Jedro

V primeru nehotene opustitve dolžnosti sodišča odločiti o celotnem zahtevku oziroma o vseh zahtevkih, ki so (bili) predmet pravde, ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ampak za specifično napako, za odpravo katere je predviden institut izdaje dopolnilne sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti njene revizijske stroške v znesku 372,94 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: - da je toženec tožniku dolžan plačati znesek 4.687,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 4.687,47 EUR (1. točka izreka); - da se višji tožbeni zahtevek zavrne (2. točka izreka); - da je toženec tožniku dolžan povrniti njegove pravdne stroške v znesku 2.897,21 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je: - pritožbi toženca ugodilo in sodbo v izpodbijanem, to je obsodilnem, delu tako spremenilo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi za zahtevano plačilo 4.687,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 4.687,47 EUR in pravdne stroške; - tožniku naložilo plačilo toženčevih stroškov pravdnega postopka na prvi stopnji v znesku 1.777,34 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in njegovih stroškov pritožbenega postopka v znesku 423,18 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 94/2010 z dne 5. 5. 2010 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali bi moralo sodišče ugotovljeno nasprotje med izrekom in obrazložitvijo glede odločitve o zahtevku za razveljavitev dogovora, ki predstavlja podlago za odločitev o denarnem zahtevku, sankcionirati z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje kljub temu, da je pritožbo vložil le toženec.

