Jedro

Dokaz z mnenjem strokovnjaka, ki ga je pridobila obramba sama, je bil na glavni obravnavi izveden. Sodišče ni zavrnilo dokaznega predloga še preden je slišalo dokaze, ki bi obsojenca utegnili razbremeniti. Ocenilo je, da dokaz, ki ga je pridobila obramba (mnenje strokovnjaka) ni razbremenilen in da na podlagi tega dokaza ni mogoče sklepati, da izvedensko mnenje odrejenega izvedenca ni strokovno in popolno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 11. marca 2015 obsojenega S. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika. Izreklo mu je kazen šest mesecev zapora in varnostni ukrep odvzem vozniškega dovoljenja za vožnjo kategorije AM, B1, B, in G, izdanega pri UE Sežana. Odločilo je, da se obsojencu ne sme izdati novega vozniškega dovoljenja za čas dveh let. Na podlagi določbe šestega odstavka 137. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu čas odvzema vozniškega dovoljenja od 10. 5. 2014 pa do pravnomočnosti sodbe vštelo v izrečeni varnostni ukrep. Skladno z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo naknadno odmerjeni s posebnim sklepom. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 27. avgusta 2015 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve enakega varstva pravic, zakonitosti v kazenskem postopku in pravice do poštenega sojenja, to je po navedbah vložnika, iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter 22., 25. in 29. člena Ustave RS v zvezi s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da jo zavrne. Kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva, niso podane, zagovornik pa uveljavlja tudi razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državnega tožilca se zagovornik in obsojenec nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da je v razlogih sodbe sodišča prve stopnje precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izpovedbah med postopkom in zapisniki, zagovornik zatrjuje z navedbami, da je sodišče v pravnomočni sodbi prišlo do zaključka, da je obsojenec izsilil prednost oškodovancu pri vožnji na podlagi izpovedb oškodovanca, njegove sopotnice ter njunega prijatelja P. K., zaslišanih kot priče. Citirane del izpovedbe priče E. J. (sopotnice oškodovanca), da je najprej izpovedala, da ne ve, na kateri strani smernega vozišča je prišlo do trka, v nadaljevanju pa je izpovedala, da se ji je zdelo logično, da voznik M. Š. (oškodovanec) zapelje na nasprotni vozni pas, saj je bil pas prost. Glede na navedeno je zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana.

7. Zagovornik uveljavlja tako imenovano protispisnost, ki je podana tedaj, kadar sodišče v sodbi v nasprotju z njegovo vsebino reproducira vsebino izvedenega dokaza in na podlagi takšne napačne reprodukcije napravi zaključke o odločilnih dejstvih. Že sodišče druge stopnje je na smiselno enake navedbe v pritožbi v točki 4 sodbe odgovorilo, da je sodišče prve stopnje v točki 8 sodbe izpovedbo priče E. J. pravilno povzelo, torej, da reprodukcija izpovedbe te priče ni v nasprotju z vsebino njene izpovedbe. Zagovornik ne zatrjuje, da je sodišče reproduciralo dokaz v nasprotju z njegovo vsebino, ampak se ne strinja z zaključki, sprejetimi v pravnomočni sodbi, da je obsojenec kršil določbo 1. točke prvega odstavka 56. člena Zakona o pravilih cestnega prometa. Nestrinjanje z dokaznimi zaključki, sprejetimi v pravnomočni sodbi, pa ne pomeni uveljavljanja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

8. Isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornik očita tudi sodišču druge stopnje, češ, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb, s katerim je izpodbijal zaključke prvostopenjskega sodišča, da priči E. J. in M. Š. nista zainteresirana za izid postopka. Pojasnjuje, da sta oba oškodovanca in da sta zato zagotovo zainteresirana za izid postopka, saj bosta lahko na podlagi pravnomočno ugotovljene krivde, ali pa morda že sta, pred pristojno zavarovalnico vložila odškodninski zahtevek. Prav tako pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe o sledi zaviranja na cestišču (gre za najdeno zavorno sled, dolžine 0,9 m, za katero zagovornik ocenjuje, da ne more pripadati motornemu kolesu, motorista Š). V zvezi s pritožbeno navedbo o zavornih sledeh, je drugostopenjsko sodišče navedlo le, da so navedbe o nevarnem odseku, kjer se je pripetila nezgoda, brezpredmetne. Ker pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, je bila obsojencu kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, in sodbe sodišča druge stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti. Vlagatelju pa niti ni znano, ali se je drugostopenjsko sodišče z njegovimi navedbami seznanilo.

