Jedro

Sodišče druge stopnje je štelo tek roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi od razloga, ki ni predhodno ugotovljeni odpovedni razlog, zato je podano nasprotje med razlogi o odločilnem dejstvu.

ZJU, ki je v razmerju do ZDR specialen zakon, nastanek odpovednega razloga (in s tem začetek teka roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi) izrecno veže na spremembo akta.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za ugotovitev (pravilno: je ugotovilo), da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 1. 6. 2012, nezakonita, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 2. 9. 2012 in da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Presodilo je, da odpovednega razloga, ki bi izviral iz delodajalčeve sfere, ni bilo.

2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje iz drugih razlogov. Dokazni postopek je dopolnilo z dodatnim zaslišanjem strank in ponovitvijo ostalih dokazov, izvedenih pred sodiščem prve stopnje. Ni se strinjalo s presojo, da odpovednega razloga, ki bi izviral iz delodajalčeve sfere ni bilo, je pa po izvedbi dokazov ugotovilo, da je odpovedni razlog nastal najkasneje 26. 10. 2011, zato je odpoved, podana 1. 6. 2012, prepozna. Prekoračen naj bi bil šestmesečni subjektivni (pravilno: objektivni) rok iz šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodbama nižjih sodišč očita nerazumljivost in nepreverljivost ter da nista obravnavali dejstev in okoliščin v korist tožene stranke. Navaja, da je sodišče druge stopnje le povzelo navedbe strank, ni pa napravilo sinteze med pravnim pravilom in dejanskim stanjem, to je, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka o datumu nastanka odpovednega razloga. Meni, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato zaključek o zamudi roka za odpoved ni logičen. Sodišče je slepo sledilo le tožnikovi izpovedi in zanemarilo vrsto odločilnih dejstev, pri čemer ni sprejelo natančnega dokaznega sklepa. Ni ocenilo vseh dokazov, zato dokazna ocena ni narejena v skladu z 8. členom ZPP. Dejstva je nekritično izluščilo v prid tožeči stranki in prikrojilo vsebino dejanskega stanja, ki ne izhaja iz izvedenih zaslišanj. Zato se mu očita kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče po mnenju revidentke prihaja v nasprotje samo s sabo, ko povzame tožnikovo trditev, da se obseg dela, ki ga je opravljal, ni zmanjšal vse do odpovedi, nato pa ugotavlja, da (tudi po tožnikovi izpovedi) od 26. 10. 2011 sploh ni več opravljal nalog, za katere je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ker je obrazložitev v nasprotju sama s sabo, naj bi bila podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neresnična naj bi bila nadalje navedba, da naj bi župan potrdil sestanek z dne 26. 10. 2011, saj iz njegove izpovedi to ne izhaja. Revidentka meni, da je tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. V prvi vrsti se dokazni postopek sploh ni izvajal v smeri ugotavljanja nastanka poslovnega razloga. Sicer pa delodajalec sam oceni, kdaj je nastal odpovedni razlog. Konkretno se je to zgodilo ob odpovedi sami. Revidentka opozarja tudi na Konvencijo MOD št. 158, ki ne predvideva roka za podajo odpovedi in določbe novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka oziroma razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz vsebine revizijskih navedb izhaja, da tožena stranka sodišču druge stopnje dejansko očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki ni dovoljen revizijski razlog, in pa zmotno uporabo materialnega prava.

8. Utemeljeno pa revizija opozarja na nelogičnost zaključka glede pravočasnosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in na nasprotujoče si razloge o odločilnih dejstvih, s čimer uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Eno od odločilnih dejstev v sporu o zakonitosti take odpovedi pogodbe o zaposlitvi je njena pravočasnost, glede katere pa si razlogi izpodbijane sodbe nasprotujejo. Tožnik je javni uslužbenec, zato se glede razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ne uporabljajo določbe ZDR, pač pa Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji). Tako določa prvi odstavek 156. člena ZJU. Javnemu uslužbencu lahko delovno razmerje preneha zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali podobnih razlogov (drugi odstavek 156. člena ZJU). Obstoj tako opredeljenega razloga je sodišče druge stopnje ugotovilo, in sicer, da se je zaradi znižanja obsega financiranja občin s strani države in manjšega obsega proračunskih sredstev za investicije zmanjšal obseg del na delovnem mestu strokovni sodelavec za investicije, ki ga je tožena stranka posledično 1. 6. 2012 v aktu o sistemizaciji ukinila. Vendar pa je v nadaljevanju (15. točka obrazložitve) ugotovilo, da je odpoved prepozna, ker je podana po poteku šestih mesecev od odvzema nalog in pooblastil ter predodelitve nalog drugim zaposlenim (odpovedni razlog naj bi nastal 26. 10. 2011, ko naj bi župan tožniku odvzel vsa pooblastila). To pomeni, da je sodišče druge stopnje štelo tek roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi od razloga, ki ni predhodno ugotovljeni odpovedni razlog.

10. Navedeno nasprotje med razlogi o odločilnem dejstvu ima za posledico absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje ugotovljeno nasprotje odpraviti. Pri tem pa mora biti pozorno tudi na pravilno uporabo materialnega prava, zlasti na tretji odstavek 156. člena ZJU, ki določa, da je podlaga za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja oziroma premestitev iz poslovnega razloga sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. ZJU, ki je v razmerju do ZDR specialen zakon, nastanek odpovednega razloga (in s tem začetek teka roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi) izrecno veže na spremembo akta. Če bo sodišče druge stopnje na tej materialnopravni podlagi ugotovilo, da je odpoved pravočasna, se bo moralo pri odločanju o pritožbi opredeliti tudi do drugih dejstev, ki so bila odločilna v sodbi sodišča prve stopnje in iz katerih smiselno izhaja, da naj bi bil poslovni razlog le navidezen (1).

11. Do drugih revizijskih navedb se Vrhovno sodišče zaradi ugotovljene bistvene kršitve ne opredeljuje.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka tožnikovo delovno mesto sicer ukinila, da pa je bil pravi razlog za odpoved drugje.