Jedro

Tudi v delovnem sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljajo določbe ZPP o procesnem dokaznem bremenu. Razlika med materialnim in procesnim dokaznim bremenom je v tem, da se materialno dokazno breme ne spreminja, medtem ko procesno med postopkom prehaja z ene stranke na drugo. Dolžnost sodišča je, da ga pravilno razporedi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pri čemer ga je na kršitev pogodbenih obveznosti predhodno pisno opozorila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved nezakonita, zato tožniku delovno razmerje ni prenehalo in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu priznati vse pravice po pogodbi z dne 13. 10. 2008. Tožena stranka je tožniku v pisnem opozorilu z dne 11. 11. 2011 očitala, da je v oktobru 2011 poškodoval 6 zvitkov papirja. Te očitke je tožnik zanikal že na zagovoru 2. 12. 2011, povsem natančno pa tudi v tožbi. Tožena stranka se o utemeljenosti očitkov ni izjavila in ker je dokazno breme na njej, je sodišče presodilo, da je opozorilo neutemeljeno, s tem pa ni izpolnjen pogoj za zakonitost (kasnejše) odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da opozorilo z dne 11. 11. 2011 o očitanih kršitvah v oktobru 2011 ni bilo utemeljeno. Tožnik je te kršitve zanikal, tožena stranka tega ni prerekala, niti predložila nobenih dokazil o teh kršitvah.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo “iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena ZPP“. Navaja, da je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Sklicuje se na sodno prakso, po kateri naj bi bil delodajalec dolžan dokazati le obstoj pisnega opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, vsebinsko neutemeljenost opozorila pa mora zatrjevati in dokazati delavec. Ker tožnik tega ni dokazal, je ta pogoj za zakonito redno odpoved izpolnjen. Sodišči se tudi nista opredelili do bistvenih toženkinih navedb o utemeljenosti odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča o tem, da je bil papirni zvitek dejansko poškodovan, zaradi česar ima sodba sodišča druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Prvostopna sodba je neprepričljiva in za toženo stranko nejasna.

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila, vendar odgovoru ni predložila novega in posebnega pooblastila za zastopanje v revizijskem postopku - Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zato odgovora ni bilo mogoče upoštevati.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija sicer uveljavlja vse pritožbene razloge, vendar bistvenih kršitev izrecno ne navede in ne obrazloži. Tudi če bi sodišče poskušalo najti tako obrazložitev v zadnjih štirih odstavkih revizije, teh navedb ne bi moglo upoštevati. Najprej že zato, ker se revizija sklicuje na domnevne nepravilnosti v sodbi sodišča prve stopnje, ki ni predmet revizije. Predvsem pa zato, ker je sodišče druge stopnje (njegova sodba je predmet revizijskega preizkusa) presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bilo predhodno pisno opozorilo neutemeljeno. To pa pomeni, da se sodišču ni bilo treba ukvarjati še s presojo o utemeljenosti odpovednega razloga za redno odpoved.

8. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi VIII Ips 474/2006, da je delodajalec dolžan dokazati obstoj pisnega opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, vsebinsko utemeljenost oziroma neutemeljenost takega opozorila pa mora nato zatrjevati in dokazovati delavec.

9. Pisno opozorilo z dne 11. 11. 2011 navaja le, da je tožnik v mesecu oktobru 2011 „zaradi malomarnega dela z viličarjem poškodoval kar 6 zvitkov papirja, nekatere celo do neuporabnosti“ in nič drugega. V opozorilu je sicer omenjena priloga, ki pa je tožnik (ki je sicer sam predložil opozorilo) ni predložil v spis. Ob tako splošnem in vsebinsko praznem očitku je tožnik v tožbi prav tako splošno zatrjeval, da očitanih kršitev ni storil. Tudi v zvezi s tem je predlagal zaslišanje prič in svoje zaslišanje. S tem je zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, zlasti če upoštevamo, da tožena stranka v opozorilu ni navedla ne kdaj, ne kako in ali je res ravno tožnik poškodoval določene zvitke papirja.

10. Tudi v delovnem sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljajo določbe ZPP o procesnem dokaznem bremenu. Razlika med materialnim in procesnim dokaznim bremenom je v tem, da se materialno dokazno breme ne spreminja, medtem ko procesno med postopkom prehaja z ene stranke na drugo. Dolžnost sodišča je, da ga pravilno razporedi. Po 212. členu ZPP mora namreč vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožena stranka je v pisnem opominu opozorila tožnika na kršitve delovnih obveznosti, vendar v sodnem postopku ni storila ničesar, s čimer bi izpodbila nasprotne navedbe (trditve) tožnika, da v opominu očitanih kršitev v mesecu oktobru 2011 ni storil. Neprerekane trditve o dejstvih pa niso predmet dokazovanja, temveč se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).

11. Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba pravilna, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.