Jedro

S tem ko država pobira lovske pristojbine, v ničemer ni poseženo v tožničino lastninsko pravico in zato tudi prikrajšanje ni podano. Lastnik gozdov svoje lastninske pravice ne more tržiti na ta način, da bi bil odplačni ponudnik lovskih območij. Tako je zato, ker mora lastninska pravica že po ustavi uresničevati tudi socialno funkcijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Tožeči stranki je še naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.257,13 EUR.

Zoper sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Navaja, da vtožuje plačilo 100.000,00 EUR na temelju bodisi odškodninske odgovornosti bodisi neupravičene pridobitve. Tožena stranka si je kot oblastvena institucija v odnosu do tožnice kot državljanke in imetnice lastninske pravice na gozdovih in pašnikih uzurpirala lovsko pravico, ki jo podeljuje naprej, za kar prejema koncesnino. Tožena stranka lovske pravice ne izvaja sama, ampak jo proti plačilu podeljuje drugim, za to usposobljenim osebam. Ni razloga, da tega ne bi mogla z istim učinkom pod nadzorom države početi tudi tožeča stranka. Da taka ureditev ni nujno potrebna, izhaja iz dejstva, da imajo drugačno ureditev številne primerljive evropske države. Dejstvo je tudi, da je stanje v slovenskih gozdovih slabo. Državno lastništvo nad divjadjo pa je unikum v vsej Evropi. Prosto živeča divjad je lahko le res nullium. Jeseni 2009 je bila pripravljena novela Zakona o varstvu okolja, po kateri bi se odpravila lastnina države na prosto živeči divjadi. Lovci in lovska zveza pa so uspeli, da so predlagani člen enostavno črtali. Prvostopno sodišče bi moralo ugotoviti, da je trenutna ureditev lovstva z vidika ustavnih norm neustrezna in bi moralo prekiniti postopek in o tem ponovno vprašati ustavno sodišče v okviru ustavnopravne zahteve. Mnenje ustavnega sodišča o razsežnosti 1. člena Protokola k EKČP ne more biti odločilno, saj je sodišče, ki sodi o kršitvah omenjenega protokola le ESČP v Strasburgu. Ustava RS že sama predvideva pravico do odškodnine, v kolikor gre v določenem pravnem položaju za situacijo, ki pomeni razlastitev in prav to je primer tožeče stranke. Lastninska pravica tožnice ni samo okrnjena, ampak grobo zreducirana na golo pravico brez vsebine. Tožeča stranka je prepričana, da bo trg tako kot drugod v Evropi pokazal, da ima lovstvo svojo tržno ceno, saj lovci ne lovijo zgolj iz okoljevarstvenih razlogov. Na koncu se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških, saj meni, da so ti priznani v previsokem obsegu. Sodišče zlasti ne bi smelo priznati toženi stranki stroškov za drugo pripravljalno vlogo, saj v njej tožena stranka ne dodaja nič novega in je nepotrebna.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki takšno odločitev utemeljujejo. Ti razlogi vsebujejo tudi odgovor na tozadevne pritožbene navedbe, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, temelječ bodisi na odškodninski podlagi bodisi na podlagi o neupravičeni obogatitvi, saj ni ugotovilo protipravnega ravnanja oziroma protipravnega okoriščanja s strani tožene stranke. Glede zatrjevane protiustavne ureditve lovske pravice v državi pa prvostopno sodišče ni prekinilo postopka in prožilo ustavne presoje pred Ustavnim sodiščem RS, saj je le-to o skladnosti oziroma neskladnosti določb, ki urejajo lovsko pravico z Ustavo že odločalo in na pobudo tožnice presojalo 2. odstavek 163. člena ZVO (Zakon o varstvu okolja, Ur. l. RS, št. 41/04 in naslednji) in 5. člen ZG (Zakon o gozdovih, Ur. l. RS, št. 30/93 in naslednji) in ugotovilo, da nista v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče se je opredelilo tudi do gospodarske funkcije lovske pravice in do razmerja med zasebno lastnino in lovsko pravico. Prav tako je Ustavno sodišče presojalo pobudo tožnice glede ureditve lovske pravice in neustavnosti zakonskih določb, ki urejajo lovsko pravico, ni ugotovilo (Primerjaj U-I-28/04 z dne 9.11.2006 in U-I-40/06 z dne 11.10.2006).

Na podlagi 3. člena ZS (Zakon o sodiščih, Ur. l. RS, št. 19/94 in naslednji) je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. V skladu z ustavo je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve prvostopnega sodišča, da ob obstoječi zakonodaji, ki ureja lovsko pravico, ne najde v ravnanju tožene stranke nobenega protipravnega ravnanja. Že Ustavno sodišče RS je v citiranih določbah ugotovilo, da je tožena stranka v vlogi zakonodajalca sprejela predpise, ki ne nasprotujejo Ustavi RS. Enako tudi glede zahtevka temelječega na podlagi o neopravičeni obogatitvi, ob obstoječi zakonodaji ni mogoče ugotoviti protipravnega okoriščanja s strani države. S tem ko država pobira lovske pristojbine, v ničemer ni poseženo v tožničino lastninsko pravico in zato tudi prikrajšanje ni podano. Lastnik gozdov svoje lastninske pravice ne more tržiti na ta način, da bi bil odplačni ponudnik lovskih območij. Tako je zato, ker mora lastninska pravica že po ustavi uresničevati tudi socialno funkcijo.

Neutemeljeno se tožeča stranka pritožuje tudi zoper odločitev o stroških, ki da so odmerjeni v previsokem obsegu, stroške za drugo pripravljalno vlogo pa naj sodišče ne bi smelo priznati, ker je bila vloga nepotrebna. Tožeča stranka je vložila tri pripravljalne vloge, na katere je tožena stranka odgovorila prav tako s tremi pripravljalnimi vlogami. Tožeča stranka je narekovala število pripravljalnih vlog, tožena je na navedbe tožeče stranke zgolj odgovarjala. Ker je na navedbe tožeče stranke v drugi pripravljalni vlogi tožena stranka z drugo pripravljalno vlogo odgovorila, so ji stroški v zvezi s to pripravljalno vlogo nastali in so tudi upravičeni. Prvostopno sodišče jih je zato pravilno priznalo in ovrednotilo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne pritožbeni razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).