Jedro

Do dneva, do katerega je s pravnomočno sodno odločbo ugotovljen obstoj delovnega razmerja, je tožena stranka tožnici, ki je bila v bolniškem staležu, dolžna izplačati odškodnino v višini plače oziroma nadomestila plače, kot bi ga prejemala v tem obdobju.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izrek o stroški spremeni tako, da se znesek 2.754,91 EUR zniža na znesek 2.063,19 EUR.

V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.761,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2005 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo. Zavrnilo je za 3.082,51 EUR višji zahtevek in obrestni zahtevek za čas pred 13. 7. 2005. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 2.754,91 EUR stroškov postopka, v 15-ih dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo višji tožbeni zahtevek za 3.082,51 EUR in obrestni zahtevek za čas pred 13. 7. 2005 ter da je posledično neutemeljena odločitev o stroških postopka, poleg navedenega pa je sodišče kot potrebne stroške priznalo tudi stroške, ki niso bili potrebni, to je konferenca strank, pregled listin, končno poročilo ipd.. Tožnica zatrjuje, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je bila odmerjena nižja pokojnina, ker ji toženka ni izplačila nadomestila plač za čas bolniškega staleža. Sodišče je napačno upoštevalo izvedeniško mnenje izvedenke finančne stroke V.K., ki ni pravilno opredelila razmerij med starim in novim Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in ni uspela pravilno opredeliti tega, da se je tožnica zaradi ravnanja tožene stranke lahko upokojila po novem zakonu in izgubila pravice ugodnejše zanjo po tedaj veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Sodišče bi moralo to samo upoštevati in pravilno razsoditi tudi glede razlik pri pokojnini. Zato je zmotna odločitev sodišča, da tožnica ne more uspešno uveljavljati, da je tožena stranka odgovorna za 5 % prikrajšanje pri pokojnini do tožničine dopolnjene starosti 58 let. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in 1. točko izreka sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo povrnitev vseh pravdnih stroškov, podredno pa, da izpodbijano sodbo v 1. in 3. točki razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču in v vsakem primeru naloži tožeči stranki plačilo stroškov postopka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožene stranke o zastaranju, zato je sodba v tem delu neobrazložena, kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede zastaranja odškodninskega zahtevka v zvezi s plačilom nadomestila bolniškega staleža za čas od septembra 1995 do 13. 7. 1996, so odločilna dejstva, da pravnomočna sodba opr. št. Pd 232/2003 na pričetek teka zastaralnega roka v zvezi s plačilom nadomestila bolniškega staleža za navedeno obdobje ne more biti odločilna. Bistveno je namreč, da ne gre za zahtevek iz naslova plačila nadomestila bolniškega staleža, temveč za odškodninski zahtevek po plačilu premoženjske škode, ki ustreza višini tovrstnega nadomestila. Tožeča stranka je pravico zahtevati nadomestilo OD izgubila, ker sodišče njene spremembe tožbe v tem delu ni dovolilo. Izgubila pa jo je ravno zaradi zastaranja tovrstnega zahtevka. Pravno podlago za vtoževanje tega tožbenega zahtevka ne predstavlja pravnomočna sodba opr. št. Pd 232/2003, s katero naj bi bilo pravnomočno odločeno, da je tožnici trajalo delovno razmerje pri toženi stranki do zaključka bolniškega staleža, to je do 13. 7. 1996. Stališče o neutemeljenosti ugovora zastaranja tudi povsem odstopa že od ustaljene sodne prakse. Ugovor zastaranja je utemeljen tudi glede zahtevka tožnice, ki se nanaša na domnevno prikrajšanja pri pokojnini zaradi neplačila prispevkov za obdobje od oktobra 1995 do 13. 7. 1996, saj le-ti niso bili plačani zaradi prepoznega uveljavljanja le-teh s strani tožnice, zato je za morebitno škodo iz tega naslova odgovorna izključno sama. Sodišče prve stopnje tudi zmotno zaključuje, da naj bi bilo že pravnomočno razsojeno, da je delovno razmerje tožnici prenehalo po sklepu tožene stranke z dne 7. 2. 1995, zaradi česar naj bi delovno razmerje prenehalo z zaključkom bolniškega staleža, kot je navedeno v tem sklepu, kar naj bi bilo 13. 7. 1996 in ne 13. 1. 