Jedro

Tožbo zaradi prepovedi vznemirjanja lahko vloži le lastnik objekta, uporabnik ni aktivno legitimiran.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da morata toženca prenehati uporabljati kočo št. x na V. p., vknjiženo pri vl. št. xy k.o. Č., ki pripada posestvu tožnice vl. št. xy k.o. B. Zavrnilo je prvo sodišče obenem nasprotni zahtevek tožencev na ugotovitev lastninske pravice prve toženke na delu te koče, ki ga je dogradila k obstoječemu pastirskemu stanu ter toženčeve solastninske pravice na tem stanu, kakor tudi zahtevek, da tožnica opusti uporabo teh objektov in poseganje vanje. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da trpi vsaka stranka svoje.

Proti sodbi se pritožujeta obe stranki, obe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, tožnica tudi zaradi bistvene procesne kršitve, toženca pa zaradi zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožnica predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodbe, toženca pa njeno razveljavitev.

Tožnica v svoji pritožbi meni, da je zmotno stališče prvega sodišča, da uveljavlja lastninsko pravico na družbenem premoženju. Nesporno je namreč, da je bil v tej pravdi obravnavani objekt postavljen v letu 1950, zato tudi ni mogel biti predmet razlastitvenih predpisov, ki so bili sprejeti pred tem datumom. Tožnica je tudi dokazala svojo lastninsko pravico na tem objektu, saj je to razvidno iz zemljiške knjige in pogodb z dne 6.3.1992 ter 17.2.1992, posredno pa še iz zapuščinskega spisa D 241/93, v katerem ni po M. Ž. nihče uveljavljal lastništva na spornem objektu, ki je vpisan v okviru pašnih pravic.

Sodišče bi torej moralo zavzeti jasno stališče o lastništvu na podlagi določil 21. člena ZTLR, ki ga pridobi investitor z zidanjem na tujem svetu. Ob tem je več kot jasno, da gradnji novega objekta ni nihče nasprotoval, saj je kmetija tožnice imela priznane pašne pravice in tudi že prej objekt - kočo na V. p. Toženca kot nasprotna tožnika v svoji pritožbi obširno razlagata ureditev oz. režim pašnih pravic ter z njimi povezanih objektov pred in po podržavljenju. Opozarjata, da je sodišče prezrlo temeljno dejstvo, da skupnih stanov in stavbnega fonda, ki bi bil v lasti agrarne skupnosti oz. solasti njenih članov, v času podržavljenja sploh ni bilo. Vse to je namreč bilo požgano med drugo svetovno vojno, šest let pred podržavljenjem. Zakon o agrarnih skupnostih je določal (pašne) pravice nekdanjih in novih upravičencev, pri čemer je šlo za iste ljudi. Ti so sami postavljali stane, ki sploh niso sodili v premoženje nekdanjih agrarnih skupnosti in niso bili predmet nacionalizacije. Dejstvo, da je bilo postavljanje lesenih objektov na nacionaliziranih zemljiščih - pašnikih dopustno, kakor tudi prenos pravice na objektih, potrjujejo sodne odločbe, kot na primer sklep o dedovanju D 36/85. Predmet vračanja so le zemljišča, ne pa objekti, ki so bili zgrajeni v času pred in po podržavljenju s sredstvi posameznih lastnikov, saj se je z gradnjo v zvezi s pravicami tudi pridobivala lastnina.

Tožnica je na to pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev s poudarkom, da sporni objekt, ki je bil po vojni postavljen na novo, nima nobene zveze s predpisi, ki jih navajata toženca v pritožbi.

Opredeliti bi bilo potrebno samo čas izgradnje te koče in zavzeti stališče o tem, na kakšen način je bila zgrajena. Samo dejansko stanje pri tem kaže, da je imel tožničin prednik v okviru svojih pašnih pravic soglasje za gradnjo tega objekta.

Pritožbi nista utemeljeni.

Bistveno v obravnavani zadevi je, da je tako za tožničin zahtevek, ki temelji na določilu 42. člena ZTLR, kot za nasprotni tožbeni zahtevek, podlaga lastninska pravica, ki pa zaradi pravnih in dejanskih okoliščin in dejstev, ki so v razlogih izpodbijane sodbe več kot jasno poudarjena ter opredeljena, še ni in še ne more biti dokazana. Ker torej tožnica v zvezi s pašnimi pravicami, kakor pravilno zaključuje že prvo sodišče, ni oz. še ni pridobila lastninske pravice na spornem objektu, v tej pravdi ni aktivno legitimirana, obenem pa tudi ni pasivno legitimirana po nasprotni tožbi, ker ni (še) lastnica zemljišča. V tem smislu je v jasnih, preglednih in tehtnih razlogih izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti povzema, odgovorjeno tudi že na pritožbene trditve obeh strank. Ne glede na to, kako so se po teh trditvah pašne pravice dejansko izvajale in z njimi povezani objekti uporabljali, namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na takrat (po podržavljenju) in še sedaj obstoječo pravno ureditev, ki je pregledno pojasnjena in argumentirana v razlogih prvostopenjske sodbe, izvajana uporaba ne daje pravne podlage za utemeljenost konkretnih lastninskih oz. iz lastnine izvirajočih zahtevkov. Tega dejstva tudi morebitno drugačno obravnavanje v zapuščinskih postopkih, ki jih omenjata pritožbi, ne more spremeniti.

Ker torej pritožbeno sodišče prvostopenjske razloge, ki so v dejanskem in pravnem smislu pravilni, v celoti sprejema, je izpodbijano sodbo potrdilo, ko tudi ni našlo uradoma upoštevnih kršitev (čl. 353 ZPP).