Jedro

Tožnik ni izpodbil ugotovitve tožene stranke, da je na Hrvaškem prvič izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in da je bil zato v evidenco Eurodac utemeljeno tudi vnesen pod št. "1" (kot prosilec). Ker je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je s tem vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti pritožnika - prosilca, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Vsebina izpodbijanega sklepa_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški (v nadaljevanju Hrvaška), ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 23. 10. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s 3. točko 27. člena Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 27. 9. 2023 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V postopku ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zato njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena. Tožniku so bili ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 26. 8. 2023 vnesla že Hrvaška. Zato je toženka 9. 10. 2023 Hrvaški v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 23. 10 . 2023 prejela odgovor, da na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

3. Toženka je ob prisotnosti tolmača za arabski jezik tožnika seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 7. 11. 2023 opravila osebni razgovor. Tožnik je na razgovoru povedal, da se ne želi vrniti na Hrvaško, ker so mu dali papir, na katerem je pisalo, da mora v roku 48 ur zapustiti Hrvaško, kar je ugotovil s pomočjo Google prevajalnika. Tudi sicer na Hrvaškem ne bi ostal. Tam je bil 24 ur in je imel same probleme. Po prijetju okrog 16h so ga odpeljali v nek prostor, ki pripada policiji, nato pa še v drug zapuščeni objekt v bližini gozda, kjer bi moral prespati. Tam ni bilo ničesar, niti pokrival. Na sebi je imel le kratke hlače in majico. Prosil je za hrano, pijačo in pokrivalo, a mu niso dali ničesar. Dejali so mu, da mora tam ostati do jutra. Naslednji dan so ga odpeljali in mu prisilno odvzeli prstne odtise. Njegov telefon je bil zlomljen, vzeli so mu ga in dali med druge telefone. V policijskem postopku tolmač ni bil prisoten, komunikacija s policisti je potekala v arabščini, a le pisno. Dobil je list, na katerem so bila vprašanja v arabščini in na katera je pisno odgovoril. Za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni zaprosil, je pa tam dal prstne odtise, vendar ni vedel, da so mu bili prstni odtisi odvzeti za namen mednarodne zaščite. Nato so ga odpeljali v manjšo vas, kjer je bila železniška postaja. Dejali so mu, naj gre v Zagreb, a ne ve, zakaj. Z vlakom se je odpeljal do Zagreba in nato direktno naprej v Slovenijo. V azilni dom ni odšel, saj na Hrvaškem ni želel zaprositi za mednarodno zaščito. Ko je zapustil Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BiH), se na Hrvaškem niti ni imel namena ustaviti, saj je želel priti do Slovenije, a ga je policija prijela zadnjo minuto pred vkrcanjem na avtobus. Policistu je ob prijetju rekel, da želi kupljeno vozovnico zamenjati za denar, a mu policist tega ni dovolil. Stikov z drugimi uradnimi osebami na Hrvaškem ni imel. Tja se ne želi vrniti zaradi odnosa policistov do njega.

4. Po presoji toženke tožnikove izjave na osebnem razgovoru ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi smel biti vrnjen na Hrvaško, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje. Glede navedb o prisilnem odvzemu prstnih odtisov je toženka pojasnila, da pomeni takojšnji odvzem prstnih odtisov ravnanje v skladu z Uredbo (EU) št. 603/20132 (v nadaljevanju Uredba "Eurodac"). Po toženkinem mnenju je za presojo v obravnavani zadevi bistveno, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. Ključno je, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik do azilnega doma ni niti prispel in tam ni bil nastanjen, saj se je na Hrvaškem nahajal od popoldneva, ko ga je prijela policija, do naslednjega dne, ko je odšel v Slovenijo. Po končanem policijskem postopku so ga policisti odpeljali do železniške postaje in napotili do Zagreba. Od tam je namesto da bi odšel v azilni dom, odšel direktno proti Sloveniji, kar pomeni, da na postopek mednarodne zaščite na Hrvaškem ni niti počakal. Razen s policisti tožnik na Hrvaškem ni imel stika z nobeno drugo uradno osebo. Njegove trditve o grdem ravnanju policistov so nekonkretizirane (razen da mu niso dali hrane, pijače in pokrivala), poleg tega pa temeljijo samo na prosilčevi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. Toženka je še pojasnila, da bo tožnik Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice, med drugim tudi pravico do tolmačenja, in ne v okviru policijskega postopka, v katerem je bil prosilec na Hrvaškem dejansko obravnavan. Ob predaji ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija, po prihodu pa bo nastanjen v azilni dom, če bo izrazil namero za vložitev prošnje. Dostop do postopka mednarodne zaščite mu bo na Hrvaškem nedvomno omogočen. Glede njegove navedbe, da se ne želi vrniti na Hrvaško, je toženka pojasnila, da si v dublinskem postopku prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavo njegove prošnje. Da bi bil azilni sistem na Hrvaškem obravnavan kot kritičen ne izhaja iz nobenih dokumentov pristojnih evropskih organov, predaje Hrvaški pa so bile večkrat potrjene s sodbami Vrhovnega in Upravnega sodišča. Da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite pa ne nazadnje potrjujejo tudi številne predaje Hrvaški iz drugih držav v letu 2023. _Tožnikove trditve_

