Jedro

Tožnik v času prejemanja denarnega nadomestila ni bil nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov, zato ni upravičen do mirovanja pravice do denarnega nadomestila in uveljavitve pravice do izplačevanja pravice do denarnega nadomestila v breme drugotožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko, da se odpravita odločbi št. ... z dne 14. 3. 2012 in št. ... z dne 16. 12. 2011 in da se mu prizna pravica do mirovanja in uveljavitev pravice do denarnega nadomestila v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (I. tč. izreka). Hkrati je s sklepom zavrglo tožbo zoper drugotoženo stranko (II. tč. izreka). Odločilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije (III. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo njegove z ustavo zagotovljene pravice, saj na glavni obravnavi ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal, med drugim tudi ni opravilo njegovega zaslišanja. Predložil je kopijo treh bolniških listov za avgust, september in oktober 2009 in dokaz, da je predstavnik Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (drugotožena stranka) krivo pričal ter da je bil tožnik na bolniški na podlagi delovne nesreče. Drugotožena stranka bi mu zato morala podaljšati bolniški stalež ne le do 16. 10. 2009, temveč za ves čas dokler ne bi bil spet zmožen za delo. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v 3. odstavku 34. člena določa, da če je zadržanost od dela posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pripada zavarovancu nadomestilo tudi po prenehanju delovnega razmerja, in sicer dokler ni spet zmožen za delo. Meni, da ni njegova krivda, da je delodajalec nesrečo, ki se je zgodila 3. 8. 2009 in poškodbo pri delu prikril. Navaja, da je drugotožena stranka v oktobru 2009 klicala tožnikovega osebnega zdravnika in nanj pritisnila tako, da je slednji izdal nove bolniške liste, ki pa se niso več glasili na poškodbo pri delu, ampak na bolezen. Drugotožena stranka namenoma ni upoštevala, da je tožnikovo bolezensko stanje posledica poškodb na delovnem mestu, prav tako ni upoštevala, da je odpoved nezakonita iz več razlogov. Posledično bi morala drugotožena stranka tožniku poravnati nadomestilo in ne Zavod za zaposlovanje RS. Navaja še, da je podal pritožbo na odločbo drugotožene stranke jeseni leta 2009, in sicer ustno v prostorih drugotožene stranke, vendar odgovora z njene strani ni dobil. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem socialnem sporu v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. … z dne 14. 3. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 16. 12. 2011, s katero je zavrnila tožnikovo vlogo za priznanje pravice do mirovanja in uveljavitev pravice do izplačevanja pravice do denarnega nadomestila v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: drugotožena stranka).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 1. 4. 2011 vložil zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Tožniku je bila priznana pravica do denarnega nadomestila z odločbo z dne 22. 4. 2011, ki je bila z odločbo organa druge stopnje odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje. Z odločbo z dne 12. 9. 2011, potrjeno z drugostopno odločbo z dne 8. 12. 2011 je bila tožniku ponovno priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 9 mesecev. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 8. 9. 2010 pri delodajalcu A. d.d., in sicer na podlagi sodbe sodišča, ki je ugotovilo, da je bila odpoved delovnega razmerja nezakonita. Tožnik je od 9. 9. 2010 dalje brezposelna oseba in je izpolnjeval vse pogoje za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 9 mesecev. Dne 27. 6. 2011 je vložil vlogo za priznanje pravice do mirovanja in uveljavitev pravice do izplačevanja pravice do denarnega nadomestila v breme drugotožene stranke. Prvotožena stranka je z odločbo z dne 16. 12. 2011 navedeno vlogo zavrnila z obrazložitvijo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje 8. 9. 2010 in ni uveljavljal bolniške izven delovnega razmerja, prav tako ni predložil dokazil o bolniškem staležu oziroma odločb imenovanega zdravnika drugotožene stranke, s katero bi dokazal, da je bil v bolniškem staležu v času prejemanja denarnega nadomestila. Prvotožena stranka je z odločbo z dne 14. 3. 2012 pritožbo tožnika zavrnila.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v Zakonu o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010, v nadaljevanju ZUTD). Ta v četrti alinei 1. odstavka 64. člena določa, da pravica do denarnega nadomestila in pravica do plačila prispevkov do upokojitve zavarovancu mirujeta, če je nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov za čas, ko prejema nadomestilo v breme sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tretji odstavek 9. člena določa, da se ne glede na določbo 1. odstavka 8. člena ZUTD za brezposelno osebo šteje iskalec zaposlitve, ki je začasno nezmožen za delo zaradi bolezni ali poškodbe skladno s predpisi o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Takšni brezposelni osebi obveznosti, določene z ZUTD, mirujejo, dokler traja začasna nezmožnost za delo. Četrti odstavek 9. člena ZUTD pa določa, da kadar je začasna nezmožnost za delo iz prejšnjega odstavka ugotovljena pri prejemniku denarnega nadomestila, mu zavod na podlagi njegovega zahtevka zagotavlja denarno nadomestilo iz zavarovanja za primer brezposelnosti enako obdobje, kot izplačujejo delodajalci nadomestilo plače med začasno zadržanostjo z dela zaradi bolezni ali poškodbe po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Po izteku tega časa se osebi nadomestilo v višini zadnjega izplačanega denarnega nadomestila po ZUTD izplačuje v breme zdravstvenega zavarovanja. Zahtevek za uveljavitev te pravice mora prejemnik denarnega nadomestila vložiti najpozneje v roku 30 dni od nastanka bolezni ali poškodbe.

