Jedro

Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je nastal tistega dne, ko je tožena stranka tožniku odvzela projekte in vsa pooblastila za vodenje projektov in so bile naloge tožnika prerazporejene na druge zaposlene. Ker je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po poteku 6-mesečnega subjektivnega zakonskega roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.035,53 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 1. 6. 2012 nezakonita ter da se sklep tožene stranke z dne 1. 6. 2012 in sklep Vlade RS - Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 25. 7. 2012 razveljavita; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 2. 9. 2012, temveč še vedno traja ter je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od 2. 9. 2012 dalje obračunati mesečno plačo v bruto znesku 1.290,73 EUR, od teh bruto zneskov obračunati in izplačati davke in prispevke iz delovnega razmerja ter tožniku izplačati neto plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ter ga prijaviti v vsa zavarovanja in mu priznati delovno dobo, vse v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati pravdne stroške v višini 821,00 EUR, v 15 dneh od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, posledično zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju pritožbe je obrazložitev sodbe nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Sodišče v obrazložitvi sodbe tako pod točko 8 povzema, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vezana na konkretno osebo in ni bila dana iz poslovnih razlogov. Tožena stranka je večkrat poudarila, da je bila tožniku primorana predložiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in spoštovati določila zakona (54. člen ZDR) in odločitve državnega organa (Inšpektorata RS za delo z dne 12. 3. 2012). Sodba sodišča ni jasna, ko navaja, da bi dopustitev takšnega ravnanja toženca vodila k anarhiji oziroma k nespoštovanju izvršitve odločb državnih organov. Sodišče ne pojasni, zakaj bi takšno postopanje tožene stranke, s predložitvijo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in nato po izdaji ustreznih dokumentov, podaja odpovedi delavcu iz poslovnih razlogov, pomenilo anarhijo. Dejstvo je, da je tožnik imel sklenjeno pogodbo za določen čas, več kot dve leti in zato mu je tožena stranka tudi ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka je pojasnila, da so na področju investicij že bili zaposleni delavci, ki so opravljali in nadzirali ter koordinirali investicije na posameznih področjih občine, tožnik pa je koordiniral in nadziral zgolj posamezne projektne naloge, ki so imele naravo začasnosti. Tožena stranka je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi v roku šestih mesecev od nastopa razloga za odpoved in je tudi dokazala, da je bil pogoj za odpoved izpolnjen. Tekom postopka je jasno dokazala, da je postalo tožnikovo delo nepotrebno in ta okoliščina ni bila vezana na konkretnega delavca, pač pa zgolj na sam delovni proces in omejena proračunska sredstva. Tožena stranka je tožniku s sklepom z dne 1. 6. 2012, na podlagi 156. in 158. člena ZJU, redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga s 30-dnevnim odpovednim rokom, ker tožnika po izvedbi reorganizacije in ukinitvi delovnega mesta „Strokovni sodelavec ... VII/I“ v Oddelku ..., ni bilo mogoče premestiti v skladu z določbo 158. člena ZJU. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da se v celoti strinja z odločitvijo sodišča. Pri toženi stranki ni bilo poslovnega razloga za podajo odpovedi, saj se obseg del in nalog, ki jih je tožnik opravljal ni zmanjšal. Dejstvo je bilo, da se je želela tožnika znebiti, zato je skonstruirala nezakonit postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi samo tožniku in nikomur drugemu, čeprav je bil tožnik edini, ki je na Oddelku ... imel ustrezno izobrazbo gradbene smeri. Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi skladno z določbo 2. odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) opravilo pritožbeno obravnavo. Na pritožbeni obravnavi je pritožbeno sodišče ponovilo dokaze, izvedene pred sodiščem prve stopnje in dodatno zaslišalo tožnika ter zakonitega zastopnika tožene stranke A.A. ter prebralo zapisnik o glavni obravnavi ter vpogledalo listine v spisu v prilogah A (A1 do A18) ter B (B10 do B21).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar pa dokazna ocena sodišča prve stopnje ni bila pravilna in dovolj prepričljiva.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožena stranka s tožnikom dne 30. 3. 2012 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec ... VII/I v Oddelku ..., za nedoločen čas. Predhodno pa je imel tožnik sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas in sicer za obdobje od 28. 9. 2009 do 27. 9. 2010 ter za obdobje od 28. 9. 2010 do 27. 9. 2012. Tožena stranka je tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 3. 2012, na podlagi odločbe Inšpektorata za delo RS z dne 22. 2. 2012, s katero je inšpektor toženi stranki naložil sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Dne 1. 6. 2012 pa je začel pri toženi stranki veljati nov Akt o sistemizaciji delovnih mest, s katerim je bilo ukinjeno delovno mesto strokovni sodelavec ..., zato je tožena stranka tožniku dne 1. 6. 2012 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Med strankama v postopku je bilo sporno predvsem, ali je tožena stranka tožniku dejansko odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi ukinitve delovnega mesta tožnika in sprejema novega Akta o sistemizaciji delovnih mest z dne 1. 6. 2012 ali pa je tožena stranka s fiktivnim ustvarjanjem okoliščin, ki naj bi utemeljevale odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ta institut zlorabil. Sodišče prve stopnje je, na podlagi izvedenega dokaznega postopka, upoštevaje način in potek dogodkov v zvezi z zaposlitvijo tožnika za nedoločen čas in samo odpovedjo (po dveh mesecih) zaključilo, da je bil poslovni razlog povezan s konkretnim delavcem. Glede na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da so bili primorani s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas zaradi odločbe Inšpektorata za delo RS in ni bilo dejanske potrebe po zaposlitvi tožnika za nedoločen čas, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik opravljal pri toženi stranki delo na istem delovnem mestu več kot dve leti, torej ni šlo za začasno potrebo po delu tožnika in zato so neupoštevne trditve tožene stranke, da je s tožnikom sklenila delovno razmerje za nedoločen čas izključno zaradi izvršitve odločbe Inšpektorata za delo RS. Sodišče prve stopnje je nato zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala tožniku nezakonita, saj poslovni razlog ni bil podan. Sodišče prve stopnje je še poudarilo, da Direktiva 98/59/ES prepoveduje odpuste povezane s konkretnim delavcem in je zato tožena stranka ravnala v nasprotju z direktivo, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, čeprav ni izkazala poslovnega razloga.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje predvsem ukvarjalo z razlogi za sklenitev delovnega razmerja s tožnikom za nedoločen čas, zato nekaterih izvedenih dokazov ni ocenilo oziroma pravilno ocenilo ter jih ni upoštevalo v zadostni meri, zato je le pavšalno zaključilo, da tožena stranka ni izkazala poslovnega razloga, ter da je odpoved bila podana konkretnemu delavcu, kar pa je v nasprotju z Direktivo 98/59/ES.