9. V obravnavani zadevi je bila opravljena javna seja senata po prvem odstavku 378. člena ZKP, na katero je pristopila odvetniška kandidatka, A. R., pri odvetniku B. G., ki dopolnitve poročila sodnice poročevalke ni predlagala, je pa predstavila na seji vsebino pritožbe zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje, kar je zabeleženo v zapisniku o pritožbeni seji v navzočnosti strank, na listovni številki 252 spisa. Javna seja je namenjena predstavitvi stanja stvari, v povezavi s pritožbenimi navedbami, in na javni seji je bila pritožba predstavljena. Predstavila jo je odvetniška kandidatka zagovornika, podano je bilo poročilo o stanju stvari, na katerega ni bilo pripomb. Zagovornik tako popolnoma neutemeljeno zatrjuje, da mu ni niti znano, ali se je senat seznanil s pritožbenimi navedbami.

10. Kršitev, ki jo očita pritožbenemu sodišču, zagovornik kvalificira kot absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Bistvo zagovornikovega očitka je, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, to je, da pritožbenih navedb ni presodilo, ter da do njih ni zavzelo stališča. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Če sodišče druge stopnje ne odgovori na vse pritožbene navedbe, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo zatrjuje zagovornik, ampak lahko krši določbo prvega odstavka 395. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je dolžno presoditi in obrazložiti vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, in je o njih dolžno zavzeti stališče. Obveznost sodišča, da svojo odločitev ustrezno obrazloži, izhaja že iz 22. člena Ustave RS. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na relevantne pritožbene navedbe, del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS, kar sicer pravilno poudarja zagovornik. Z obrazloženo sodno odločbo je sodišče tako dolžno z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev (odločba Ustavnega sodišča Up-266/04 in druge, ali sodba Vrhovnega sodišča I Ips 225/2006 in druge). Vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevam standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da pritožbenih navedb ni prezrlo. Ni pa dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti, ker pravno niso relevantne oziroma so očitno neutemeljene. V primeru, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je lahko podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. S trditvami, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na navedbe zagovornika, da sta priči J. in Š. zainteresirani za izid postopka in da se ni opredelilo do navedb v zvezi z zavorno sledjo, zagovornik predvsem zatrjuje, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Zagovornik namreč obrazlaga, zakaj priči Š. in J. naj ne bi bili verodostojni oziroma sta zainteresirani za izid postopka, in ocenjuje, da zavorna sled v dolžini 0,9 m ne pripada zaviranju z motornim kolesom oškodovanca. Trdi torej, da dejstva, ki so ugotovljena v pravnomočni sodbi o zavorni sledi in presoji, da sta priči verodostojni, niso pravilno ugotovljena. Ne drži pa tudi, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe. Pritožbeno sodišče je v točki 9 sodbe pritrdilo oceni prvostopenjskega sodišča, da so izpovedbe oškodovanca ter prič E. J. in P. K. verodostojne (ocena v sodbi sodišča prve stopnje, v točki 10, na strani 6 sodbe). Že vložnik sam navaja, da sodišče druge stopnje pritožbenih navedb o zavorni sledi ni spregledalo oziroma jih ni prezrlo, ko citira navedbo sodišča druge stopnje. Sicer pa je drugostopenjsko sodišče na podlagi presoje pritožbenih navedb ocenilo in presodilo, ko je pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno (točke 7 do 12 sodbe sodišča druge stopnje).

11. Vložnik zahteve ni niti utemeljil, kako naj bi kršitev, ki jo nakazuje s svojimi navedbami, vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, saj ni obrazložil vzročne zveze med domnevno kršitvijo določb kazenskega postopka in tem, da je odločba višjega sodišča nezakonita. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje opredelilo do relevantnih pritožbenih navedb in sodba tudi zadosti standardu obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje. Zagovornik zato tudi neutemeljeno zatrjuje, da je bila obsojencu kršena pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS.

