Jedro

Pritožbeno sodišče odgovarja, da tako ravnanje oškodovanca ni bilo njegovo dolžnostno ravnanje, ampak je bilo dolžnostno ravnanje na strani obtoženca, da ravna v skladu z določbo iz prvega odstavka 56. člena ZPrCP, ki mu je pri vključevanju v cestni promet oziroma v promet na prednostno cesto nalagala, da pusti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka, kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je predpisano s prometno signalizacijo označena kot neprednostna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženec videl (in mogel videti) oškodovanca, zato ga je moral pustiti mimo. Pri tem ni pomembno, da je oškodovanec vozil nekoliko prehitro (namesto 70 km/h 78 km/h), saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da to ni imelo relevantnega vpliva. Obtoženec bi moral prečkati prednostno cesto tako, da oškodovancu, ki je vozil po prednostni cesti, ne bi bilo potrebno zavirati ali obvoziti njegovega vozila, da bi preprečil trčenje. Sodišče prve stopnje je nedvomno ugotovilo in temu pritožbeno sodišče pritrjuje, da je kritično situacijo povzročil obtoženec in je oškodovanec prišel v situacijo, ko je moral to kritično situacijo reševati (z zaviranjem ali vožnjo mimo po desni ali levi strani), čeprav to ni bilo njegovo dolžnostno ravnanje, saj bi bilo v nasprotnem primeru pravilo vključevanja v cestni promet po prvem odstavku 56. člena ZPrCP nesmiselno.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi S.P. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega S.P. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1 ter mu je na podlagi istega določila izreklo kazen šest mesecev zapora. Na podlagi 72. člena KZ-1 je obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil kategorije AM, B1, B,G, izdano pri UE, pri čemer se mu ne sme izdati novega vozniškega dovoljenja za čas dveh let. Vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo sodne odločbe. Čas prestan v zaporu se ne všteva v čas trajanja tega ukrepa. Po preteku dveh let sme obtoženi S.P. na novo pridobiti vozniško dovoljenje ob splošnih pogojih, ki so predpisani za pridobitev posameznih vrst vozniških dovoljenj. Na podlagi šestega odstavka 137. člena ZKP je čas od 10.5.2014 do pravnomočnosti sodbe, za katerega je bilo odvzeto vozniško dovoljenje, vštelo v izrečeni varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom.

Proti taki sodbi je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik, ki navaja, da vlaga pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji in kršitve enakega varstva pravic, zakonitosti v kazenskem postopku in pravice do poštenega sojenja torej iz razloga po 1., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije, slednje v zvezi s 6. členom EKČP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je po njegovi oceni v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o izpovedbah v postopku in med samimi zapisniki. Ta očitek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sam pritožnik izhaja iz protispisnih trditev. V nasprotju s tem, kar sta izpovedali priči E.J. in P.K., pritožnik trdi, da sta potrdili, da je do prometne nesreče prišlo na levem smernem vozišču gledano v smeri K. proti Ko., kar pa ne drži, saj to iz izpovedb prej navedenih prič ne izhaja. Sodišče prve stopnje je njuno izpovedbo pravilno povzelo v 8. in 9. točki izpodbijane sodbe, kjer je navedlo, da priča E.J. ni vedela povedati, na katerem voznem pasu je prišlo do trčenja, jasno pa je povedala, da je oškodovanec M.Š. pred trčenjem vozil po svojem voznem pasu. Enako je izpovedal tudi priča P.K., to je, da je obtoženec pred nesrečo vozil po svojem voznem pasu in ko je obtoženec že povzročil kritično situacijo, se mu je skušal izogniti v levo.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo obtoženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist, ravno tako ni zagrešilo kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kot trdi pritožnik. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo drugega izvedenca cestnoprometne stroke. Pritožnik trdi, da je bil to materialnopravno relevanten dokaz, kar je izkazal s strokovnim mnenjem izvedenca Z.S., vendar pritožbeno sodišče tej oceni ne sledi. Sodišče prve stopnje je predvsem v 19. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo zakaj mnenje izvedenca Z.S. ne utemeljuje dokaznega predloga, da sodišče postavi drugega izvedenca cestnoprometne stroke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi niti ne gre za situacijo, ki jo zatrjuje pritožnik, to je, da sta izvedenca (to je sodni izvedenec in izvedenec Z.S.) prišla do različnih zaključkov o vzroku prometne nesreče ter da je eno od obeh mnenj (po oceni pritožnika strokovno mnenje izvedenca Z.S.) za obtoženca razbremenilno. Oba izvedenca sta prišla do enakega zaključka o hitrosti motornega kolesa oškodovanca M.Š. ob trku, to je 78 km/h, zato pritožnik tudi neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje glede ugotovljene hitrosti motornega kolesa ob trku. Izvedenec Z.S. se dejansko ni opredelil do obtoženčeve vožnje, ampak je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhajal iz zmotnega pravnega stališča, da je bil oškodovanec tisti, ki bi moral oceniti namen obtoženca in preprečiti nesrečo, kar je prepričljivo ovrglo sodišče prve stopnje v 19. točki izpodbijane sodbe. Navedeno zmotno stališče izhaja že iz zagovora obtoženca, ki je zatrjeval, da bi ga motorist „lahko obvozil po desni strani“. V obravnavani zadevi je tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno, da je nevarno prometno situacijo povzročil obtoženec, ko je kršil pravilo iz prvega odstavka 56. člena ZPrCP, oškodovanec pa je vozil po prednostni cesti na katero se je vključeval obtoženec, zato zatrjevana oškodovančeva nepravilna in nepravočasna ocena namena obtoženca kot voznika osebnega vozila, ki je pripeljalo iz neprednostne ceste na prednostno cesto kot je izpostavil izvedenec Z.S. v strokovnem mnenju, ne more izključiti (prekiniti) vzročne zveze med kršitvijo v izreku izpodbijane sodbe navedene blanketne določbe in nastalo prometno nesrečo s hudo telesno poškodbo ter krivdo obtoženca za storjeno kaznivo dejanje.

