Jedro

Očitana hujša kršitev delovnih obveznosti – neizdaja vozovnice – je glede na okoliščine, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki več let, da je bil zadolžen za vodenje evidence vozovnic ter za sprejemanje denarja od potnikov in da je kot razlog za neizdajo vozovnice navedel, da je potnika sprejel izven avtobusnega postajališča, take narave, da opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti na novo glasi: „Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo dne 23. 1. 2008 podala tožena stranka tožniku, je nezakonita. Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi te odpovedi ni prenehalo in še traja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 8. 2005; - tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, v roku 15 dni; - tožena stranka je dolžna tožniku izdati obračune plač od 1. 2. 2008 do ponovne zaposlitve, za delovno mesto voznika avtobusa po obstoječi pogodbi o zaposlitvi, mu po tem obračunu izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti mesečne plače do plačila, začenši z 18. 3. 2008 dalje; - tožena stranka je dolžna za tožnika odvesti vse zapadle davke in prispevke iz naslova obračuna plač, od 1. 2. 2008 dalje do ponovne zaposlitve; - tožena stranka je dolžna plačati tožniku stroške pravdnega postopka v znesku 544,96 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila.“ Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 210,68 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbenemu zahtevku ugodi ali pa sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izvedene dokaze. Predvsem je brez ustrezne utemeljitve poklonilo vero izpovedim in poročilom predstavnikom tožene stranke, pričam tožeče stranke pa ne. Jasno je, da so kontrolorji in predstavniki tožene stranke, ki so bili v času izvedbe postopka pred sodiščem še zaposleni pri toženi stranki, izpovedovali enako kot v predhodnem postopku. Sodišče ni zavzelo stališča do izjave B.V., oškodovanca. Njegova izpovedba na sodišču je v popolnem nasprotju s poročili kontrolorja pri toženi stranki, enako velja za izpoved potnika K.J. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožnik ustavil potniku na semaforiziranem križišču, to je izven avtobusnega postajališča. Zaradi tega je bilo njegovo ravnanje v zvezi z izdajo vozovnice razumljivo, saj je moral paziti na varnost vožnje. Iz teh razlogov tožniku očitana kršitev delovnih obveznosti ni bila dokazana, na vsak način pa bi mu moral biti dokazan tudi namen pridobitve denarne koristi. Tožnik je prepričan, da mu kršitev delovne obveznosti, kot mu je bila očitana, ni dokazana. Kršitev bi bila morda le to, da je „pobral“ potnika izven postajališča, vendar se mu taka kršitev v postopku ni očitala, poleg tega ne gre za kršitev take narave, da bi mu bilo mogoče zaradi tega izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Če mu je tožena stranka po eni strani očitala, da si je želel pridobiti protipravno premoženjsko korist v višini 2,70 EUR, je nerazumljivo, da mu ni takoj prepovedala dela, vendar tega ni storila, celo po danem tožnikovem zagovoru 15. 1. 2008. Tako je tožnik ves čas nemoteno vozil na isti relaciji do 1. 2. 2008, čeprav mu je bila delovna knjižica zaključena s 30. 1. 2008. Ta okoliščina kaže, da pogodbeni odnos med pravdnima strankama ni bil porušen do take mere, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati. To pomeni, da ni bilo utemeljenih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Očitno je tožena stranka želela skrajšati pot do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa bi morala tožnika najprej opozoriti na izpolnjevanje delovnih obveznosti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 2. odstavka 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), pa tudi okoliščine, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR). Tako je štelo, da je bila tožniku dokazana kršitev, kot mu je bila očitana v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v obrazložitvi izpodbijane sodbe na strani 6 sicer očitno pomotoma govori o kršitvah), prav tako je ugotovilo, da je tožnikovo ravnanje porušilo zaupanje tožene stranke do tožnika do take mere, da njuno nadaljnje sodelovanje oz. nadaljnje delo tožnika pri toženi stranki kot delodajalcu ni bilo več mogoče. Gre za tako kršitev pogodbe o zaposlitvi, ki je pomembno vplivala na poslovanje tožene stranke, na njene odnose do strank na področju trga, na medsebojne odnose v podjetju. Na podlagi teh ugotovitev je presodilo, da je glede na interese obeh pogodbenih strank postalo nadaljevanje delovnega razmerja za toženo stranko kot delodajalca nevzdržno in je bila torej izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, dana tožniku, zakonita.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da morajo biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjeni pogoji, ki so določeni z zakonom. Če izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odstavek 82. člena ZDR). V 1. odstavku 110. člena ZDR sta kumulativno predpisana dva pogoja in sicer mora obstajati razlog za izredno odpoved, kot je določen v 111. členu ZDR in naslednji pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Pri tem je potrebno upoštevati, da je glede presoje o zakonitosti izredne odpovedi dokazno breme na delodajalcu.

Kot je razvidno iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 1. 2008 (priloga A4), je tožena stranka tožniku očitala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, s tem, ko je dne 4. 1. 2008 pobral voznino od potnika, ni pa mu izdal vozovnice. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je v 3. členu pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki (priloga A2), med ostalimi obveznostmi tožnika kot voznika avtobusa tudi kontroliranje vozovnic pri potnikih in samoinkasiranje z almeks strojčki. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo, da je bila tožniku navedena kršitev dokazana, s tem pa tudi obstoj odpovednega razloga iz 111. člena ZDR.