4. Tožnik je vložil dopuščeno revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da pritožbo toženca zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podredno pa, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Pojasnjuje, da je ob pravilno postavljenem tožbenem zahtevku sodišče prve stopnje v 1. točki izreka ugodilo dajatvenemu denarnemu zahtevku, v 2. točki izreka zavrnilo višji zahtevek (pri čemer se ta nesporno nanaša na obresti od denarnega zahtevka), v 3. točki izreka pa je tožniku prisodilo pravdne stroške v celoti. V sodbenem izreku je torej sodišče prve stopnje očitno pomotoma izpustilo izrek o postavljenem zahtevku, da se Dogovor z dne 26. 11. 2001 (v nadaljevanju Dogovor) razveljavi. V obrazložitvi te sodbe je izrecno navedeno, da je sodišče ugodilo zahtevku za razveljavitev Dogovora in da je prav zato utemeljen denarni zahtevek. Oblikovalni in dajatveni del tožbenega zahtevka predstavljata celoto v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča, ki ga je revident uveljavljal v predlogu za dopustitev revizije. Iz pritožbe toženca izhaja, da ni opazil, da v izreku odločbe sodišča prve stopnje ni razsojeno o oblikovalnem zahtevku; grajal je torej tudi nezapisani del izreka. Sodba pritožbenega sodišča ni pravilna in zakonita, njeni razlogi pa so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je storilo po tožencu v pritožbi sicer neuveljavljeno absolutno bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato bi sodišče druge stopnje smelo in moralo razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje ali pritožbo zavrniti. Podan je revizijski razlog iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, saj sodišče druge stopnje ni uporabilo določb ZPP oziroma jih je uporabilo nepravilno ter je to vplivalo na zakonitost in pravilnost njegove odločbe. Tožnik poudarja, da bi lahko vse do odločitve sodišča druge stopnje zahteval, naj sodišče prve stopnje izda popravo sodbe na podlagi 328. člena ZPP. Po prejemu sodbe pritožbenega sodišča pa tega ni mogel več uveljavljati, saj ta sloni prav na nepopravljenem oziroma pomanjkljivem izreku prvostopenjske sodbe. Tožnik predloga za popravo sodbe ni podal zato, ker za to ni imel pravnega interesa, saj je bil zadovoljen z uspehom z dajatvenim zahtevkom. Ob ugoditvi temu zahtevku mu poprava sodbe ne bi zagotavljala pravnega interesa. Ta bi se lahko presojal le glede na to, ali bi tožnik v izvršilnem postopku imel kakršnokoli korist od poprave sodbe. Enako velja za predlog za dopolnitev sodbe, saj tudi od tega tožnik ne bi imel popolnoma ničesar. Ob nesporni ugotovitvi, da je toženec v pritožbi sicer uveljavljal tudi kršitve postopka, vendar pavšalno, brez konkretne navedbe, in da je izpodbijal tudi izrek, ki ga sploh ni, bi sodišče druge stopnje takšno absolutno bistveno procesno kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, lahko saniralo samo, in sicer na podlagi (sedaj spremenjenih) določil 347., 348. in 354. člena ZPP – na način, da bi samo opravilo procesna dejanja, ki bi zagotovila pravilno in pošteno sodbo. S postopanjem v skladu z drugim odstavkom 347. člena ZPP bi pritožbeno sodišče opisano neskladje lahko odpravilo, saj namen tega določila ni zgolj v tem, da se tako pravilno ugotovi dejansko stanje in izvede vse ali nekatere dokaze, ampak tudi, da se odpravijo bistvene kršitve določb postopka, za kar je treba opraviti glavno obravnavo pred sodiščem druge stopnje. Na tej pa bi se lahko opravilo tudi druga procesna dejanja (peti odstavek 348. člena ZPP), s katerimi bi se odpravile ugotovljene bistvene kršitve določb postopka pred sodiščem prve stopnje. Neskladje iz sodbe sodišča prve stopnje bi višje sodišče lahko saniralo tudi tako, da bi pritožbo toženca zavrnilo ali zadevo vrnilo v novo sojenje. Toženec je namreč sam štel, da je sodišče prve stopnje v izreku odločilo tudi o razveljavitvi Dogovora. Prav tako izpodbijana sodba nima prav, da je bil tožbeni zahtevek za razveljavitev Dogovora zavrnjen, saj je bil le izpuščen iz izreka, pri čemer iz obrazložitve jasno izhaja, da mu je bilo ugodeno. Sodišče prve stopnje je v izrek le pozabilo vnesti razveljavitev Dogovora kot predpostavko za ugoditev dajatvenemu denarnemu zahtevku. Ni sporno, da lahko sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti, vendar to ne pomeni, da pritožbenemu sodišču ni treba upoštevati silogistične povezanosti dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, in materialnega prava. Sodišče druge stopnje bi moralo v konkretni situaciji ravnati v skladu z drugim odstavkom 351. člena ZPP in na ta način obema strankama omogočiti, da se izjavita o ugotovitvah sodišča druge stopnje glede pravne podlage, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem ni sklicevala in je tudi toženec v pritožbi ni navajal. Pri sodbi višjega sodišča gre za sodbo popolnega presenečenja. Stališče sodišča druge stopnje je presenetljivo pravno stališče, ki sloni zgolj in izključno na tem, da sodišče prve stopnje zgolj pomotoma ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, ki ga je pravilno postavil tožnik. Sodišče druge stopnje bi torej nasprotje med izrekom in obrazložitvijo v sodbi sodišča prve stopnje lahko in smelo odpraviti samo. Le če tega ne bi moglo narediti samo, bi lahko razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, upoštevaje absolutne bistvene procesne kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Za to je sodišče imelo podlago tudi v 355. členu ZPP. Ob primerjavi vseh navedenih določb in prepovedi spremembe sodbe v škodo pritožnika je treba po mnenju revidenta dati prednost pravilni in pravični sodbi in ne navedeni prepovedi. Izpodbijana odločitev temelji na napačnem razumevanju prava.

5. Revizija je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistega pravnega vprašanja, glede katerega je bila ta dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

