Jedro

S stranskimi učinki razlastitve je potrebno upoštevati tudi zmanjšanje oziroma izgubo dohodka, vendar le za čas, ki bi bil skrbnemu lastniku potreben za prilagoditev na spremembo, ki jo je prinesla razlastitev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki I. in II. izreka spremeni, tako da sedaj glasi: „I. Odškodnina za razlaščene parcele št. 165/1, 165/2 in 209/1, vse k.o. Š., znaša 1.611,01 EUR. Odškodnina za stroške, povezane z razlastitvijo, znaša 46.645,00 EUR.

Republika Slovenija je dolžna plačati upravičencema J.G.K. in A.K. odškodnino za razlaščene parcele v višini 1.611,01 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti tega sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2003. Republika Slovenija je dolžna plačati upravičencema J.G.K. in A.K. odškodnino zaradi stroškov razlastitve v višini 46.645,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 2.455,00 EUR od 6. 1. 2004 do plačila, - od zneska 4.910,00 EUR od 6. 1. 2005 do plačila, - od zneska 4.910,00 EUR od 6. 1. 2006 do plačila, - od zneska 4.910,00 EUR od 6. 1. 2007 do plačila, - od zneska 4.910,00 EUR od 6. 1. 2008 do plačila, - od zneska 4.910,00 EUR od 6. 1. 2009 do plačila, - od zneska 4.910,00 EUR od 6. 1. 2010 do plačila, - od zneska 4.910,00 EUR od 6. 1. 2011 do plačila, - od zneska 4.910,00 EUR od 6. 1. 2012 do plačila, - od zneska 4.910,00 EUR od 6. 1. 2013 do plačila.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek za odškodnino zaradi plačila stroškov razlastitve v presežku glede zneska 2.455,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2004, za odškodnino v višini 4.910,00 EUR letno za obdobje od 5. 1. 2014 do 5. 1. 2036, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako se zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 4.910,00 EUR v presežku od 1. 1. do 4. 1. v letih od 2005 do 2013 in zahtevek za plačilo zamudnih obresti od preostalega zneska od 1. 3. 2013.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu (točke III. IV. in V. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I. izreka sklenilo, da odškodnina za razlaščene parcele št. 165/1, 165/2 in 209/1, vse k.o. Š., znaša 1.611,01 EUR. Odškodnina za stroške, povezane z razlastitvijo, znaša 154.665,00 EUR. Republika Slovenija je dolžna plačati upravičencema J.G.K. in A.K. odškodnino za razlaščene parcele v višini 1.611,01 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti tega sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2003. Republika Slovenija je dolžna plačati upravičencema J.G.K. in A.K. odškodnino zaradi stroškov razlastitve v višini 46.645,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot podrobneje izhajajo iz točke I. izreka. Republika Slovenija je dolžna plačati upravičencema J.G.K. in A.K. odškodnino zaradi stroškov razlastitve v višini 4.910,00 EUR letno do vsakega 5. januarja za znesek preteklega leta (zadnji znesek zapade v plačilo 5. januarja 2036), od 6. januarja dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila. V točki II. izreka je zavrnilo zahtevek za odškodnino zaradi plačila stroškov razlastitve v presežku 2.455,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2004, prav tako je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 4.910,00 EUR v presežku od 1. 1. do 4. 1. v letih od 2005 do 2013 in zahtevek za plačilo zamudnih obresti od preostalega zneska od 1. 3. 2013. V točki III. izreka je sklenilo, da odškodnina za razlaščeni parceli št. 164/1 in 164/2, obe k.o. Š., znaša 1.481,09 EUR. Republika Slovenija je dolžna plačati upravičencu J.K. odškodnino za razlaščeni parceli v višini 1.481,09 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti tega sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2003. V točki IV. izreka je sklenilo, da se v zemljiški knjigi po pravnomočnosti sklepa pri nepremičninah parc. št. 165/1, 65/2 in 209/1, vse k.o. Š., izbrišejo vse ID omejitve, in sicer: obe vknjiženi služnosti stanovanja, vknjižena hipoteka s prepovedjo obremenitve, vknjižena pravica prepovedi odtujitve, vknjižena hipoteka ter vknjižena zaznamba razlastitvenega postopka; da skupni stroški postopka znašajo 561,99 EUR, pri čemer jih skladno z 104. členom ZNP v celoti krije predlagateljica; predlagateljica pa je dolžna pooblaščencu nasprotnih udeležencev odvetniku J.Č. povrniti stroške postopka v višini 4.006,29 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila (točka V. izreka).

