Jedro

Kasiranje denarja mimo blagajne oziroma mimo izdanih vozovnic že samo na sebi pomeni hudo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere je porušeno zaupanje med delavcem in delodajalcem, ki je nujno potrebno pri poslovanju z denarjem, razen če niso sočasno ugotovljene izrecne okoliščine, na podlagi katerih delavec tako zaupanje vendarle ohranja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka dne 23. 1. 2008. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za vrnitev tožnika na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače od 1. 2. 2008 dalje ter povračilom stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ob potrditvi v izredni odpovedi ugotovljenih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) je drugače presodilo okoliščine in interese pogodbenih strank, zaradi katerih delovnega razmerja naj ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, oziroma je presodilo, da take okoliščine niso bile podane.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo in se v njej sklicuje na vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče neutemeljeno zmanjševalo pomen tožnikove kršitve z utemeljitvijo, da je potnika, ki mu ob izročitvi denarja ni izdal vozne karte, pobral ob cesti izven avtobusne postaje. Tako ravnanje voznika avtobusa že samo po sebi pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti. Poleg tega sodišče pri presoji kršitve ni upoštevalo, da je poskušal tožnik ob kontroli kršitev prikriti (tako s sklicevanjem na to, da sta s potnikom lovska prijatelja, kot z izdajo vozovnice s prenizko ceno ob zaznavi kontrolorja in z zahtevo za predčasni izstop potnika), dejansko pa potniku ob prevzemu denarja vozovnice sploh ni nameraval izdati. Z neevidentiranim inkasom si je tožnik v blagajni ustvaril neevidentirani višek. Pobrana voznina je edini dohodek tožene stranke. Sodišče ni upoštevalo, da je zaradi takega ravnanja tožena stranka zgubila zaupanje v pošteno delo tožnika in zato ni mogla tvegati z nadaljevanjem delovnega razmerja. Sodišče je tudi zmotno štelo, da niso bile podane okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje tožnikovega dela ni bilo mogoče, ker tožniku ni takoj prepovedala opravljanje dela. Te možnosti se ni poslužila zato, ker je hotela predhodno preveriti ugotovitve kontrolorja in ker je računala, da tožnik vsaj v času postopka pred izredno odpovedjo svojih ravnanj ne bo ponavljal. 4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Tožena stranka revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni določno opredelila in konkretizirala. Zato sodišče s tega vidika izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Ob dejanskih ugotovitvah, da je tožnik, kot voznik avtobusa s sočasno zadolžitvijo za kasiranje voznin, dne 4. 1. 2008 pobral ustrezno voznino za relacijo, ni pa potniku izdal vozovnice, oziroma mu je izdal neustrezno vozovnico z nižjo ceno šele kasneje, ko je na naslednji avtobusni postaji opazil kontrolorja, je sodišče soglašalo, da je tožnik storil hujšo kršitev pogodbenih oziroma delovnih obveznosti iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Pri tem pa je delno opravičilo za tako ravnanje neutemeljeno videlo v tem, da je tožnik potnika pobral izven avtobusne postaje med vožnjo. Tako ravnanje že samo na sebi nasprotuje pravilom javnega avtobusnega prometa (člen 102/4 ZVCP), poleg tega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel tožnik med vožnjo dovolj časa za izdajo avtobusne vozovnice, oziroma da bi moral ustrezno vozovnico v vsakem primeru izdati pred prevzemom plačila. Sodišče druge stopnje je prav tako neutemeljeno štelo, da je z dopustitvijo nadaljevanja tožnikovega dela vse do vročitve izredne odpovedi tožena stranka sama izkazala, da zaradi ugotovljene kršitve nadaljevanje tožnikovega dela ni bilo onemogočeno.