12. Zagovornik izpodbija odločitev sodišča, o zavrnitvi dokaznega predloga za imenovanje novega izvedenca cestno-prometne stroke. Meni, da je z zavrnitvijo sodišče kršilo obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Sodišče prve stopnje bi moralo postaviti drugega izvedenca cestno-prometne stroke, saj je obramba angažirala svojega izvedenca, in zagovornik trdi, da se izvedenski mnenji o hitrosti vožnje oškodovanca razlikujeta in da je izvedenec S. (ki ga je angažirala obramba) pojasnil, da je bila hitrost motorista gotovo višja, kot jo je ugotovil tudi sam (78 km/h). Pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljuje s citiranjem razlogov iz odločb Ustavnega sodišča Up-34/93 in Up-13/93, da je v dvomu vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sklicuje se tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Matytsina proti Rusiji, št. 58428/10 z dne 27. 3. 2014. ESČP je ugotovilo kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP, ker obrambi ni bilo omogočeno sodelovanje v postopkih pridobivanja izvedenskih mnenj, sodišče pa ni dopustilo dokaza z mnenji strokovnjakov, ki jih je obramba pridobila sama. V navedeni zadevi je obramba obdolženke neuspešno uveljavljala predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja. ESČP je pritrdilo pritožnici, da ji je sodišče v nasprotju z načelom kontradiktornosti odreklo pravico predlagati dokaze v njeno korist. Zagovornik navaja, da obravnavana kazenska zadeva sicer ni identična s citirano sodbo ESČP, saj je sodišče dokaz z izvedenskim mnenjem izvedenca S. dopustilo, ni pa sledilo predlogu, da se postavi drugi izvedenec. Od tu naprej po oceni zagovornika obstajajo vzporednice med obravnavano kazensko zadevo in navedenim primerom iz prakse ESČP. Ker sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu, ampak ga je zavrnilo, je po oceni zagovornika kršilo 22. člen Ustave RS, saj je bil dokazni predlog zavrnjen, še preden je sodišče slišalo dokaze, ki bi vlagatelja, torej obsojenca, utegnile razbremenjevati. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznega predloga kršilo obsojenčevo pravico iz 22. in 29. člena Ustave RS ter 6. člen EKČP. 13. Na vsebinsko enake navedbe v pritožbi je odgovorilo že višje sodišče v točki 5 sodbe. Razloge Vrhovno sodišče sprejema. V tej kazenski zadevi je sodišče odredilo izvedenstvo izvedenca cestno-prometne stroke. Izvedensko mnenje je bilo posredovano strankam, izvedenec pa je bil na glavni obravnavi tudi zaslišan. Obrambi je bila tako dana možnost, da izvedensko mnenje neposredno preizkusi. Zagovornik je v postopku pred sodiščem prve stopnje predložil strokovno mnenje drugega izvedenca cestno-prometne stroke. Gre za strokovnjaka, ki ga je angažirala stranka, in je lahko strankin pomočnik, ki ji s strokovnim znanjem in izkušnjami pomaga pri uveljavitvi pravic. Takšno zasebno strokovno mnenje lahko pomeni za sodišče dokazni predlog, naj odredi izvedenstvo ali novo izvedenstvo, ki bo šele imelo pomen dokaza v kazenskem postopku. Stranke pa imajo tudi pravico izjaviti se oziroma se opredeliti o izdelanem izvedenskem mnenju, kar pomeni, da imajo pravico dajati pripombe, ugovore zoper mnenje, zahtevati, da naj izvedenec da dodatna pojasnila. Po določbi 257. člena ZKP sodišče odredi drugega izvedenca, če je njegov izvid nejasen, nepopoln ali sam s seboj, ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Sodišče mora tako navedene pomanjkljivosti in neskladja v izvidu izvedenca odpraviti z njegovim zaslišanjem in le v primeru, če tega ne more storiti, ponovi dokazovanje z novim izvedencem. Enako ravna sodišče tudi, kadar ne gre za pomanjkljivosti v izvidu izvedenca, temveč samo v njegovem mnenju (258. člen ZKP). Sodišče je tako o pravilnosti in popolnosti izvedenskega mnenja dolžno presojati že samo, ne glede na predloge strank. Stranke pa imajo pravico opozarjati sodišče na nejasnosti, nepopolnosti in nasprotja, ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju. Sodišče bo ugodilo predlogu za postavitev drugega izvedenca ali za dopolnitev izvedenskega mnenja takrat, ko bo stranka utemeljeno argumentirala dvom v strokovnost in pravilnost danega izvedenskega mnenja, ali v takšnem obsegu, da se pomanjkljivosti in nasprotja še dajo odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvedenca, ali pa se s ponovnim zaslišanjem izvedenca več sploh ne morejo odpraviti.

14. Sodišče prve stopnje je presodilo izvedensko mnenje odrejenega izvedenca, prav tako pa je tudi ocenilo strokovno mnenje, ki ga je predložil obdolženec sam. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju izvedenca, ki ga je odredilo, v povezavi z izvedenimi dokazi, presodilo, da je mnenje odrejenega sodnega izvedenca strokovno in popolno. Presodilo je, da je izvedensko mnenje v skladu s pravili stroke in prepričljivo, in ga ocenilo tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, to je listinami in izpovedbami prič. Stališču prvostopenjskega sodišča je v okviru presoje pravilnosti in popolnosti v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, in pri presoji, da novo izvedenstvo ni potrebno, pritrdilo sodišče druge stopnje v točki 5 sodbe. Sodišče prve stopnje je strokovno mnenje izvedenca S. ocenilo. V točki 19 sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo nelogičnosti in nedoslednosti v mnenju, ki jih je izrecno izpostavilo: da je bil oškodovanec, ki je vozil po prednostni cesti tisti, ki bi moral oceniti namen obsojenca in preprečiti nesrečo, to je, bi moral predvideti, da bo obsojenec, ki je vozilo najprej ustavil tudi speljal, in dati prednost vozilu, ki je prihajalo s stranske ceste, da prečka glavno cesto, da si strokovnjak, ki ga je angažirala obramba, ni ogledal poškodovanih vozil in tudi ni bil na kraju nesreče, da strokovnjak ni upošteval, da je obsojenec z večjim delom svojega vozila zapeljal na glavno cesto, kar je bistveno izboljšalo njegovo vidno polje, da je bilo križišče tudi opremljeno s potrebnimi pomagali, to je z ogledalom, ki je tudi znatno povečalo vidljivost. Ugotovilo je tudi, da je izvedenec S., tako kot odrejeni izvedenec, izračunal, da je bila hitrost motorista 78 km/h, zato trditev zagovornika, da je bila hitrost višja pomeni nedovoljeno nasprotovanje dejanskim ugotovitvam v pravnomočni sodbi.

15. Sodišče prve stopnje je torej presodilo, da mnenje strokovnjaka, ki ga je angažirala stranka ni takšno, da bi lahko predstavljalo relevanten dokazni predlog. Presodilo je, da obramba svojemu dokaznemu bremenu, ko je angažirala strokovnjaka cestno-prometne stroke, ni zadostila. Obramba namreč svojemu dokaznemu bremenu zadosti le, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, dokazno sredstvo, in z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu, ter da bo dokaz v korist obdolženca. Sodišče je pri zavrnitvi dokaznega predloga po presoji navedb v strokovnem mnenju ugotovilo, da dokaz ni pravno relevanten. Ob ugotovitvi nelogičnosti in nejasnosti v mnenju angažiranega strokovnjaka je utemeljeno ocenilo, da dokazni predlog, da se postavi drug izvedenec cestno-prometne stroke ni pravno relevanten in pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in da izvedba dokaza ne bi privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornikove trditve, da je bila, ker sodišče ni odredilo novega izvedenca cestno-prometne stroke, kršena obsojenčeva pravica do obrambe in pravica do enakega varstva pravic ter 6. člen EKČP, so zato neutemeljene.

16. Ni se mogoče strinjati z zagovornikom, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog, še preden je slišalo dokaze, ki bi obsojenca utegnile razbremenjevati. Sodišče je dokaz, ki ga je predložila obramba ocenilo kot takšnega, da za obsojenca ni razbremenilen, in da na podlagi tega dokaza, ni mogoče sklepati, da izvedensko mnenje postavljenega izvedenca ni strokovno in popolno, ter da bi bilo potrebno, ker je izvedensko mnenje takšno, da ga ni mogoče preizkusiti, postaviti novega izvedenca cestno-prometne stroke. Kot pa je poudarilo že sodišče druge stopnje v točki 6 sodbe, sodba ESČP v zadevi Matytsina proti Rusiji za obravnavano zadevo ni relevantna, saj obravnava drugačno procesno situacijo, to je situacijo, ko pritožnici ni bila dana možnost, da predstavi drugačno in drugo izvedensko mnenje. Dokaz z mnenjem strokovnjaka, ki ga je obramba pridobila sama, je bil v obravnavani zadevi izveden.

17. Ker kršitve zakona po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in ker zagovornik uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno (člen 425 ZKP), je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Odločba o stroških temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7111 in 7152 Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti te zadeve in obsojenčevih premoženjskih razmer.