Jedro

V postopku vračanja odvzetih premoženjskih pravic nekdanjih zemljiških skupnosti bo pastirska koča lahko vrnjena osebi, ki ji je bila podržavljena, le če je ta oseba član agrarne skupnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, v katerem je tožeča stranka zahtevala, da toženca prenehata uporabljati kočo na Veliki Planini, vknjiženo v sklopu pašnih pravic pri vl.št...

k.o...., ki pripada posestvu tožeče stranke, in ki je vknjiženo v vl.št... k.o... Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, v kateri sta toženca zahtevala ugotovitev svoje lastninske pravice na isti koči in prepoved vsakršnega poseganja tožeče stranke v njuno lastninsko pravico ter prenehanje uporabe pastirske koče. Ugotovilo je, da so bile nepremičnine vl.št... k.o..., na kateri stoji sporna pastirska koča, podržavljene z Zakonom o agrarnih skupnostih iz leta 1947, da so bile skupaj z nepremičninami podržavljene tudi pritikline in da denacionalizacijski postopek še ni končan. Ker pravdni stranki nista dokazali lastninske pravice na nepremičnini, na kateri stoji pastirska koča, njuna tožbena zahtevka nista utemeljena. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je le tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijanih sodb tako, da bo njenemu tožbenemu zahtevku ugodeno, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev v novo sojenje. V reviziji trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje zavzeti stališče do lastništva objekta oziroma prekiniti ta postopek do te ugotovitve. Navaja, da sta sodišči posredno priznali lastništvo tožeči stranki, saj ne more biti dvoma, da je kmetija tožeče stranke imela ta objekt na družbeni zemlji in da je bila postavitev objekta na osnovi pašnih pravic posestva. Samo dejstvo, da teče denacionalizacijski postopek za zemljišče, za to zadevo ne more imeti nobenega pomena. V takih primerih pač upravni organ prizna solastništvo v skladu z obsegom pašnih pravic. Ob takšnih odločitvah je objekt tudi v solastnini, saj se objektom ne postavlja funkcionalno zemljišče. Prav zato tudi ni bistveno lastništvo zemljišča v tem primeru. Objekt je bil postavljen v letu 1950 in ni bil predmet razlastitve takratne zakonodaje. Tožnica je ta objekt podedovala in je bil s soglasjem oblasti tudi postavljen na družbeni zemlji. Zato ne more biti dvoma, komu pripada. V upravnem postopku ne bo odločeno o lastništvu objekta, ampak o solastništvu zemljišča, na katerem je objekt. Na tak način tožnica zaradi denacionalizacijske zakonodaje ne more pridobiti lastništva na objektu. Same pašne pravice, ki jih ima tožnica, so podlaga za postavljeni zahtevek, saj brez hleva ne more izvajati paše živine. Dejansko je zahtevek tožnice takšen, da zahteva zaščito pašnih pravic, ki jih nedvomno ima, ki pa jih tožena stranka omejuje.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti najprej preverilo (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Za pravilno pravno presojo v tem sporu je odločilo, kakšna je bila usoda nepremičnine, na kateri stoji sporna pastirska koča. Nobenega dvoma namreč ne more biti, da gre za (gradbeni) objekt, ki deli usodo nepremičnine, na kateri stoji. Pravno pravilo: "superficies solo cedit" je bilo namreč eno temeljnih pravil stvarnopravne zakonodaje že v nekdanji Avstro-Ogrski monarhiji, Kraljevini Jugoslaviji, Socialistični federativni republiki Jugoslaviji in tudi v Republiki Sloveniji. Izjeme od tega pravila so morale biti in so tudi bile izrecno določene v zakonu. Najznačilnejša izjema je gradnja na tujem svetu oziroma način pridobitve lastninske pravice z njo. V času pravne ureditve SFRJ so bila ena glavnih izjem tudi podržavljena zemljišča, torej družbena lastnina in na njej dodeljena pravica uporabe zemljišča, običajno v korist vsakokratnega lastnika stavbe, ki je na takem zemljišču. V obravnavanem primeru ne gre za nobeno izmed omenjenih izjem.