5. Tožnik zoper sklep toženke vlaga tožbo iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Zahteva odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa odpravo in vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek. Navaja, da je hrvaška azilna zakonodaja glede opredelitve pojma prosilec v nasprotju s Kvalifikacijsko direktivo II3, po kateri je prosilec nekdo, ki je podal prošnjo za mednarodno zaščito, in ne že tisti, ki je podal le namero. Ker hrvaški zakon kot prosilca opredeljuje že tistega, ki je podal zgolj namero, naj bi v praksi na Hrvaškem ljudem prstne odtise nasilno odvzemali in jih v bazo Eurodac vnašali kot prosilce pod št. 1. Navaja, da ga na Hrvaškem nihče ni spraševal o nameri, tolmača v policijskem postopku ni imel in nihče mu ni pojasnil, zakaj se mu odvzemajo prstni odtisi in da bo v bazo vnesen kot prosilec. Tožnik vztraja, da na Hrvaškem ni podal prošnje za mednarodno zaščito niti ni izrazil namere, da bi jo podal. V oddajo prstnih odtisov naj bi bil prisiljen, zato točka (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III ne more biti zakonita pravna podlaga za njegovo predajo. Tožnik meni, da je toženka kršila načelo medsebojnega zaupanja v zvezi z drugim pododstavkom drugega odstavka 3. člena uredbe Dublin III. Meni, da nima očitno neutemeljenega zahtevka (arguable claim) glede 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) oziroma 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU). Toženka bi zato morala preverjati, ali se lahko sklicuje na načelo medsebojnega zaupanja, saj so v času izdaje sklepa obstajale javno dostopne informacije, iz katerih izhaja tveganje glede kršitev 4. člena Listine EU. Tožnik v upravnem postopku teh informacij brez svoje krivde ni predložil, saj ni imel na voljo kvalificiranega pooblaščenca in se ni zavedal, da je to v postopku lahko pomembno. Toženka naj bi prezrla tožnikove izjave o grdem obnašanju hrvaške policije in tamkajšnjih razmerah, spregledala pa naj bi tudi, da je bil doslej že enkrat nasilno vrnjen v BiH (t. i. pushback) in da mu je na Hrvaško uspelo vstopiti šele v drugem poskusu. Hrvaška policija naj bi bila ključna pri nadaljnjem razvoju dogodkov, saj ima prvi stik z ilegalnimi prebežniki. Zaradi fizičnega in psihičnega maltretiranja in prisilnega vračanja prebežnikov v BiH, ti na Hrvaškem niti nimajo možnosti zaprositi za azil. Tožnik meni, da obravnavana zadeva odpira vprašanje, ki v sodni praksi še ni rešeno, in sicer ali okoliščina, da je bil tujec v preteklosti že večkrat nasilno vrnjen v BiH, pomeni da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, in če to drži, kakšne so obveznosti toženke v zvezi s tem. Ker ima t. i. arguable claim, bi po njegovem mnenju toženka morala od hrvaških organov pridobiti ustrezno zagotovilo, da bi izključila vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve.

6. Tožnik ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 poudarja, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti države članice EU izpodbijejo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izvira iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v odgovorni državi članici. Poleg tega naj za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti ne bi bilo pomembno, da je nek organ EU ali organ Sveta Evrope predhodno že ugotovil obstoj takih pomanjkljivosti. Tožnik meni, da je policijski postopek sestavni del skupnega azilnega sistema, zato je treba upoštevati, kako je s tožnikom ravnala hrvaška policija in ali so bile pri tem spoštovane vse procesne garancije. Navaja, da onemogočanje podaje namer in prošenj z nasiljem in s prisilnim vračanjem v BiH, prisilno odvzemanje prstnih odtisov in vnašanje v bazo Eurodac pod št. 1 brez izdaje prevedenega potrdila o registraciji ter sočasno izročanje papirja z zahtevo za zapustitev države, ki ne vsebuje pravnega pouka, da se odločba o vrnitvi ne bo izvršila do konca postopka za mednarodno zaščito, nedvomno izkazujejo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem postopku. V tamkajšnjih postopkih naj bi stvari namenoma potekale pomanjkljivo (brez tolmačev, brez prevodov odločb in poukov o tem, da odločba o vrnitvi še ne pomeni, da mora prosilec državo zapustiti).

7. Tožnik meni, da je toženka glede vprašanja, ali obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, nepravilno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožnik naj bi s svojimi izjavami pri povprečnem človeku vzbudil utemeljen dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev na Hrvaškem, toženka pa naj tega dvoma ne bi ovrgla. Prezrla naj bi namreč, da je tožnik na osebnem razgovoru povedal: - da je bil s strani hrvaške policije fizično in psihično maltretiran (odrekli so mu prošnjo za hrano, pijačo in pokrivalo, prisilno in brez prisotnosti tolmača so mu odvzeli prstne odtise, poškodovali so mu osebni telefon ter mu izročili dokument o dolžnosti zapustitve Hrvaške); - da je bil pred drugim vstopom na Hrvaško že enkrat nasilno vrnjen v BiH; - da v postopku na Hrvaškem ni imel tolmača, postopek mu ni bil pojasnjen in ni vedel, kaj podpisuje oziroma zakaj so mu bili odvzeti prstni odtisi; - da mu ni bila vročena potvrda o registraciji ter da mu je bilo vročeno rješenje o povratku z rokom 48h za zapustitev države, pri čemer mu ni bilo pojasnjeno, da Hrvaške ni dolžan zapustiti, ker je bil v bazo Eurodac vnesen kot prosilec. Navedeno naj bi skupaj z informacijami (priloge A5, A7 in A8), ki jih o dogajanju na Hrvaškem toženki pošilja PIC in so splošno znane, dokazovalo, da ima tožnik arguable claim, zato ga toženka, ne da bi ovrgla vsakršen dvom o tem, da mu bo na Hrvaškem kršen 4. člen Listine EU, tja ne more izročiti. Tožnik še zatrjuje, da toženka obstoja nevarnosti glede prepovedi mučenja ni presojala in tudi ni preučila objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih podatkov o razmerah na Hrvaškem.

8. Tožnik še navaja, da je izpodbijana odločba neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Toženka naj bi prezrla, da tožnik ob morebitni predaji Hrvaški tam ne bo imel statusa prosilca, temveč bo obravnavan kot tujec. Zato naj bi bila brezpredmetna toženkina pojasnila o tem, katere pravice bo imel tožnik ob vrnitvi na Hrvaško. Toženka naj mu ne bi dala možnosti, da se izjavi o okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, saj ga ni vprašala, ali je na Hrvaškem podal namero, niti o podrobnejših razlogih za zapustitev Maroka. Zato naj bi mu bili kršeni tudi pravici iz 22. in 25. člena Ustave.

9. Tožnik predlaga tudi, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do njegove pravnomočnosti, saj naj bi mu z njegovo izvršitvijo nastala težko popravljiva škoda. Meni, da nima očitno neutemeljenega zahtevka glede prepovedi nečloveškega ravnanja, zato bi moralo imeti po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in naslovnega sodišča (sodba in sklep I U 405/2022 z dne 20. 4. 2022) njegovo pravno sredstvo zoper izpodbijani sklep avtomatični suspenzivni učinek. V nasprotnem primeru bi bili njegovi pravici do pravnega varstva oziroma sodnega varstva izvotljeni, saj se v primeru izvršitve izpodbijanega sklepa ne bi več nahajal na območju Slovenije in zato za sodno varstvo ne bi več izkazoval pravnega interesa. Tožnik meni, da 32. člen ZUS-1 ni prilagojen standardom varstva 3. člena EKČP. Slovenija naj tretjega odstavka 27. člena Uredbe Dublin III ne bi v celoti implementirala, saj naj ne bi določila odložilnega učinka oziroma pravnega sredstva zoper sklep o predaji na enega od treh načinov, ki jih predvideva navedena uredba. Glede zahteve po avtomatičnem odložilnem učinku se tožnik sklicuje še na komentar organizacije ECRE iz leta 2015 in mnenje Varuha človekovih pravic z dne 30. 3. 2023. _Odgovor tožene stranke_

