnost razsojalo sodišče s pomočjo izvedenca. Z zdravstveno dokumentacijo, ki bi jo lahko predložil kot dokaz, pa ni razpolagal, zato je ni predložil, bi pa se isto lahko ugotovilo z izvedencem. Šele z vročitvijo sklepa sodišča prve stopnje je izvedel, da se sodišče prve stopnje z njegovim zdravstvenim stanjem in posledicami tega stanja ni ukvarjalo, zato je obvestilo zdravniku pridobil sam, vendar šele 12. 12. 2013. 7. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi s sklepom opr. št. Pd 136/2013 z dne 12. 9. 2013 zavrglo tožbo, s katero je tožnik uveljavljal transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ker je tožnik tožbo vložil prepozno, več kot dve leti po prenehanju zaposlitve. Tožniku je pojasnilo, da je zamudil prekluziven rok iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 1022/2013 z dne 19. 3. 2014 zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. V obrazložitvi je navedlo, da je pomembno zdravstveno stanje tožnika ob prenehanju delovnega razmerja, to je dne 31. 10. 2010 ter da tožnik v tožbi ni niti zatrjeval, da bi imel zdravstvene težave že pred oziroma ob prenehanju delovnega razmerja, temveč da so se njegove zdravstvene težave začele pojavljati po prenehanju delovnega razmerja. Pri tem tudi ni konkretiziral, kdaj so se težave pričele in za te navedbe predložil dokaze (npr. zdravniško dokumentacijo). Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da iz navedb tožnika in predloženih dokazov ne izhaja, da tožnik ob prenehanju delovnega razmerja sklenjenega za določen čas ni imel sposobnosti razsojanja in ni upoštevalo dopolnitve pritožbe tožnika, vložene dne 3. 1. 2014, to je po preteku pritožbenega roka, v katerem je tožnik priložil obvestilo zdravnika z dne 12. 12. 2013, ker je bila dopolnitev vložena prepozno.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je predlog tožnika za obnovo postopka nedopusten, saj tožnik ni izkazal, da pridobljenega dokaza - obvestila zdravniku z dne 12. 12. 2013 brez svoje krivde ni mogel pridobiti in uveljaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožnik že v prvotnem postopku pojasnjeval več kot dveletno zamudo z vložitvijo tožbe na transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas s svojim zdravstvenim stanjem in v zvezi s tem le navajal, da ima od prenehanja delovnega razmerja dalje hude zdravstvene težave (čustveno stisko, težave s tesnobo, delovanjem spomina in koncentracijo, obstoj zdravstvenih nihanj), v podkrepitev teh navedb pa ni predložil nobenega dokazila, temveč je predlagal zgolj dokaz s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke. Upoštevajoč, da šele prvič iz obvestila zdravniku z dne 12. 12. 2013 izhaja, da ima tožnik zdravstvene težave psihiatrične narave že v obdobju od leta 2004 do 2010, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik ob vložitvi tožbe na transformacijo delovnega razmerja v juliju 2013 zagotovo poznal svoje zdravstveno stanje v obdobju od leta 2004 do 2010 (v smislu bolnišničnega in ambulantnega zdravljenja v bolnišnici A.), pa tega v prejšnjem postopku do izdaje sklepa o zavrženju tožbe s strani sodišča prve stopnje ni nikdar ne navedel in ne zato predložil dokazov. Tožnik je bil ob vložitvi tožbe v juliju 2013 tudi procesno sposoben, kar je nenazadnje potrdil tudi sam in imel možnost navajati psihiatrično zdravljenje v obdobju od leta 2004 do 2010, pa tega ni storil. Prav tako pa bi že tedaj lahko predložil zdravstveno dokumentacijo za navedeno obdobje in sicer izvide zdravnika specialista (z dne 9. 9. 2005, 12. 9. 2005 ter 25. 4. 2006), pa tega ni storil oziroma ni pojasnil, zakaj navedenih izvidov ni predložil že v okviru postopka pred sodiščem prve stopnje, temveč šele na naroku za obnovo postopka. Pri tem je izpovedal, da je obvestilo zdravniku z dne 12. 12. 2013 pridobil tako, da je sam navezal stike s svojim psihiatrom dr. B.B., pri tem pa ni pojasnil in ni navedel opravičljivega razloga, zakaj navedenega potrdila ni mogel pridobiti že prej.

9. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik za svoje psihične težave vedel že pred pravnomočnostjo sodbe izdane v tem individualnem delovnem sporu, pri tem pa ni ugotovljeno, da tega brez svoje krivde ne bi mogel uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč poleg navedenega ugotovilo, da se v postopku pred sodiščem prve stopnje nikoli ni pojavil dvom v tožnikovo pravdno sposobnost oziroma, da ne bi bil opravilno sposoben. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da bi tožnik ob potrebni skrbnosti lahko predložil svojo zdravstveno dokumentacijo iz leta 2005 in 2006 že ob vložitvi tožbe z dne 24. 7. 2013 oziroma to lahko uveljavljal, še preden je bil postopek končan s pravnomočno sodbo.

10. Ker niso bili niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).