8. T ožnik je s tožbo zahteval razveljavitev Dogovora in plačilo 4.687,47 EUR (prej 1,123.306,00 SIT oziroma 10.500,00 DEM) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer (je) odločitev o zahtevku za razveljavitev Dogovora pomeni(la) podlago za odločitev o dajatvenem zahtevku (za plačilo 4.687,47 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi).(1) Sodišče prve stopnje v svoji sodbi o tožnikovem razveljavitvenem zahtevku ni odločilo.(2) Revidentu velja pojasniti, da v primeru, če sodišče v izreku svoje odločbe (pomotoma) izpusti odločitev o enem od postavljenih zahtevkov (ali njegovem delu), ne pride v poštev institut poprave sodbe (328. člen ZPP), ampak izdaja dopolnilne sodbe (325. do 327. člen ZPP). Ta je institut, (posebej) predviden namesto oziroma poleg pritožbe(3) za odpravo prav takšne (specifične) napake (kršitve določbe 310. člena ZPP) v prej izdani sodbi, do kakršne je prišlo (tudi) v obravnavani zadevi – nehotene opustitve dolžnosti sodišča odločiti o celotnem zahtevku oziroma o vseh zahtevkih, ki so (bili) predmet pravde.(4) V takšnem primeru torej ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe (absolutno bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP),(5) prav tako ne za takšno procesno pomanjkljivost, ki bi jo lahko odpravilo sodišče druge stopnje samo. Sodbo (lahko) dopolni (zgolj) tisto sodišče, ki je obravnavano napako zagrešilo,(6) pa še to ne po uradni dolžnosti, ampak le na predlog stranke,(7) ki je vezan na (prekluzivni) rok petnajstih dni od prejema sodbe (prvi odstavek 325. člena ZPP).(8) Pritožba se za takšen predlog stranke šteje zgolj v primeru, ko se sodba sodišča prve stopnje izpodbija samo zaradi tega, ker to sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih strank, ki so bili predmet pravde (tretji odstavek 327. člena ZPP).

9. V konkretnem primeru, kot že povedano, sodišče prve stopnje ni odločilo o tožnikovem zahtevku za razveljavitev Dogovora, pri čemer nobena od pravdnih strank (sploh) ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe. (Že oziroma prav) okoliščina, da zahtevku za razveljavitev Dogovora (še) ni bilo (pravnomočno) ugodeno,(9)(je) nujno narekuje (narekovala) odločitev, da se dajatveni (denarni) zahtevek zavrne. Zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal izpodbojnost(10) Dogovora, je namreč oblikovalne (konstitutivne) narave.(11) O izpodbojnosti (razveljavitvi pogodbe) za razliko od ničnosti ni mogoče odločiti kot o predhodnem vprašanju; oblikovalni zahtevek ni vsebovan že v dajatvenem zahtevku, kar še posebej velja za obravnavani primer, ko se dajatveni zahtevek nanaša na drugo pogodbo in ne na tisto, na katero se nanaša oblikovalni zahtevek. Izpodbojno pravico je treba uresničiti z oblikovalnim tožbenim zahtevkom, s katerim izpodbojni upravičenec od sodišča zahteva, da razveljavi pravni posel, ki je predmet izpodbojne pravice. Izpodbojna pogodba zato obstaja tako dejansko kot pravno ter učinkuje in zavezuje oba pogodbenika vse dotlej, dokler je upravičena oseba ne izpodbije, to je dokler je sodišče ne razveljavi s konstitutivno sodbo. Konkretno to pomeni, da Dogovor, s katerim se je tožnik odpovedal terjatvam, katerih plačilo uveljavlja z dajatvenim zahtevkom, še vedno velja. Zavrnitev dajatvenega zahtevka je materialnopravno pravilna; povedano drugače, ugoditev dajatvenemu zahtevku brez predhodne ugoditve razveljavitvenemu zahtevku bi bila materialnopravno zgrešena. Revidentove navedbe o pomanjkanju pravnega interesa za predlog za dopolnitev sodbe so torej očitno neutemeljene.(12)

10. Pripomniti velja, da so revizijske navedbe tudi protislovne; tožnik (obširno) pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pomotoma izpustilo izrek o oblikovalnem tožbenem zahtevku, poleg tega pa vidi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje, kar implicira, da je bil oblikovalni zahtevek v njenem izreku zavrnjen. Vrhovno sodišče pripominja, da tudi če bi se 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje („Višji tožbeni zahtevek se zavrne“) lahko razumelo tako, kot izhaja (tudi) iz obrazložitve višjega sodišča, to je da je z njo zavrnjen tudi oblikovalni del zahtevka, podlage za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ni (bilo). Ob takšnem izhodišču bi sicer res lahko govorili o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje, saj iz te jasno in nedvoumno izhaja, da je (tudi) oblikovalnemu zahtevku ugodeno, vendar je ključno, da toženec za pritožbo zoper njen zavrnilni del ne bi imel (ni imel) pravnega interesa. Njegov pravni položaj se glede odločitve o oblikovalnem zahtevku – ob predpostavki, da je bil ta na prvi stopnji sojenja zavrnjen – z odločbo pritožbenega sodišča ne bi mogel izboljšati (nasprotno, lahko bi se le poslabšal); pritožba zoper obrazložitev sodbe pa ni dovoljena.(13) Opisano nasprotje bi bilo (je) podano ravno v delu (glede dela) sodbe, za katerega izpodbijanje toženec ne bi imel (nima) pravnega interesa. Prav tako bi sodišče druge stopnje ravnalo napačno – v nasprotju s prvim odstavkom 325. člena ZPP, če bi brez ustreznega predloga strank spis vrnilo sodišču prve stopnje zaradi izdaje dopolnilne sodbe.(14)

11. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

12. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnik do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžan pa je tožencu (na isti pravni podlagi) povrniti 372,94 EUR njegovih stroškov za odgovor na revizijo, ki mu jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

Op. št. (1): Z Dogovorom se je namreč tožnik odpovedal svojim terjatvam za plačilo štipendij v skupnem znesku

4.687,47 EUR (prej 1,123.306,00 SIT oziroma 10.500,00 DEM) , ki mu jih je toženec dolgoval na podlagi Pogodbe o štipendiranju z dne 29. 9. 2000 in so predmet dajatvenega zahtevka.

Op. št. (2): Sodišče o tožbenem zahtevku odloči v izreku sodbe, ki edini postane pravnomočen; pravnomočnost se ne nanaša na ugotovitve o pravnorelevantnih dejstvih in na stališča o pravnih vprašanjih, ki so v obrazložitvi sodbe. Vsebino pravnega varstva, ki ga sodišče daje tožniku proti tožencu, opredeljuje izrek sodbe.

Op. št. (3): Primerjaj 1. podpoglavje petindvajsetega poglavja ZPP.

Op. št. (4): Primerjaj tudi s

odbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 706/2003 z dne 10. 3. 2005. Op. št. (5): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 8/2005 z dne 11. 10. 2005 in J. Zobec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 311 .

Op. št. (6): (Že) iz tega razloga so neutemeljene vse revizijske navedbe o tem, kako oziroma na podlagi katerih določb ZPP bi lahko višje sodišče v pritožbenem postopku samo saniralo to pomanjkljivost. Op. št. (7): Stranka ima vlogo subjekta v postopku ter s tem odgovornost za skrbno in ustrezno uveljavljanje svojih pravic.

Op. št. (8): Prepozen predlog za dopolnitev sodbe sodišče zavrže (drugi odstavek 325. člena ZPP in tretji odstavek 326. člena istega zakona).

Op. št. (9): V pravni teoriji je sporno (zgolj) vprašanje (ne)obstoja litispendence zahtevka ali njegovega dela, o katerem ni bilo odločeno, če stranka izdaje dopolnilne sodbe ne predlaga (pravočasno) –

primerjaj J. Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, str. 438; in L. Ude v L. Ude in drugi, Pravdni postopek..., str. 196 in 198. Op. št. (10): Primerjaj 111. do 117. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma 94. do 99. člen Obligacijskega zakonika (OZ).

Op. št. (11): Z oblikovalno (konstitutivno) tožbo tožnik zahteva, naj sodišče s sodbo ustanovi, spremeni ali odpravi določeno pravno razmerje.

Gre za zahtevo za pravno varstvo, s katero stranka uveljavlja uresničitev takšnega oblikovalnega upravičenja po materialnem pravu, ki ga ni mogoče uresničiti z enostransko izjavo volje, temveč le s sodbo sodišča. Op. št. (12): (Tudi) pravni interes za ta institut se ne presoja (zgolj) glede na (ne)obstoj koristi v morebitnem izvršilnem postopku, kot povsem zmotno meni revident, temveč je odločilna primerjava med obsegom in vsebino strankinih predlogov na eni strani ter obsegom in vsebino izreka sodbe o teh predlogih na drugi strani.

Op. št. (13): Primerjaj J. Zobec v L. Ude in drugi, Pravdni…, str. 354. Op. št. (14): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 586/98 z dne 18. 8. 1999, II Ips 232/2009 z dne 28. 5. 2009 in II Ips 87/2009 z dne 1. 10. 2009.