10. Toženka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Zavrača tožnikove navedbe, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito oziroma izrazil namere. Poudarja, da iz baze Eurodac izhaja, da je bil tožnik zaveden kot prosilec, kar naj bi pomenilo, da je prošnjo dejansko podal, ali pa je za to vsaj izrazil namen. Toženka nasprotuje tudi navedbam o prisilnem odvzemu prstnih odtisov in se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 194/2023 z dne 11. 10. 2023. Izpostavlja, da so ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča iz navedene sodbe lahko upoštevane le tiste sistemske pomanjkljivosti, ki se nanašajo na prosilce za mednarodno zaščito, predane v dublinskih postopkih, kamor izkušnje s hrvaško policijo pred nastanitvijo v azilni dom in domnevno nasilje hrvaških mejnih policistov nad potencialnimi prosilci neposredno po njihovem nezakonitem vstopu na hrvaško ozemlje v okviru t. i. "_pushbackov_" ne sodijo. Glede zatrjevane kršitve drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena uredbe Dublin III toženka pojasnjuje, da je bistveno, kaj tožnika čaka v primeru vrnitve, torej ali obstaja zadostna verjetnost, da bi ga Hrvaška vrnila v tretjo državo ob tveganju za kršitev prepovedi nečloveškega ravnanja. Oporeka tudi tožbenemu očitku, da ni presojala obstoja nevarnosti, saj naj bi bilo iz sklepa jasno razvidno, da se je opredelila do tožnikovih navedb na osebnem razgovoru in zaključila, da obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem ni izkazal, saj iz nobene od njegovih izjav ne izhaja, da bodo v primeru predaje Hrvaški v okviru dublinskega postopka tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Glede zatrjevanih kršitev 22. in 25. člena Ustave, ker naj bi bil izpodbijani sklep neobrazložen, toženka poudarja, da je v sklepu pojasnila, da bo tožnik na nekdanjem mejnem prehodu predan uradnim organom pristojnega hrvaškega ministrstva in ne policiji, tako da bo vsekakor imel možnost podati prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Navaja še, da je bil tožnik pri izvedbi osebnega razgovora opozorjen na možnost, da bi si vzel pooblaščenca, dana mu je bila možnost izjave o vsem pomembnem, a je na koncu povedal, da nima ničesar za dodati.

_Pripravljalna vloga tožeče stranke_

11. Tožnik je dodatno še navedel, da sprejema stališče Vrhovnega sodišča v sodbah I Up 122/2023 z dne 21. 6. 2023 in I Up 173/2023 z dne 23. 8. 2023, a vztraja, da nasilni odvzem prstnih odtisov še ne pomeni, da je nekdo podal namero za mednarodno zaščito. Poudarja, da namere na Hrvaškem ni podal, prošnje tudi ne, hrvaška policija pa ga je ne glede na to v bazo Eurodac samovoljno vnesla kot prosilca. Meni, da taka praksa hrvaških policistov pomeni sistemsko pomanjkljivost v postopku mednarodne zaščite na Hrvaškem. Tožnik naj bi imel pravico, da se v trenutku odvzema prstnih odtisov sam svobodno odloča, ali bo podal namero ali ne. Na Hrvaškem pa naj ga ne bi nobena uradna oseba vprašala, ali namero želi podati, temveč so ga kar vnesli v bazo kot prosilca. Pri tem naj tudi ne bi bil prisoten tolmač, ki bi mu razložil posledice odvzema prstnih odtisov. Tožnik še navaja, da bi bil edini verodostojni dokaz, da je tožnik na Hrvaškem podal namero, njegov podpis na registracijskem potrdilu pristojne policijske postaje, ki mu je odvzela prstne odtise. Tak dokument naj v tej zadevi ne bi obstajal. Toženka naj se niti v izpodbijanem sklepu niti v odgovoru na tožbo do zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti in problematike hrvaške notranje zakonodaje ne bi opredelila. Tožnik še dodaja, da je napačno stališče Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, da prosilcem za mednarodno zaščito na Hrvaškem ne moreta biti hkrati izdana odločba o prostovoljni vrnitvi in potrdilo o registraciji, ki dokazuje vložitev namere.

_Sodna presoja_

12. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine sodnega spisa (priloge A1 do A9) in upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo. Navedene listine je v soglasju s strankama štelo za prebrane. Zaslišalo je tožnika.

**K I. točki izreka**

13. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. Po prvem odstavku 3. člena te uredbe države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

14. Toženka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav na osebnem razgovoru in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Po njeni presoji odgovornost Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Hrvaška strinjala.

_Glede pridobitve statusa prosilca_

15. Tožnik zatrjuje, da na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil in da se ga že zato v to državo ne sme vrniti. Ta tožbeni ugovor ni utemeljen. Pri ugotavljanju obveznosti države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, da ponovno prevzame ali sprejme prosilca, se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu z 9. členom Uredbe "Eurodac"4 (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003)5. To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, če ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

16. V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe "Eurodac"). Glede tožbenih trditev, da hrvaški zakon, ki tujce, ki so podali zgolj namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, že obravnava kot prosilce za mednarodno zaščito, ni v skladu z Kvalifikacijsko direktivo II, sodišče pojasnjuje, da ni pristojno za oceno skladnosti nacionalne ureditve v drugi državi članici EU s pravom EU.6 Zato sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu, da naj za mednarodno pravno pomoč zaprosi hrvaško sodišče in naj se izdela poročilo o hrvaški zakonodaji glede Zakona o tujcih in postopku izdaje odločb o vrnitvi in vnašanju v bazo Eurodac. Ne glede na to pa iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) že izhaja, da državljan tretje države pridobi status prosilca za mednarodno zaščito v smislu člena 2(c) Direktive 2013/32,7 ko "poda" prošnjo za mednarodno zaščito, za to dejanje pa zadostuje že dejstvo, da izrazi željo, da zaprosi za mednarodno zaščito pred "drugim organom"8 v smislu člena 6(1), drugega pododstavka, Direktive 2013/32.9 Glede na navedeno je tožnik status prosilca za mednarodno zaščito na Hrvaškem lahko pridobil že s samim izkazom namere pri policiji, kljub temu da formalne prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, ampak je to storil šele v Sloveniji.

17. Tožnik je sicer tako na osebnem razgovoru pri toženki kot na zaslišanju na glavni obravnavi povedal, da na Hrvaškem ni izrazil niti namere za vložitev prošnje zaprosil za mednarodno zaščito. Vendar je tak potek dogodkov po presoji sodišča malo verjeten, saj ni logično, da bi Hrvaška tožnika v bazo Eurodac zavedla kot prosilca, če tam ne bi (vsaj ustno) zaprosil za mednarodno zaščito, oziroma v zvezi s tem izrazil namere. Sodišče sicer pritrjuje tožniku, da mu v takem primeru ne bi mogla oziroma smela biti izdana odločba o vrnitvi (rješenje o povratku). Vendar mu sodišče ne verjame, da mu je bila taka odločba na Hrvaškem izdana. Tožnik je na osebnem razgovoru in na glavni obravnavi povedal, da je od hrvaških policistov prejel papir, na katerem je pisalo, da ima 48h, da zapusti Hrvaško. Pojasnil je, da je ta papir skušal prevesti s pomočjo telefona, sicer pa mu nihče ni razložil, kaj na njem piše. Kot je povedal, so bili vsi papirji v hrvaščini in jih ni razumel. Tožnik torej ni izkazal, da bi vsebino dokumenta poznal, zgolj navedba "48h" pa tudi ne more pomeniti, da je bila to zahteva za zapustitev države. Tožnik je sam povedal, da mu je policija po odvzemu prstnih odtisov izročila papir in rekla, naj gre v Zagreb, zato je razumno sklepati, da je bil rok "48h" po vsej verjetnosti rok, v katerem bi se moral tožnik zglasiti v azilnem domu, kjer je imel pravico bivati. Poleg tega tožnik navedenega dokumenta, iz katerega naj bi izhajalo, da mora zapustiti hrvaško ozemlje, v postopku ni predložil. Navedel je sicer, da je dokument ob prijetju izročil slovenski policiji oziroma da mu ga je policija vzela, vendar ni jasno, zakaj bi slovenska policija tožniku zasegla dokument, ki naj bi bil namenjen tožniku (po tožnikovi izpovedbi na glavni obravnavi je bil izdan na njegovo ime in ga je tožnik tudi podpisal). Da mu je bil domnevni dokument zasežen, oziroma da se nahaja pri slovenski policiji, pa tudi ne izhaja iz nobene uradne listine v upravnem spisu.

