Jedro

Tožnikovo nestrinjanje s postopki druge toženke v zvezi z njegovim bolniškem staležem oziroma vzrokom za nezmožnost za delo ne more vplivati na odločitev o prepozni tožbi zoper drugo toženko. Ne glede na to, ali je tožnik tudi v obdobju od 16. 10. 2009 obiskoval zdravnika in se zdravil, za ta čas ni predložil listin o začasni nezmožnosti, zadnjič priznana začasna nezmožnost pa se nanaša na obdobje do 16. 10. 2009.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb z dne 16. 12. 2011 in 14. 3. 2012 in priznanje pravice do mirovanja ter uveljavitev pravice do izplačevanja denarnega nadomestila v breme druge toženke. Sklenilo je tudi, da zavrže tožbo zoper drugo toženko.

2. Sklep sodišča o zavrženju tožbe priti drugi toženki temelji na ugotovitvi, da je bila tožba, s katero tožnik izpodbija dokončno odločbo druge toženke z dne 5. 11. 2009 (o priznanju začasne nezmožnosti za delo le 16. 10. 2009) vložena prepozno. V zvezi z odločitvijo v sodbi je sodišče med drugim ugotovilo, da je bila tožniku z odločbo zavoda za zaposlovanje z dne 12. 9. 2011 priznana pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti od 9. 9. 2010 (dneva prenehanja delovnega razmerja po sodbi sodišča) do 8. 6. 2011 in da je tožnikovo pritožbo zoper to odločbo prva toženka zavrnila z odločbo z dne 8. 12. 2011. Tožnik je 27. 6. 2011 vložil zahtevo za mirovanje pravic, ki je bila zavrnjena z odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 16. 12. 2011 (tožnik je v vlogi zahteval mirovanje pravic pri zavodu in pravico do izplačevanja denarnega nadomestila v breme zdravstvenega zavarovanja), njegovo pritožbo pa je prva toženka zavrnila z odločbo z dne 14. 3. 2012. Ker je bilo s pravnomočno odločbo druge toženke z dne 5. 11. 2009 ugotovljeno, da je začasna nezmožnost za delo tožnika zaradi bolezni prenehala že s 16. 10. 2009, ni bilo pravne podlage, da bi bilo mogoče tožniku priznati mirovanje pravic in pravico do denarnega nadomestila v breme druge toženke.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča druge stopnje. Soglašalo je s presojo, da je tožba zoper drugo toženko prepozna, v zvezi z zahtevkom zoper prvo toženko pa je izhajalo iz določb 8., 9. in 64. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 - v nadaljevanju ZUTD) in kot bistveno v zvezi s tem, ali je tožnik upravičen do mirovanja pravice do denarnega nadomestila in uveljavitve pravice do denarnega nadomestila v breme druge toženke, izpostavilo vprašanje, ali je bil tožnik nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov v času prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti - od 9. 9. 2010 do 8. 6. 2011. V zvezi s tem je soglašalo z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da ni pravne podlage za ugoditev zahtevku, saj po 17. 10. 2009 ni bila več ugotovljena začasna nezmožnost za delo tožnika.

4. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišče druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Ne strinja se z zaključki, da toženki od 8. 9. 2010 nista prejeli nobene vloge za odločanje o začasni nezmožnosti za delo in da ni bila izdana nobena odločba imenovanega zdravnika. Navaja, da se je poškodoval pri delu pri bivšem delodajalcu dne 3. 8. 2009, da se od takrat zdravi, poškodbo pa je dokazal s tremi bolniškimi listi za čas od 3. 8. do 16. 10. 2009. Njegov osebni zdravnik naj bi bolniške liste spremenil in kot vzrok odsotnosti ni več navajal poškodbe pri delu, sicer pa je imela druga toženka tudi vse informacije glede nezakonite odpovedi tožniku in same delovne nesreče. Druga toženka se zadevi očitno ni dovolj posvetila in bi morala tožniku podaljšati bolniški stalež ves čas po poškodbi na delovnem mestu. Ne gre za krivdo tožnika, temveč druge toženke. Druga toženka bi zaradi tega, ker je njegovo bolezensko stanje bila posledica poškodbe pri delu in nezakonite odpovedi morala tožnika še naprej voditi in poravnavati nadomestilo, ne pa mu priznati pravice le za čas enega meseca.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Iz revizije sicer izhaja, da je bila vložena po odvetniku, čeprav je v njej tudi zapis, da „navedena pritožba (pravilno revizija) v celoti in izrecno sledi navedbam samega tožnika.“

