Jedro

Obstoječa zakonska ureditev lovske pravice kot samostojne pravice, ki ni vezana na lastništvo zemljišča in jo lahko po posebnem postopku pridobijo samo usposobljene pravne osebe, zaradi česar lastniki zemljišč in gozdov ne smejo svobodno loviti in si prilaščati divjadi, ki se nahaja na njihovem zemljišču, in svojega zemljišča ne smejo uporabljati za pridobitno izkoriščanje pravice lova, ni v nasprotju z URS (odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-40/06 z dne 11. 10. 2006 in U-I-98/04 z dne 9. 11. 2006).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki 912,95 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Tožnica meni, da je kot lastnica gozdov in travnikov v M. prikrajšana oziroma oškodovana zaradi zakonodaje o lovski pravici, ki jo omejuje pri gospodarjenju z njenimi gozdovi, državi pa omogoča okoriščanje. Z divjadjo namreč upravlja država, ki je njena lastnica, trajno gospodarjenje z divjadjo pa lahko prenese na usposobljeno pravno osebo kot lovsko pravico, pri čemer lastnikom gozdov ne priskrbi finančnega nadomestila, čeprav od upravljavcev zemljišč prejema koncesijske dajatve. Takšna ureditev posega v ustavno zagotovljene pravice do zasebne lastnine, lastnine in svobodne gospodarske pobude (33., 67. in 74. člen Ustave Republike Slovenije – v nadaljevanju URS) in nasprotuje tudi evropskim predpisom, ki opredeljujejo pravico do podjetništva in lastninsko pravico (1. člen Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 16. in 17. člen Listine temeljnih pravic Evropske Unije). Ureditev lovske pravice bi morala lastnikom gozdov omogočati pravico lova oziroma njenega trženja. Tožnica bi za odstop uporabe svojih gozdov in pravice lova v njih letno iztržila približno 20.000,00 EUR, zato njen zahtevek, ki se nanaša na obdobje petih let (od 1. 1. 2003 do 31. 12. 2007), znaša 100.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot je pojasnilo, je lovska pravica samostojna pravica javnopravne narave, ki ni vezana na lastništvo zemljišča, temveč pripada izvirno državi. Sklicevalo se je na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-40/06 z dne 11. 10. 2006 in U-I-98/04 z dne 9. 11. 2006, v katerih je bilo ugotovljeno, da za tožnico sporna zakonska ureditev ni v neskladju z URS. Obravnavana ureditev ne nasprotuje niti določbi 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj ta ne zagotavlja pravic v večjem obsegu kot URS. Prvostopenjsko sodišče je glede na navedeno menilo, da o odsotnosti pravnega temelja ali protipravnem ravnanju toženke ni mogoče govoriti. Odškodninska obveznost toženke ne bi bila podana niti v primeru, če bi Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost obravnavane zakonske ureditve, saj takšna presoja sama po sebi še ne bi pomenila zakonodajne protipravnosti.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V obrazložitvi je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Ponavlja svoja stališča, da je sporna zakonska ureditev kljub odločbam Ustavnega sodišča v nasprotju z URS in evropskimi predpisi, saj ji je odvzela gospodarsko funkcijo njenih zemljišč, na katerih ima le še golo lastninsko pravico (gre v bistvu za razlastitev), zaradi česar je njen zahtevek utemeljen bodisi na odškodninski bodisi obogatitveni podlagi. Za takšno zakonsko ureditev ni pravno sprejemljivih razlogov. Tudi če bi tožnica imela lovsko pravico in bi jo v obliki najema ali zakupa lovišč prenašala naprej, bi se lov še vedno lahko izvajal s strani kvalificiranih oseb in pod ustreznim nadzorstvom. Ker ni tako, koncesije pa pobira toženka, je ta dolžna tožnici priskrbeti denarno nadomestilo. Obstoječi poseg tudi ni utemeljen z vidika socialne funkcije lastnine in ne izpolnjuje kriterija sorazmernosti. Gospodarska in ekološka funkcija lastnine nista nujno izključujoči, na kar kaže ureditev v številnih evropskih državah, v katerih je lovska pravica vezana na lastništvo lovišč (Zvezna republika Nemčija, Republika Avstrija, Francoska republika, Kraljevina Švedska, Kraljevina Nizozemska, Republika Hrvaška). Obravnavana ureditev poleg tega ne dosega svojega namena, saj država slabo skrbi za varstvo narave. Pritožbeno sodišče je spregledalo gospodarski element lastninske pravice. Trg bo pokazal, da ima lovstvo svojo tržno ceno in se ne izvaja le zaradi okoljevarstvenih razlogov. Ob nespremenjeni ureditvi, ki je v nasprotju z URS in drugimi evropskimi predpisi, mora toženka tožnici povrniti korist, ki bi jo slednja imela v primeru, da takšne ureditve ne bi bilo. Zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišči nista ugotavljali višine zahtevane terjatve.

4. Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijska stališča o neustavnosti obstoječe zakonske ureditve lovske pravice, na katerih temelji tožbeni zahtevek, so zmotna. Drži, da zaradi samostojne narave lovske pravice, ki ni vezana na lastništvo zemljišča in jo lahko po posebnem postopku pridobijo samo usposobljene pravne osebe, lastniki zemljišč in gozdov ne smejo svobodno loviti in si prilaščati divjadi, ki se nahaja na njihovem zemljišču, in svojega zemljišča ne smejo uporabljati za pridobitno izkoriščanje pravice lova. Tožnici je bilo večkrat pravilno pojasnjeno, da zakonska ureditev, s katero se ne strinja, ni v nasprotju z URS. Tako je (tudi na njeno pobudo) odločilo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je ob tem obrazloženo zavrnilo njena nasprotna stališča, na katera sedaj opira revizijo (odločbi U-I-40/06 z dne 11. 10. 2006 in U-I-98/04 z dne 9. 11. 2006). Tem razlogom, ki sta jih povzeli sodišči nižjih stopenj, pritrjuje tudi revizijsko sodišče. 7. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica je z revizijo propadla, zato je dolžna toženki povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 912,95 EUR (1950 točk za sestavo odgovora na revizijo, povečano za 2 % materialnih stroškov), ki jih mora tožnica plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).