Jedro

Pri odškodnini zaradi razlastitve je potrebno upoštevati, da obstajajo nekatere pomembne razlike v primerjavi s civilnopravnim odškodninskim zahtevkom. Pri odškodninski odgovornosti je dolžan odškodninski zavezanec vzpostaviti oškodovancu premoženjsko stanje, ki bi ga imel, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. Odškodnina zajema dejansko škodo in izgubljeni dobiček ter se odmerja zgolj na podlagi oškodovančevega interesa. Razlastitev pa ni protipravna in je izvedena v javnem interesu, zato gre pri odškodnini za razlastitev za izravnavo med javnim in zasebnim interesom. Ta lahko ustreza polni odškodnini, lahko pa je tudi nižja, saj se pri odmeri ne upošteva le interesa prizadetega, temveč se njegov interes tehta z javnim, oziroma se ugotavlja, v kolikšni meri žrtev presega znosno breme življenja v skupnosti. Zato mora v določenih situacijah razlaščenec na lastno breme prevzeti določeno škodo, zato ni nujno, da odškodnina za razlastitev zajema tudi (ves) izgubljeni dohodek.

S pravno priznanim izpadom dohodka, do povračila katerega je razlaščeni upravičen, ni zaobjet tudi trajni izpad dohodka, povezan s prilagoditvijo dejavnosti, ki se je na ali v zvezi z razlaščenimi nepremičninami opravljala. Zato z izpodbijano sodbo priznana odškodnina za stranske stroške (večji stroški reje zaradi stroškov dovoza zelene krme v hlev, izpad dohodka zaradi zmanjšane prireje mleka) kot posledica spremembe iz pašne v hlevsko govedorejo ni pravno priznana škoda, ki je pokrita z odškodnino za razlastitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsak udeleženec nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da prvemu nasprotnemu udeležencu pripada odškodnina za razlaščeni nepremičnini parc. št. 164/1 in 164/2, obe k.o. ..., v višini 1.481,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da drugemu in tretjemu nasprotnemu udeležencu pripada odškodnina za razlaščene nepremičnine parc. št. 165/1, 165/2 in 209/1, vse k.o. ..., v višini 1.611,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odškodnina za stroške, povezane z razlastitvijo, v višini 154.665,00 EUR; v presežku pa je predloge nasprotnih udeležencev zavrnilo. Odločilo je tudi, da se v zemljiški knjigi po pravnomočnosti sklepa pri nepremičninah 165/1, 165/2 in 209/1, vse k.o. Š., izbrišejo vse ID omejitve, in sicer: obe služnosti stanovanja, hipoteka s prepovedjo obremenitve, pravica prepovedi odtujitve, hipoteka ter zaznamba razlastitvenega postopka. Obrazložilo je, da je predlagateljica že opravila plačilo akontacije v višini 75 % ugotovljene vrednosti razlaščenih nepremičnin, zato je iz tega naslova dolžna plačati zgolj še odškodnino, kot izhaja iz izreka. Sodišče je ugotovilo, da je pred izgradnjo obvoznice na razlaščenih nepremičninah potekala paša goveda, ki bi se nadaljevala tudi v bodoče, če obvoznica ne bi bila zgrajena. Drugi in tretji nasprotni udeleženec sta bila zato prisiljena opustiti pašno rejo in jo spremeniti v hlevsko rejo. Sodišče je ugotovilo, da nasprotnima udeležencema zaradi spremenjenega načina reje nastaja škoda v obliki večjih stroškov zaradi dovoza zelene krme v hlev in izpada dohodka zaradi zmanjšane prireje mleka v višini 4.910,00 EUR/letno. Gre za trajne stroške, zato je sodišče določilo časovni obseg pripadajoče škode glede na pričakovano življenjsko dobo in predvideno upokojitveno starost drugega in tretjega nasprotnega udeleženca ter priznalo odškodnino za stranske stroške za obdobje 31,5 let. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi predlagateljice delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je drugemu in tretjemu nasprotnemu udeležencu znižalo odškodnino za stroške, povezane z razlastitvijo, na 46.645,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je predlog iz tega naslova zavrnilo ter v ostalem nespremenjenem obsegu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s časovnim obsegom stranskih stroškov. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da je potrebno upoštevati tudi izgubo dohodka, vendar le za čas, ki bi bil skrbnemu lastniku potreben za prilagoditev na spremembo, ki jo je prinesla razlastitev. Čeprav sta nasprotna udeleženca morda res izkazala, da se imata namen ukvarjati z govedorejo do svoje upokojitve, sodišče prve stopnje ni dovolj kritično ocenilo obdobja za prilagoditev spremembam, ki so bile posledica razlastitve. Sodišče druge stopnje je menilo, da desetletno obdobje predstavlja primerno obdobje, v katerem sta nasprotna udeleženca lahko prilagodila način kmetovanja spremenjenim razmeram.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje, v delu, v katerem je ugodeno pritožbi predlagateljice, drugi in tretji nasprotni udeleženec vlagata revizijo. Napadata obrazložitev sodišča druge stopnje glede časovnega obsega priznanih stranskih stroškov. Navajata, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo, kako bi se nasprotna udeleženca morala prilagoditi spremenjenim razmeram, saj sta prilagoditev že izvedla in drugačna prilagoditev ni možna, kljub opravljeni prilagoditvi pa nastajajo ugotovljeni stroški, ki bodo, kot je bilo ugotovljeno, kmetijo bremenili, dokler se bodo lastniki ukvarjali z rejo goveda, torej gre za trajno škodo. Ker sodišče druge stopnje ni obrazložilo načina in oblike prilagoditve, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)). V izpodbijanem delu je obrazložitev sodišča druge stopnje tudi v nasprotju z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki je jasno ugotovilo, da sta nasprotna udeleženca že opravila prilagoditev v obsegu, ki je bil možen, za ohranitev dejavnosti govedoreje (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje pa je v izpodbijanem delu tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pri odškodnini za razlastitev je namreč bistveno, da se položaj razlaščenca ne sme spremeniti ali poslabšati. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da bo škoda trajala tudi v bodoče, bi sodišče moralo priznati odškodnino za vse bodoče stroške, povezane z razlastitvijo. Sodišče druge stopnje je povsem arbitrarno omejilo obdobje upravičenosti revidentov do odškodnine zgolj za obdobje desetih let, saj za to ni imelo nobene zakonske in dejanske podlage. Ker nasprotnima udeležencema torej ni bila zagotovljena popolna odškodnina, so jima bili kršeni 69. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), tretji odstavek 164. in 168. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