"Štatut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev (zemljiške zajednice) Velika Planina" z dne 15.7.1938 je določil kot predmet uprave statuta skupno zemljišče, vpisano v vl.št... k.o..., ki je skupna last vsakokratnih posestnikov poimensko določenih kmetijskih posestev. Predpisi statuta so se nanašali na upravo vsega premičnega in nepremičnega premoženje, ki je bilo skupna last. V zemljiški knjigi je bila tako vknjižena solastninska pravica članov agrarne skupnosti po deležih, ki so bili odvisni od števila pašnih pravic, ki jih je imelo posamezno posestvo. Prepoved razpolaganja s pašnimi pravicami ločeno od razpolaganja s posestvom, ki so mu pašne pravice pripadale, in prepoved razpolaganja s fizičnim delom premoženja Agrarne skupnosti, je bila prav tako uveljavljena v Štatutu agrarne skupnosti Velika Planina.

Zakon o agrarnih skupnostih (Ur.l. LRS, št. 52/47) je v prvem členu določil, da se za občeljudsko imovino brez ozira na vpis v zemljiško knjigo razglasi nepremično premoženje z vsemi k njemu spadajočimi pritiklinami in pravicami in premično premoženje, ki pripada agrarnim skupnostim. Na podlagi tega predpisa je bila izdana Odločba o prehodu agrarne skupnosti v občeljudsko premoženje (dne 2.3.1949), ki je vse nepremičnine, pritikline in pravice izročila v upravljanje Krajevnemu ljudskemu odboru Kamniška Bistrica in Št. Urška gora. Tudi pravica paše je postala splošno ljudsko premoženje, s posebno odločbo pa je bila podeljena posameznikom, če se je ugotovilo, da imajo pašno pravico.

Zakon o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti (Ur.l. SRS, št. 7/65, p.b.) je v 4. členu določil namen uporabe premoženja bivših agrarnih skupnosti: praviloma za ureditev skupnih pašnikov. Obseg premoženja, namenjen za skupne pašnike, je bil taksativno naštet: pašniki, košenice, senožeti, ledine, planine, gozdnati pašniki in nekultivirana zemljišča ter poslopja in naprave na teh zemljiščih kakor tudi pravice do paše in druge s pašo zvezane pravice. Zopet se izkaže, da so premičnine delile pravno usodo nepremičnin, na katerih so stale.

Zakon o denacionalizaciji (Ul.l. RS, št. 27/91, ZDen) je med upravičenci do denacionalizacije v 3. členu naštel tudi fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po Zakonu o agrarnih skupnostih (Ur.l. LRJ, št. 52/47) in Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti (Ur.l. SRS, št. 7/65, p.b.). Med oblikami denacionalizacije je primarno predpisana vrnitev stvari, v drugem odstavku 18. člena pa določeno, da pomožni in tem podobni prostori in pritikline, ki so bili podržavljeni skupaj z glavno stvarjo, delijo usodo glavne stvari.

ZDen je določil pravno podlago, ki je omogočala vrnitev podržavljenega premoženja, Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Ur.l. RS, št. 5/94) pa je uredil ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter vračanje premoženja in pravic, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete po Zakonu o agrarnih skupnostih in Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti (1. člen). Ta zakon je tako omogočil vzpostavitev takega lastninskega stanja in stanja vseh premoženjskih pravic, kakor so bile pred podržavljenjem. Postopki, uvedeni na podlagi ZDen, se nadaljujejo po določbah tega zakona, če o zahtevku še ni bilo odločeno na prvi stopnji (13. člen). Članom agrarnih skupnosti, ki so morali biti organizirani skladno z določili tega zakona, se na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, ki so bile njim ali njihovim pravnim prednikom odvzete.