2. Zoper sklep je pritožbo vložila predlagateljica, ki prvostopenjsko odločitev izpodbija iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Sodišču prve stopnje očita, da je odškodnino določilo za obdobje 23 let, kljub temu da ni imelo oprijemljivega dokaza, na osnovi katerega se lahko bodoča negotova škoda šteje za gotovo; svoje odločitve ni podprlo niti z enim dokazom, da se bosta nasprotna udeleženca dejansko ukvarjala z živinorejo še 23 let, niti ni pridobilo podatkov, ali imajo lastniki kmetije po veljavni zakonodaji status kmeta; v zvezi s stranskimi učinki razlastitve je potrebno upoštevati tudi zmanjšanje oziroma izgubo dohodka, vendar le za čas, ki bi bil skrbnemu lastniku potreben za vzpostavitev enake rabe enakovredne nepremičnine; navedena odškodnina predstavlja neupravičeno obogatitev nasprotnih udeležencev, upoštevaje, da je donos 1 ha kmetijskega zemljišča maksimalno 300,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je prisodilo rento v znesku 4.910,00 EUR letno; sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kdaj in če je prišlo do spremembe načina reje ter ali je sprememba načina reje, v kolikor je do nje prišlo, izključna posledica izgradnje obvoznice; iz dokazov v spisu nedvomno izhaja, da nasprotni udeleženci v letih pred izgradnjo hleva in obvoznice niso izvajali paše, ampak so bila zemljišča namenjena izključno kmetijski obdelavi; sodišče prve stopnje je v sklepu N 301/2002 z dne 18. 5. 2007 kot nesporno ugotovilo, da so nasprotni udeleženci bili seznanjeni s traso nove ceste, preden so se odločili za posodobitev in razširitev kmetijske proizvodnje oziroma gradnjo novih hlevov; da izjavi tekom postopka zaslišanih prič nista verodostojen dokaz, ki bi nesporno utemeljil trditve nasprotnih udeležencev, da so nepremičnine pred izgradnjo obvoznice v resnici koristili za pašo živine; da sodišče prve stopnje ni upoštevalo predloga predlagateljice, da se zaslišijo še ostale predlagane priče; da pri določitvi odškodnine ni upoštevalo, da so bili stroški, povezani z razlastitvijo, že upoštevani v odškodnini za razlaščena zemljišča v skladu z Enotno metodologijo za določanje vrednosti kmetijskih zemljišč in gozdov, katalogom kalkulacij in priporočili društva SIC KS za ocenjevanje vrednosti kmetijskih zemljišč; sodišče prve stopnje pa nasprotnih udeležencev z izpodbijanim sklepom tudi ni obvezalo k nadaljevanju istega načina kmetovanja in ju tako s pavšalno določitvijo odškodnine za predvidenih 23 let kmetovanja na isti način postavlja v neenakopraven položaj s predlagateljico in vsemi ostalimi lastniki sosednjih zemljišč. Predlagateljica predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Nasprotni udeleženci se v odgovoru na pritožbo zavzemajo za zavrnitev predlagateljičine pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo (razen v zvezi z dolžino obdobja, v katerem sta nasprotna udeleženca upravičena do plačila odškodnine zaradi stroškov razlastitve, kot bo obrazloženo v nadaljevanju). Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v zadevi odločalo na podlagi Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), ker je postopek pričel teči pred uveljavitvijo Zakona o urejanju prostora, v katerem so pogoji in postopek razlastitve urejeni sedaj.

7. V predmetnem postopku je predlagateljica izkazala, da so podani pogoji za razlastitev v smislu drugega odstavka 22. člena ZSZ, nasprotni udeleženci pa razlastitvi niso nasprotovali ter so se strinjali z višino odškodnine iz naslova vrednosti odvzetih nepremičnin parc. št. 165/1, 165/2, 209/1, 164/1 in 164/2, vse k.o. Š.. Ker pa so nasprotni udeleženci zraven odškodnine za razlaščene nepremičnine zahtevali tudi odškodnino zaradi stroškov razlastitve v višini 157.120,00 EUR, je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presojalo, ali nasprotnima udeležencema J.G.K. in A.K. (tekom postopka se je izkazalo, da plačilo zahtevata druga in tretji nasprotni udeleženec) zaradi razlastitve nastaja zatrjevana škoda v obliki večjih stroškov pridelave (zaradi spremembe tehnologije) in če jima nastaja, v kakšnem obsegu.