1995. Škodno ravnanje, nezakonito prenehanje delovnega razmerja in opustitev nakazil tožene stranke v letih 1995 in 1996 naj bi bilo ugotovljeno že v sodbi opr. št. Pdp 232/2003 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 94/2004. Prvostopno sodišče je prisodilo nadomestilo bolniškega staleža brez vsakršne podlage, saj bi tožeča stranka morala mesečno dostavljati bolniškega liste, kar pa ni izkazano. Sodišče bi te dokaze moralo izvajati po uradni dolžnosti v skladu s 34. členom. Sodišče je samo opravljalo poizvedbe pri ZPIZ v zvezi z odmero pokojnine, dokazne predlog z zaslišanjem prokurista A.K. pa je zavrnilo. Sodišče je tožeči stranki prisodilo iz naslova prikrajšanja nadomestil plače med začasno zadržanostjo z dela v znesku 3.338,34 EUR, to je do višine postavljenega tožbenega zahtevka, pri čemer je izvedenka izračunala, da znašajo neizplačana nadomestila za sporno obdobje 3.397,39 EUR bruto oziroma 2.453,88 EUR neto. Sodišče je tako prisodilo bruto znesek, ne da bi bila določena obveznost tožene stranke odvesti davke in prispevke, zaradi česar bo tožena stranka v tej višini obogatena. Dejstvo, da tožnica ni prikrajšana pri pokojnini, saj je njena pokojnina določena in skladna s predpisom oziroma delovni dobi najugodnejši 10-letne pokojninske dobe, to je 1981 do 1990. Tako sporno obdobje nima vpliva na višino odmerjen predčasne pokojnine. Izrek je tudi neskladen glede teka obrestne more, saj pred uvedbo eura zakonske zamudne obresti ne morejo teči od zneskov v eurih. Sklep o stroških postopka je potrebno spremeniti oziroma razveljaviti v posledici spremembe oziroma razveljavitve odločitve sodišča glede vsebine stvari oziroma 2. točke izreka sodbe, je pa sodišče tudi zmotno ugotovilo stroške tožene stranke, da bi moralo pri izračunu stroškov upoštevati tudi stroške izvedenskega mnenja.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Kasneje je tožena stranka podala še dopolnitev odgovora na pritožbo, v katerem podaja svoja stališča glede tožničinih navedb v zvezi s predložitvijo potrdil o upravičeni zadržanosti z dela in glede pravilnosti postopkov zdravnika pri izdaji bolniškega staleža. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke sta delno utemeljeni le glede odločitve o stroških postopka, v ostalem sta neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Po navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka glede odločitve o glavni stvari. Utemeljeni pa sta pritožbi glede odločitve o stroških postopka, saj je sodišče priznalo tudi stroške postopka, ki niso bili potrebni.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu moralo odločati še o zahtevku za plačilo gmotne škode v višini 6.843,60 EUR iz naslova materialnega prikrajšanja, in sicer nadomestila plače za čas bolniškega staleža od oktobra 1995 do 13. 7. 1996 v znesku 3.338,34 EUR in plačilo odškodnine zaradi prejemanje nižje pokojnine v znesku 3.505,26 EUR. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevku postavilo izvedenko finančne stroke, ki je v izvedenskem mnenju podala ugotovitev, kakšno je bilo prikrajšanje tožnice iz navedenih naslovov v vtoževanem obdobju.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožbeni zahtevek tožnice zastaral iz razloga, ker gre za odškodnino iz naslova neizplačanih nadomestil plače za čas bolniškega staleža od septembra 1995 do julija 1996, ki jih je tožnica začela uveljavljati v tem sporu šele v letu 2005. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje podalo obrazložitev, pri čemer se res sklicuje na stališče višjega sodišča, vendar je to stališče toženi stranki znano in zato ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot se to zmotno zavzema tožena stranka. Toženi stranki je namreč znano, da je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja zavrnilo iz razloga, ker je štelo, da je zastaralni rok za uveljavljanje tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine zaradi neizplačanega nadomestila za bolniški stalež od septembra 1995 do julija 1996 začel teči, ko je bilo v letu 2005 s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 94/2004 z dne 10. 2. 2005 pravnomočno ugotovljeno, da je tožeči stranki pri toženi stranki delovno razmerje trajalo do zaključka bolniškega staleža, to je 13. 7. 1996, v posledici česar je bila seveda tožena stranka dolžna izplačati tožnici do tega dne tudi plačo oziroma nadomestilo plače. Pritožbeni ugovori tožene stranke v zvezi s tem, ali je tožnica predložila bolniške liste ali ne, niti niso bistveni, saj v kolikor ne bi bilo bolniških listov, bi bila tožena stranka dolžna tožnici izplačati plačo do dneva prenehanja delovnega razmerja in ne le nadomestila plače. O trajanju delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki je bilo že pravnomočno ugotovljeno, zato to vprašanje ne more biti več predmet tega individualnega delovnega spora. Tako je tožena stranka dolžna tožnici za čas od oktobra 1995 do 13. 7. 1996 izplačati odškodnino zaradi tega, ker ji za to obdobje ni izplačala ne plače ne nadomestila plače za čas bolniškega staleža. V kolikor ne bi bilo bolniškega staleža, bi morala tožena stranka tožnici plačati odškodnino v višini plače, kot bi jo tožnica prejemala v tem obdobju. Da je bila tožnica v bolniškem staležu, pa je bilo ugotovljeno že v pravnomočno končanem postopku, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem vprašanjem povsem neumestne.