Bistvenega pomena za odgovor na vprašanje ali je tožnik upravičen do mirovanja pravice do denarnega nadomestila in uveljavitve pravice do izplačevanja pravice do denarnega nadomestila v breme drugotožene stranke je torej vprašanje, ali je bil tožnik nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov v času prejemanja denarnega nadomestila, tj. od 9. 9. 2010 do 8. 6. 2011. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da ni nikakršne pravne podlage, da bi prvotožena stranka tožniku priznala pravico do mirovanja in uveljavitev pravice do izplačevanja pravice do denarnega nadomestila v breme drugotožene stranke. S pravnomočno odločbo drugotožene stranke št. ... z dne 5. 11. 2009 je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik od 9. 10. 2009 do 16. 10. 2009 začasno nezmožen za delo, od dne 17. 10. 2009 pa ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo ni več utemeljeno. Prav tako iz odgovora na dopis z dne 12. 1. 2012, s katerim je prvotožena stranka pozvala drugotoženo stranko naj ji odgovori ali je bila pri tožniku po prenehanju delovnega razmerja (torej po 8. 9. 2010) podana začasna nezmožnost za delo iz zdravstvenih razlogov, izhaja, da pri drugotoženi stranki po 8. 9. 2010 niso prejeli nobene vloge za odločanje o začasni nezmožnosti za delo tožnika, zato po 8. 9. 2010 ni bila izdana nobena odločba imenovanega zdravnika.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik do izdaje v tem postopku izpodbijane dokončne odločbe tudi ni predložil dokazil, iz katerih bi izhajal obstoj začasne nezmožnosti za delo, kljub pozivu organa prve stopnje v predsodnem postopku, naj vlogo dopolni z bolniškimi listi in odločbo ZZZS. Tožnik takšnih dokazov ni predložil niti v sodnem postopku. Šele v pritožbi (zgolj) navaja, da bo naknadno v prilogi priložil bolniške liste oziroma potrdila o upravičeni zadržanosti z dela iz katerih izhaja, da gre za bolniški stalež iz razloga poškodbe pri delu. Tudi če bi te dokaze res predložil, bi predstavljali nedopustno pritožbeno novoto po 337. členu ZPP. V pritožbi sme namreč pritožnik v skladu s 337. členom ZPP navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena tega zakona. Tega tožnik ni izkazal in ne zatrjeval. Tudi sicer pa se potrdila o začasni zadržanosti z dela, na katere se tožnik sklicuje v pritožbi ne nanašajo na obdobje od 9. 9. 2010 naprej.

Glede zavrženja tožbe zoper drugotoženo stranko je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni izpolnjena procesna predpostavka za vodenje socialnega spora zoper drugotoženo stranko, saj v kolikor tožnik s tožbo vloženo dne 20. 4. 2012 izpodbija tudi dokončno odločbo drugotožene stranke št. ... z dne 5. 11. 2009, je tožba vložena prepozno. Iz pravnega pouka navedene odločbe izhaja, da bi tožnik lahko uveljavljal sodno varstvo v roku 30 dni od vročitve te odločbe, pa tega ni storil. Navedena odločba je tako postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje je torej tožbo pravilno zavrglo zaradi prepozne vložitve, kljub temu, da se ni izrecno sklicevalo na določbo 72. člena ZDSS-1, ki določa 30-dnevni rok za vložitev tožbe.

Glede obširnih pritožbenih navedb, da je tožnikov bolniški stalež posledica poškodbe pri delu, ki se je zgodila pri njegovem takratnem delodajalcu A. d.d. dne 3. 8. 2009, pa pritožbeno sodišče poudarja, da navedeno ni predmet obravnavanega socialnega spora. Predmet presoje v konkretnem socialnem sporu sta zgolj odločbi prvotožene stranke št. ... z dne 14. 3. 2012 in št. ... z dne 16. 12. 2011, s katero je ta zavrnila tožnikovo vlogo za priznanje pravice do mirovanja in uveljavitev pravice do izplačevanja pravice do denarnega nadomestila v breme drugotožene stranke. Odločba drugotožene stranke št. ... z dne 5. 11. 2009, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik od 9. 10. 2009 do 16. 10. 2009 začasno nezmožen za delo iz razloga bolezni (in ne zaradi poškodbe pri delu) pa je, kot že omenjeno, postala pravnomočna.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo tožnikove z ustavo zagotovljene pravice, s tem ko ni izvedlo predlaganih dokazov. Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 30. 1. 2014 izhaja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo listine v sodnem in upravnem spisu tako prvotožene kot tudi drugotožene stranke ter dokazovanje zaključilo, ker ni bilo drugih dokaznih predlogov. Tudi sicer, pa v skladu z 2. odstavkom 213. člena ZPP, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. To pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru tudi storilo.

Glede na vse obrazloženo, in ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba in sklep pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. in 366. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.