8. Podlaga za prisojo odškodnine zaradi stroškov razlastitve, kot jo zahtevata druga in tretji nasprotni udeleženec, je 26. člen ZSZ, ki določa, da odškodnina za odvzeto nepremičnino obsega vrednost nepremičnine in stroške povezane z razlastitvijo. Kot je že opozorilo sodišče druge stopnje v sklepu I Cp 1496/2007 z dne 8. 10. 2008, takšna odškodnina (stroški razlastitve) zajema izgubo ali zmanjšanje dohodka zaradi razlastitve nepremičnine in druge stroške, povezane z omejitvijo (odvzemom) lastninske pravice. Pravilen je prvostopenjski zaključek, da je funkcija odškodnine za razlastitev predvsem v tem, da se prizadetim osebam omogoči, da še naprej opravljajo svojo dejavnost, kot bi jo v primeru, če jim nepremičnina ne bi bila odvzeta. Iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 81/2012 z dne 19. 12. 2012 izhaja, da je funkcija odškodnine za razlastitev v tem, da se prizadetemu omogoči, da si na trgu pridobi stvar iste vrednosti, kot je tista, ki mu je bila odvzeta. Da bi bila izguba v celoti izravnana, razlaščencu ne pripada le odškodnina za najočitnejši učinek razlastitve - odvzem pravice (t.i. substančna odškodnina), temveč tudi za stranske posledice razlastitve (t.i. odškodnina za stranske škode).

9. Druga in tretji nasprotni udeleženec sta tako tekom postopka zatrjevala, da se je položaj kmetije zaradi razlastitve bistveno spremenil. Zaradi opustitve paše in posledično spremembe tehnologije jima nastaja škoda, katere povrnitev zahtevata, da bi se v celoti izravnala izguba, ki jima nastaja v posledici razlastitve – da bi se še naprej ukvarjala z govedorejo na način, kot sta se do razlastitve. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno angažiralo sodno izvedenko in cenilko kmetijske stroke BK ter ji naložilo, da dopolni svoje izvedensko mnenje z dne 28. 2. 2003 in oceni, ali ter kolikšna škoda nastaja drugi in tretjemu nasprotnemu udeležencu v posledici razlastitve. Kot izhaja iz točke 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je izvedenka v dopolnjenem izvedenskem mnenju z dne 16. 10. 2012 ocenila, da drugi in tretjemu nasprotnemu udeležencu nastaja škoda v obliki dovoza zelene krme v hlev in zmanjšanje prireje mleka v višini 4.910,00 EUR letno. Iz ugotovitev izvedenke prav tako izhaja, da bodo takšni stroški kmetijo bremenili, dokler se bodo njeni lastniki ukvarjali z govedorejo. Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve izrecno navedlo, da je izvedenka pri izračunu škode upoštevala stalež živali v letu 2000, kar pomeni pred izgradnjo novih hlevov. Kot pa je opozorilo že sodišče druge stopnje v sklepu I Cp 1496/2007 z dne 8. 10. 2008, v primeru, ko je upoštevan stalež živali pred izgradnjo novega hleva, niti ni odločilno, ali so bili nasprotni udeleženci seznanjeni s traso nove ceste ali ne. Posledično so neutemeljena pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na to, da je sodišče prve stopnje v sklepu N 301/2002 z dne 18. 5. 2007 kot nesporno ugotovilo, da so nasprotni udeleženci bili seznanjeni s traso nove ceste, preden so se odločili za posodobitev in razširitev kmetijske proizvodnje oziroma gradnjo novih hlevov. Nasprotna udeleženca sta uspela namreč dokazati svoje trditve, da so pred gradnjo obvoznice na nepremičninah izvajali pašo govedi, da so morali ta način reje spremeniti ter da jim je posledično nastala škoda, ki jo je ocenila izvedenka.