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da predstavlja stališče sodišča, da tožbeni zahtevek ni zastaran, odstop od ustaljene sodne prakse, pri čemer tožena stranka ne navede prav nobene odločbe, ne sodišča prve stopnje, ne višjega, ne vrhovnega sodišča, ki bi to dokazovale. Pritožbeno sodišče pa je že v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 1359/2007 z dne 8. 1. 2008 navedlo, da tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine zaradi prikrajšanja pri plači oziroma nadomestila plače ni zastaran, ker je pravna podlaga bila pravnomočno ugotovljena šele v letu 2005, to je v istem letu, kot je bila vložena tožba, kar izhaja tudi iz ustaljene sodne praske, npr.: odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah opr. št. VIII Ips 256/2004 z dne 23. 3. 2005, opr. št. VIII Ips 112/2000 z dne 5. 12. 2000, opr. št. VIII Ips 106/2006 z dne 25. 10. 2005, opr. št. VIII Ips 322/2005 z dne 26. 9. 2006. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da tožnici ne gre odškodnina v priznani višini, ker je ta višja od ugotovljenega neto zneska, ki bi ga prejela tožnica iz naslova plače. Upoštevati je namreč potrebno, da tožnica toži odškodnino, pri čemer je osnova višina nadomestila, kot bi moralo biti izplačano tožnici. Nadomestilo, tako kot plača, pa se obračunava v bruto zneskih.

Sodišče je odločalo tudi o odškodnini zaradi nižje pokojnine, ki je posledica nezakonitega ravnanja tožene stranke. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica prikrajšana v vtoževanem obdobju zaradi nižjega procenta odmere od pokojninske osnove, ker ni bilo pri odmeri pokojnine upoštevano obdobje od oktobra 1995 do julija 1996. Zato je zmotna trditev tožene stranke, da tožnica pri odmeri pokojnine ni bila prikrajšana, ker je bila osnova za odmero pokojnine vzeta iz obdobja 1981 do 1990. Ne gre namreč za odmerno osnovo, temveč za procent od pokojninske osnove. Neutemeljen in tudi nerazumljive so pritožbene navedbe tožeče stranke, da naj bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo „nov“ in „star“ Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pritožbeno sodišče tožnici le pojasnjuje, da tožena stranka ni odgovorna tožnici za trenutek, v katerem se je le-ta upokojila. Tožena stranka nosi le odgovornost za to, da ni priznala delovnega razmerja in plačala nadomestila za bolniški stalež do 13. 7. 1996, ko je tožnici po ugotovitvi sodišča prenehalo delovno razmerje. Zato tožena stranka za odstotke prikrajšanja zaradi dopolnjene starosti ne nosi odgovornosti, kot se to zmotno zavzema tožeča stranka.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z odločitvijo o teku zamudnih obresti od eurskih zneskov. V Republiki Sloveniji je plačilno sredstvo euro in od zneska v eurih tečejo tudi obresti, ne glede na to, ali je ob zapadlosti ta valuta sploh obstajala, kajti izplačilo se izvrši po sodbi, izdani v današnji valuti. Kakšna pa je višina zakonitih zamudnih obresti, je določeno z zakonom in sama valuta na višino zamudnih obresti nima nobenega vpliva.

Utemeljeni pa sta pritožbi strank v zvezi z odmero stroškov postopka, in sicer je sodišče prve stopnje kot potrebne, štelo tudi stroške postopka, ki dejansko niso bili potrebni za pravdo oziroma v delu tudi stroške, ki niso bili zaznamovani, kot to določa prvi odstavek 163. člena ZPP. Tako so nepotrebni stroški postopka konferenca strank, pregled listin, poročilo stranki in tudi priznani stroški, ki niso bili zaznamovani, kot to določa prvi odstavek 163. člena ZPP. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno priznalo kot potrebne stroške, stroške kilometrine posebej pooblaščencu tožene stranke in posebej zakonitemu zastopniku tožene stranke. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo stroškov izvedenine, saj jih le-ta ni priglasila. Glede na vse navedeno znašajo potrebni stroški tožeče stranke v tem individualnem delovnem sporu 4.184,98 EUR in potrebni stroški tožene stranke 3.567,07 EUR. Ob upoštevanju uspeha v sporu, to je tožničinega v višini 19,4 % in toženčevega v višini 80,6 %, je po medsebojnem pobotanju tožnica dolžna toženi stranki povrniti še 2.063,19 EUR iz naslova stroškov postopka in ne kot je zmotno razsodilo sodišče prve stopnje 2.754,91 EUR. Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ta del odločitve sodišča prve stopnje spremenilo.

V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker sta s pritožbo uspeli le v neznatnem delu, to je v delu odločitve o stroških postopka.