Jedro

Tožena stranka je tožniku izdala opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in mu očitala, da je zaradi malomarnega dela z viličarjem poškodoval šest zavitkov papirja in s tem delodajalcu povzročil materialno škodo. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil očitan kršitve, saj v ta namen ni predložila nobenih dokazil. Zato pisno opozorilo ni bilo utemeljeno, kar pomeni, da za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 83. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 6. 12. 2011 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da se ugotovi, da delovno razmerje sklenjeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 10. 2008 ni prenehalo in še vedno obstoji z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na isto delovno mesto, ga prijaviti v obvezno zdravstveno zavarovanje ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 7. 1. 2012 dalje) priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu obračunati in izplačati plače, kot če bi delal ter od njih odvesti vse obvezne davščine in prispevke za socialno varstvo, razliko v neto znesku pa izplačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega zneska plače dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 838,75 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov po 1., 2., in 3. točki 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanja. V pritožbi navaja, da je tožena stranka tekom pravdnega postopka zatrjevala in tudi dokazala vse zakonske elemente odpovednega razloga po 3. alinei prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 88. člena ZDR, na katerega se je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi sklicevala. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložila, da je tožnik s svojim malomarnim ravnanjem, v obdobju od 1. 11. 2011 do 15. 11. 2015, ponovno poškodoval nekaj papirnih zavitkov ter navedla, da ravnanje delavca, kot je opisano, pomeni utemeljen in resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec se je odločil za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in tožena stranka je v celoti zadostila zahtevam iz drugega odstavka 86. člena ZDR. Tožena stranka je tudi dokazala okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnik ponavljal istovrstne kršitve delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je bil že v letu 2009 opozorjen na izpolnjevanje delovnih obveznosti zaradi malomarnega dela z viličarjem, prav tako pa je tudi dne 7. 5. 2011 poškodoval več zavitkov papirja in s tem toženi stranki povzročil škodo. S tem je tožnik tudi povzročil težave pri zagotavljanju nemotenega teka delovnega procesa, kar utemeljuje pravilnost delodajalčeve odločitve o tem, da delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče nadaljevati. Glede na to, da tožnik niti po ustnih opozorilih niti po formalnem pisnem opozorilu na možnost odpovedi v primeru ponavljanja kršitev svojega odnosa ni spremenil, je povsem jasno, da so bili ob tožnikovi kršitvi podani tudi pogoji iz drugega odstavka 88. člena ZDR. Tožnik ni podal zadostne trditvene podlage in ni predlagal nobenih dokazov v zvezi s pisnim opozorilom na izpolnjevanje delovnih obveznosti in možnostjo odpovedi, zato je neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka dolžna dokazati, da je tožnik s svojim malomarnim ravnanjem poškodoval šest zvitkov papirja, saj je bilo trditveno in dokazno breme na strani tožnika. Izpodbijana sodba pa je pomanjkljiva tudi zato, ker sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni zavzelo stališča o tem, da je bil papirni zavitek dejansko poškodovan. Zato tudi toženi stranki ni jasno ali je sodišče tožniku ugodilo iz razloga, ker je zaključilo, da je tožena stranka kršila postopek, ki ga določa ZDR za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ali je sodišče štelo, da tožnik s svojim ravnanjem ni kršil delovnih obveznosti.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke in navedel, da je v tožbi dne 27. 12. 2011 izrecno navedel, da ni poškodoval šest zavitkov papirja neznanega dne v mesecu oktobru, kar mu je očitala tožena stranka v opozorilu z dne 11. 11. 2011. Tožena stranka pa navedb tožnika tekom postopka ni prerekala. Ker trditev tožnika tožena stranka ni prerekala, zato priznanih dejstev ni bilo potrebno, niti dopustno dokazovati ter je uporaba pravil o dokaznem bremenu nepotrebna in posledično ni podana kršitev, kot jo zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Sicer pa je tožnik zatrjeval, da zavitkov ni poškodoval, pri tem pa negativnega dejstva tudi ne more dokazati, saj ne more v ta namen predlagati prič, ki bi potrdile, da zavitkov ni poškodoval. Pravilno pa je sodišče tudi zaključilo, da tožena stranka ni dokazala okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj je priča A.A. izpovedal, da v okviru delovnega procesa pri toženi stranki prihaja do poškodb zavitkov papirja, pri čemer sledljivost, kdo je balo poškodoval, ni mogoča, saj zavitke premikajo tudi drugi viličaristi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih in je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse bistvene dejanske ugotovitve in pravne zaključke in jo je mogoče preizkusiti. Tožena stranka s temi pritožbenimi navedbami, po vsebini izraža dejansko nestrinjanje glede pravilnosti uporabe materialnega prava in ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 10. 