Jedro

Ker ZOR veže zapadlost odškodninske terjatve in začetek teka zastaralnega roka na nastanek škode, ne pa na pravnomočnost odločitve o odškodninskem temelju (v obravnavani zadevi odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja v času od oktobra 1995 do 13. 7. 1996), je ugovor zastaranja te terjatve glede na čas vložitve tožbe (13. 7. 2005) utemeljen.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v ugodilnem delu glede tožbenega zahtevka za plačilo zneska 3.338,34 EUR iz naslova odškodnine za nadomestila plač spremenita tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

Sicer se revizija zavrne.

Tožnica mora toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 4.490,75 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku navedenega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da plača tožnici odškodnino v znesku 3.761,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2005, višji tožbeni zahtevek (3.082,51 EUR) je zavrnilo ter s sklepom odločilo o stroških postopka. Presodilo je, da tožnici pripada odškodnina za materialno škodo, ker za čas od oktobra 1995 do 13. 7. 1996 nezakonito ni prejemala nadomestila plače za čas bolniškega staleža. Tako je bila prikrajšana za prejem nadomestila (3.338,34 EUR) in za nižjo pokojnino (422,75 EUR). Pravna podlaga za vtoževanje materialnega prikrajšanja za neizplačana nadomestila je pravnomočna sodba Pd 232/2003, v kateri je bilo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja, zaradi katerega tožena stranka tožnici ni izplačala nadomestil bolniškega staleža. 2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo glede glavne stvari in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, spremenilo pa je stroškovni del izpodbijane sodbe. Pravna podlaga je bila pravnomočno ugotovljena šele leta 2005, zato tožbeni zahtevek ni zastaral. 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka po dopustitvi revizije s sklepom VIII DoR 10/2009 z dne 2. 11. 2009 vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za materialno prikrajšanje nadomestila plače za čas bolniškega staleža od oktobra 1995 do 13. 7. 1996 in odškodnine zaradi nižje pokojnine zastaral. Tožba je bila vložena šele 13. 7. 2005, zato je tožbeni zahtevek po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji) že davno zastaran. Nepravilno je stališče, da bi zastaranje odškodninske terjatve teklo od pravnomočne odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja.

4. Revizija je delno utemeljena.

5. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Revizija je bila dopuščena s sklepom VIII DoR 10/2009 z dne 2. 11. 2009 glede začetka teka zastaralnega roka v zvezi s terjatvami delavca po pravnomočni odločitvi o prenehanju delovnega razmerja. O prenehanju delovnega razmerja z dnem 13. 7. 1996, s katerim je tožnici prenehal bolniški stalež, je bilo odločeno s prvostopenjsko sodbo Pd 232/2003 z dne 18. 11. 2003 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 94/2004 z dne 10. 2. 2005. V tem postopku je bilo razsojeno, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito za čas od 13. 1. 1995 do 13. 7. 1996. Dne 13. 7. 2005 je tožnica vložila tožbo, v kateri je med drugim (1) zahtevala odškodnino za materialno škodo zaradi izpada nadomestila za bolniški stalež od oktobra 1995 do 13. 7. 1996 in posledično nižje pokojnine. Sodišči sta tožnici prisodili 3.338,34 EUR kot odškodnino za neizplačano nadomestilo in 422,75 EUR za nižjo pokojnino. Ugovor zastaranja odškodninske terjatve je bil zavrnjen, ker naj bi zastaralni rok pričel teči s pravnomočnostjo odločitve z dne 10. 2. 2005 o trajanju delovnega razmerja do zaključka bolniškega staleža 13. 7. 1996. 7. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno glede odškodnine za materialno škodo zaradi nadomestila za bolniški stalež.

8. Tožnica je kot trditveno podlago svojemu zahtevku ponudila revidentovo odškodninsko odgovornost zaradi pravnomočno ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v času 13. 1. 1995 do 13. 7. 1996, v katerem bi morala od oktobra 1995 do 13. 7. 1996 prejemati nadomestilo plače za čas bolniškega staleža. Na podlagi take trditvene podlage ji je bila prisojena odškodnina za premoženjsko škodo. Ugovor zastaranja pa sta sodišči nato nepravilno razlagali s sklicevanjem na sodno prakso, ki ne ustreza dejanskemu stanju te zadeve (2) (tj. odškodninskemu temelju zahtevka) in z njim povezanim ključnim vprašanjem zastaranjem takega zahtevka (3). Razlaga zastaranja reintegracijskega zahtevka po ZTPDR, po katerem začne teči zastaralni rok za reintegracijski zahtevek po pravnomočni odločitvi o razveljavitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja, se ne more razširiti na odškodninske terjatve, ki so posledica nezakonitega prenehanja, saj to predstavlja neprimerljivo pravno podlago.