Drži sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da odpoved ne sme biti vezana na konkretnega delavca in da je nastanek poslovnega razloga povezan z delom na delovnem mestu po obstoječi pogodbi o zaposlitvi. Poslovni razlog je podan, če delodajalec zaradi manjšega obsega proračunskih sredstev za investiranje občin, ukine posamezno delovno mesto ter preostalo delo razdeli med ostale zaposlene, vendar pa je za zakonitost odpovedi bistveno, da je dejansko šlo za ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog na ostale zaposlene, torej da ni bila ukinitev delovnega mesta le fiktivna ter da je delodajalec spoštoval tudi postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, predvsem 5. odstavek 88. člena ZDR, ki določa rok, v katerem mora delodajalec podati odpoved.

V skladu s 1. odstavkom 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati na načine, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), razen če ta zakon ne ureja drugače (3. odstavek 154. člena ZJU). ZJU v 156. členu določa, da se glede razlogov za redno odpoved delodajalca iz poslovnih razlogov ne uporabljajo določbe ZDR, temveč določbe ZJU. Redna odpoved iz poslovnih razlogov je urejena v 156. členu in 2. odstavku določa, da javnemu uslužbencu lahko delovno razmerje preneha ali pa je premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog iz organizacijskih, strukturnih, javno finančnih ali podobnih razlogov (poslovni razlog). Podlaga za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja oziroma premestitve iz poslovnega razloga je sprememba akta oziroma aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Pri reorganizaciji mora biti priložena obrazložitev, ki vsebuje cilj reorganizacije, razloge za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev. Z obrazloženo reorganizacijo mora predstojnik seznaniti reprezentativne sindikate v organu, ki lahko dajo k analizi delovnih opravil in delovnih postopkov mnenje.