4. Predlagateljica vlaga odgovor na revizijo, v katerem nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. 69. člen URS določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. V obravnavanem primeru sta nižji sodišči odločitev oprli na 26. člen Zakona o stavbnih zemljiščih(1) (v nadaljevanju ZSZ), ki določa, da odškodnina za odvzeto nepremičnino obsega vrednost nepremičnine in stroške, povezane z razlastitvijo. Nasprotna udeleženca skozi celoten postopek nista nasprotovala uporabljeni materialnopravni podlagi, pač pa zgolj njeni razlagi.

7. Pri odškodnini zaradi razlastitve je tudi potrebno upoštevati, da obstajajo nekatere pomembne razlike v primerjavi s civilnopravnim odškodninskim zahtevkom. Pri odškodninski odgovornosti je dolžan odškodninski zavezanec vzpostaviti oškodovancu premoženjsko stanje, ki bi ga imel, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. Odškodnina zajema dejansko škodo in izgubljeni dobiček ter se odmerja zgolj na podlagi oškodovančevega interesa. Razlastitev pa ni protipravna in je izvedena v javnem interesu, zato gre pri odškodnini za razlastitev za izravnavo med javnim in zasebnim interesom. Ta lahko ustreza polni odškodnini, lahko pa je tudi nižja, saj se pri odmeri ne upošteva le interesa prizadetega, temveč se njegov interes tehta z javnim, oziroma se ugotavlja, v kolikšni meri žrtev presega znosno breme življenja v skupnosti.(2) Zato mora v določenih situacijah razlaščenec na lastno breme prevzeti določeno škodo, zato ni nujno, da odškodnina za razlastitev zajema tudi (ves) izgubljeni dohodek.(3) Sklicevanje na tretji odstavek 164. in 168. člen OZ torej ni utemeljeno, ker urejata odškodnino za civilni delikt, kar pa odškodnina za razlastitev ni.

8. Cilj odškodnine za razlastitev je, da se razlaščencu omogoči vzpostavitev premoženjskega stanja, v kakršnem je bil pred razlastitvijo. V večini primerov je dovolj, da se mu zagotovi denarna odškodnina, s katero se ohranja vrednost njegovega premoženja v trenutku razlastitve. Bistveno je, da se lastniku omogoči, da ponovno vzpostavi staro premoženjsko stanje. Namen odškodnine torej ni zagotoviti vzpostavitve prejšnjega stanja, temveč omogočiti, da si razlaščenec sam vzpostavi premoženjsko stanje, enako tistemu pred razlastitvijo(4). Namen odškodnine za razlastitev ni pokrivanje vse sedanje in bodoče škode, ki jo zaradi posega utrpi prizadeti, temveč predstavlja zgolj instrument, ki zagotavlja varstvo obstoja lastnine z varstvom njene premoženjske vrednosti.(5) Odškodnina mora in abstracto omogočiti prizadetemu, da si priskrbi stvar enake vrednosti.(6)

9. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je funkcija odškodnine za razlastitev v tem, da se prizadetemu omogoči, da si na trgu pridobi stvar iste vrednosti, kot je tista, ki mu je bila odvzeta. Da bi bila izguba v celoti izravnana, razlaščencu ne pripada le odškodnina za najočitnejši učinek razlastitve – odvzem pravice (t.i. substančna odškodnina), temveč tudi za stranske posledice razlastitve (t.i. odškodnina za stranke učinke).(7) Med stranskimi stroški je treba upoštevati vse tiste, ki so neposredno povezani z razlastitvijo in nastanejo kot posledica običajnega toka dogodkov. Akcesorno odškodnino je treba odmeriti po abstraktnih merilih. Njena višina se določi po znesku, s katerim bi skrben, gospodaren lastnik pokril stranske stroške v zvezi z razlastitvijo. Med stranskimi stroški je potrebno upoštevati stroške selitve, začasno izgubo dohodka (če je lastnik nepremičnino gospodarsko izkoriščal) in zmanjšanje vrednosti preostalega dela nepremičnine. Nadomestilo stroškov za začasno izgubo dohodka se odmeri le za čas, ki bi bil skrbnemu lastniku potreben za vzpostavitev enake rabe enakovredne nepremičnine.(8)

10. Z navedenim pravno priznanim izpadom dohodka, do povračila katerega je razlaščeni upravičen, pa ni zaobjet tudi trajni izpad dohodka, povezan s prilagoditvijo dejavnosti, ki se je na ali v zvezi z razlaščenimi nepremičninami opravljala. Zato z izpodbijano sodbo priznana odškodnina za stranske stroške (večji stroški reje zaradi stroškov dovoza zelene krme v hlev, izpad dohodka zaradi zmanjšane prireje mleka) kot posledica spremembe iz pašne v hlevsko govedorejo ni pravno priznana škoda, ki je pokrita z odškodnino za razlastitev. Na podlagi navedenega je zaključiti, da je sodišče druge stopnje nasprotnima udeležencema iz naslova stranskih stroškov priznalo celo nekaj, do česar sploh nista upravičena.

11. Glede na to, da je razlastitev povzročila, da nepremičnine nasprotnih udeležencev niso več medsebojno povezane, bi nasprotna udeleženca lahko zahtevala, ali odškodnino za zmanjšanje vrednosti preostalih nepremičnin, ali, če se jima je položaj zaradi odvzema dela njunih nepremičnin bistveno poslabšal, predlagala odvzem ostalih nepremičnin, ki jih imata na območju, kjer razlastitev poteka (drugi odstavek 24. člena ZSZ), vendar nasprotna udeleženca navedenih možnosti nista izkoristila.

12. Zaradi navedenega pod 10. točko tega sklepa pa se pokažejo kot pravno nerelevantni tudi revizijski očitki, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo, kako bi morala nasprotna udeleženca glede na spremenjene razmere prilagoditi svojo dejavnost, in ker ni upoštevalo ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta nasprotna udeleženca prilagoditev že izvedla, kljub temu pa jima nastajajo trajno povečani stroški, s katerimi sta nasprotna udeleženca uveljavljala kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

14. V nepravdnem postopku za določitev odškodnine sicer velja posebno pravilo o povračilu stroškov, vendar le, če je bilo udeležencu naloženo plačilo odškodnine (104. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). V revizijskem postopku se zato navedena določba ne uporabi, če upravičencu do odškodnine zaradi razlastitve ni priznana višja odškodnina od pravnomočno določene. V tem primeru veljajo splošna pravila o povračilu stroškov v nepravdnih postopkih iz 35. člena ZNP, v obravnavanem primeru prvi odstavek tega člena, po katerem vsak udeleženec trpi svoje stroške.(9) .

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 44/1997. Op. št. (2): Virant, G., Odvzem lastninske pravice v javno korist ter socialna vezanost lastnine, doktorska disertacija, Ljubljana 1997, stran 363. Op. št. (3): Prav tam, str. 366. Op. št. (4): Prav tam, str. 354. Op. št. (5): Prav tam, str. 365. Op. št. (6): Prav tam, str. 372. Op. št. (7): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 81/2012. Op. št. (8): Primerjaj Virant, G., Odvzem lastninske pravice v javno korist ter socialna vezanost lastnine, doktorska disertacija, Ljubljana 1997, stran 401, in sodbi VS RS II Ips 262/2012, II Ips 46/2010. Op. št. (9): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 334/2013.