Jedro

Tožnik je bil večkrat obravnavan zaradi težjih kršitev Hišnega reda tudi s strani policije, zato enako kot tožena stranka tudi sodišče meni, da pri tožniku še vedno obstaja ponovitvena nevarnost in da bo zato le z izrečenim ukrepom mogoče zagotoviti, da tožnik navedenih kršitev, ki predstavljajo dovolj resno grožnjo javnemu redu, ne bo ponavljal. Pri tem sodišče pojasnjuje, da ni bistveno, koliko kršitev je tožnik naredil, ampak je treba v vsakem primeru posebej na podlagi konkretnih okoliščin presojati obstoj ogroženosti osebne varnosti in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik ni pridržan v Centru za tujce zato, ker tožena stranka sedaj nima na voljo milejšega ukrepa, temveč zaradi intenzitete in ponavljajočih se kršitev Hišnega reda.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) omejila gibanje tožniku zaradi zagotovitve njegove osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka) na prostore Centra za tujce od 11. 4. 2023 od 11.55 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 11. 7. 2023 do 11.55 ure z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 9. 2. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito in bil nameščen v azilnem domu. Tožena stranka je bila s strani socialne službe azilnega doma 11. 4. 2023 obveščena o tožnikovih kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma (Hišni red), njegovih grožnjah in vedenju, ki je vnašal nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu.

3. V nadaljevanju je tožena stranka povzela uradna zaznamka socialne službe in poročili varnostne službe azilnega doma z dne 22. 3. 2023 in 8. 4. 2023. Iz uradnega zaznamka in poročila z dne 22. 3. 2023 izhaja, da je v azilnem domu prišlo do kraje telefona, o čemer so obvestili policijo. Iz uradnega zaznamka in poročila z dne 8. 4. 2023 pa je razvidno, da je bil tožnik udeležen pri konfliktu zaradi (ponovne) kraje telefona. Sostanovalce je snemal, jim grozil z nožem, enega izmed njih je z nožem površinsko poškodoval. Kljub večkratnim opozorilom socialnih delavcev je nadaljeval s kršitvami 10. in 11. člena Hišnega reda, s tem pa ogrožal sebe in ostale nastanjene v azilnem domu. Zaradi kršitev javnega reda in miru ga je obravnavala tudi policija.

4. Na razgovoru 23. 3. 2023 je uradna oseba tožnika seznanila z navedenimi kršitvami Hišnega reda in ga pozvala naj jih pojasni. Seznanila ga je, da je o njegovem vedenju obvestila pristojne organe in da se mu lahko ob ponavljajočih kršitvah omeji gibanje. Predočila mu je poročilo varnostne službe z 22. 3. 2023, iz katerega je razvidno, da so poklicali na številko ukradenega telefona, aparat je zazvonil v njegovi sobi, tja je ob 22.20 uri vstopila policija, ki ji je tožnik izročil ukradeni telefon. Tožnik je zanikal, da bi 22. 3. 2023 ukradel telefon, dejal je, da mu ga je nekdo „zdrsnil“ pod vrati v njegovo sobo v času, ko njega ni bilo tam. Ob vrnitvi ni opazil telefona na tleh, zagledal ga je šele, ko je zaslišal zvonjenje, takrat ga je izročil policiji. Prav tako je zanikal, da bi 8. 4. 2023 ponovno ukradel telefon in napadel sostanovalce. Izjavil je, da so njega napadli drugi. Nikomur ni grozil, le potrkal jim je na vrata, pa so ga napadli. Ostali sostanovalci grozijo njemu, v času ramadana ga je napadlo 10 – 12 sostanovalcev, zaradi pretepa je bil v bolnici. Zatem je dejal, da se ga sostanovalci bojijo, če bi prišli k njemu, bi jih vse pretepel. Z njimi sicer nima težav, je novinec in v sobo prihaja le spat. Predlagal je naj trije sostanovalci povedo, kaj je bilo. Ti so nato policiji potrdili, da je tožnik ukradel telefon. Zaradi opisanih dogodkov mu je bilo omejeno gibanje. Takrat je dejal, da ne ve, kaj je naredil, zato mu je uradna oseba ponovno pojasnila razloge za omejitev gibanja.

5. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik dobro poznal pravila Hišnega reda, saj mu jih je socialna služba v azilnem domu večkrat ponovila. Kljub temu je večkrat kršil 10. in 11. člen Hišnega reda, s svojim ravnanjem pa ogrožal sebe, varnost in premoženje sostanovalcev ter varnost zaposlenih. Vnašal je nemir v življenje v azilnem domu. Zaradi suma storitve kaznivih dejanj ga je obravnavala tudi policija. Ob takem dejanskem stanju so po oceni tožene stranke izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 6. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da izrečeni ukrep ne bi mogel biti učinkovit, če bi se tožniku gibanje omejilo na območje azilnega doma. Glede na vsa njegova ravnanja se po oceni tožene stranke lahko utemeljeno pričakuje, da bi s kršitvami Hišnega reda, s tem pa tudi z ogrožanjem sebe in drugih, v azilnem domu nadaljeval. Vsa dejanja in predlogi socialne službe, pa tudi opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije, do sedaj namreč niso imeli nobenega učinka pri tem, da bi se njegovo vedenje kakorkoli izboljšalo. Zato je edina učinkovita možnost, s katero se bodo preprečile ponovne kršitve tožnika, uporaba strožjega ukrepa, to je pridržanja na prostore Centra za tujce. Le na ta način se prepreči tožnikovo ogrožanje drugih in javnega reda.

_Povzetek tožbenih navedb_

7. Tožnik zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno da ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

8. Toženi stranki očita, da ni opravila strogega testa sorazmernosti; s tem je kršila načela jasnosti in določnosti, nediskriminacije, enakopravnosti obravnavanja prosilcev, nujnosti in sorazmernosti. Gibanje bi mu lahko omejila na dve izpostavi azilnega doma, vendar te možnosti ni uporabila.

9. Zanika, da bi bil seznanjen s Hišnim redom in da so z njim v azilnem domu opravili več razgovorov. Iz nobenega zapisnika ne izhaja, da bi bil ob prisotnosti prevajalca seznanjen s posledicami svojega ravnanja in da bi imel možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah. Odvzeta mu je bila pravica do prevajalca, do izjave o dejstvih in okoliščinah in do učinkovitega pravnega sredstva. Zapisnikov se ne da preizkusiti, saj jih ima večina pomanjkljivosti in napake, meni, da je tožena stranka glede tega absolutno bistveno kršila upravni postopek. V tej zvezi tožnik izpostavlja predvsem Uradni zaznamek z dne 23. 3. 2023 o razgovoru med socialno delavko in njim.

10. Četudi država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in zakonodajalec še ni uzakonil manj prisilnih ukrepov pridržanja (razen tistega na območju azilnega doma oziroma njegove izpostave), ga tožena stranka ne bi smela pridržati v Centru za tujce.

11. Iz tožbe nadalje izhaja, da tožniku pri ustnemu izreku o omejitvi gibanja ni bila dana možnost, da ga zastopa pravni zastopnik, kar je njegova pravica.

12. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 tožnik tudi zahteva, da sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa. Njegove bistvene navedbe v zvezi s tem so povzete v nadaljevanju obrazložitve.

_Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo_

13. Tožena stranka vztraja pri izpodbijanem sklepu, prereka vse navedbe tožnika in predlaga zavrnitev tožbe. Dodatno navaja, da se je tožnik, ko je policist ob omejitvi gibanja pri njem želel opraviti površinski pregled oblačil, razburil in dejal, da ne gre v Center za tujce in da si raje prereže vrat. Uspel se je izmuzniti policistu in nato z glavo razbiti dvojno steklo na oknu sobe, v kateri mu je bil izrečen izpodbijani ukrep. Ob tem tožnik ni utrpel poškodb.

_Presoja sodišča_

14. Sodišče je v dokaznem postopku pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

Sodišče ni zaslišalo s strani tožene stranke predlaganih prič A. A. in B. B., ker to, glede na ugotovljeno dejansko stanje do izdaje izpodbijanega sklepa, ni bilo potrebno.