Pritožnikovo opozarjanje na sodbo ESČP v zadevi Matytsina proti Rusiji je za obravnavano zadevo nerelevantno, saj je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku izvedlo tudi strokovno mnenje izvedenca Z.S. in ga ocenilo skupaj z drugimi izvedenimi dokazi, kar pomeni, da obtožencu ni odreklo pravice predlagati in izvajati dokaze v obtoženčevo korist. Je pa sodišče prve stopnje, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca cestnoprometne stroke, ker je pravilno ugotovilo, da to ni potrebno, ker je že na podlagi drugih izvedenih dokazov prišlo do pravilnih in popolnih ugotovitev.

Pri preizkusu pritožbenih navedb v smeri pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje opravilo oceno dokazov skladno z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP in v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP) ter je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo izredno izčrpne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih za vsako posamezno točko sodbe (šesti in sedmi odstavek 364. člena ZKP) ter tistih dejstvih in okoliščinah, ki predstavljajo kontrolne okoliščine za pravno relevantna dejstva. Natančno je analiziralo obtoženčev zagovor ter izpovedbe zaslišanih prič, v dokazno oceno je pravilno umestilo izvid in mnenje sodnega izvedenca cestnoprometne stroke ter izvid in mnenje izvedenca Z.S. ter na podlagi presoje vseh dokazov skupaj (pri tem je pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi) sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi. Argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje podalo za svojo dokazno oceno so logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi ter jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Izpodbijana sodba je popolna.