Kot rečeno, mora delodajalec glede obstoja okoliščin v smislu 1. odstavka 110. člena ZDR, ki poleg odpovednega razloga iz 111. člena ZDR utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, navesti in dokazati konkretne okoliščine in interese, ki utemeljujejo nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja z delavcem. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje povzelo izpoved priče Č.D., da je bilo porušeno zaupanje tožene stranke do tožnika do take mere, da mu je bila dana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če vozniki ne bi izstavljali vozovnic in pobirali voznine ter jo odvajali, bi imelo to vpliv na obstoj celotne firme. Tudi v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka smiselno navajala porušeno zaupanje v tožnika. V obrazložitvi odpovedi je navedla, da v kolikor voznik ne izda vozovnice potniku, ki je plačal vožnjo, vozniku pri obračunu ni potrebno oddati tega denarja, saj ni evidentiran na kontrolnem traku. Gre za ravnanje z denarjem, to je s prihodki delodajalca, zato nadaljevanje delovnega razmerja v obravnavanem primeru ni bilo več mogoče. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je gotovo šteti kot skrajno možnost reagiranja delodajalca na delavčevo kršitev delovnih obveznosti. Praviloma bo torej šlo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alineja 1. odstavka 88. člena ZDR). V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je torej potrebno šteti, da gre za tako hudo kršitev (kršitve) delovnih obveznosti, da nadaljevanje delovnega razmerje kršitelja ni več mogoče niti do izteka odpovednega roka.

Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnikova kršitev ni bila take narave, da bi mu bilo mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Tožnikova kršitev (neizdaja vozovnice v znesku 2,70 EUR) je sicer glede na tožnikovo delovno mesto (povezano z evidenco vozovnic in sprejemanjem denarja od potnikov), v resnici take narave, da bi lahko pri toženi stranki toliko omajala zaupanje v tožnika, da bi bila ob podanih drugih okoliščinah in interesih obeh pogodbenih strank utemeljena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem pa sodišče prve stopnje pri svoji presoji v smislu razlogov iz 1. odstavka 110. člena ZDR ni ustrezno upoštevalo, da je bil tožnik do odpovedi zaposlen pri toženi stranki že nekaj let, da mu tožena stranka niti v izredni odpovedi niti kasneje v postopku pred sodiščem ni očitala kakršnihkoli drugih kršitev delovnih obveznosti in da zaupanje tožene stranke v tožnikovo delo očitno ni bilo toliko omajano, da bi mu prepovedala opravljati delo vsaj po zagovoru dne 15. 1. 2008. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 23. 1. 2008 in da mu je delovno razmerje prenehalo dne 30. 1. 2008 (priloga A5), tožena stranka pa ni navajala, da tožnik v tem času ni delal kot voznik avtobusa. Sodišče prve stopnje pri svoji presoji tudi ni ustrezno upoštevalo okoliščin, ki jih je tožnik navajal kot razlog, zakaj potniku ni izdal vozovnice. Glede na to, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik sprejel potnika izven avtobusnega postajališča, je razumljivo, da je bilo nujno po vstopu potnika v avtobus takoj odpeljati naprej in da je kontrolor vstopil v vozilo na prvem naslednjem avtobusnem postajališču. Vse navedene okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje pri svoji presoji ni upoštevalo, utemeljujejo zaključek, da tožena stranka ni uspela dokazati (poleg kršitve delovnih obveznosti v smislu 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR) tudi nadaljnji pogoj, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank v obravnavanem primeru ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, da je bil torej utemeljen skrajni ukrep, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pa pomeni, da je bila sporna izredna odpoved nezakonita.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi tožeče stranke in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na reintegracijo in reparacijo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Glede na spremenjeno odločitev o tožbenem zahtevku je pritožbeno sodišče moralo odločiti tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka je v sporu uspela, zato ji je dolžna tožena stranka povrniti potrebne stroške postopka, v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče priznalo tožeči stranki oz. njenemu pooblaščencu, v skladu z odvetniško tarifo, ki je veljala v času, ko se je začel sodni postopek na prvi stopnji (Ur. l. RS, št. 67/2003 in 70/2003, v zvezi z 41. členom OT - Ur. l. RS, št. 67/2008) po 300 točk za vložitev tožbe in za prvo glavno obravnavo, 20 točk za vlogo z dne 11. 6. 2008, urnino za prisotnost za glavni obravnavi dne 14. 7. 2008 - 150 točk, nadaljnjih 50 točk za pristop na glavno obravnavo dne 16. 10. 2008 in 150 točk za navzočnost na glavni obravnavi 17. 11. 2008. Poleg tega je priznalo 2 % materialnih stroškov, kar skupno znese 544,96 EUR, kolikor je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je dolžna tožena stranka povrniti tudi pritožbene stroške v znesku 210,68 EUR (375 točk za pritožbo, 2 % materialni stroški, 20 % DDV).