10. Neutemeljena so pritožbena izvajanja predlagateljice, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kdaj in če je prišlo do spremembe načina reje ter ali je sprememba načina reje izključna posledica izgradnje obvoznice, ker naj bi iz več dokazov v spisu izhajalo, da nasprotni udeleženci pred izgradnjo ceste niso izvajali paše živali, ampak so bila zemljišča namenjena izključno kmetijski obdelavi. Sodišče prve stopnje je na podlagi rezultatov skrbno izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se nasprotni udeleženci z govedorejo ukvarjajo že od leta 1981, kar sta potrdili tudi s strani predlagateljice predlagani priči S.L. in M.D.. Slednji sta skladno potrdili navedbe nasprotnih udeležencev, da so na razlaščenih zemljiščih (ki so bila ograjena z žičnim električnim pastirjem) pasli govedo vse do leta 2000, ko je prej enotno travnato površino razdelila obvoznica. Kljub temu, da je bilo ugotovljeno, da bile sporne nepremičnine ob ogledu predlagateljice leta 2002 kmetijsko obdelane ter da iz cenitvenega poročila sodne izvedenke B.K. izhaja, da so sporne nepremičnine ob ogledu 23. 2. 2003 po dejanski rabi njive, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je do leta 2000 na spornih nepremičninah potekala paša, nato pa so jih zaradi nemožnosti paše preorali.

11. Predlagateljica neutemeljeno izpostavlja, da zaslišani priči nista zanesljivo izpovedali časovnega obdobja, kdaj bi se naj paša dejansko izvajala ter koliko glav živine naj bi se paslo pred izgradnjo novih hlevov. Iz izpovedbe priče S.L. (list. št. 159) namreč jasno izhaja, da so nasprotni udeleženci sporne nepremičnine od leta 1980 dalje do gradnje obvoznice uporabljali za pašo, da je bil okoli njih napeljan električni pastir in da so bile okoliške nepremičnine njive, le sporne so bili travniki. Smiselno enako je izpovedala tudi priča M.D. (list. št. 159), ki mu je bilo dodatno postavljeno tudi vprašanje v zvezi s številom krav, ki so jih imeli nasprotni udeleženci na kmetiji, na kar je odgovoril, da jih je bilo zagotovo več kot 30 in manj kot 50. Upoštevaje omenjeno, sta priči torej opredelili časovno obdobje, ko je potekala paša. Priča D. pa je ocenila tudi število krav, ki je bilo višje od števila, ki ga je pri izračunu škode upoštevala izvedenka kmetijske stroke. Sodišče prve stopnje je nato pri odločitvi upoštevalo še ostale, za odločitev pomembne dokaze in ne zgolj dokaza z zaslišanjem prič, zaradi česar se pritožbena izvajanja izkažejo za neutemeljena.

12. Predlagateljica se prav tako neutemeljeno sklicuje na to, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenega predloga, da se zaslišijo še ostale predlagane priče. Sodišče je priči (za dve izmed prič je bilo ugotovljeno, da sta tekom postopka umrli) namreč vabilo na zaslišanje, a se naroka nista udeležili, predlagateljica pa se na zadnjem naroku dne 5. 3. 2013 ni več izrecno izjasnila, da vztraja pri predlogu o zaslišanju prič in je celo sama izjavila, da predlaganih prič ni bilo mogoče zaslišati iz objektivnih razlogov (list. št. 208).

13. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve sklepa obrazložilo svojo odločitev v zvezi s časovnim obsegom pripadajoče odškodnine. Oprlo se je na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da gre pri škodi za trajne stroške, ki bodo nasprotna udeleženca bremenili ves čas ukvarjanja z govedorejo. Kot začetek teka odškodnine je določilo datum 9. 7. 2003, kar pritožbeno ni sporno, konec plačevanja odškodnine pa je določilo leto 2035, ko bosta nasprotna udeleženca po današnji zakonodaji dosegla upokojitveno starost. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbenimi izvajanji predlagateljice, da je v zvezi s stranskimi učinki razlastitve potrebno upoštevati tudi zmanjšanje oziroma izgubo dohodka, vendar le za čas, ki bi bil skrbnemu lastniku potreben za prilagoditev na spremembo, ki jo je prinesla razlastitev. Čeprav sta nasprotna udeleženca morda res izkazala, da se imata namen ukvarjati z govedorejo do svoje upokojitve (investicije v izgradnjo hlevov, tradicija ukvarjanja z govedorejo), sodišče prve stopnje ni dovolj kritično ocenilo obdobja za prilagoditev spremembam, ki so bile posledica razlastitve.