8. Tožnik v reviziji ne uveljavlja (konkretno) nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe in sklepa v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

9. Vse revizijske navedbe so usmerjene v prerekanje tega, ali je bil tožnik od 16. 10. 2009 oziroma 9. 9. 2010 še naprej začasno nezmožen za delo in kakšen je bil pravilen vzrok nezmožnosti za delo, vendar te navedbe ne morejo biti odločilne, saj nimajo neposredne povezave z odločitvijo sodišča o prepozni tožbi zoper drugo toženko; te presoje tožnik neposredno sploh ne napade. Odločitev sodišča temelji na tem, da je bila tožniku s pravnomočno odločbo druge toženke z dne 5. 11. 2009 (v zvezi z odločbo imenovanega zdravnika z dne 6. 10. 2009) priznana začasna nezmožnost za delo od 9. 10. 2009 do 16. 10. 2009, da od tedaj dalje ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo ni več utemeljeno, da je ta odločba postala pravnomočna in da tožnik po tem obdobju ni predložil ustreznih odločb druge toženke o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe pri delu.

10. Tožnikovo nestrinjanje s postopki druge toženke v zvezi z njegovim bolniškem staležem oziroma vzrokom za nezmožnost za delo ne more vplivati na odločitev o prepozni tožbi zoper drugo toženko. Ne glede na to, ali je tožnik tudi v obdobju od 16. 10. 2009 obiskoval zdravnika in se zdravil, za ta čas ni predložil listin o začasni nezmožnosti (1), zadnjič priznana začasna nezmožnost pa se nanaša na obdobje do 16. 10. 2009. 11. Tožnik v reviziji ne poda jasnih razlogov za izpodbijanje odločitve sodišča proti prvi toženki. Tudi če bi smiselno šteli, da se navedeni razlogi v zvezi z nepriznanim staležem obenem nanašajo na to odločitev, upoštevajoč gornjo obrazložitev in tretji ter četrti odstavek 9. člena ZUTD, ni prav nobene podlage za ugoditev zahtevku - odločitvi o mirovanju tožnikovih pravic za čas trajanja začasne nezmožnosti za delo in izplačevanje nadomestila s strani druge toženke (2).

12. Glede na navedeno in v skladu 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Zgolj v pojasnilo - iz 232. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja izhaja, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem ugotovitve osebnega zdravnika, le izjemoma za nazaj, vendar največ za tri dni od dneva, ko se je zavarovanec zglasil pri njem, razen, če zdravnik v tem času ni dosegljiv, če je bil zavarovanec v bolnišnici ali pa je zbolel v tujini in v drugih utemeljenih primerih. Tudi v teh izjemnih primerih mora zavarovanec zahtevati priznanje zadržanost pri osebnem oziroma imenovanem zdravniku, česar pa tožnik sploh ni uveljavljal. Op. št. (2): Tudi sicer revizijsko sodišče opozarja na zadnji stavek četrtega odstavka 9. člena ZUTD, po katerem mora prejemnik denarnega nadomestila za primer brezposelnosti zahtevek za uveljavitev nadomestila v breme zdravstvenega zavarovanja vložiti najpozneje v roku 30 dni od nastanka bolezni ali poškodbe.