**K I. točki izreka:** Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za tožnikovo omejitev gibanja - pridržanje na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; ZUS-1).

16. V skladu s 4. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. S to določbo je slovenski zakonodajalec v notranji pravni red vnesel določbe člena 8(1) in (2) ter (3)(e) Direktive 2013/33/EU1, skladno s katerimi lahko države članice prosilca pridržijo zaradi zahtevane zaščite javnega reda, kadar se to izkaže za potrebno na podlagi posamične presoje vsakega primera, in če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa.

17. Tožnik neutemeljeno očita toženi stranki, da ni opravila strogega testa sorazmernosti in je zato kršila načelo jasnosti in določnosti, nediskriminacije, enakopravnosti obravnavanja prosilcev, nujnosti in sorazmernosti. Sodišče ugotavlja, da tožnik ni pojasnil, na kakšen način naj bi tožena stranka omenjena načela kršila, prav tako pa tudi ne, kako naj bi se kršitve teh načel izkazovale v njegovem konkretnem primeru. Zgolj s splošnim naštevanjem načel pa tožnik trditvenemu bremenu (da je prišlo do njihovih kršitev) ni zadostil. 18. Tožnik sicer pravilno izpostavlja, da se sme gibanje skladno z drugim odstavkom 32. člena Ustave RS omejiti le v točno določenih primerih, saj posega v osebno svobodo oziroma prostost iz 19. člena Ustave RS, 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (Listina EU) oziroma 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Vendar pa se je Sodišče Evropske unije (SEU) o določbi člena 8(3)(e) Direktive 2013/33/EU že izreklo in je podalo interpretacijo, da ta določba ni v nasprotju z določilom 6. člena Listine EU, ki ureja pravico do osebne svobode, in ki ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena EKČP2. 19. Sodišče pojasnjuje, da zaščita javnega reda prispeva k zaščiti pravic in svoboščin drugih in da je s tem ukrepom mogoče zaščititi javnost pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje take osebe. Uporaba tega ukrepa mora biti strogo omejena in izrečena le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Pri tem je dokazno breme glede ogrožanja javnega reda na državi, da dokaže, da zadevna oseba dejansko ogroža javni red. Vsak primer je treba obravnavati posebej in uporabiti načelo sorazmernosti v vseh fazah postopka. Po presoji sodišča je tožena stranka to tudi storila.

20. Tožnik je zaslišan na sodišču izpovedal, da (enako kot prej v azilnem domu) tudi v Centru za tujce svojo sobo zjutraj zapusti in se vanjo vrne zvečer. Ima omejen dostop do interneta, telefona in gibanja na svežem zraku, odvzete so mu bile osebne stvari. Obravnavani ukrep po svojih značilnostih torej ustreza odvzemu prostosti, zaradi česar je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.3

21. Po presoji sodišča je tožena stranka pravno odločilna dejstva, na katera je oprla izpodbijani sklep, ugotovila v z zakonom predpisanem postopku, upoštevala pa je tudi načelo sorazmernosti. Njena odločitev temelji na večih tožnikovih kršitvah Hišnega reda z dne 22. 3. 2023 in 8. 4. 2023, ki so ogrožale osebno in premoženjsko varnost, ter so povzete v 3. in 4. točki te obrazložitve.

