Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Če izpodbijana sodba ne temelji na pravnem naziranju, na katerega revident veže pomembnost pravnega vprašanja, vprašanje v zvezi s tem naziranjem ni pomembno po vsebini zadeve in zato ne more biti razlog za dovoljenost revizije.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (revident) po odvetniku vložila revizijo. Glede dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

2. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

3. Revizija ni dovoljena.

4. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper sklep Mestne uprave Mestne občine Maribor z dne 27. 10. 2008, s katerim je bila revidentova prijava na javni razpis za namen sofinanciranja stroškov prve zaposlitve brezposelne osebe z visoko/univerzitetno izobrazbo v Mestni občini Maribor za leto 2008 kot neustrezna zavrnjena, ker revident kot odvetnik ni izpolnjeval formalnega pogoja razpisa, da so upravičenci do pomoči podjetja. Iz revidentovega vpisa v Poslovni register Slovenije je razvidna pravnoorganizacijska oblika „evidentirani odvetnik“, ta registracija dejavnosti pa ne ustreza definiciji podjetja.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve.

7. Revident v zvezi z dovoljenostjo po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 navaja, da gre v obravnavanem primeru za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, saj gre za diskriminacijo pri razdeljevanju proračunskih sredstev med subjekti, ki na trgu opravljajo enako dejavnost, saj je pravica do sofinanciranja po mnenju prvostopenjskega sodišča vezana na pravnoorganizacijsko obliko, v kateri odvetnik opravlja dejavnost. 8. Čeprav revident ni v celoti izpolnil standarda konkretnosti pomembnega pravnega vprašanja, pa stališče, na katerem utemeljuje pomembno pravno vprašanje, ni pomembno po vsebini te zadeve, saj ni bilo odločilno za odločitev. Odločitev sodišča prve stopnje namreč ne temelji na stališču, da bi revident izpolnjeval pogoje na javnem razpisu, če bi bil kot odvetnik organiziran v drugih pravnoorganizacijskih oblikah (d. o. o. ali d. n. o.), ki jih dopušča Zakon o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), temveč na stališču, da odvetnik ne glede na to ali opravlja svoj poklic samostojno ali v okviru odvetniške družbe, ni podjetnik v smislu javnega razpisa. Odvetništvo je namreč ne glede na pravnoorganizacijsko obliko, v kateri se opravlja, del pravosodja (glej 137. člen Ustave Republike Slovenije) ne pa podjetnišva, njegovo delovanje pa je podvrženo zahtevam ZOdv. Ker izpodbijana sodba ne temelji na pravnem naziranju, na katerega revident veže pomembnost pravnega vprašanja, to vprašanje ni pomembno po vsebini zadeve in zato ne more biti razlog za dovoljenost revizije.

9. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).