9. Na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec v primeru najhujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ali v primeru, ko je delavcu zaradi njegovih ravnanj onemogočeno nadaljevanje dela na podlagi pravnomočne odločbe, delavcu že za čas trajanja postopka izredne odpovedi prepove nadaljevanje dela. Tak ukrep pride v poštev predvsem takrat, ko je pristojni zastopnik delodajalca že od vsega začetka seznanjen z enim od navedenih razlogov za izredno odpoved in okoliščinami v zvezi s tem razlogom, ki zahtevajo takojšnjo ukrepanje. Če se tega ukrepa delodajalec ne posluži, to ne vpliva na njegovo končno odločitev ob podaji izredne odpovedi, oziroma to še ne pomeni, da ob sami podaji izredne odpovedi ne bi mogel ugotoviti, da glede na vse (morebiti tudi ob zaslišanju delavca in prič) ugotovljene okoliščine nadaljevanje dela delavca do izteka odpovednega roka ni mogoče. Tudi vse okoliščine tožniku očitane kršitve so bile po ugotovitvah sodišča zastopniku tožene stranke očitno znane šele po izvedenih zaslišanjih dne 15. 1. 2008. 10. Sodišče druge stopnje samo ugotavlja, da je glede na tožnikovo delovno mesto in poslovanje z denarjem tožnikova kršitev v resnici take narave, da bi lahko pri toženi stranki omajala zaupanje v tožnika, tako da bi lahko bili podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker okoliščine, na katerih je sodišče gradilo svoje ugotovitve, da nadaljevanje dela tožnika ni bilo nemogoče, nimajo materialnopravne podlage (tudi okoliščina, da tožena stranka tožniku ni očitala že predhodnih kršitev delovnih obveznosti, bi lahko bila upoštevna le pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga), je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo ob zmotni uporabi materialnega prava.

11. Revizijsko sodišče se je do presoje okoliščin in interesov pogodbenih strank, zaradi katerih v primeru kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 111. člena ZDR ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, v primeru podobne kršitve obširno opredelilo že v sklepu VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005. Pri svoji presoji je sodišče prve stopnje izhajalo iz navedenih opredelitev o upoštevanju okoliščin kršitve tako objektivne kot subjektivne narave in ugotovilo, da so tožnikove kršitve pomembno vplivale na poslovanje tožene stranke in na njene odnose do strank, tako da je postalo nadaljevanje delovnega razmerja nevzdržno. Zato je utemeljeno presodilo, da so bili podani tudi pogoji za izredno odpoved v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR.

12. V obravnavani zadevi gre dejansko za podobno kršitev in podobne okoliščine kršitve, kot je šlo v zadevi VIII Ips 286/2005 oziroma VIII Ips 101/2007 (1). V obeh primerih je šlo za voznika avtobusa z dodatno zadolžitvijo za pobiranje voznin in enakim načinom registriranja prodaje vozovnic, ki je sicer značilno za blagajniško poslovanje. Vozniki so pri tem samostojni in brez neposrednega nadzora oziroma podvrženi le občasnim kontrolam in njihovo delo v veliki meri temelji na zaupanju. V obeh primerih je bilo ugotovljeno,da sta voznika s strani potnikovsprejela denar brez izdaje ustreznih vozovnic in evidentiranja prejetega zneska na ustreznem blagajniškem strojčku. Na tak način sta si v blagajniški torbici ustvarila neevidentiran višek. V obravnavani zadevi sta tako tožena stranka kot sodišče dodatno upoštevala, da je poskušal tožnik svoje ravnanje prikriti z neutemeljenimi izgovori, pa tudi z neustreznim odnosom do prizadetega potnika. Res je šlo v obeh primerih za podobne nizke zneske na tak način ustvarjenega blagajniškega viška. Vendar pomeni tako kasiranje denarja mimo blagajne oziroma mimo izdanih vozovnic že samo na sebi hudo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere je porušeno zaupanje med delavcem in delodajalcem, ki je nujno potrebno pri poslovanju z denarjem (2), razen če niso sočasno ugotovljene izrecne okoliščine, na podlagi katerih delavec tako zaupanje vendarle ohranja. Tudi z vidika primerljivosti narave in teže obravnavane kršitve s kršitvijo obravnavano v zadevi VIII Ips 286/2005 oziroma VIII Ips 101/2007 ter okoliščin kršitev v obeh primerih je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da so podani zakoniti pogoji za podajo izedne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku (3).