Pritožbene navedbe ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti, ker izhajajajo iz napačnih trditev, ki nimajo podlage v izpodbijani sodbi in izvedenih dokazih ter enostranske dokazne ocene, ki ne more prepričati. Pritožnik nima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje zanemarilo obtoženčev zagovor, izpovedi prič B.P. in S.K. ter izvedensko mnenje izvedenca Z.S.. Nasprotno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, kot je bilo že zgoraj povedano, obtoženčev zagovor in izpovedbe prič B.P. in S.K. ter izvedensko mnenje izvedenca Z.S. natančno analiziralo in te dokaze vključilo v dokazno oceno ter jim dalo pravo težo. Pritožnik izhaja iz trditve, da sta zagovor obtoženca potrdili priči E.J. in P.K., kar pa ne drži, kot je bilo že zgoraj navedeno. Že okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik na tretji strani pritožbe, da iz izpovedbe priče P.K. izhaja, da je imel oškodovanec „dovolj prostora za obvoz vozila po vozišču glavne ceste“, potrjuje zmotnost stališča, da je bila oškodovančeva dolžnost (in možnost) preprečiti prometno nesrečo tako, da bi obtoženčevo vozilo obvozil po desni strani (kot se je zagovarjal tudi obtoženec), torej da bi moral pravilno in pravočasno oceniti namen obtoženca kot voznika osebnega avtomobila, ki se je iz neprednostne ceste vključeval na prednostno ceno (kot je podal mnenje izvedenec Z.S.). Pritožbeno sodišče odgovarja, da tako ravnanje oškodovanca ni bilo njegovo dolžnostno ravnanje, ampak je bilo dolžnostno ravnanje na strani obtoženca, da ravna v skladu z določbo iz prvega odstavka 56. člena ZPrCP, ki mu je pri vključevanju v cestni promet oziroma v promet na prednostno cesto nalagala, da pusti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka, kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je predpisano s prometno signalizacijo označena kot neprednostna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženec videl (in mogel videti) oškodovanca, zato ga je moral pustiti mimo. Pri tem ni pomembno, da je oškodovanec vozil nekoliko prehitro (namesto 70 km/h 78 km/h), saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da to ni imelo relevantnega vpliva. Obtoženec bi moral prečkati prednostno cesto tako, da oškodovancu, ki je vozil po prednostni cesti, ne bi bilo potrebno zavirati ali obvoziti njegovega vozila, da bi preprečil trčenje. Sodišče prve stopnje je nedvomno ugotovilo in temu pritožbeno sodišče pritrjuje, da je kritično situacijo povzročil obtoženec in je oškodovanec prišel v situacijo, ko je moral to kritično situacijo reševati (z zaviranjem ali vožnjo mimo po desni ali levi strani), čeprav to ni bilo njegovo dolžnostno ravnanje, saj bi bilo v nasprotnem primeru pravilo vključevanja v cestni promet po prvem odstavku 56. člena ZPrCP nesmiselno.

Pritožnik izpostavlja izpovedbi prič B.P. in S.K. ter trdi, da sta njuni izjavi skladni in tudi skladni z obtoženčevim zagovorom, vendar pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, kot je obrazložena v 6. in 7. točki izpodbijane sodbe. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so izpovedbe oškodovanca ter prič E.J. in P.K. verodostojne ter tudi skladne z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca dr. P.V.. Oceni teh prič in izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. P.V. so tako prepričljive, da pritožbeno sodišče nima kaj dodati. Pritožnik izpostavlja obtoženčev zagovor, da se na vozišču ni zaustavil, ampak se je ustavil pred robom cestišča, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in temu pritožbeno sodišče pritrjuje, da so oškodovanec in priči E.J. in P.K. verodostojno izpovedali, da je obtoženec zapeljal na cestišče in se tam ustavil, zaradi česar so oškodovanec in prej navedeni priči ocenili, da jim bo dal prednost (kot je sodišče prve stopnje v 12. točki pravilno povedalo, je to tudi glede na njegovo vključevanje iz stranske ceste edino logično) ter ga želeli obvoziti. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 14. točki izpodbijane sodbe tudi pravilno odgovorilo na obrambno navedbo obtoženca (in s tem tudi na pritožbene navedbe), da tudi če bi držala teza, da je oškodovanec obvozil obtoženca po nasprotnem voznem pasu, bi to še vedno bilo zgolj v posledici tega, da bi se oškodovanec skušal umakniti vozilu obtoženca, kar pa, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, ni bila njegova dolžnost. Pritožnik nadalje nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje še dodatno raziskovati ali je cestno ogledalo pripomoglo k boljši preglednosti ceste. To je zanesljivo ugotovilo že na podlagi obtoženčevega zagovora in drugih izvedenih dokazov, sicer pa preglednost ceste za obtoženca niti ni bila „sporna“.