14. Kljub temu, da je izvedenka kmetijske stroke ocenila, da je škoda trajna, po mnenju sodišča druge stopnje nasprotna udeleženca nista upravičena do odškodnine v prisojenem obsegu. Pritožba izrecno oporeka zgolj prisojeni odškodnini „za 23 predvidenih bodočih let, ko naj bi se lastniki še ukvarjali s kmetovanjem“ ter dodaja, da je „treba upoštevati tudi zmanjšanje oziroma izgubo dohodka, vendar le za čas, ki bi bil skrbnemu lastniku potreben za vzpostavitev enake rabe enakovredne nepremičnine“. Desetletno obdobje, to je od leta 2003 do 2013, po mnenju sodišča druge stopnje predstavlja primerno obdobje, v katerem sta nasprotna udeleženca lahko prilagodila način kmetovanja spremenjenim razmeram. Desetletno obdobje tako predstavlja obratovalno obdobje, v katerem se je ustalila sprememba iz pašne v hlevsko govedorejo. V tem obdobju je razviden tudi napredek in rast kmetije, in sicer v povečanju števila krav iz 30 na več kot 60. Prav tako pa sta nasprotna udeleženca tekom postopka tudi sama poudarjala, da je njihova kmetija ena izmed večjih kmetij, ki se ukvarjajo z govedorejo na njihovem območju. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi predlagateljice delno ugodilo in zahtevek za izplačilo odškodnine (z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zaradi stroškov razlastitve za obdobje od 5. 1. 2014 do 5. 1. 2035, glede na pravilno uporabo materialnega prava, zavrnilo, kot izhaja iz izreka predmetnega sklepa.

15. Neutemeljena pa so pritožbena izvajanja predlagateljice, da je donos 1 ha kmetijskega zemljišča maksimalno 300,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je nasprotnima udeležencema prisodilo rento v znesku 4.910,00 EUR letno. Kot je že bilo obrazloženo, se je sodišče prve stopnje v zvezi z višino odškodnine oprlo na izvedensko mnenje izvedenke kmetijske stroke, kateremu je predlagateljica sicer nasprotovala, na naroku z dne 5. 3. 2013 pa je umaknila pripombe na ugotovitve izvedenke v zvezi s tem, da je izračunana letna odškodnina upoštevana na 180 dni paše v letu in ne na celoletno pašo (list. št. 208 in 209). Sodišče druge stopnje v zvezi s tem pojasnjuje, da višina odškodnine ne predstavlja donosa razlaščenih zemljišč, kot zmotno meni predlagateljica, ampak (med drugim) škodo, ki nastaja, ker se krave ne morejo pasti na travnikih, ki ležijo na drugi strani obvoznice ter izgubo zaradi manjše količine mleka, ki nastaja, ker krave niso na paši, temveč v hlevu.

16. Ker je ugodilo pritožbi predlagateljice v zvezi z obdobjem plačevanja odškodnine in je posledično spremenilo prvostopenjsko odločitev, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na zavezo nasprotnih udeležencev k nadaljevanju istega načina kmetovanja.

17. Višina odškodnine za razlaščena zemljišča ni bila pritožbeno sporna, zato je sodišče druge stopnje opravilo uradni preizkus odločitve, pri čemer ni našlo kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

18. Po tem, ko je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo, bi moralo posledično odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ker pa v razlastitvenem postopku udeleženec, ki mu je bilo naloženo plačilo odškodnine (predlagateljica), trpi vse stroške postopka (104. člen ZNP) ter stroški postopka pritožbeno niso bili sporni, je sodišče druge stopnje zgolj opravilo uradni preizkus stroškovne odločitve, pri čemer ni našlo kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

19. Po zgoraj povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi predlagateljice delno ugodilo (v zvezi z obdobjem plačevanja odškodnine zaradi plačila stroškov razlastitve) in sklep sodišča prve stopnje v točki I. in II. izreka spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), v preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem obsegu (točke III., IV. in V. izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).