22. Sodišče ne more sprejeti tožnikovih trditev, da ni bil seznanjen s pravili Hišnega reda in da z njim ni bil opravljen razgovor. Zaslišan je izpovedal, da ga v azilnem domu s Hišnim redom niso seznanili, da pa ga je videl nalepljenega na steni. To je skladno z 18. členom Hišnega reda, ki določa, da se njegovo besedilo izobesi na oglasnih deskah nastanitvenih oddelkov azilnega doma v slovenskem, angleškem, francoskem, bosanskem, srbskem, ruskem, albanskem, turškem jeziku, jezikih paštu in urdu, arabskem, tigrinskem, bengalskem, kurdskem jeziku in jeziku farsi ter po potrebi v drugih, nastanjenim osebam razumljivih jezikih. Iz tega izhaja ugotovitev, da se je tožnik imel možnost seznaniti se s pravili Hišnega reda, med drugim tudi z obveznostmi nastanjenih oseb (10. člen) in prepovedmi za nastanjene osebe (11.člen). Tožnik bi torej moral vedeti, da ne sme imeti imeti žaljivega ali nasilnega odnosa do pristojnih oseb, sostanovalcev, obiskovalcev in drugih oseb ter da ne sme kršiti javnega reda reda in miru (7. in 17. točka 11. člena Hišnega reda), vendar teh prepovedi ni spoštoval in jih je večkrat kršil. 23. Iz poročila varnostne službe z dne 22. 3. 2023 je razvidno, da jo je policija obvestila, da je bil v azilnem domu tega dne ukraden telefon. Varnostna služba je poklicala številko ukradenega aparata in po zvonjenju telefona ugotovila, da se ta nahaja v tožnikovi sobi. Tožnik ga je po najdbi vrnil policiji. O tem dogodku je socialna služba azilnega doma s tožnikom opravila razgovor in o tem 23. 3. 2023 napravila uradni zaznamek. Tožnik pravilno opozarja, da iz tega uradnega zaznamka ni razvidno, da bi bil razgovor s tožnikom o tem dogodku opravljen ob prisotnosti prevajalca. Ta dokazna listina tudi nima številke, imena, priimka in podpisa uradne osebe, ki ga je sestavila ter podpisa tožnika.

24. V skladu z drugim odstavkom 74. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) uradna oseba napiše uradni zaznamek o uradnih zapažanjih in ugotovitvah, ustnih navodilih in sporočilih ter okoliščinah, ki se tičejo samo notranjega dela organa, pri katerem se vodi postopek. V uradnem zaznamku se navede kraj in datum, uradna oseba, ki ga je sestavila, ga podpiše. Podpis ni obvezen, če se podatki o času in kraju zaznamka v elektronski obliki ter uradni osebi, ki ga je sestavila, samodejno evidentirajo v informacijskem sistemu za sprejem vlog, vročanje in obveščanje. Uradni zaznamek nima značaja uradne listine. Treba ga je šteti kot procesno dejanje organa, ki je namenjeno zapisu informacij na predpisan način. Lahko se uporabi kot dokaz, njegova dokazna vrednost pa se presoja skladno z načelom proste presoje dokazov4. Na podlagi drugega odstavka 74. člena ZUP tožnikovega podpisa in številke dokumenta ni mogoče šteti kot (obveznih) sestavin uradnega zaznamka. Čeprav na njem ni imena, priimka in podpisa uradne osebe, ki ga je sestavila, iz njega jasno izhaja, da ga je zapisala socialna služba Sektorja za sprejem in oskrbo pri toženi stranki. Tožnik tega ne prereka. Kljub temu, da iz te dokazne listine ni razvidno, da bi bil na tem razgovoru prisoten prevajalec, je tožnik očitno razumel uradno osebo, ki je razgovor vodila, saj je v zvezi z dogodkom z dne 22. 3. 2023 podal enako izjavo, kot kasneje v tožbi in v izpovedbi na sodišču. Zato ni mogoče ugotoviti, da mu je bila zaradi pomanjkljive sestave uradnega zaznamka z dne 23. 3. 2023 kakor koli kršena pravica do izjave o dejstvih in okoliščinah in do učinkovitega pravnega sredstva. Ta uradni zaznamek je namreč mogoče preizkusiti, enako pa velja tudi za druge dokazne listine v upravni in sodni dokumentaciji. S posplošenim očitkom, češ da se zapisnikov ne da preizkusiti, ker naj bi večina njih imela pomanjkljivosti in napake pa tožnik ne more uspeti, saj konkretno ni navedel na katere dokazne listine (razen na uradni zaznamek z 23. 3. 2023) naj bi se ta očitek nanašal. 25. Na zapisnik o naroku za glavno obravnavo je tožnik v zaključni besedi navedel, da se v tožbi ni opredeljeval do poročil varnostne službe z dne 22. 3. 2023 in 8. 4. 2023, ker da poročili nista sestavljeni po ZUP in mu ne dajeta nobenih pravic (zlasti ne pravice, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah). Sodišče te njegove trditve ni moglo preizkusiti, saj tožnik te svoje izjave ni konkretiziral, poleg tega pa je tožena stranka vsebino obeh navedenih poročil povzela v sklep o omejitvi gibanja, s katerim se je tožnik seznanil in ga tudi izpodbija v predmetnem upravnem sporu.

26. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločitev argumentirano oprla na številne dokazne listine: na uradna zaznamka socialne službe in poročili varnostne službe azilnega doma z dne 22. 3. 2023 in 8. 4. 2023 ter na zapisnik o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja z dne 11. 4. 2023. Sklicevala se je tudi na obvestilo policije z 10. 4. 2023, ki je tožnika obravnavala 16. 3. 2023, 22. 3. 2023 in 27. 3. 2023 kot osumljenca storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ-1), dne 8. 4. 2023 pa kot osumljenca storitve kaznivega dejanja povzročitve lahke telesne poškodbe po prvem in četrtem odstavku 122. člena KZ-1. Po presoji sodišča je dokazna ocena tožene stranke analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene5. 27. Tožnik je kršitve Hišnega reda oziroma ravnanja kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa sicer zanikal, vendar pa po presoji sodišča izrečenega ukrepa ne more izpodbiti. Tožniku se namreč ne očita le kraja telefona dne 22. 3. 2023, za katerega trdi, da naj bi mu ga nekdo „zdrsnil“ pod vrati v njegovo sobo. Potem, ko je socialna služba z njim 23. 3. 2023 o tem opravila razgovor, na katerem ga je seznanila: - da je tatvina po KZ-1 strogo prepovedana, - s Hišnim redom, - s členom 82.a ZMZ-1 o težjih kršitvah Hišnega reda in s tem, da bo zanj, če se bodo kršitve ponavljale ali stopnjevale, predlagala omejitev gibanja (prim. Uradni zaznamek o razgovoru s tožnikom z dne 23. 3. 2023), je tožnik 8. 4. 2023 ponovno kršil Hišni red, saj je po pričevanju treh sostanovalcev ponovno ukradel telefon. In ne le to. Sostanovalce je s telefonom snemal, jim grozil z nožem in enega od njih z rezilom celo poškodoval. Izpovedba tožnika na sodišču, češ da telefona ni ukradel, saj je nato aparata obakrat izročil policiji, na okoliščino, da je večkrat huje kršil Hišni red, ne more vplivati.

28. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022 zavzelo stališče, da za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Po presoji Vrhovnega sodišča RS zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Ker torej v obravnavani zadevi ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o prošnji.

29. Iz tožbe nadalje izhaja, da tožniku pri ustnemu izreku o omejitvi gibanja ni bila dana možnost, da ga zastopa pravni zastopnik, kar je njegova pravica. Ta tožbena navedba ni utemeljena. To sodišče je v 36. točki sodbe I U 1718/2021 z dne 16. 2. 2022 izpostavilo, da sta podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 prosilcem zagotovljena le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive 2013/32/EU6, skladno s katero je treba prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogočiti učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem.7

30. Pravilna je tudi presoja toženke za tožnikovo pridržanje na Center za tujce. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 je mogoče omejitev gibanja na Center za tujce odrediti sicer le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma.

31. ZMZ-1 v 82.a členu določa lažje in težje kršitve pravil bivanja v azilnem domu ali njegovi izpostavi. Žaljiv ali nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, pa tudi kršenje javnega reda in miru spadata med težje kršitve (prim. 2 in 12. alinejo tretjega odstavka 82.a člena ZMZ-1). Glede na to, da je bil tožnik večkrat obravnavan zaradi težjih kršitev Hišnega reda tudi s strani policije, enako kot tožena stranka tudi sodišče meni, da pri tožniku še vedno obstaja ponovitvena nevarnost in da bo zato le z izrečenim ukrepom mogoče zagotoviti, da tožnik navedenih kršitev, ki predstavljajo dovolj resno grožnjo javnemu redu, ne bo ponavljal. Pri tem sodišče pojasnjuje, da ni bistveno, koliko kršitev je tožnik naredil, ampak je treba v vsakem primeru posebej na podlagi konkretnih okoliščin presojati obstoj ogroženosti osebne varnosti in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki je v konkretnem primeru nedvomno izkazana. Sodišče je upoštevalo, da večino ravnanj tožnik zanika, da po lastni izpovedi ni kršil Hišnih pravil, je pa dejstvo, da njegova ponavljajoča se ravnanja in njihova naraščajoča intenziteta povzročata nemir med sostanovalci, zato je pravilna presoja tožene stranke za izrek strožjega ukrepa.