18. Tožnik v zvezi s pridobitvijo statusa prosilca še navaja, da prstnih odtisov na Hrvaškem ni dal prostovoljno in da mu nihče v njemu razumljivem jeziku ni pojasnil pravic in dolžnosti oziroma posledic odvzema prstnih odtisov. Tudi tem tožnikovim trditvam sodišče ne more slediti. Za postopek obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito je pomembno, da poteka v jeziku, ki ga stranka razume, oziroma za katerega se upravičeno domneva, da ga stranka razume.10 Da se je tožnik s hrvaškimi policisti uspel sporazumeti, kaže že dejstvo, da so od njega uspeli pridobiti osebne podatke, poleg tega pa je tožnik na glavni obravnavi sam povedal, da zna malo angleško. Tudi na osebnem razgovoru je povedal, da je na Hrvaškem s policijo govoril malo v angleščini (kot je navedel, jih je prosil za hrano, pijačo in pokrivalo in jih očitno tudi razumel, da mora v zapuščenem objektu počakati do jutra). Na glavni obravnavi je tožnik še navedel, da je hrvaške policiste prosil, naj mu vrnejo denar za karto za vlak, a so mu rekli, da ni bil tak dogovor. To še dodatno kaže, da je tožnik s hrvaškimi policisti lahko komuniciral in jih tudi razumel. Sodišče, kot pojasnjeno, tožniku ne verjame, da na Hrvaškem ni vsaj ustno izrazil želje, da bi podal prošnjo za mednarodno zaščito, zato je utemeljeno sklepati, da je prav zato tudi sledil ukazom hrvaških policistov, naj da prstne odtise. Sam je namreč izpovedal, da je bil po zapustitvi izvorne države njegov cilj priti v EU. Če prstnih odtisov ne bi dal, je jasno, da mu to ne bi moglo uspeti. Da opozorila hrvaških policistov, da bo tožnik, če ne bo dal prstnih odtisov, državo moral zapustiti, ne pomenijo prisilnega odvzema prstnih odtisov, pa že izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 194/2023 z dne 11. 10. 2023. Ne glede na to pa je bila hrvaška policija (ob nespornem dejstvu, da je tožnik na Hrvaško vstopil nezakonito) prstne odtise tožniku v vsakem primeru dolžna odvzeti, saj jo k temu zavezuje prvi odstavek 14. člena Uredbe "Eurodac", po katerem vsaka država članica nemudoma odvzame prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

19. Glede na navedeno tožnik ni izpodbil ugotovitve tožene stranke, da je na Hrvaškem prvič izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in da je bil zato v evidenco Eurodac utemeljeno tudi vnesen pod št. "1" (kot prosilec) in ne pod št. "2" (kot tujec). Ker je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je s tem vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti pritožnika - prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.11 S tem bodo tožniku zagotovljene procesne garancije glede dostopa do azilnega sistema.

20. Sodišče zgolj dodaja, da tudi če bi bile resnične tožnikove trditve, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni podal, to na odgovornost Hrvaške za obravnavanje njegove prošnje po Uredbi Dublin III ne bi vplivalo. Ni namreč sporno, da je tožnik na Hrvaško prišel z nezakonitim prečkanjem državne meje. Tudi v takem primeru bi bila torej vzpostavljena odgovornost Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena in točka a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III).12 Ker je za odgovornost Hrvaške za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito po Uredbi Dublin III torej nepomembno, ali je imel tožnik na Hrvaškem res status prosilca ali le tujca, je sodišče kot nepotrebne zavrnilo tožnikove dokazne predloge, da naj toženko pozove na predložitev dokaza o tem, da je tožniku bilo izročeno potrdilo o registraciji oziroma odločba o vrnitvi.

21. Ker po povedanem za odločitev v obravnavani zadevi niti ni bistveno, ali je tožnik na Hrvaškem podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da je toženka kršila 22. in 25. člen Ustave s tem, ko tožnika ni posebej vprašala, ali je na Hrvaškem podal namero. Enako velja tudi glede ugotavljanja tožnikovih razlogov za zapustitev Maroka, saj je predmet obravnavane zadeve zgolj določitev države članice, odgovorne za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, in ne odločanje o njeni utemeljenosti.

_Glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom_

22. Tožnik izpodbija tudi toženkino stališče, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU,13 država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

23. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,14 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.15 Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.16

24. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejeli stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.17

25. V obravnavani zadevi je sporno, ali zaradi policijske obravnave tožnika na Hrvaškem obstaja ovira za njegovo predajo Hrvaški na podlagi uredbe Dublin III. Tožnik meni, da je pri tem treba upoštevati: - da je bil s strani hrvaške policije fizično in psihično maltretiran (odrekli so mu prošnjo za hrano, pijačo in pokrivalo, prisilno in brez pojasnil ter prisotnosti tolmača so mu odvzeli prstne odtise, poškodovali so mu osebni telefon); - da je bil pred drugim vstopom na Hrvaško že enkrat nasilno vrnjen v BiH; - da mu ni bila vročena _potvrda o registraciji_ ter da mu je bilo vročeno _rješenje o povratku_ z rokom 48h za zapustitev države, pri čemer mu ni bilo pojasnjeno, da Hrvaške ni dolžan zapustiti, ker je bil v bazo Eurodac vnesen kot prosilec. Navedeno naj bi skupaj z informacijami (priloga A5), ki jih o dogajanju na Hrvaškem toženki pošilja PIC in so splošno znane, dokazovalo, da ima tožnik _arguable claim_, zato ga toženka, ne da bi ovrgla vsakršen dvom o tem, da mu bo na Hrvaškem kršen 4. člen Listine EU, tja ne more izročiti.

26. Sodišče pritrjuje stališču toženke, da je pri presoji ovir za predajo Hrvaški bistveno, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.18 Ravnanje hrvaških organov pri vstopu v državo in pri zagotavljanju dostopa do azilnega postopka je sicer del skupnega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar je treba domnevo o varnosti druge države presojati v vsakem individualnem primeru. Nevarnost, da bo kršeno načelo nevračanja, je treba presojati ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki jim bo posameznik izpostavljen ob vrnitvi v drugo državo. Tožnik v obravnavani zadevi ni zatrjeval in dokazal, da bi se mu karkoli neprijetnega zgodilo po tem, ko je na Hrvaškem pridobil status prosilca (torej po odvzemu prstnih odtisov in vnosu v evidenco Eurodac pod št. "1"). Tožnikove trditve o fizičnem in psihičnem maltretiranju s strani hrvaške policije ter o okoliščinah odvzema prstnih odtisov, tudi če bi bile resnične, temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec v zvezi z nezakonitim vstopom na Hrvaško, in ne kot prosilec. Z drugimi uradnimi osebami tožnik na Hrvaškem ni imel stika in do azilnega doma nesporno tudi ni prišel, saj je z železniške postaje v Zagrebu pot takoj nadaljeval proti Sloveniji. Tudi po presoji sodišča zato tožnikove navedbe o neprimernem ravnanju hrvaških policistov ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje prosilcev, predanih po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

27. Da bi na Hrvaškem obstajale pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki ne izkazujejo niti tožnikove trditve o t. i. _pushback_ postopkih in zavračanju vsebinskega odločanja o podanih prošnjah za mednarodno zaščito ter predložene informacije o stanju na Hrvaškem (prilogi A5 in A7), ki jih pripravil PIC in jih je tožnik priložil tožbi. Iz navedenih informacij namreč ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo Hrvaška tožnika, ki bo predan v dublinskem postopku (pri čemer je Hrvaška že sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje), prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in ga bo izpostavila ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju.19 Relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR)20, ki bi izkazovala sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem postopku glede prosilcev, ki so predani v dublinskem postopku, po vedenju sodišča ni.21 Glede omenjenih sodb nižjih sodišč nekaterih evropskih držav, ki so predstavljene v predloženem gradivu PIC, pa sodišče poudarja, da odločitev sodišč, ki so bile v posameznih zadevah sprejete ob upoštevanju okoliščin konkretnih primerov, ni mogoče posploševati. Tudi sicer iz izpostavljene tuje sodne prakse izhaja le, da se odločitve o (ne)vračanju na Hrvaško razlikujejo od primera do primera, in torej ne morejo dokazovati ne tega, da imajo osebe na Hrvaškem (vedno) dostop do azilnega postopka, niti da se jim tak dostop sistematično onemogoča. Na to presojo ne vpliva niti odgovor HPC (priloga A8), iz katerega izhaja le, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, in da HPC nima novih informacij o situaciji na terenu. Odsotnost organizacije, ki bi nadzirala te postopke namreč še ne pomeni, da so v teh postopkih podane kakršne koli sistemske pomanjkljivosti. Kot je pravilno poudarila toženka, tožnika ob predaji Hrvaški ne bo obravnavala hrvaška policija, temveč hrvaški organi, ki so pristojni za reševanje prošenj za mednarodno zaščito. V dublinskem postopku bo imel zagotovljene različne pravice, med drugim tudi pravico do tolmačenja.

28. Tožnik ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 še navaja, da so lahko razlog, da predaja v drugo državo članico ni dopustna, poleg sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem tudi vse druge okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. Navedeno sicer drži, vendar tožnik ni zatrjeval, da bi mu nevarnost nečloveškega ravnanja na Hrvaškem grozila zaradi osebnih okoliščin, zaradi katerih bi bil posebej ranljiv, temveč je zatrjeval le, da predaja na Hrvaško ni dopustna zaradi obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi azilnim postopkom. Glede na navedeno toženki od Hrvaške pred predajo tudi ni bilo treba pridobiti posebnega zagotovila. Tako posebno zagotovilo druge države je namreč potrebno samo, če zaradi splošnih razmer v državi ali zaradi individualnega položaja posameznika še vedno obstajajo resni dvomi o spoštovanju načela nevračanja v državi sprejemnici.

29. Ker je odločitev toženke po presoji sodišča zakonita in pravilna, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

30. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

31. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

32. Tožnik meni, da nima očitno neutemeljenega zahtevka glede prepovedi nečloveškega ravnanja, zato bi moralo imeti njegovo pravno sredstvo zoper izpodbijani akt avtomatični suspenzivni učinek, saj bi bila v nasprotnem primeru njegova pravica do učinkovitega pravnega varstva izvotljena.

33. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, zato za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1. Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz sodbe SEU v zadevi _Ghezelbash_, C-63/15, z dne 7. 6. 2016 (59. točka obrazložitve) glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republike Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen.

34. Sodišče je že v okviru presoje tožbe kot neutemeljene zavrnilo tožnikove navedbe glede nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja zaradi sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu na Hrvaškem. Zato tožnik težko popravljive škode s temi navedbami ne more utemeljiti. Z izvršitvijo izpodbijanega akta pa tožniku tudi ne bo kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva ali pravnega sredstva. Uredba Dublin III v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Hrvaški, bi ga v takem primeru Hrvaška torej ponovno vrnila Sloveniji.22 Tožnik pa tudi ni izkazal nevarnosti, da bi bili prosilci, ki so vrnjeni Hrvaški, in tam nato vložijo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, brez obravnave njihove prošnje odstranjeni iz države.

35. Ker tožnik ni izkazal nevarnosti nastanka težko popravljive škode, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Na drugačno odločitev ne more vplivati mnenje Varuha človekovih pravic z dne 30. 3. 2023 (priloga A9), saj je sodišče pri sojenju vezano na zakon in ustavo in ne na mnenja in stališča drugih organov.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) - v nadaljevanju Uredba Dublin III. 2 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe Dublin III, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 3 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev). 4 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe Dublin III, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) - v nadaljevanju Uredba "Eurodac". 5 Uredba komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) No 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države. 6 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 76/2023 z dne 19. 4. 2023, 12. točka obrazložitve. 7 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), t. i. Postopkovna direktiva II. 8 Kot druge organe navedena direktiva šteje policijo, mejno policijo, organe, pristojne za priseljevanje, in osebje ustanov za pridržanje. 9 Sodba SEU v zadevi _Bundesrepublik Deutschland_ proti SE, C-768/19, z dne 9. 9. 2021, 48. in 49. točka obrazložitve. 10 Glej točko (a) prvega odstavka 12. člena Direktive št. 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), t. i. Procesna direktiva II. 11 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 76/2023 z dne 19. 4. 2023, 10. točka obrazložitve. 12 Glej sodbi Vrhovnega sodišča I Up 173/2023 z dne 23. 8. 2023, 9. točka obrazložitve, in I Up 122/2023 z dne 21. 6. 2023, 9. točka obrazložitve. 13 Člen 4 Listine EU določa, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. 14 Primerjaj sodbo SEU v združenih zadevah N.S. in drugi, C-411/10 in C-493/10, z dne 21. 12. 2011, 85. točka obrazložitve. 15 Prav tam, 88. točka obrazložitve. 16 Prav tam, 94. točka obrazložitve. 17 Tako Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023, 11. točka obrazložitve. 18 Glej sodbi Vrhovnega sodišča I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023 in I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, s katero je bila spremenjena sodba Upravnega sodišča I U 333/2023 z dne 17. 3. 2023, na katero se tožnik v tožbi obširno sklicuje. Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-919/23 z dne 23. 11. 2023 že presodilo, da stališče Vrhovnega sodišča, da predhodno ravnanje hrvaških policistov pri prehodu meje med BiH in Hrvaško in morebitne pomanjkljivosti pri obravnavi prošnje za mednarodno zaščito prosilcev, ki so vrnjeni na Hrvaško v postopku ponovnega sprejema, ne morejo biti pravno odločilne in brez drugih navedb o sistemskih pomanjkljivostih ne morejo bistveno vplivati na odločitev o predaji pritožnika iz Slovenije na Hrvaško, ne pomeni kršitve človekove pravice iz 18. člena Ustave. 19 Da z argumenti, ki se nanašajo na prakse v zvezi s pogoji za prehod zunanjih meja države članice in vložitev prošenj za mednarodno zaščito na teh mejah, ni mogoče dokazati predvidljivih pogojev sprejema prosilca v primeru predaje v to državo članico, meni tudi generalni pravobranilec Jean Richard De La Tour v sklepnih predlogih v odprti zadevi _X proti Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid_, C-392/22, z dne 13. 6. 2023. 20 Vrhovno sodišče je že poudarilo (glej na primer sodbo I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. 21 Da taka poročila niso znana niti Vrhovnemu sodišču, je razvidno na primer iz sodbe I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023, 11. točka obrazložitve. 22 Tudi Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da pri ugotavljanju konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja težko popravljiva škoda že zato, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije. Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018, 19. točka obrazložitve.