13. Sodišče sicer ugotavlja, da gre glede na vrednost neizdane vozovnice in druge okoliščine lahko za mejni primer pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako je v drugi podobni zadevi (4) Vrhovno sodišče pritrdilo razsodbi nižjih sodišč, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ko se je izkazalo, da je bil očitek neizdaje dveh avtobusnih vozovnic neutemeljen, glede očitka neizdaje tretje pa je delavec – voznik, ki se je že prej izkazal z vestnostjo in poštenostjo, podal realno, čeprav sicer neutemeljeno, obrazložitev. Ob takih ugotovitvah je bila utemeljena presoja, da je delavec vendarle ohranjal zaupanje, potrebno pri poslovanju z denarjem in je bila zato podana možnost nadaljevanja delovnega razmerja. Tožnik pa se je ob podobni kršitvi z neutemeljenimi izgovori in zavajajočimi ravnanji (v katera je neutemeljeno vpletel tudi tretjo osebo – potnika) še dodatno izkazal za neverodostojnega, kar je ob ugotovljeni kršitvi pogojevalo presojo, da glede na njegovo delovno mesto, vezano na poslovanje z denarjem, ter glede na vse druge okoliščine in interese pogodbenih strank nadaljevanje njegovega delovnega razmerja v smislu določb prvega odstavka 110. člena ZDR niti do izteka odpovednega roka ni več mogoče. 14. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se ob zavrnitvi tožnikove tožbe potrdi sodba sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 5. točke 41. člena ZDSS-1, da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka.

Op. št. (1): Tudi v navedeni zadevi je šlo za kršitev po 2. alineji 111. člena ZDR, ki jo je storil delavec – voznik avtobusa s sočasno zadolžitvijo za pobiranje voznin pri pravni prednici tožene stranke. Šlo je za neevidentirano prodajo stare vozovnice (dvakratno prodajo vozovnice) v vrednosti 560 takratnih SIT in neevidentiran višek gotovine v službeni (blagajniški) torbici. Tudi v navedeni zadevi je bila kršitev odkrita ob terenski kontroli. V ponovljenem postopku je sodišče na podlagi izhodišč iz sklepa VIII Ips 286/2005 presodilo, da so podane okoliščine iz prvega odstavka 110. člena ZDR za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker „je zaradi narave dela, ki ga je opravljal tožnik, in zaradi vrste dejavnosti tožene stranke porušeno zaupanje med strankama PZ), revizijsko sodišče pa je s tako presojo soglašalo – sodba VIII Ips 101/2007 z dne 29. 5. 2007. Op. št. (2): Že v sodbi VIII Ips 224/2004 z dne 22. 3. 2005 je sodišče ugotovilo, da prirejanje dela na blagajni tako, da omogoča zaračunavanje in kasiranje denarja mimo blagajne, ne more pomeniti ravnanja majhnega pomena, ki bi (glede na sicer prejšnjo ureditev) izključevalo delavčevo disciplinsko odgovornost, ne glede na višino na tak način protipravno prisvojenih zneskov. Sodišče je ugotovilo, da je bistvo take kršitve v nepravilnem načinu dela v nasprotju z načeli blagajniškega poslovanja, ne pa sama višina protipravne prilastitve.

Op. št. (3): Stroga ali še strožja presoja kršitev pravil o poslovanju z denarjem oziroma protipravnega prisvajanja tudi majhnih vrednosti pri delu zaupanih sredstev je uveljavljena tudi v primerjalnih pravnih sistemih – glej Dolžan: Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – sodba Emmely, Pravna praksa, Ljubljana, št. 14/2009, stran 12. Op. št. (4): Sodba VIII Ips 120/2009 z dne 24. 1. 2011.