V skladu z navedenimi je tožena stranka sprejela Kadrovski načrt za leto 2012, v katerem je tudi določila, da se zaradi manjšega obsega proračunskih sredstev za investicije in posledičnega manjšega obsega del in nalog ter zniževanje sredstev za plače in druge prejemke v novem aktu ukinja strokovno tehnično delovno mesto „Strokovni sodelavec ... VII/I“. Tožena stranka je dne 28. 5. 2012 podala obrazložitev reorganizacije in zapisala, da se v skladu z določbami Zakona o interventnih ukrepih in Zakona za uravnoteženje javnih financ, ki med drugim tudi znižuje obseg in nadziranja občin s strani države, ob priporočenem 1 % znižanju zaposlovanja letno, še dodatno omejuje zaposlovanje in določa znižanje plač in vseh drugih prejemkov, zato so zaposlitve načrtovane zelo restrektivno in ob upoštevanju navedenih okoliščin. Zaradi znižanja obsega financiranja občin s strani države, manjšega obsega proračunskih sredstev za investicije, se je posledično zmanjšal obseg del in nalog in zato se iz poslovnega razloga v novem aktu ukinja strokovno tehnično delovno mesto „Strokovni sodelavec ... VII/I“. Glede na navedeno je tožena stranka sicer izkazala, da je obstajal poslovni razlog. Namreč ukinitev delovnega mesta je tipični poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Za presojo zakonitosti podane odpovedi pa ni pomembno le dejstvo formalne ukinitve delovnega mesta, temveč javnemu uslužbencu lahko preneha delovno razmerje ali je premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javno-finančnih ali podobnih razlogov (2. točka 156. člena). Tožnik je ves čas postopka trdil, da se obseg del in nalog, ki jih je opravljal pri toženi stranki, ni zmanjšal, da je bil ves čas od sklenitve delovnega razmerja za določen čas do odpovedi enak in da mu je tožena stranka odvzela projekte ter vsa pooblastila že dne 26. 10. 2011, ko je župan tožniku jasno povedal, da mora sam dati odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu jo bo sicer odpovedala tožena stranka. Tožnik, zaslišan kot stranka, je izpovedal, da poslovni razlog, na katerega se tožena stranka sklicuje v izpodbijanem sklepu o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obstajal in da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi predvsem zato, ker se je zameril županu. Tožnik je namreč od svoje nadrejene delavke zahteval predhodna pisna navodila za izvajanje dodatnih del pri posameznih projektih in podatek, s katerega konta se bo nakazal denar za izvedbo dodatnih del. Razlog za takšno ravnanje tožnika so bili članki objavljeni v novicah B., da je tožnik odgovoren za bistveno podražitev gradbenih del na C. ulici. Tožnik je izpovedal, da je župan dne 26. 10. 2011 sklical sestanek, kjer so bili navzoči D.D., E.E., F.F. in na tem sestanku povedal, da ne dovoli, da zaposleni zahtevajo pisne odobritve ter da mora tožnik vse projekte predati sodelavcem in da ima 14 dni časa, da projekte preda, nato pa gre za 14 dni na dopust in si poišče novo službo.

Pritožbeno sodišče je verjelo prepričljivi izpovedi tožnika, da mu je po dopisu, ki ga je naslovil dne 21. 10. 2011 na svojo nadrejeno delavko G.G., župan odvzel vsa pooblastila in zahteval, da preda projekte, ki so v teku, sodelavcem. Sodišče je tožniku tudi verjelo, da se je moral kasneje preseliti v drugo pisarno, saj je tudi župan A.A., zaslišan kot stranka, potrdil, da je zahteval premestitev tožnika v drugo pisarno, izključno zato, ker so bili ostali sodelavci zelo obremenjeni z delom in ni bilo primerno, da sedijo skupaj s tožnikom, ki ni opravljal nobenega dela. Sodišče je predvsem verjelo prepričljivi izpovedi tožnika, saj je tudi zakoniti zastopnik (župan A.A.) potrdil, da so sestanki pri njem dejansko bili in da je dne 26. 10. 2011 tožniku odvzel vsa pooblastila ter zahteval, da tožnik svoje projekte preda drugim zaposlenim.

Tožnik je ves čas postopka trdil in je tako tudi izpovedal zaslišan kot stranka, da od 26. 10. 2011 ni več opravljal del in nalog, za katere je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Navedeno je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke, kar pomeni, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal že dne 26. 10. 2011, ko je tožena stranka tožniku odvzela projekte in vsa pooblastila za vodenje projektov. Ker je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal že dne 26. 10. 2011, ko so bile prerazporejene naloge tožnika na druge zaposlene, je tožena stranka sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2012 podala po izteku roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zakoniti zastopnik (župan) je izpovedal, da so bile naloge tožnika (projekti, ki jih je tožnik navedel v tožbi in za katere je tudi zakoniti zastopnik potrdil, da je večino teh projektov tožnik dejansko izvajal) predodeljene drugim zaposlenim 26. 10. 2011 oziroma 10. 11. 2011 (saj je župan postavil 14-dnevni rok za predajo objektov). Glede na navedeno pa je odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, saj je 6-mesečni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 6. odstavka 88. člena ZDR ob njeni podaji dne 1. 6. 2011, že potekel. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (odločbe VIII Ips 499/2007 z dne 11. 3. 2008 in VIII Ips 29/2009 z dne 12. 10. 2010) je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj je bila podana po poteku subjektivnega zakonskega roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka. Potrebni stroški tožnika znašajo: nagrada za postopek s pritožbo 427,20 EUR (tar. št. 3210), nagrada za narok 320,40 EUR (tar. št. 3212), plačilo poštnih storitev 20,00 EUR (tar. št. 6002) in prevozni stroški 81,40 EUR (tar. št. 6003). Tožena stranka je dolžna tožniku plačati stroške postopka 848,80 EUR, skupaj z 20 % DDV in znašajo 1.035,53 EUR.