Jedro

Pri tožnici – invalidki III. kategorije – ni mogoče ponovno ocenjevati delazmožnosti, ker diagnostika in zdravljenje še nista zaključena. Iz tega razloga je treba šteti, da je pri njej še vedno podana invalidnost III. kategorije in da je še nadalje zmožna za drugo ustrezno delo z že podanimi omejitvami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženke z dne 18. 4. 2006 in z dne 22. 7. 2005 ter, da se tožnici priznajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja tako, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in, da ji je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu, predvsem zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da se je zdravstveno stanje tožnice od leta 1994, ko ji je bila priznana III. kategorija invalidnosti, znatno poslabšalo, saj to potrjujejo številni obiski tožnice pri raznih zdravnikih specialistih in to, da je tožnica pretežni del delovnega časa v bolniškem staležu. Upokojitev pa so predlagali tudi razni zdravniki specialisti, predvsem pa tudi tožničina osebna zdravnica. Meni, da izvedeniško mnenje Komisije za fakultetna izvedeniška mnenje ne izraža dejanskega zdravstvenega stanja tožnice, saj je pri tožnici podana I. kategorija ali vsaj II. kategorija invalidnosti.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu predmetne zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in ob pravilni uporabi prava pravilno odločilo. Postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni kršilo. Sodbo je obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kakor izhaja tudi iz upravnega spisa tožene stranke, je razvidno, da je toženka z dokončno odločbo z dne 18. 4. 2006 zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo toženke z dne 22. 7. 2005 predvsem na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje, katera je zaključila, da na osnovi zbrane medicinske dokumentacije ni mogoče ponovno ocenjevati delazmožnosti tožnice, ker diagnostika in zdravljenje še nista zaključeni in je tako pri njej še nadalje podana III. kategorija invalidnosti po 34. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami - ZPIZ/92) in je tožnica še nadalje zmožna za drugo ustrezno delo z že podanimi omejitvami s polnim delovnim časom, kakor je to izhajalo iz odločbe toženke z dne 15. 11. 1994. Pravilnost takšnega zaključka je bila presojena v okviru sodnega postopka, kjer je sodišče prve stopnje v okviru izvedenih dokazov pridobilo tudi izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki ga je zanjo podal prof. dr. M.B. dr. med. s katedre za javno zdravje in iz katerega izhaja, da je pri tožnici še vedno III. kategorija invalidnosti, saj je zmožna za drugo ustrezno delo s podanimi omejitvami in to v polnem delovnem času. Do takšnega zaključka je navedeni izvedenec prišel na podlagi osebnega pregleda tožnice ter na podlagi preučitve celotne zdravstvene in ostale dokumentacije, prenešenih novih izvidov ter opisa delovnega mesta pomočnice v kuhinji, pomožne delavke v zdravilišču - čistilke in likarice v pralnici zdravilišča. Pri tožnici so ugotovljene obrabnostne spremembe vratne in ledvene hrbtenice, brez dokazanih nevroloških deficitov, razmeroma dobra gibljivost, stanje po razbremenitvi središčnega živca leve roke ter psihogeni tremor brez jasnih okvar centralnega ali perifernega živčevja; ob tem je ugotovljena tudi depresija brez psihotične simptomatike.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1) v 60. členu določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Pri tem se invalidnost razvršča v tri kategorije. V I. kategorijo so razvrščeni zavarovanci, kateri niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njih podana poklicna invalidnost, nimajo pa več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo so razvrščeni zavarovanci, če je njihova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % in več. Če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oz. če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti. V definiciji invalidnosti je tako še vedno določeno, da mora biti zdravljenje končano in da morajo biti izvedeni vsi ukrepi medicinske rehabilitacije. Za ugotovitev invalidnosti je torej pomembno, da izvedenski organ zavoda, to je invalidska komisija, predhodno, pred oceno invalidnosti oceni, ali je zdravljenja oz. medicinska rehabilitacija končana. Za invalidnost gre šele, kadar se sprememb v zdravstvenem stanju ne more več odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Kakor izhaja iz izvedenskega mnenja IK II. stopnje z dne 28. 2. 2006 sta v obdobju zadnjih dveh let pred dokončnostjo odločbe toženke ortoped in nevrolog ugotavljala pri tožnici motorično okornost prstov rok, oslabljeno grobo moč levice pri stisku v pest, zanašanje vstran pri testiranju ravnotežja in desnostransko lumboishialgično bolečino, vendar simptomatika ni razjasnjena z diagnostičnimi postopki. Specialisti so priporočali simptomatsko zdravljenje in razbremenitve pri fizičnem delu, vendar tudi o uspehu zdravljenja ni nobene dokumentacije in je v posledici tega bila na senatu IK II. stopnje sprejeta ocena, da pri zavarovanki na osnovi zbrane medicinske dokumentacije ni mogoče ponovno ocenjevati njeno delazmožnost, ker diagnostika in zdravljenje nista zaključene, tako, da pri njej še nadalje ostaja III. kategorija invalidnosti, ki ji je priznana že od leta 1994 dalje zaradi bolezni. Iz izvedenskega mnenja prof. dr. M.B. izhaja, da je zaradi novih ortopedskih izvidov, ki datirajo iz obdobja po februarju 2007 tožnica zmožna za ustrezno delo z omejitvami: drugo fizično lažje dela, kjer ne bo dvigovala ali prenašala bremen nad 5 kg in kjer ni potrebna stalna ali pogostejša ali prisilna drža vratne ali ledvene hrbtenice; delo naj opravlja izmenoma sede, stoje; delo naj ne bo z vsiljenim tempom in ritmom in naj bo čim pestrejše - torej brez izraziti ponavljajočih se gibov. Meni, da sedanje delo, to je delo likarice v pralnici zdravilišča za tožnico ni najprimernejše in bi ji delodajalec moral zagotoviti ustrezen ergonomski stol in tudi sicer delovno mesto ergonomsko urediti tudi kar se tiče mikroklimatskih dejavnikov okolja.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da izvedeniško mnenje ne izraža dejanskega zdravstvenega stanja tožnice, saj iz teh pritožbenih navedb ni razvidno v katerem delu izvedeniško mnenje ne izraža zdravstvenega stanja tožnice. Po drugi strani pa se v pritožbenem postopku zaradi dokazne prekluzije iz 1. odstavka 337. člena ZPP ni več mogoče uspešno sklicevati na neko medicinsko dokumentacijo, saj bi lahko tožeča stranka strokovno - medicinske pripombe na drugačno oceno tožničinega zdravstvenega stanja podala v roku 15 dni po prejetem izvedeniškem mnenju, kakor je bila opozorjena z vlogo sodišča z dne 20. 8. 2008 pa tožeča stranka tega ni storila v tem roku, niti na glavni obravnavi dne 29. 10. 2008 svojih pripomb na izvedeniško mnenje ni substancirala temveč je navajala, da v mnenju ni zaslediti kakršnihkoli drugih strokovnih napak, ki bi upravičevale tožničin predlog po pritegnitvi drugega izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče tako sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, katero je imelo v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca, ki je tudi skladno z izvedenskim mnenjem IK II. stopnje, zadostno objektivno podlago za oceno, da pri tožnici ne gre za takšno zdravstveno stanje, ki bi pogojevalo njeno razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in da je pri njej še vedno podana III. kategorija invalidnosti. Navedeno pomeni, da pri tožnici tudi niso izpolnjeni pogoji za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti, kot so določeni v 60. členu ZPIZ-1. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnica, ki v pritožbi ni uspela, krije stroške pritožbe sama (154. člen v zvezi z 165. členom ZPP).