Jedro

Ali je potrebna dopolnitev izvedenskega mnenja, je stvar sodišča prve stopnje, ki presodi, ali je izvedenec opravil nalogo, ki mu jo je sodišče naložilo. Tudi izvedensko mnenje presodi sodišče v skladu z 8. členom ZPP, torej presodi po svojem prepričanju, ali je določeno dejstvo z izvedenskim mnenjem dokazano v zadostni meri. V tem primeru je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni potrebe za dopolnitev izvedenskega mnenja. Če namreč izvedensko mnenje ni tako, kot ga stranka pričakuje, to še ne pomeni, da dejansko stanje ni prav ugotovljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v 2. točki potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o odškodnini v zvezi s škodo, ki je tožnici nastala, ko je pretrpela nateg vratnih mišic in zvin vratu. Tožnica je poleg premoženjske škode, ki ni sporna, zahtevala za nepremoženjsko škodo skupaj 4.000.000,00 SIT oziroma 16.691,70 EUR. Sodišče prve stopnje je dosodilo 4.172,92 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem od zahtevanih 8.345,85 EUR; 2.503,75 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od zahtevanih 5.842,10 EUR; 1.001,50 EUR za strah od zahtevanih 2.503,75 EUR. Upoštevalo je valorizirano vrednost že plačanega zneska 6.259,39 EUR (1.500.000,00 SIT) in tožnici z izpodbijano sodbo prisodilo poleg premoženjske škode še 1.559,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, skupaj z obrestmi. Presežek je zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, vendar ne navaja, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bilo sodišče prve stopnje zagrešilo. Pritožuje se zoper višino odškodnine oziroma zoper zavrnilni del. Šteje, da je upravičena do celotnega zahtevanega zneska. Ponavlja, kakšne bolečine in nevšečnosti je pretrpela. Navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je v zvezi s strahom upoštevalo tožničine osebne lastnosti kot prispevek k škodi. Enako velja glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi tu bi osebnih lastnosti tožnice sodišče ne smelo upoštevati. V zvezi z duševnimi bolečinami je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker je ugotovljeno, da tožnica zaradi poškodbe vratne hrbtenice nima zmanjšanja življenjske aktivnosti in da težave z ledveno hrbtenico niso v povezavi s škodnim dogodkom. Tožnica je zahtevala iz dopolnitev izvedenskega mnenja, sodišče pa predlogu ni sledilo, čeprav je izvedensko mnenje pomanjkljivo. Upoštevati bi bilo treba, da je dogodka prišlo pred skoraj petimi leti in da vsa odškodnina še ni izplačana. Napačno je uporabljeno materialno pravo, ker je sodišče valoriziralo plačani nesporni del. Predlaga spremembo sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tudi dejansko stanje je pravilno ugotovljeno. V zvezi z vprašanjem, ali gre tožnici višja odškodnina, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presežek tožbenega zahtevka zavrnilo. V pretežni meri se pritožbeno sodišče iz razlogi izpodbijane sodbe strinja.

Nobenih pomislekov ni zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca za medicino. Ali je potrebna dopolnitev, je stvar sodišča prve stopnje, ki torej presodi, ali je izvedenec opravil nalogo, ki mu jo je sodišče naložilo. Tudi izvedensko mnenje presodi sodišče v skladu z 8. členom ZPP, torej presodi po svojem prepričanju, ali je določeno dejstvo z izvedenskim mnenjem dokazano v zadostni meri. V tem primeru je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni potrebe za dopolnitev izvedenskega mnenja. Če namreč izvedensko mnenje ni tako, kot ga stranka pričakuje, to še ne pomeni, da dejansko stanje ni prav ugotovljeno.

Kolikor gre za zavrnjeni del zahtevka glede nepremoženjske škode, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Nobenega razloga ni, ki bi kazal na to, da gre tožnici višja odškodnina od prisojene. Samo vprašanje, ali gre tožnici več, je namreč predmet presoje. V tem okviru glede nobene vrste škode tožnici višja odškodnina ne gre.

Telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem glede na vrsto poškodbe niso bile take, da bi tožnici šla višja odškodnina. Hude bolečine so trajale le en dan, srednje močne stalne en teden, občasne kratkotrajne odvisne od teže obremenitve dva meseca, lažje intenzitete dva meseca in občasne še en mesec, ko so izzvenele. Rtg slikanje, nošnja vratnice in pregled pri ginekologu pa niso take nevšečnosti, da bi ji šlo iz tega naslova več, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, torej več kot 4.172,92 EUR (1.000.000,00 SIT).

V zvezi s strahom in v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje sicer res napačno upoštevalo tudi tožničine osebne lastnosti kot prispevek k škodi. V tem delu se glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da osebne lastnosti v konkretnem primeru niso mogle biti razlog za zmanjšanje odškodnine. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da je pri odmeri odškodnine za ti dve vrsti škode treba upoštevati 60 % tožničin prispevek. Vendar pa je sodišče prve stopnje ti dve vrsti škode precenilo. Upoštevaje vse tisto, kar je v zvezi s strahom ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne da bi se upošteval prispevek tožnice, ki naj bi izhajal iz njenih osebnostnih lastnosti, je namreč primerna odškodnina za strah v znesku 1.251,88 EUR (300.000,00 SIT), torej toliko kot je že dobila izplačano, ne pa znesek 2.503,75 EUR (600.000,00 SIT), kolikor je ugotovilo sodišče prve stopnje brez upoštevanja njenega prispevka. Med drugim je bilo namreč ugotovljeno, da sicer vse posledice katastrofičnega doživljanja strahu niti niso vidne, da je možno, da se bodo kronični psihični simptomi še stopnjevali, možno pa je tudi da se bo stanje izboljšalo. Gre torej za negotovost v zvezi z bodočim stanjem.

Sodišče prve stopnje je precenilo tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi tu bi šlo glede na vse, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnici pol manj, torej 2.086,46 EUR (500.000,00 SIT). Upoštevati je namreč treba, da se v konkretnem primeru odškodnina za strah in odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v določenem delu prepletata. Iz izpodbijane sodbe razmejitev med strahom in duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni v celoti jasna, vendar pa to ni predmet pritožbene presoje. Odločilno je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre tožnici za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odškodnina v skupnem znesku 6.676,68 EUR (1.600.000,00 SIT), medtem ko pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pol manjša odškodnina za obe vrsti škode povsem zadostna. Kolikor gre za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je sodišče v tem delu napravilo računsko napako v tožničino korist. Ugotovilo je, da odškodnina znaša 1.000.000,00 SIT. Upoštevalo je 60 % tožničin prispevek, kar bi pomenilo, da gre tožnici 400.000,00 SIT, vendar je napačno štelo, da ji gre 600.000,00 SIT. Predmet pritožbe je le zavrnilni del. Čeprav je torej prejela več, kot bi ji šlo po prepričanju pritožbenega sodišča, to na odločitev ne vpliva. Čas čakanja na odškodnino pa v konkretnem primeru ni tak, da bi na višino odškodnine vplival, še sploh, ker je velika večina odškodnine tožnici tako ali tako že bila plačana.

Valorizacija odškodnine je v skladu z novejšo sodno prakso (na primer II Ips 738/2007 in II Ips 79/2007).

S tem je na bistvene pritožbene trditve odgovorjeno.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.