9. ZTPDR, ki je veljal v spornem obdobju, v 73. členu določa, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, če delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom. ZOR pa določa splošna načela o odškodninski odgovornosti in zastaralne roke za zastaranje odškodninskih terjatev. Odškodninska obveznost se v skladu z 186. členom ZOR šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. V skladu s prvim odstavkom 376. člena ZOR odškodninska terjatev zastara v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok). Za začetek teka zastaralnega roka je tako odločilen dan, ko je oškodovanec zvedel za škodo in njenega povzročitelja. Vedenje o škodi ne pomeni, da mora biti znan konkreten znesek, ampak da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino. Dejstvo, da škoda še vedno nastaja, sicer lahko vpliva na višino škode, toda na njen obstoj in utemeljenost terjatve ne more vplivati. V skladu z drugim odstavkom 376. člena ZOR pa terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, od kar je škoda nastala (objektivni rok).

10. Ker ZOR veže zapadlost odškodninske terjatve in začetek teka zastaralnega roka na nastanek škode, ne pa na pravnomočnost odločitve o odškodninskem temelju (v obravnavani zadevi odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja v času od oktobra 1995 do 13. 7. 1996), je ugovor zastaranja te terjatve glede na čas vložitve tožbe (13. 7. 2005) utemeljen. Odškodninski zahtevek se je nanašal na nadomestila za čas bolniškega staleža, ki bi tožnici pripadala v tem času. Nezakonito stanje se je zaključilo 13. 7. 1996, zato je postavljeni tožbeni zahtevek po 9 letih zastaran tako po subjektivnem kot tudi po objektivnem roku.

11. Revident je formalno vložil revizijo tudi glede prisojene odškodnine za nižjo pokojnino v višini 422,75 EUR. Revizija je bila dovoljena glede začetka teka zastaralnega roka v zvezi s terjatvami delavca po pravnomočni odločitvi o prenehanju delovnega razmerja. Navedbe revizije se nanašajo na zastaranje terjatve v zvezi z nadomestilom, o zastaranju odškodninske terjatve v zvezi s prenizko pokojnino pa je revizija prazna. Zato Vrhovno sodišče ni imelo pravne podlage, da bi preizkusilo pravilnost odločitve glede odškodnine zaradi prenizke pokojnine (371. člen ZPP).

12. Na podlagi navedenega je revizijsko sodišče v skladu prvim odstavkom 380. člena ZPP delno spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in tožbeni zahtevek glede odškodninske terjatve za neizplačana nadomestila zavrnilo, glede odškodninske terjatve zaradi nižje pokojnine pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Glede na spremenjeno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je revizijsko sodišče ob upoštevanju določb ZPP, Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 20/2004-UPB) in Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003) spremenilo tudi odločitev v stroškovnem delu. Revident ni uspel le v sorazmerno majhnem delu tožbenega zahtevka, zato mu mora tožnica povrniti vse stroške postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Potrebni stroški revidenta so 3.567,07 EUR za postopek na prvi stopnji, 544,46 EUR za pritožbeni postopek (strošek sestave pritožbe 413,1 EUR in sodna taksa za pritožbo 131,36 EUR) in za revizijski postopek 379,22 EUR (strošek sestave revizije 247,86 EUR in sodna taksa za revizijo 131,36 EUR). Skupni priznani stroški revidenta so 4.490,75 EUR, ki mu jih mora povrniti tožnica v paricijskem roku, potem pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): O odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo iz te tožbe je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo Pdp 1359/2007 z dne 8. 1. 2008 in ni več predmet tega spora.

Op. št. (2): V zadevi VIII Ips 256/2004 je bil ugovor zastaranja reintegracijskega zahtevka zavrnjen kot prepozen, v zadevi VIII Ips 112/2000 je bilo razložena razlika med zastaralnim in prekluzivnim rokom, zadeva VIII Ips 106/2006 se vprašanja zastaranja sploh ne dotika, v zadevi VIII Ips 322/2005 pa je poudarjeno varstvo reintegracijskega zahtevka po Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (v nadaljevanju ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89 in naslednji) in ZDSS, kjer pa teče zastaralni rok od pravnomočnosti odločitve o razveljaviti sklepov o prenehanju delovnega razmerja.

Op. št. (3): Najbližje pravni situaciji tega spora je zadeva VIII Ips 286/2007, ki jo citira revident in v kateri se veže utemeljenost ugovor zastaranja odškodninske terjatve za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na dejanski nastanek škode in ne na pravnomočno odločitev o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.