2008, za delovno mesto „viličarist“. Tožena stranka je tožnika dne 11. 11. 2011 opozorila v smislu člena 83/1 ZDR, da je tožnik v mesecu oktobru 2011 zaradi malomarnega dela z viličarjem poškodoval šest zavitkov papirja, nekatere do neuporabnosti in s tem povzročil delodajalcu veliko materialno škodo ter da je ponovna kršitev pogodbenih obveznosti resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Nato je tožena stranka dne 6. 12. 2011 tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker naj bi naj tožnik dne 14. 11. 2011 poškodoval nekaj zavitkov papirja.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR) v prvem odstavku 83. člena določa, da je predhodno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. To pomeni, da delodajalec ne more podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že zaradi prve kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč šele, če delavec kljub pisnemu opozorilu ponavlja oziroma nadaljuje s kršitvami. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbah opr. št. VIII Ips 476/2008 z dne 8. 9. 2009 ter opr. št. VIII Ips 179/2008 z dne 12. 1. 2010 zavzelo jasno stališče, da je pisno opozorilo iz prvega odstavka 83. člena ZDR pogoj za (kasnejšo) redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kolikor bo delavec ponavljal kršitve. Do pravne narave tega opozorila se je opredelilo tudi Ustavno sodišče RS (odločitev U-I-45/2007, Up-249/2006 z dne 17. 5. 2007), ki je navedlo, da gre za neke vrste procesno predpostavko, od izpolnitve katere je odvisna zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Obrazložilo je, da je glede na določbo 204. člena ZDR neutemeljenost takšnega opozorila mogoče uveljavljati v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede dokaznega bremena v zvezi s pisnim opozorilom je Vrhovno sodišče RS ugotovilo (sodba opr. št. VIII Ips 474/2006 z dne 10. 4. 2007), da je dolžnost delodajalca, da dokaže obstoj takega opozorila, vsebinsko utemeljenost oziroma neutemeljenost opozorila pa mora zatrjevati in dokazovati delavec sam. V izvedenem dokaznem postopku pa mora sodišče presoditi, ali je bilo pisno opozorilo utemeljeno ali ne, in ali je izpolnjen pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Tožena stranka je dne 11. 11. 2011 tožniku izdala opozorilo (priloga A2) in mu očitala, da je v mesecu oktobru 2011 zaradi malomarnega dela z viličarjem poškodoval šest zavitkov papirja in s tem delodajalcu povzročil materialno škodo, opozorilo pa je tožniku vročila 14. 11. 2011 v popoldanskem času. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik v tožbi zanikal in prav tako že na zagovoru dne 2. 12. 2011, da bi očitane kršitve v mesecu oktobru 2011 storil, torej da bi poškodoval šest zavitkov papirja, tožena stranka pa navedenega ni prerekala, prav tako navedenega niti ni poskušala dokazati (niti s pričami, kot tudi ne z listinsko dokumentacijo), čeprav je tožena stranka tekom postopka zatrjevala, da ima delovni proces v skladiščnih prostorih organiziran tako, da so vsi proizvodni artikli (papirni zavitki) označeni z identifikacijskimi nalepkami, kar delodajalcu omogoča nadzor delovnega procesa oziroma nadzor nad delom delavcev, ki so zadolženi za transportna opravila. Tožena stranka je le za papirni zavitek št. ..., ki naj bi ga poškodoval tožnik dne 14. 11. 2011 predložila poročilo o „zavitku“, iz katerega izhaja, da je tožnik na prevzemni točki v proizvodnji ob 16:25:23 uri prevzel z viličarjem in ga ob 16:27:09 oddal v skladišču v drugem delu proizvodnje - dodelava. Tožena stranka je trdila, da glede na to, da je od izdelave papirnega zavitka do trenutka, ko ga je tožnik pripeljal na lokacijo v dodelavo, minilo le 13 minut in 54 sekund ter glede na to, da je bil tožnik edini delavec-viličarist, ki je dne 14. 11. 2011 opravljal delo v popoldanski izmeni, je povsem jasno, da naj bi tožnik bil tisti, ki naj bi poškodoval papirni zavitek št. ..., s čemer je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Zaradi navedene kršitve, ki naj bi jo tožnik storil dne 14. 11. 2011 je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka pa ni dokazala, da je tožnik storil tudi očitane kršitve, ki jih je tožniku očitala v opozorilu z dne 11. 11. 2011, saj tožena stranka v ta namen ni predložila nobenih dokazil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pisno opozorilo z dne 11. 11. 2011 ni bilo utemeljeno, kar pomeni, da za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 83. člena ZDR. Sodišče je zato utemeljeno zaključilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita ter je ugodilo zahtevku tožnika.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo, ker z odgovorom ni pripomogel k rešitvi zadeve (165. člen ZPP).