Obseg premoženjskih pravic, ki ga je smel član agrarne skupnosti uveljavljati, je enak tistemu, ki jih je imel sam ali njegov pravni prednik ob podržavljenju (8. člen). Premoženjske pravice se vrnejo fizični osebi, ki so ji bile podržavljene. Če je ta oseba že mrtva ali razglašena za mrtvo, se vrnjene premoženjske pravice štejejo za naknadno najdeno premoženje in se zanje izvede dedovanje po Zakonu o dedovanju.

Sporna pastirska koča naj bi bila grajena v letih 1947 do 1950, vendar kot nadomestilo za kočo, ki je med drugo svetovno vojno pogorela. Čas gradnje koče v vsakem primeru sega v obdobje, ko je bila nepremičnina, na kateri je koča postavljena, splošno ljudsko premoženje oziroma njegova pritiklina, ki je deležna pravnega režima, kot sta ga določila Zakon o agrarnih skupnostih in Zakon o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti. To pomeni, da koča ni imela samostojne pravne usode ne glede na to, kdo jo je zgradil in s čigavimi sredstvi, saj je bila postavljena na splošnem ljudskem premoženju. Pravica razpolaganja s pritiklinami je bila v celoti prepuščena tistemu, ki je imel pravico razpolagati z nepremičnino. Te pravice pa niso imeli člani pašnih skupnosti, ampak krajevni ljudski odbori in kasneje gospodarske in druge organizacije, določene v zakonu. Taka pravna ureditev pa pomeni, da niti skupni pravni prednik obeh pravdnih strank (po letu 1947) niti pravni prednik tožeče stranke ni smel samostojno razpolagati s sedaj sporno pastirsko kočo. Ker postopek denacionalizacije še ni končan, pravni prednik (obeh) pravdnih strank, ki so mu bile premoženjske pravice podržavljene (F. Ž., zemljiškoknjižni izpisek vl.št... k.o..., priloga B5) pa je že mrtev, bodo po drugem odstavku 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti vrnjene premoženjske pravice štele za naknadno najdeno premoženje in bo uvedeno dedovanje. Šele z izdajo odločbe o vrnitvi premoženjskih pravic, ki so bile podržavljene, in s pravnomočnim končanjem zapuščinskega postopka bodo izpolnjeni pogoji za spremembo zemljiškoknjižnega stanja pri vl.št... k.o...

Revizija ponuja drugačno razlago materialnih predpisov in trdi, da je tožnica lastninsko pravico na sporni pastirski koči že pridobila; enkrat s pogodbo od pravnega prednika in drugič z dedovanjem. Take razlage ni mogoče sprejeti in je materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje (in tudi druge, ko je sprejelo tako pravno presojo) je pravilno sledilo časovnemu zaporedju materialnopravnih predpisov in tudi pravilno razlagalo njihovo vsebino in pomen. Pravilna je tudi ugotovitev, da nekdo, ki ni bil in ni mogel biti lastnik določene pastirske koče, ni mogel z njo samostojno in pravno veljavno razpolagati. Pastirske koče na Veliki Planini so očitno vedno bile del skupnega premoženja agrarne oziroma zemljiške skupnosti Velika Planina. Z gradnjo na podržavljenem zemljišču, ki je povrh vsega postalo splošno ljudsko premoženje, pa ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice na zemljišču z gradnjo na tujem svetu.

Trditev revizije, da tožnica pravzaprav zahteva varstvo pašnih pravic, je prvič postavljena v reviziji, kar je glede na določila ZPP prepozno. Spremembo trditvene podlage bi namreč lahko uveljavljala do konca glavne obravnave, revizije pa ni dopustno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Izpodbijani sodbi sodišč druge in predvsem prve stopnje sta materialnopravno pravilni. Sodišči prve in druge stopnje sta pri presoji pravilno razlagali tudi v tej sodbi citirane materialnopravne predpise in jih uporabili glede na ugotovljene okoliščine. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da očitki v reviziji niso utemeljeni in je zato moralo revizijo zavrniti (393. člen ZPP/77).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije.