Jedro

Pogodba velja tako, kot je dogovorjena, saj vsebina ni sporna. Po pogodbi se je tožnik odpovedal zapadlim obveznostim tožene stranke in zato dobil takojšnjo izpisnico brez odškodnine. Gre za pogodbo z elementi poravnave. Tožeča stranka pa uveljavlja napake volje.

Ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev, tožeča stranka pa se ni pritožila, je za pritožbeno sodišče merodajno, da dogovor oziroma poravnava med strankama velja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu, to je obsodilnem delu, spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi za zahtevano plačilo 4.687,47 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi v znesku 4.687,47 EUR in pravdne stroške.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka na prvi stopnji v znesku 1.777,34 EUR v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka 423,18 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki 4.687,47 EUR in zamudne obresti do glavnice. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek in sicer na plačilo zakonitih zamudnih obresti v presežku in v 1. točki na razveljavitev dogovora med strankama z dne 26.11.2001. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga zavrnitev v celoti tožbenega zahtevka. Protivi se spremembi tožbe. Meni, da ni moglo iti za prevaro in grožnjo po 60. členu ZOR. Meni, da je bil dogovor med pravdnima strankama uravnotežen in da je tožnik dobro vedel, kaj dela. To se vidi že iz njegovega dopisa toženi stranki. Vztraja, da velja odškodnina za klube v Republiki Sloveniji in da sodišče zmotno razlaga registracijski pravilnik KZS iz maja 1989. Protispisen je zaključek sodišča, da je na odločitev tožnika, da sklene predmetni dogovor, vplivalo dejstvo, da mu je J. R. rekel, da ima klub pravico do odškodnine. Tožnik je dobro vedel, da v njegovem primeru ne pride odškodnina v poštev in se je tako sam dogovoril. Pravna zmota pa ne more biti pravno upoštevna. Tožnik je izpovedal, da je bila prisila v tem, da se je moral odpovedati denarju, ki so mu ga bili dolžni, za katerega je vsak dan garal na treningu, ni pa bilo nobene fizične prisile in nihče mu ni grozil. Zato ne more biti govora o zmoti. Tožeča stranka je zasledovala svoj interes, da nemudoma dobi izpisnico, kjer je dobila ponudbo iz belgijskega kluba.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče opozarja, da presoja sodbo tudi v mejah preizkusa materialnega prava po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Tako je za poskus izpodbijane sodbe za pritožbeno sodišče odločilno dejstvo, da je sodišče prve stopnje v izreku zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala razveljavitev dogovora med pravdnima strankama z dne 26.11.2001. V tem dogovoru sta se namreč pravdni stranki dogovorili, da tožena stranka takoj izda tožniku izpisnico, da je on prost odškodnine in da tožnik soglaša, da je z izdajo izpisnice poravnan dolg tožene stranke do tožnika iz pogodbe z dne 29.9.2000. V pravdi tožnik trdi, da je ta dogovor bil sklenjen z napako volje in zato zahteva izpolnitev še neplačanih dolgov po pogodbi z dne 29.9.2000. Tožena stranka pa se brani, da je dogovor veljaven in da se je tožnik sam odpovedal zneskom, ker je želel takoj dobiti izpisnico in da ni bilo napak volje.

Pogodba velja tako, kot je dogovorjena, saj vsebina ni sporna. Po pogodbi se je tožnik odpovedal zapadlim obveznostim tožene stranke in zato dobil takojšnjo izpisnico brez odškodnine. Gre za pogodbo z elementi poravnave. Tožeča stranka pa uveljavlja napake volje. Pravne posledice pravnega posla, ki je sklenjen z napako volje, je izpodbojnost. To lahko stori v enem letu od prenehanja grožnje, oziroma v treh letih, odkar je bila pogodba sklenjena (99. člen OZ). Če želi stranka izpodbiti pogodbo zaradi zmote, mora to tudi doseči z ustreznim tožbenim zahtevkom, to je zahtevek na razveljavitev (61. člen ZOR, uporaba na podlagi 1060. člena OZ). Ko pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev, tožeča stranka pa se ni pritožila, je za pritožbeno sodišče merodajno, da dogovor oziroma poravnava med strankama velja. Res je, da v razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je ugodilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev dogovora (5. stran obrazložitve sodbe). Gre torej za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Vendar se na bistveno kršitev določb pravdnega postopka mora pritožnik sklicevati in tožeča stranka ni vložila pritožbe. Zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati tistih navedb iz izpodbijane sodbe, ki ugotavljajo neveljavnost pogodbe. Ker tudi pritožnik ne navaja, da naj sodišče prve stopnje popravi ali dopolni sodbo, pritožbeno sodišče ne more vrniti sodišču prve stopnje sodbe v popravo ali dopolnitev. Takšno ravnanje brez podlage bi bilo lahko v škodo pritožniku, kar bi bilo lahko ravnanje pritožbenega sodišča v nasprotju z določbo 359. člena ZPP.

Tako je za pritožbeno sodišče merodajno, da je ostal v veljavi dogovor med pravdnima strankama z dne 26.11.2001. Na podlagi tega dogovora je pogodbena volja strank jasna in se je tožeča stranka odpovedala terjatvi do tožene stranke, ki izhaja iz pogodbe z dne 29.9.2000. Ravno ta terjatev pa je predmet tožbenega zahtevka, saj gre za zahtevek za izpolnitev pogodbe o štipendiranju.

Le v odgovor pritožniku je treba odgovoriti, da ima prav v delu, ko opozarja, da je tožnik vedel, da mu po 9. členu pogodbe z dne 29.9.2000 v primeru neplačanih zneskov, tožena stranka ne sme zaračunati odškodnine v primeru prestopa (priloga A2). Tudi tožnik je v zahtevi za prekinitev pogodbe (priloga A4) zapisal, da zahteva enostransko prekinitev pogodbe in izpisnico zaradi neizpolnjevanja finančnih pogodbenih obveznosti po 9. členu pogodbe. Zato ima pritožba prav, da ob takem dejanskem stanju, kar je sicer tudi ugotovilo sodišče prve stopnje, ni bil pravilni pravni sklep sodišča prve stopnje, da gre za zmoto.

Ker je tožnik uveljavljal tudi napako volje zaradi grožnje, pa bi pritožbeno sodišče ob razveljavitvi pogodbe oziroma poravnave, odgovarjalo tudi na te pritožbene navedbe. Vendar sedaj ob pravnomočnosti zavrnilnega dela glede razveljavitve dogovora, so odgovori na te pritožbene navedbe odveč. Pritožnik tudi ni uveljavljal, da se izpodbijana sodbo dopolni ali popravi in da se doda del izreka, s katerim bi bilo ugodeno razveljavitvenemu delu pogodbe, zato pritožbeno sodišče mora upoštevati pravnomočni del sodbe (prim. tudi razloge sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 232/2009).

Glede na podane razloge in materialnopravno izhodišče, je bilo treba pritožbi ugoditi, sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne (5. alineja 358. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je moralo spremeniti tudi izrek o stroških na prvi stopnji (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Stroški na prvi stopnji znesejo 1.777,34 EUR (odvetniški stroški, takse in DDV). Stroški pritožbenega postopka pa znesejo stroški za sestavo pritožbe, DDV in takso oziroma skupaj 423,18 EUR.