Jedro

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča. Podobno je tudi SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

II. Pritožba zoper sklep (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5916/2023/7 (1221-05) z dne 15. 11. 2023, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 S sklepom pa je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se izvršitev izpodbijanega sklepa zadržala do pravnomočne odločitve o tožbi (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje presodilo, da je izpodbijana odločitev toženke zakonita in pravilna. Izhajalo je iz pozitivnega rezultata iz sistema EURODAC, v katerem je bil tožnik zaveden s sklicno številko (case ID) "1", torej so mu bili v Republiki Hrvaški prstni odtisi skladno z 9. členom Uredbe Eurodac2 odvzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito. Zavrnilo je njegovo izpovedbo, da tam ni izrazil namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in zaključilo, da je Republika Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, s tem pa je vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Presodilo je, da tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje prosilcev, predanih po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Glede na navedeno je v nadaljevanju štelo tudi, da tožnik ni izkazal niti težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe. V zvezi s tem je še presodilo, da ne bo prišlo do kršitve pravice do sodnega varstva ali pravnega sredstva, saj bi Republika Hrvaška tožnika v primeru razveljavitve odločitve o predaji (po tretjem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III) ponovno vrnila Republiki Sloveniji.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, ter podrejeno, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. V okviru pritožbe zoper sklep predlaga, naj se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve o sklepu toženke odloži izvršitev sklepa.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi v pritožbenem postopku ni sporno, da je po določbah Uredbe Dublin III Republika Hrvaška odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito,3 niti to, da je Republika Hrvaška odgovornost za obravnavanje te prošnje tudi sprejela.

7. Pritožnik v pritožbi nadalje ugovarja stališčem sodišča prve stopnje in vztraja, da v obravnavanem primeru niso bile pravilno presojene vse okoliščine, ki bi lahko pomenile ovire za pritožnikovo predajo Republiki Hrvaški oziroma, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

8. V zvezi z navedenim očitkom Vrhovno sodišče poudarja, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.4 To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča.5 Podobno je tudi SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico.6

9. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da pritožnikove trditve o fizičnem in psihičnem maltretiranju s strani hrvaške policije ter o okoliščinah odvzema prstnih odtisov, tudi če bi bile resnične, temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec v zvezi z nezakonitim vstopom na Hrvaško, in ne kot prosilec, z drugimi uradnimi osebami pa pritožnik na Hrvaškem ni imel stika. Pritožnik tudi do azilnega doma nesporno ni prišel, saj je z železniške postaje v Zagrebu pot takoj nadaljeval proti Sloveniji. Ob tem ni verjelo pritožniku, da so mu hrvaški organi izdali odločbo o vrnitvi (rješenje o povratku), po kateri naj bi imel 48 ur za zapustitev Hrvaške. Pritožnik v obravnavani zadevi ni zatrjeval in dokazal, da bi se mu karkoli neprijetnega zgodilo po tem, ko je na Hrvaškem pridobil status prosilca (torej po odvzemu prstnih odtisov in vnosu v evidenco EURODAC pod št. "1"). Po presoji sodišča prve stopnje glede na takšne ugotovitve navedbe pritožnika o neprimernem ravnanju hrvaških policistov ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje prosilcev, predanih po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Dalje je ugotovilo, da tudi pritožnikove trditve o t. i. "pushback" postopkih in zavračanju vsebinskega odločanja o podanih prošnjah za mednarodno zaščito ter predložene informacije o stanju na Hrvaškem, ki jih je pripravil PIC, ne izkazujejo, da bi na Hrvaškem obstajale pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki. Relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNCHR), ki bi izkazovala sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem postopku glede prosilcev, ki so predani v dublinskem postopku, pa po vedenju sodišča prve stopnje ni. Prav tako je ugotovilo, da pritožnik ni zatrjeval, da bi mu nevarnost nečloveškega ravnanja na Hrvaškem grozila zaradi osebnih okoliščin, zaradi katerih bi bil posebej ranljiv, temveč je zatrjeval le, da predaja na Hrvaško ni dopustna zaradi obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.

10. Vse kvalificirane okoliščine tega primera so že bile predmet sodne presoje pred sodiščem prve stopnje, Vrhovno sodišče pa rezultatom te presoje pritrjuje, saj je sodišče prve stopnje konsistentno in celovito presodilo dejansko stanje. Ker izvedbe drugih dokazov pritožnik v pritožbenem postopku ni predlagal, se presoja Vrhovnega sodišča nanaša le na okvir dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili že toženka in sodišče prve stopnje, taka presoja pa je po ustaljeni sodni praksi omejena.

11. Kot je pritožniku pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, zatrjevane okoliščine policijskega postopka na Hrvaškem, ki jih ponavlja v svoji pritožbi, niso pravno odločilne za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem po Uredbi Dublin III, ki bi bile upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo pritožnik znašel po predaji (26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa in nasl).7 Pritožnikovo vztrajanje na stališču, da zaradi ravnanj hrvaške policije obstaja ovira za njegovo predajo Hrvaški, zato ne more imeti uspeha. Tudi obsežni pritožbeni ugovori o tem, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje glede možnosti izdaje odločb o vrnitvi na podlagi hrvaške notranje zakonodaje, spregledajo odločilno dejstvo, da je sodišče prve stopnje presodilo, da glede na okoliščine primera ne verjame pritožniku, da mu je bila taka odločba sploh izdana (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa). Pritožnik v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da ni logično, da mu odločba o vrnitvi ne bi bila izdana, če pa hrvaška notranja zakonodaja to omogoča, vendar to ni prepričljiv razlog, zakaj bi moralo Vrhovno sodišče navedeno okoliščino presoditi drugače. V zvezi s tem je tako očitno neutemeljen tudi pritožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe v zvezi s tem (glej tudi 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa).

12. Pritožnik tudi pavšalno zatrjuje, da so v času izvršitve izpodbijanega akta obstajale javno dostopne informacije oziroma poročila relevantnih institucij, za katere bi toženka in sodišče morala vedeti in ki so predstavljala utemeljene razloge za tveganje kršitev pravice iz 4. člena Listine EU v primeru vrnitve pritožnika na Hrvaško, ter da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je toženka izpodbijani sklep izdala, ne da bi preverila in raziskala informacije o izvorni državi, s čemer je opustila dolžnostno ravnanje. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen, saj se je sodišče prve stopnje v celoti opredelilo do za odločitev relevantnih pritožnikovih trditev in predloženih informacij o stanju na Hrvaškem (27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa in nasl.). Zgolj to, da se z zanj neugodnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje pritožnik ne strinja, pa ne more voditi do obstoja zatrjevane kršitve. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje iz nobenega relevantnega vira ni mogoče ugotoviti, da bi obstajale okoliščine, ki bi pritožnikove trditve utemeljevale.

13. V zadevi tako ni mogoče ugotoviti, da bi bil pritožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško izpostavljen sistemskim pomanjkljivostim azilnega sistema oziroma nevarnosti, da bo izpostavljen ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju v smislu 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU.

14. Do pritožbenih navedb, ki za odločitev niso bistvene, se Vrhovno sodišče skladno z zakonom ne opredeljuje.

15. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

**K II. točki izreka**

16. Začasna odredba se na podlagi določb 32. člena ZUS-1 lahko izda samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe zoper izpodbijano sodbo je odločitev postala pravnomočna, zato si pritožnik s pritožbo zoper sklep o zavrnjeni začasni odredbi ne more izboljšati pravnega položaja. Njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

17. Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo v tem delu zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 3 Iz izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je bil pritožnik 26. 8. 2023 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Hrvaške. 4 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 in odločba Ustavnega sodišča Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023, 31. točka obrazložitve, o zavrnitvi ustavne pritožbe zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča. 5 Glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023. 6 Sodba SEU C-392/22 z dne 29. 2. 2024, 64.-65. točka obrazložitve. 7 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023.