Nerelevantne so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na trditev, da naj bi bil odsek ceste med Č. in Ko. „pravo dirkališče“ za motoriste, ki v križišče zapeljejo z višjo hitrostjo od predpisane in zaradi vključevanja drugih voznikov v promet s stranske ceste sunkovito zavirajo. Hitrost motornega kolesa oškodovanca neposredno pred trkom je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in o tem podalo prepričljive razloge v 16. do 20. točki izpodbijane sodbe, kjer je tudi prepričljivo ocenilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. P.V. ter s tem zanesljivo ovrglo strokovno mnenje izvedenca Z.S. (v 19. točki izpodbijane sodbe). Opozarjanje pritožnika na mnenje izvedenca Z.S., da je do prometne nesreče prišlo zaradi napačne in nepravočasne ocene voznika motornega kolesa – oškodovanca je pravno nerelevantno, saj je, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, ta izvedenec ocenjeval le ravnanje oškodovanca, vožnjo ter ravnanje obtoženca pa je povsem zanemaril in tudi nepravilno ocenil, da oškodovanca ni videl. Pritožnik trdi (na sedmi strani pritožbe), da oškodovanec ni reagiral na nevarnost, čeprav je imel vse pogoje, kar pomeni, da pritožnik pritrjuje, da je obtoženec oziroma njegova vožnja predstavljala nevarnost za oškodovanca in s tem pravno relevantno vzročno zvezo s prometno nesrečo, ki je sledila, ko je oškodovanec obtoženčevo vozilo skušal obvoziti po levi strani.

Pritožnik tudi nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje, na podlagi 17. člena ZKP, izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki bi ugotovil, ali je bil obtoženec, upoštevaje psihofizične lastnosti, v trenutku prometne nesreče res alkoholiziran s stopnjo, ki se je že bližala tisti, ko oseba ni več sposobna za vožnjo. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko tega dokaza ni izvedlo, saj ni bil potreben. Ugotovilo je, tega pritožnik ne izpodbija, da je imel obtoženec v času prometne nesreče kar 0,76 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, zato pritožbeno sodišče nima pomislekov v oceno sodišča prve stopnje, da se je že bližal tisti stopnji, ko ni bil več sposoben za vožnjo, saj na tako sklepanje napotuje že določba o pridržanju po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZPrCP, ki določa, da policist pridrži voznika, pri katerem je bilo s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola ugotovljeno, da ima v organizmu več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Voznik s tolikšno količino alkohola v izdihanem zraku ni sposoben varne vožnje, saj ga sicer ne bi bilo potrebno pridržati. Občutku obtoženca, da je bil tedaj sposoben za vožnjo, kar izpostavlja pritožnik v pritožbi, je sodišče prve stopnje dalo pravi pomen v 21. točki izpodbijane sodbe.

Preizkus odločb o kazenski sankciji in varnostnem ukrepu v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije in varnostnega ukrepa. V zadostni meri je upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, tudi tiste, ki jih izpostavlja pritožnik ter je obtožencu, potem ko je pravilno ugotovilo, da pogojna obsodba ni utemeljena, izreklo primerno zaporno kazen. Ravnalo je tudi pravilno, ko je obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja. To je prepričljivo obrazložilo v 24. in 25. točki izpodbijane sodbe. Trditev pritožnika, da je sodišče prve stopnje kršilo 22. člen Ustave, ne drži, saj iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine, ki so vplivale na izrečeno zaporno kazen in tiste, ki so terjale izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja. Ocena pritožbenega sodišča je, da v odločbo o kazenski sankciji in odločbo o varnostnem ukrepu ni potrebno poseči. Pritožnik tudi neutemeljeno izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka. Ker je bil obtoženec spoznan za krivega, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP). Res je, da sme sodišče v odločbi, v kateri je odločeno o stroških, obtoženca oprostiti povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obtoženca ali oseb, ki jih je obtoženec dolžan vzdrževati, vendar je dokazno breme o tem, da so podani pogoji za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka, na strani obtoženca. Okoliščini, ki jih izpostavlja pritožnik, to je, da prejema pokojnino v višini 421,00 EUR ter da je le lastnik hiše v kateri prebiva, sami zase ne opravičujeta oprostitve plačila stroškov kazenskega postopka. Če pa se bo v nadaljevanju izkazalo, da so stroški kazenskega postopka tako visoki, da bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obtoženca, bo lahko to podlaga za postopanje obtoženca in sodišča po četrtem odstavku 95. člena ZKP, ki določa oprostitev povrnitve stroškov kazenskega postopka, odložitev plačila stroškov kazenskega postopka ali dovolitev, da se ti povrnejo v obrokih.

Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na pravi stopnji.