32. Sodišče pri tem poudarja, da tožnik ni pridržan v Centru za tujce zato, ker tožena stranka sedaj nima na voljo milejšega ukrepa, temveč zaradi intenzitete in ponavljajočih se kršitev Hišnega reda. Glede na vsa ravnanja tožnika v prostorih azilnega doma se lahko utemeljeno pričakuje, da bi v primeru, da bi ostal v prostorih azilnega doma, s kršitvami nadaljeval. Iz izpodbijanega sklepa pravilno izhaja, da bi bil v primeru, da mu bi bilo gibanje omejeno na prostore azilnega doma, tožnik še vedno nastanjen v istih prostorih, kjer velja isti Hišni red, ki ga je v preteklosti kljub opozorilom večkrat kršil (kar sam zaslišan sicer neprepričljivo zanika), s tem pa bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal, motil, nadlegoval ostale prosilce in zaposlene.

33. Glede na to, da tožnik tekom postopka ni izpostavil, da bi imel kakršne koli psihične težave, teh pa pri njem ni zaznala niti tožena stranka, po oceni sodišča ni bilo nobenega razloga za to, da bi s tožnikom opravila psihosocialni razgovor ter poskušala ugotoviti vzroka njegovega ravnanja.

34. Nenazadnje tožena stranka navaja, da iz dokumentacije niso razvidni predlogi socialne službe azilnega doma, za katere tožena stranka zatrjuje, da niso izboljšali njegovega vedenja. Sodišče je v 28. točki obrazložitve povzelo vsebino razgovora socialne službe s tožnikom dne 23. 3. 2023. Iz tega razgovora je jasno razvidno, da je bil tožnik takrat opozorjen, da je tatvina prepovedana, da mora s kršitvami Hišnega reda prenehati, sicer mu bo lahko omejeno gibanje. Povedano mu je bilo tudi, da se lahko obrne na katerega koli socialnega delavca, če ima kakršne koli težave. Iz dokumentacije ni razvidno, da bi tožnik tem napotkom socialne službe sledil. Nasprotno. Dne 8. 4. 2023 je ponovno težje kršil Hišni red, nato pa se ob izreku omejitve gibanja 11. 4. 2023 izmuznil policistu. Tožnik je v zvezi s tem zadnjim dogodkom zaslišan priznal, da je bil ob omejitvi gibanja živčen in da se ni obvladal. Iz poročila varnostne službe z dne 11. 4. 2023 izhaja, da je tožnik tega dne z glavo razbil dvojno steklo, sebe pa pri tem ni poškodoval. Tožnik je razbitje stekla zanikal. 35. Ne glede na zadnji dogodek z dne 11. 4. 2023 je sodišče ugotovilo, da je bil izpodbijani sklep, po pravilno izvedenem postopku, zakonit in pravilen, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K II. točki izreka:** Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

36. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

37. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

38. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Trdi, da je izkazal, da pogoji za omejitev gibanja niso podani, poleg tega pa mu bo izvajanje tega ukrepa povzročilo nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se slabo počuti, dni brez osebne svobode mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU predstavlja škodo že samo po sebi. Poleg tega mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo tega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko uspel s tožbo, vendar sodišče kljub temu ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve.

39. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Vendar pa potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS).

40. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) 2 Zadeva C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie, z dne 15. 2. 2016. 3 Prav tam, 69. točka obrazložitve. 4 Prim. T. Sever, v: P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga,Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 485 5 Določa jo 10. člen ZUP, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 6 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) 7 Navedeno je urejeno v prvem odstavku njenega 22. člena, iz katerega je razvidno, da se prosilcem se na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena).