Jedro

Tožnica je predlog za obnovo postopka vložila iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, saj meni, da bi morala biti stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 8. 10. 2018. Po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP lahko stranka obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP predlaga v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Stranka mora v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku (265. člen ZUP). Novejša teorija in sodna praksa (glej sodbi tega sodišča, št. I U 1035/2020-8 z dne 16. 12. 2023 in II U 372/2019 z dne 31. 1. 2023) zavzemata stališče, da mora predlagatelj v predlogu za obnovo postopka z verjetnostjo izkazati tako okoliščine, na katere opira predlog, kot tudi okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. V primeru, ko pravočasnost, ki jo predlagatelj zatrjuje, postane sporna, lahko prepričanje o (ne)pravočasnosti temelji le na presoji izvedenih dokazov, tako tistih, s katerimi predlagatelj izkazuje pravočasnost predloga, kot tistih, iz katerih izhaja nasprotno (primerjaj sodbi tega sodišča v zadevah II U 245/2015 in I U 969/2019). Tožnica svoje trditve, da se je z gradbenim dovoljenjem seznanila šele 27. 2. 2019, ni z ničemer dokazovala. Njene navedbe, da so zaposleni elektronsko pošto pregledali šele naslednjega dne, tako pomenijo zgolj golo trditev, ki ne more biti podlaga za sklep, da je tožnica predlog vložila v zakonskem roku. Zato je tudi po presoji sodišča toženka pravilno zaključila, da je bil predmetni predlog za obnovo postopka vložen prepozno, to je po poteku subjektivnega roka iz 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške tega postopka.

III. Tožeča stranka je A., d. d. dolžna povrniti stroške tega postopka v znesku 560,71 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: toženka) je s sklepom, št. 35105-102/2018/21 z dne 12. 6. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), pod 1. točko izreka zavrglo tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo, št. 35105-102/2018/10 z dne 8. 10. 2018, pod 2. točko izreka pa sklenilo, da posebni stroški za izdajo tega sklepa niso zaznamovani.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica 27. 3. 2019 pri toženki vložila predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo toženke, to je gradbenim dovoljenjem, št. 35105-102/2018/10 1093-05 z dne 8. 10. 2018 (v nadaljevanju: gradbeno dovoljenje), s katerim je bila investitorki A., d. d. dovoljena gradnja objekta RO-RO veza v ... na zemljiščih s parc. št. 355/2, 716/2 in 920/1, vsa k.o. ..., ter zemljišču s parc. št. 3/16 k.o. ... Po tem, ko toženka povzame vsebino predloga za obnovo postopka, s sklicevanjem na prvi odstavek 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) navede, da mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, najprej preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. V konkretnem primeru je bil predlog vložen iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z dokončno odločbo, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Iz tega razloga lahko stranka predlaga obnovo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). Tožnica je v predlogu za obnovo postopka pojasnila, da je na toženko naslovila zahtevo za dostop do informacije javnega značaja v zvezi s tem, ali je bilo izdano na območju koprskega pristanišča kakšno gradbeno dovoljenje, ter nato od toženke 27. 02. 2019 (s prevzemom elektronske pošte iz tožničinega elektronskega predala tega dne kot prvega delovnega dne po dnevu pošiljanja sporočila s strani toženke) prejela informacijo, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje z dne 8. 10. 2018; kopijo le-tega je tudi prejela. Toženka na podlagi predloga za obnovo postopka in podatkov upravnega spisa zadeve ugotavlja, da je toženka na podlagi tožničine zahteve po informaciji javnega značaja dne 26. 2. 2019 ob 13:01 uri na tožničin elektronski naslov posredovala podatke o tem, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje z dne 8. 10. 2018 ter njegovo kopijo. S tem se datum prejema, glede na določbo drugega odstavka 99. člena Uredbe o upravnem poslovanju (v nadaljevanju: Uredba), ki v povezavi s prvim odstavkom 1. člena te Uredbe velja tudi za poslovanje tožnice, šteje kot dan, ko se je tožnica seznanila z gradbenim dovoljenjem z dne 8. 10. 2018, in se ta dan (26. 2. 2019) šteje kot izhodiščni dan teka enomesečnega zakonsko določenega roka za vložitev predloga za obnovo postopka. Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za izredno pravno sredstvo, začne namreč rok za vložitev predloga za obnovo postopka teči od trenutka, ko je stranka izvedela za izdajo akta, tudi če ni bila podrobneje seznanjena z njegovo vsebino (tako tudi dosedanja sodna praksa, na primer sodba tega sodišča v zadevi II U 181/2009). Od takrat, ko je izvedela za izdajo akta, ima stranka mesec dni časa, da vloži predlog za obnovo postopka. Če tega v tem roku ne stori, zamudi prekluziven rok, ki je v obravnavanem primeru potekel 26. 3. 2019. Kot še navaja toženka, se rok, ki je določen po mesecih oziroma letih, konča s pretekom tistega dneva v mesecu oziroma letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je bilo komu kaj vročeno ali sporočeno, oziroma z dnem, ko se je zgodil dogodek, od katerega se šteje rok. Če tega dneva v zadnjem mesecu ni, se konča rok zadnji dan v tem mesecu (drugi odstavek 100. člena ZUP). Ker je bil predlog za obnovo postopka vložen 27. 3. 2019, je rok za vložitev predloga pretekel. Toženka sicer ne razpolaga s potrdilom o oddaji pošiljke predloga za obnovo postopka, kar pa v luči ostalih prilog k predlogu niti ni odločilno. Predlog, opremljen z datumom 26. 3. 2019, namreč že po naravi stvari ni mogel biti priporočeno na pošto oddan tega dne, saj so priloge k predlogu, natančneje izpiski iz zemljiške knjige, datirani na dan 27. 3. 2019. Glede na navedeno toženka zaključuje, da je tožnica tega dne oddala predlog za obnovo postopka. Tudi sicer iz predloga izhaja, da je tožnica kot izhodišče teka roka za vložitev predloga navedla 27. 2. 2019, ko naj bi tožničina glavna pisarna prevzela elektronsko pošto, kar pa, kot že predhodno pojasnjeno, pravno ni relevantno. Ker predlog za obnovo postopka v konkretnem primeru ni bil vložen pravočasno, je bilo odločeno tako, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa. V nadaljevanju toženka obrazloži še odločitev o stroških postopka.

3. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Vlaga jo, kot navaja, iz razlogov, določenih v 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter ugodi tožničinemu predlogu za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja z dne 8. 10. 2018, oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. V vsakem primeru zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožnica uvodoma opiše postopek izdaje gradbenega dovoljenja z dne 8. 10. 2018, pri čemer kot ključna izpostavlja sledeča dejstva: da se gradnja objekta, na katero se nanaša gradbeno dovoljenje z dne 8. 10. 2018, nanaša na del pristanišča, ki leži na območju tožnice, zato bo nameravana gradnja potekala tudi po tožničinih nepremičninah oziroma nepremičninah, ki mejijo na njene parcele; da je A., d. d. že 31. 5. 2018 podala zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, pri čemer je bil ta postopek, ki se je vodil po določbah takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1), in v katerem je tožnica na podlagi četrtega odstavka 62. člena ZGO-11 priglasila svojo udeležbo, zaradi umika zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ustavljen; da je v času od umika zahteve z dne 31. 5. 2018 (v nadaljevanju tudi: prva zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja) ter vložitvijo nove zahteve stopil v veljavo Gradbeni zakon (v nadaljevanju: GZ), po katerem tožnica kot občina, na območju katere leži nameravana gradnja, nima več vloge stranskega udeleženca, obenem pa ji zakon na območjih, urejenih z državnim prostorskim načrtom, odvzema vlogo mnenjedajalca; da je A., d. d. prvo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja umaknila, da bi tožnici preprečila udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja; da tožnica ni vedela za vložitev nove vloge za izdajo gradbenega dovoljenja in na njeni podlagi vodenega (novega) postopka, zato je tudi za gradbeno dovoljenje z dne 8. 10. 2018 izvedela šele 27. 2. 2019, ko je to že postalo dokončno in pravnomočno; da je tožnica v predlogu za obnovo postopka zatrjevala, da se bo predmetna gradnja oziroma njeni učinki izvajali tudi na tožničinih nepremičninah s parc. št. 811/2, 811/1 in 810, vse k.o. ...; da A., d. d. na teh nepremičninah v njeni (so)lasti nima pravice graditi, saj ji je bila stavbna pravica podeljena za druge namene, čas, za katerega je bila podeljena, pa je potekel pred izdajo gradbenega dovoljenja (to je 9. 7. 2018); da bi morala biti tožnici glede na vse navedeno zagotovljena udeležba v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 8. 10. 2018 oziroma gradbeno dovoljenje sploh ne bi smelo biti izdano, ker A., d. d. ni izkazala pravice graditi na vseh s tem gradbenim dovoljenjem zajetih nepremičninah.

5. V nadaljevanju tožnica navaja, da je toženka kršila pravila postopka s tem, ko tožnici pred izdajo izpodbijanega sklepa ni dala možnosti, da se izjavi o ugotovljenih dejstvih in dokazih ter pravnih podlagah. S tem je bila kršena tožničina pravica do izjave v postopku, ki je eden bistvenih elementov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Toženka se v izpodbijanem sklepu prav tako ni opredelila do vseh tožničinih navedb, tožnica je namreč v predlogu za obnovo postopka opozorila, da je toženka zaradi predhodno končanega postopka izdaje gradbenega dovoljenja za isto gradnjo in istega investitorja vedela, da želi tožnica sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in da v zvezi s tem zatrjuje poseg v njene pravice in pravne koristi. Kljub temu pa toženka tožnice o novem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja (za isto gradnjo in istega investitorja) ni obvestila in ji je tako preprečila priglasitev udeležbe. Do teh navedb se toženka v izpodbijanem sklepu ni izrekla, zato se ta v tem smislu ne da preizkusiti ter je tožnici kršena ustavna pravica do pravnega sredstva. Z izdajo gradbenega dovoljenja z dne 8. 10. 2018 je bilo poseženo v tožničino lastninsko pravico, z navedeno kršitvijo pa toženka nadaljuje tudi z izpodbijanim sklepom, ko tožnici ponovno odvzema pravico zavarovanja njenih pravic (lastninske pravice) v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Z vsemi temi dejanji toženka ni kršila samo pravil postopka, ampak je tudi nedopustno, brez pravne podlage, posegla v tožničino ustavno varovano pravico do lastnine ter s tem kršila tožničino pravico iz 33. člena Ustave RS (pravica do zasebne lastnine in dedovanja).

6. Tožnica navaja še, da je toženka napačno uporabila 263. člen ZUP, s tem, ko je sklepala, da je tožnica predlog za obnovo postopka podala 27. 03. 2019 ter da je za upravni akt, v zvezi s katerim je zahtevala obnovo, izvedela 26. 02. 2019. Tožnica je v predlogu za obnovo postopka jasno navedla, da je za gradbeno dovoljenje z dne 8. 10. 2018 izvedela 27. 2. 2019, ko je tožničina glavna pisarna oziroma tam zaposlena oseba prevzela elektronsko pošto toženke, jo prebrala in dodelila v reševanje odgovorni osebi. Zmotno je stališče toženke, da se dan, ko je bila poslana informacija javnega značaja na tožničino elektronsko pošto (26. 02. 2019), šteje kot dan, ko je tožnica izvedela za gradbeno dovoljenje z dne 8. 10. 2018. ZUP rok za vložitev predloga za obnovo postopka določa v 263. členu, v katerem je povsem jasno navedeno, da začne enomesečni rok teči od dneva, ko je oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, izvedela, da je bila odločba izdana. Niti ZUP niti Uredba ne določata, da se šteje, da se čas sprejema pošte v elektronski obliki v informacijski sistem organa šteje za dan, ko je organ izvedel za dejstvo iz te elektronske pošte. ZUP rok veže na dejstvo, kdaj je upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo izvedela za upravni akt, ne pa, kdaj je v njen elektronski predal prispela informacija o tem oziroma, kdaj je v poštni predalčnik prejela pismo, v katerem je informacija o izdaji upravnega akta. Takšno stališče bi pomenilo, da bi se s pošiljanjem sporočila po elektronski pošti v petek ob 23.59 uri štelo, da je naslovnik tega dne in ob tej uri izvedel za informacijo iz takega sporočila, pa čeprav je povsem jasno, da za to informacijo ni zvedel sredi noči. Če gre za poslovni subjekt (kot v konkretnem primeru) tudi ni izvedel za to informacijo do ponedeljka, ko organ začne delati, oziroma celo kasneje, če je ponedeljek dela prosta dan. Poleg tega morajo organi v vseh zadevah, kjer so pravice strank odvisne od njihovega pravočasnega uveljavljanja ter se postopki navezujejo na določene sodne ali upravne odločbe, ki posegajo ali bi lahko posegale v njihove pravice, vročati osebno oziroma v varen elektronski naslov. V konkretnem primeru upravni organ informacije in gradbenega dovoljenja tožnici ni poslal v varen elektronski naslov, pa čeprav je vedel, da zatrjuje poseg v njene pravice (še iz prejšnjega ustavljenega postopka, v katerem je tožnica priglasila udeležbo), ampak ga je poslal na navaden elektronski naslov, na katerega prihajajo tudi različne reklame, ponudbe, vprašanja, ter jih tožnica oziroma njena glavna pisarna (kot vso ostalo pošto) prevzema vsak dan na začetku delovnega dne. Tako je tudi v konkretnem primeru tožnica elektronsko pošto toženke, poslano 26. 02. 2019 popoldan, prevzela in posredovala odgovorni osebi 27. 02. 2019 zjutraj, ko je prevzela vso tako navadno kot elektronsko pošto. Tako je tožnica izvedela za gradbeno dovoljenje z dne 8. 10. 2018 dne 27. 02. 2019, zato je toženka napačno odločila, da je tožničin predlog za obnovo postopka prepozen. V primeru, ko je pošta poslana na elektronski naslov, je to dejstvo (namreč da je naslovnik zvedel za vsebino tega sporočila, torej ga prebral in se z njim seznanil), mogoče dokazovati ali s prejemom podpisane vročilnice (če se pošlje v varen elektronski predal) ali z drugimi dokazi, ki izkazujejo, kdaj je pošto dejansko prejel. Glede na navedeno je napačno pravno stališče, da se kot trenutek, ko na elektronski naslov naslovnika (v konkretnem primeru tožnice) prispe elektronska pošta z informacijo o izdanem upravnem aktu, v zvezim s katerim se obnova lahko zahteva, šteje kot trenutek, ko je oseba izvedela za ta akt. Za tak trenutek lahko šteje le trenutek, ko je stranka to elektronsko pošto dejansko prevzela in prebrala, ne pa ko je prispela na njen elektronski naslov. Smiselno tako je določeno pri vročanju v varen elektronski naslov (prevzem s podpisom vročilnice), zato tožnica ne more sprejeti stališča, da je pri pošiljanju na navaden elektronski naslov položaj prejemnika strožje urejen. Sklepno tožnica opozarja, da je toženka z izpodbijanim sklepom prikrila svojo lastno strokovno napako, storjeno z izdajo gradbenega dovoljenja z dne 8. 10. 2018. Toženka bi morala, ko je izvedela, da A., d. d. nima pravice graditi na zadevnih nepremičninah, začeti postopek obnove po uradni dolžnosti. Kot dokaze tožnica v tožbi predlaga izpodbijani sklep; gradbeno dovoljenje Upravne enote B., št. 35105-102/2018/10 z dne 8. 10. 2018; vpogled v upravni spis zadeve, zlasti vodilno mapo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in sklep o ustavitvi postopka, začetega na podlagi prve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja; tožničin predlog za obnovo postopka z dne 26. 3. 2019; zemljiškoknjižne izpiske z dne 8. 5. 2019 za nepremičnine s parc. št. 810, 811/1 in 811/2, vse k.o. ...; zemljiškoknjižni izpisek z dne 8. 5. 2019 za stavbno pravico 9006 (...); elektronsko sporočilo toženke z dne 26. 2. 2019; prijavo tožničine udeležbe z dne 15. 6. 2018 ter zemljiškoknjižne izpiske z dne 19. 7. 2019 za nepremičnine s parc. št. 810, 811/1 in 811/2, vse k.o. ...

7. Toženka je sodišču predložila upravni spis obravnavane zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

8. Tožba je bila na podlagi 19. člena ZUS-1 vročena tudi A., d. d. kot stranki z interesom v tem upravnem sporu. Ta v odgovoru na tožbo navaja, da je glede na nesporno dejstvo, da je bila informacija o obstoju gradbenega dovoljenja tožnici sporočena dne 26. 2. 2019, enomesečni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iztekel 26. 3. 2019. Ker je bil predlog vložen 27. 3. 2019, torej po preteku prekluzivnega roka, je bil vložen prepozno. Tožničine navedbe, da je elektronsko sporočilo odprla šele 27. 2. 2019, so brezpredmetne, saj ZUP v 100. členu začetek teka roka ne določa od dneva, ko je nekdo prebral sporočilo oziroma odprl informacijski sistem, kjer se je nahajalo sporočilo, ampak od dneva, ko je bilo komu kaj vročeno ali sporočeno. Prav tako so brezpredmetne navedbe tožnice, da ji je bilo sporočilo poslano na splošen elektronski naslov, ne pa v varni elektronski predal, saj ZUP v 100. členu ne zahteva, da bi bilo nekaj vročeno ali sporočeno osebno ali v varen elektronski naslov ali poslano priporočeno po pošti; določila ZUP dopuščajo zgolj, da je neko dejstvo bilo sporočeno nekomu na katerikoli način, kar je v obravnavanem primeru tudi bilo storjeno dne 26. 2. 2019. Izpodbijani sklep se sicer sklicuje na napačno Uredbo, saj se s sklicevanjem na 99. člen sklicuje na prej veljavno uredbo. Sedaj veljavna Uredba čas sprejema pošte ureja v 36. členu, vendar to ni relevantno. Za presojo začetka teka roka za obnovo postopka je pomembno le, da je tožnica elektronsko pošto prejela 26. 2. 2019. Stvar njene notranje organizacije pa je, kdaj pošto bere in ali jo sploh bere. Tožnica se mora kot upravni organ organizirati tako, da pošto pravočasno pregleda in opravi ustrezna procesna dejanja. Rok enega meseca pa je zagotovo dovolj dolg, da bi lahko pravočasno predlagala obnovo postopka, četudi pošte ne prebira takoj, ko jo prejme. Stranka z interesom v nadaljevanju poudarja, da predmet te tožbe ni izpodbijanje gradbenega dovoljenja z dne 8. 10. 2018, zato so neupoštevne tožničine navedbe glede postopanja stranke z interesom pri vlaganju vloge za gradbeno dovoljenje; to je bilo tudi sicer povsem zakonito, saj je bila vloga umaknjena, ker ni bila popolna. Zgolj dejstvo, da gre za tožničine sosednje nepremičnine, pa ne zadostuje za to, da se tožnici prizna status stranskega udeleženca, temveč bi tožnica morala izkazati, da gradnja neposredno vpliva na njene pravice in pravne koristi, česar pa ni naredila. Iz enakih razlogov je neutemeljeno tožničino navajanje, da bi jo morala toženka obvestiti o (novem) postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Gre namreč za dva ločena in med seboj neodvisna postopka. Kot še navaja, kaseta 7A ne leži le na nepremičninah s parc. št. 810 in 811/1, obe k.o. ..., ampak obsega tudi zemljišče s parc. št. 808 k.o. ..., last stranke z interesom. Ta parcela meri 13.563 m², zato bo odlaganje refula, kot izhaja tudi iz programa izvedbe infrastrukturne ureditve, v obstoječo kaseto 7A omejeno le na to parcelo, s tem pa izdano gradbeno dovoljenje ne posega v tožničine pravice in pravne koristi. Kot dokaz predlaga Program izvedbe infrastrukturne ureditve "C.", izdelan februarja 2018 (dopolnjen 2. 3. 2018, 7. 6. 2018 in 21. 6. 2018).

9. Sodišče je v tem upravnem sporu dne 23. 8. 2023 opravilo javno glavno obravnavo, ki sta se jo udeležila tožničin pooblaščenec in pooblaščenec stranke z interesom. Toženka na narok ni prišla in izostanka ni opravičila, čeprav je bila nanj pravilno vabljena ter opozorjena na posledice izostanka. Sodišče je zato narok za glavno obravnavo opravilo v njeni odsotnosti na podlagi določbe drugega odstavka 58. člena ZUS-1. 10. Tožničin pooblaščenec je na naroku vztrajal pri tožbenih navedbah ter dodal, da je treba določbo 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, po kateri se predlog za obnovo upravnega postopka lahko vloži v enem mesecu od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana, razlagati na način, da dikcija ''izvedeti'' ne more obsegati česarkoli, pač pa le zaznavanje s strani človeka s človeškimi možgani. Dne 26. 2. 2019, ko se je elektronsko sporočilo pojavilo v elektronski sferi tožnice, ni nihče ničesar zaznal s človeškimi možgani, zato je dan, ko začne rok teči v tem primeru, 27. 2. 2019. Izpodbijani sklep se sklicuje na Uredbo, glede katere je sicer naveden napačen člen, vendar gre nedvomno za 36. člen te Uredbe, po katerem se za sprejem pošte v elektronski obliki šteje čas, ko informacijski sistem organa pošto prejme. S tem se izvaja stališče, da je rok iz 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP začel teči 26. 2. 2019, kar pa je pravno napačno. Podzakonski akt ne more derogirati jasne določbe zakona. Poleg tega pa že iz prvega odstavka 1. člena Uredbe sledi, da se pravilo iz drugega odstavka 36. člena pravno ne more nanašati na obravnavani primer, saj Uredba v uvodnem delu izrecno omejuje svoj obseg na poslovanje (med drugim) organov samoupravnih lokalnih skupnosti, če na podlagi javnih pooblastil opravljajo upravne naloge. Tožnica je res samoupravna lokalna skupnost, za katero v določenih primerih Uredba velja, vendar ne v konkretnem, kjer je nastopala kot stranka postopka, upravno poslovanje pa je opravljal nekdo drug. Če bi določba drugega odstavka 36. člena Uredbe določala tudi roke za opravljanje dejanj strank v postopku, in sicer tistih, ki so samoupravne lokalne skupnosti, potem bi bili ti roki brez ustavno utemeljenega razloga za različne stranke različni. Tožnica meni, da če ne bi bila občina, ampak neka druga fizična oseba kot prizadeti udeleženec za sporno gradnjo, sklep, kakršen je izpodbijani, ne bi mogel biti izdan, zato ne razume, zakaj bi ji status občine poslabševal procesne pravice. Tožnica izpostavlja, da je bila njena zahteva podana tako na podlagi ZUP kot Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: ZDIJZ). ZDIJZ v 15. členu v primerih, ki niso izrecno drugače urejeni s tem zakonom, napotuje na smiselno uporabo pravil ZUP. V 83. in 86. členu ZUP pa je glede vročanja po elektronski poti določeno, da se priznava zgolj vročanje v varen elektronski predal. Če bi se štelo, da je v teh določbah obseženo vsakršno vročanje v elektronski obliki, bi bila tožnica dolžna preverjati tudi na primer Viber, Whatsapp ali Signal. V zahtevi za dostop do informacij javnega značaja je tožnica v glavi dopisa res navedla tudi njen elektronski naslov, vendar s tem ni pooblastila organa, da na ta elektronski naslov odgovarja. Sklicuje se še na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v sklepu, št. I Up 195/2017 z dne 6. 9. 2017, po katerem je nezakonita vsaka vročitev v elektronski obliki, ki ni opravljena v varni elektronski predal, ker je to osnovni pogoj, da se vročitev lahko opravi po elektronski poti.

11. Pooblaščenec stranke z interesom je na naroku za glavno obravnavo poudaril, da tožnica ni oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, saj je po ZGO-1 takšen položaj imela le, če je svojo udeležbo pravočasno napovedala, po GZ pa sploh nima položaja stranke, zato tudi ni upravičena predlagateljica obnove postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Rok iz 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP teče od dneva, ko je predlagatelj izvedel, da je bila odločba izdana, in ne od dneva, ko se je seznanil z vsebino izdane odločbe (tako tudi odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 317/2010). Tožnica je očitno izvedela za obstoj gradbenega dovoljenja že takrat, ko je zaprosila zanj, saj sicer tega niti ne bi zahtevala, na njej pa je bilo, da s predlogom za obnovo postopka ne odlaša do zadnjega dne in še malo čez, pač pa, da predlog vloži pravočasno, upoštevajoč, da začne rok teči od dne, ko izve za obstoj odločbe (in ne ko se seznani z njeno vsebino). Takšna zakonska ureditev je smiselna zaradi tega, ker omogoča stranki sodelovanje v postopku ne glede na izid samega postopka. Na to je pooblaščenec tožnice odgovoril, da tožnica ne trdi, da se pred 27. 2. 2019 ne bi imela možnosti seznaniti z vsebino odločbe, katere obnovo predlaga, temveč trdi, da pred 27. 2. 2019 ni izvedela zanjo. Izvedel je morda le nek elektronski sistem brez možganov in s tem brez možnosti, da bi karkoli izvedel. Pooblaščenec stranke z interesom je še izpostavil, da je tožnica brez dvoma vedela za obstoj odločbe, sicer ne bi poslala zahteve tako po ZDIJZ kot po ZUP. Nenazadnje je vedela za tek postopka, ker je odmerjala komunalni prispevek.

12. V dokaznem postopku na naroku za glavno obravnavo je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, to je vpogledalo listine v upravnem spisu zadeve in v upravnem sporu predložene listine: izpodbijani sklep, št. 35105-102/2018/21 z dne 12. 6. 2019; gradbeno dovoljenje Upravne enote B., št. 35105-102/2018/10 z dne 8. 10. 2018; listine upravnega spisa zadeve, med katerimi je tudi vodilna mapa projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) in sklep o ustavitvi postopka, začetega na podlagi prve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja; tožničin predlog za obnovo postopka z dne 26. 3. 2019; zemljiškoknjižni izpisek z dne 8. 5. 2019 za stavbno pravico 9006 z ...; zemljiškoknjižni izpisek z dne 8. 5. 2019 za nepremičnino s parc. št. 810; zemljiškoknjižni izpisek z dne 8. 5. 2019 za nepremičnino s parc. št. 811/1; zemljiškoknjižni izpisek z dne 8. 5. 2019 za nepremičnino s parc. št. 811/2; elektronsko sporočilo toženke z dne 26. 2. 2019; prijavo tožničine udeležbe z dne 15. 6. 2018; zemljiškoknjižni izpisek z dne 19. 7. 2019 za nepremičnino s parc. št. 811/1 k.o. ...; zemljiškoknjižni izpisek z dne 19. 7. 2019 za nepremičnino s parc. št. 811/2 k.o. ...; zemljiškoknjižni izpisek z dne 19. 7. 2019 za nepremičnino s parc. št. 810 k.o. ... in Program izvedbe infrastrukturne ureditve ''C.'', ki ga je v februarju 2018 (z dopolnitvijo 2. 3. 2018, 7. 6. 2018 in 21. 6. 2018) izdelala A., d. d. **K I. točki izreka:**

13. Tožba ni utemeljena.

14. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev toženke, ki je po ugotovitvi, da je bil tožničin predlog za obnovo postopka, v katerem je bilo izdano gradbeno dovoljenje z dne 8. 10. 2018, vložen prepozno, le-tega zavrgla.

15. Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, torej z dokončno odločbo, se lahko obnovi iz razlogov, naštetih v 260. členu ZUP. Tožnica je predlog za obnovo postopka vložila iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, saj meni, da bi morala biti stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 8. 10. 2018. Po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP lahko stranka obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP predlaga v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Stranka mora v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku (265. člen ZUP). Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, pristojni organ predlog zavrže (drugi odstavek 267. člena ZUP).

16. V obravnavani zadevi je sporen prvi formalni pogoj za obnovo postopka, to je pravočasnost vložitve predloga, saj toženka ostalih pogojev iz prvega odstavka 267. člena ZUP niti ni ugotavljala. Sodišče se zato v tem upravnem sporu ne opredeljuje do vprašanja, ali bi tožnica morala biti udeležena v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 8. 10. 2018, saj to vprašanje za obravnavano zadevo ni relevantno. Prav tako ni predmet tega upravnega spora gradbeno dovoljenje z dne 8. 10. 2018, zato se sodišče ne opredeljuje do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na potek upravnega postopka, v katerem je bilo to pravnomočno gradbeno dovoljenje izdano.

17. V zvezi s pravočasnostjo predloga za obnovo postopka sodišče pojasnjuje, da je do uveljavitve ZUP-C2 stranka lahko predlagala obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP v enem mesecu od dneva, ko ji je bila odločba vročena. Zakonodajalec je takšno ureditev spremenil, pri čemer je sledil sodni praksi, ki je zaradi zagotovitve poštenega izvrševanja procesnih pravic udeležencev postopka že po prej veljavni ureditvi, ki je izrecno določala, da rok teče od vročitve odločbe, zavzela stališče, da za odločanje o dovolitvi obnove postopka ni nepomembno, ali je predlagatelj obnove vedel za postopek in izdajo odločbe. Zato je bila v praksi razlaga te določbe taka, da je bila obnova dovoljena le, če je iz okoliščin izhajalo, da predlagatelj obnove ni vedel za izdajo odločbe oziroma iz okoliščin ni mogel sklepati, da je bila odločba izdana. Po sedanji ureditvi pa zakon za začetek teka subjektivnega roka določa dan, ko se je predlagatelj seznanil z dejstvom, da je bila odločba izdana. Sodna praksa Vrhovnega sodišča,3 ki ji je sledila tudi sodna praksa Upravnega sodišča,4 sta to določbo razlagali na način, da zakon ne zahteva, da bi moral biti predlagatelj podrobneje seznanjen z vsebino odločbe, temveč zadošča, da izve, da odločba obstaja. Iz novejše sodne prakse Upravnega sodišča5 pa izhaja, da je to stališče mogoče preseči z ustrezno razlago 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, ki upošteva konkretne okoliščine primera. Včasih namreč zadošča, da stranka zgolj izve, da je odločba izdana, ker je na prvi pogled jasno, kakšen je njen predmet ter posledično, koliko posega v njen pravni interes, v nekaterih drugih primerih pa zgolj védenje o tem, da je bila izdana odločba, njeni opravilni številki in nazivu ne omogoča, da predlagatelj razbere tudi, ali se vsebina te odločbe nanaša na njegov pravni interes. Da bi to ugotovil, se mora seznaniti z njeno vsebino. Kdaj je tožnica izvedela za izdano gradbeno dovoljenje je tako dejansko vprašanje, pri čemer je trditveno in dokazno breme, da je predlog vložen pravočasno, na strani predlagatelja postopka. Sodišče ugotavlja, da ključnega vprašanja v obravnavanem primeru ne predstavlja vprašanje, ali je bila tožnica (sploh) seznanjena z gradbenim dovoljenjem z dne 8. 10. 2018, saj je bila z njim nesporno seznanjena, pač pa vprašanje, kdaj je bila seznanjena. S tega vidika v tej zadevi ni pomembno, kako je bilo tožnici gradbeno dovoljenje z dne 8. 10. 2018 vročeno. Z napačno vročitvijo so lahko kršene pravice stranke v postopku, to je v postopku, v katerem je bil upravni akt izdan, pa še v tistem postopku, bi bila to relativna kršitev, ki ne more vplivati na odločitev ob siceršnji ugotovitvi, da je stranka tisto, kar se ji je vročalo, prejela.6 Glede na navedeno so za obravnavano zadevo irelevantni tožbeni ugovori, s katerimi tožnica zatrjuje, da se je toženka pri izdaji izpodbijanega sklepa napačno oprla na določbe Uredbe, ki med drugim določajo oziroma urejajo čas prejema elektronske pošte, in ugovori, da ji toženka odgovora na zahtevo po informaciji javnega značaja ne bi smela vročati po navadni elektronski pošti, temveč v varen elektronski predal (kot to ureja 86. člen ZUP), saj je za obravnavano zadevo pomembno le, kdaj (to je katerega dne, 26. 2. 2019 ali 27. 2. 2019) je tožnica gradbeno dovoljenje z dne 8. 10. 2018 (za katero ni nikoli trdila, da ji ne bi bilo vročeno) dejansko dobila in zanj izvedela, pri čemer je tožnica tista, ki mora okoliščine v zvezi s tem zatrjevati in dokazovati.

18. V zvezi s tožničinim trditvenim in dokaznim bremenom pa sodišče pojasnjuje, da novejša teorija in sodna praksa7 zavzemata stališče, da mora predlagatelj v predlogu za obnovo postopka z verjetnostjo izkazati tako okoliščine, na katere opira predlog, kot tudi okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku, v starejši teoriji8 in sodni praksi9 pa je bilo uveljavljeno celo strožje stališče, to je, da je treba okoliščino, da je bil predlog za obnovo postopka vložen v zakonskem roku, izkazati z gotovostjo (drugače kot ostale pogoje iz prvega odstavka 267. člena ZUP, ki jih mora predlagatelj izkazati s stopnjo verjetnosti). Ne glede na stopnjo prepričanja (verjetnost ali gotovost) pa zahteva po izkazanosti pravno pomembnih okoliščin glede pravočasnosti predloga za obnovo postopka pomeni, da mora predlagatelj v njem zatrjevati njegovo pravočasnost z navedbo konkretnih okoliščin, ki kažejo, na to, da je vložen v zakonskem roku, in mora svoje trditve tudi podkrepiti z dokazi.10

19. Med strankami ni sporno in iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnica na podlagi ZDIJZ in ZUP na toženko (takrat Ministrstvo za okolje in prostor) naslovila zahtevo, št. 354-46/2017 z dne 18. 2. 2019, za vpogled v dokumentacijo v zvezi z gradnjo RO-RO veza v ... oziroma za posredovanje kopije spisov in morebitnih izdanih gradbenih dovoljenj. Na to zahtevo je bila, kar prav tako med strankami ni sporno in izhaja iz upravnega spisa, po elektronski pošti z naslova ... na tožničin elektronski naslov v torek, 26. 2. 2019, ob 13.01 uri poslana elektronska pošta, v kateri je navedeno, da je toženka 20. 2. 2019 prejela zgoraj opisano tožničino zahtevo in tožnici na tej podlagi v prilogi sporočila pošilja dokumente zadeve. Da je bilo elektronski pošti toženke z dne 26. 2. 2019 priloženo gradbeno dovoljenje z dne 8. 10. 2018, tožnica ne zanika, temveč to v predlogu za obnovo postopka in tožbi izrecno zatrjuje tudi sama. Trdi pa, da se s prejetim obvestilom o izdanem gradbenem dovoljenju z dne 8. 10. 2018 in samim dovoljenjem ni seznanila tega dne, temveč 27. 2. 2019, ko je pri njej zaposlena oseba pregledala elektronsko pošto, odprla elektronsko sporočilo toženke in ga nato posredovala drugi, tam zaposleni pristojni osebi. Elektronska pošta je bila namreč poslana na elektronski naslov informativne narave, na katerega tožnica prejema različno pošto, tudi ponudbe in reklame. Zgolj trditev, da je tožnica to elektronsko pošto videla in odprla 27. 2. 2019, pa (tudi) po presoji sodišča, ob dejstvu, da je tožnica predlogu za obnovo postopka sama priložila elektronsko sporočilo toženke, iz katerega izhaja, da ji je bila elektronska pošta poslana 26. 2. 2019, ne zadošča za ugotovitev, da je bil predlog vložen pravočasno. V primeru, ko pravočasnost, ki jo predlagatelj zatrjuje, postane sporna, lahko prepričanje o (ne)pravočasnosti temelji le na presoji izvedenih dokazov, tako tistih, s katerimi predlagatelj izkazuje pravočasnost predloga, kot tistih, iz katerih izhaja nasprotno.11 Tožnica svoje trditve, da se je z gradbenim dovoljenjem seznanila šele 27. 2. 2019, ni z ničemer dokazovala. Neutemeljeno tožnica zatrjuje, da je v postopku ponudila vse razpoložljive dokaze, na podlagi katerih bi lahko toženka ugotovila, kdaj je bila seznanjena z izdajo gradbenega dovoljenja, saj iz predloga za obnovo postopka izhaja, da tožnica predlogu (razen elektronskega sporočila z dne 26. 2. 2019) ni priložila nikakršnih dokazil v zvezi s sicer zatrjevano pravočasnostjo. Takšnih dokazil pa tožnica ni podala niti v upravnem sporu, čeprav je toženka v izpodbijanem sklepu argumentirano obrazložila ugotovitev, da je tožnica za izdajo gradbenega dovoljenja izvedela 26. 2. 2019. Tožnica bi lahko na primer predložila dokazilo, kdaj (katerega dne in ob kateri uri) je pri njej zaposlena odprla elektronsko pošto, če njen sistem elektronske pošte takega podatka ne (za)beleži, pa bi lahko te navedbe podkrepila z dokazilom o tem, da je bila elektronska pošta 27. 2. 2019 (pre)poslana pristojni osebi ali izjavo pri njej zaposlenih oseb. Njene navedbe, da so zaposleni elektronsko pošto pregledali šele naslednjega dne, tako pomenijo zgolj golo trditev, ki ne more biti podlaga za sklep, da je tožnica predlog vložila v zakonskem roku. Zato je tudi po presoji sodišča toženka pravilno zaključila, da je bil predmetni predlog za obnovo postopka vložen prepozno, to je po poteku subjektivnega roka iz 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP.

20. Tožnica je v tožbi ugovarjala tudi, da je toženka kršila pravila postopka s tem, ko tožnici pred izdajo izpodbijanega sklepa ni dala možnosti, da se izjavi o ugotovljenih dejstvih in dokazih ter pravnih podlagah, s tem pa je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Sodišče pojasnjuje, da je to načelo kršeno, če stranki pred izdajo upravnega akta ni dana možnost, da se o pridobljenih podatkih oziroma dokazih, ki so bili odločilni za njegovo izdajo, izjavi in ponudi dokaze za obrambo svojih pravic. Po presoji sodišča v konkretnem primeru do takšne kršitve ni prišlo, saj se je toženka oprla na s strani tožnice posredovane podatke in dokaze, katere je tožnica imela možnost (in dolžnost) zatrjevati ter dokazati. Ob tem pa sodišče še pripominja, da je tožnica imela možnost, da se vsebinsko izjavi o vseh dejanskih ugotovitvah in pravnih stališčih toženke, za katere trdi, da so ji bile pred izdajo izpodbijanega sklepa neznane, tako v obravnavani tožbi kot tudi na naroku za glavno obravnavo (2. alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1).

21. Sklepno sodišče v zvezi s tožbenimi navedbami, da bi morala toženka začeti obnovo postopka po uradni dolžnosti, pojasnjuje, da organ pri obnovi postopka po uradni dolžnosti izda sklep, s katerim odloči, da bo postopek obnovljen, če poprej ugotovi, da so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji (drugi odstavek 268. člena ZUP). Obnova postopka po uradni dolžnosti se lahko začne le, če to zahteva javni interes. Gre torej za primer, ko se postopek ne obnavlja na predlog predlagatelja, temveč po uradni dolžnosti,12 za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Izpodbijani sklep je bil namreč izdan na podlagi predloga tožnice, ki je torej podala predlog (in ne pobude za obnovo postopka po uradni dolžnosti), o katerem je toženka tudi odločila.

22. V vsem ostalem se sodišče sklicuje na razloge, ki jih je že toženka navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede na tožbene ugovore pa še pripominja, da se je toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa opredelila do vseh pravno relevantnih dejstev, ki jih je tožnica (glede pravočasnosti) podala v predlogu za obnovo postopka.

23. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

24. Izrek o stroških tožnice temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

**K III. točki izreka:**

25. ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov, ki jih imajo zaradi sodelovanja v postopku osebe iz prvega odstavka 19. člena ZUS-1, kot je v konkretnem primeru A., d. d. Glede tega je treba, kot izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse13 v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, o čemer odloči po presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Če je za nagrade odvetnikov ali za druge stroške predpisana tarifa, se stroški odmerijo po tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP). Povrnitev stroškov, ki gredo strankam v pravdnem postopku, podrobneje ureja Pravilnik o povrniti stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik).

26. V obravnavanem primeru je A., d. d. nastopala na strani toženke in je, ker je bila tožba zavrnjena, po načelu uspeha upravičena do povrnitve stroškov sodnega postopka, in sicer tistih stroškov, ki jih je upravičeno opredeliti kot za upravni spor potrebne stroške. Sodišče ugotavlja, da je bila stranka z interesom kot stranka upravnega spora vabljena na glavno obravnavo; udeležba na njej je bila upravičena z namenom, da reagira na tam podane navedbe in predloge drugih strank. Sodišče je tako stranki z interesom priznalo povrnitev naslednjih stroškov v zvezi z glavno obravnavo, na kateri jo je zastopal pooblaščeni odvetnik: nagrado za prvi narok za glavno obravnavo v višini 500 točk po tar. št. 34 Odvetniške tarife (OT); urnino za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko po četrtem odstavku 6. člena OT v višini 100 točk (pri tem se je sodišče oprlo na podatke spletne strani najdi.si, po katerih znaša trajanje poti oziroma vožnja s sedeža pooblaščenca (...) do tukajšnjega sodišča (...) 1 uro in 2 minuti, skupaj 2 uri in 2 minuti, odvetniku pa pripada za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk, skupaj torej glede na čas potovanja ((5 x 20) 100 točk) in izdatke za stranko po tretjem odstavku 11. člena OT (pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev) v višini 2 % skupne vrednosti storitve oziroma 12 točk po OT, kar skupaj znaša 612 točk in ob vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 367,20 EUR. Sodišče je priznalo tudi izdatke iz naslova kilometrine za prihod pooblaščenca stranke z interesom na narok, in sicer v uveljavljani višini 92,40 EUR (glede na to, da je uveljavljani znesek nižji od zneska, izračunanega glede na oddaljenost 2 x 107,78 km, kolikor po podatkih spletne strani najdi.si znaša razdalja od sedeža pooblaščenca do sedeža sodišča in kilometrino 0,43 EUR/km). Skupni znesek 459,6 EUR se, glede na to, da je pooblaščenec stranke z interesom zavezanec za DDV, poveča za 22 % (101,11 EUR) in skupaj znaša 560,71 EUR. Tožnica mora tako A., d. d. povrniti skupaj 560,71 EUR stroškov tega upravnega spora, in sicer v roku 15 dni od prejema te sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

1 Ta je določal, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja stranka tudi občina, na območju katere leži obravnavana gradnja, če najpozneje v osmih dneh po prejemu obvestila o vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja priglasi svojo udeležbo pristojnemu upravnemu organu za gradbene zadeve. 2 Ta je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 73/2004, in se uporablja od 1. 1. 2005. 3 Glej odločitvi Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 317/2010 in X Ips 212/2013. 4 Glej odločitve Upravnega sodišča v zadevah II U 186/2010, II U 187/2010, I U 239/2010, I U 1137/2011, I U 1786/2013 in II U 245/2015. 5 Primerjaj sodbi tega sodišča, št. I U 1035/2020-8 dne 16. 12. 2021 in II U 372/2019 z dne 31. 1. 2023. 6 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča, št. I Up 1137/2002 z dne 19. 2. 2004, ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 838/2002 z dne 23. 6. 2005. 7 Glej sodbi tega sodišča, št. I U 1035/2020-8 dne 16. 12. 2021 in II U 372/2019 z dne 31. 1. 2023. 8 Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, 2022, 2. knjiga, str. 684. 9 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 317/2010 in odločitve Upravnega sodišča v zadevah I U 602/2009, I U 1768/2013, II U 245/2015 in I U 1623/2016. 10 Glej Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, 2022, 2. knjiga, str. 685. 11 Primerjaj sodbi tega sodišča v zadevah II U 245/2015 in I U 969/2019. 12 Glej Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, 2022, 2. knjiga, str. 702. 13 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča, št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015 in I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013.