Jedro

Če gre za navajanje novih dejstev oziroma dokazov, glede katerih stranka ni prekludirana (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), nesporno obstoji splošna dolžnost sodišča iz 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da zagotovi, da se v postopku ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, kar jasno izhaja iz besedila te določbe.

V obravnavani zadevi je sicer dejstvo dejanske seznanitve (dne 27. 2. 2019) revidentka uveljavljala že v upravnem postopku, zato bi glede navajanja novih dokazov v zvezi s tem lahko bila prekludirana. Ker pa je obstoj morebitne prekluzije treba ugotoviti v vsakem primeru posebej, materialno procesno vodstvo tudi v tem primeru ni izključeno, temveč mora biti kvečjemu dodatno razširjeno z opozorilom o navedenih zakonskih omejitvah ZUS-1.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelka v Novi Gorici, III U 192/2019-25 z dne 23. 8. 2023, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.V tem sporu je obravnavano vprašanje, kakšne so dolžnosti materialnega procesnega vodstva sodišča v upravnem sporu, da ne pride do sodbe presenečenja, ki nedopustno posega v pravice stranke iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

Dosedanji postopek

2.Tožena stranka (prej Ministrstvo za za okolje in prostor) je dne 8. 10. 2018 A., d. d., izdalo gradbeno dovoljenje, št. 35105-102/2018/10, za gradnjo objekta ... na v tej odločbi navedenih zemljiščih. Tožeča stranka je zoper to gradbeno dovoljenje vložila predlog za obnovo postopka, iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po kateri se postopek, ki je končan z dokončno odločbo, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Iz tega razloga je po stališču tožene stranke v obravnavani zadevi stranka lahko predlagala obnovo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP).

3.V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je toženka na podlagi tožničine zahteve po informaciji javnega značaja 26. 2. 2019 ob 13:01 uri na tožničin elektronski naslov posredovala podatke o tem, da je bilo izdano navedeno gradbeno dovoljenje ter njegovo kopijo. Tožnica je v predlogu za obnovo postopka pojasnila, da se je s to informacijo seznanila 27. 02. 2019 kot prvega delovnega dne po dnevu pošiljanja sporočila s strani toženke in sicer s prevzemom elektronske pošte iz tožničinega elektronskega predala. Po stališču toženke se glede na Uredbo o upravnem poslovanju, ki naj bi po njenem mnenju veljala tudi za poslovanje tožnice, kot dan, ko se je tožnica seznanila z navedenim gradbenim dovoljenjem, šteje datum prejema (26. 2. 2019). Zato ta dan šteje tudi kot izhodiščni dan teka enomesečnega zakonsko določenega roka za vložitev predloga za obnovo postopka. Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za izredno pravno sredstvo, je začel po mnenju toženke prekluzivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka teči od trenutka, ko je stranka izvedela za izdajo gradbenega dovoljenja, tudi če ni bila podrobneje seznanjena z njegovo vsebino. Ker je ta rok potekel 26. 3. 2019, je bil predlog za obnovo postopka, vložen 27. 3. 2019, prepozen, zato ga je je tožena stranka s sklepom, št. 35105-102/2018/21 z dne 12. 6. 2019, zavrgla kot prepoznega.

4.Zoper navedeni sklep tožene stranke je tožeča stranka vložila tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče). V zvezi s pravočasnostjo predloga za obnovo postopka je v tožbi nasprotovala pravni razlagi toženke, saj ZUP v 263. členu rok za obnovo postopka veže na dejstvo, kdaj je upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo izvedela za upravni akt, ne pa, kdaj je v njen elektronski predal prispela informacija o tem aktu oziroma o izdaji tega akta. Za tak trenutek lahko šteje le trenutek, ko je stranka to elektronsko pošto dejansko prevzela in prebrala. Stališče toženke, da se dan, ko je bila poslana informacija javnega značaja na tožničino elektronsko pošto (26. 02. 2019), šteje kot dan, ko je tožnica izvedela za gradbeno dovoljenje, je zato zmotno in nima podlage niti v ZUP niti v Uredbi o upravnem poslovanju.

5.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, stranka z interesom pa je v odgovoru na tožbo navedla, da je bil predlog vložen po preteku preteku prekluzivnega roka. Tožničine navedbe, da je elektronsko sporočilo toženke odprla šele 27. 2. 2019, so po mnenju stranke z interesom brezpredmetne, saj je za presojo začetka teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka pomembno le, da je tožnica elektronsko pošto prejela 26. 2. 2019. Stvar njene notranje organizacije pa je, kdaj pošto bere in ali jo sploh bere. Tožnica se mora kot upravni organ organizirati tako, da pošto pravočasno pregleda in opravi ustrezna procesna dejanja.

6.Tožeča stranka in stranka z interesom sta svoja stališča utemeljili in poudarili tudi na glavni obravnavi. Tožnica je nadalje poudarila, da je treba določbo 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, po kateri se predlog za obnovo upravnega postopka lahko vloži v enem mesecu od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana, razlagati na način, da dikcija ''izvedeti'' ne more obsegati česarkoli, pač pa le zaznavanje s strani človeka s človeškimi možgani, kar je nastopilo v tem primeru 27. 2. 2019. Ob tem nasprotuje tudi uporabi Uredbe o upravnem poslovanju v obravnavani zadevi, saj se ta ne nanaša na primer, ko občina nastopa kot stranka postopka. Stranka z interesom je nasprotno nadalje vztrajala, da rok iz 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP teče od dneva, ko je predlagatelj izvedel, da je bila odločba izdana, in ne od dneva, ko se je seznanil z vsebino izdane odločbe in se pri tem sklicevala tudi na prakso Vrhovnega sodišča. Tožnica je očitno izvedela za obstoj gradbenega dovoljenja že takrat, ko je zaprosila zanj, saj sicer tega niti ne bi zahtevala, na njej pa je bilo, da predlog vloži pravočasno, upoštevajoč, da začne rok teči od dne, ko izve za obstoj odločbe (in ne ko se seznani z njeno vsebino).

7.Upravno sodišče je dne 23. 8. 2023 z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) njeno tožbo zavrnilo. Kot nosilni razlog za svojo odločitev je v obrazložitvi navedlo, da je sodna praksa določbo 5. točke prvega prvega odstavka 263. člena ZUP razlagala na način, da zakon ne zahteva, da bi moral biti predlagatelj podrobneje seznanjen z vsebino odločbe, temveč zadošča, da izve, da odločba obstaja. Vendar pa iz novejše sodne prakse Upravnega sodišča izhaja, da je to stališče mogoče preseči z ustrezno razlago te določbe, ki upošteva konkretne okoliščine primera. Včasih namreč zadošča, da stranka zgolj izve, da je odločba izdana, ker je na prvi pogled jasno, kakšen je njen predmet ter posledično, koliko posega v njen pravni interes, v nekaterih drugih primerih pa zgolj védenje o tem, da je bila izdana odločba, njeni opravilni številki in nazivu ne omogoča, da predlagatelj razbere tudi, ali se vsebina te odločbe nanaša na njegov pravni interes. Da bi to ugotovil, se mora seznaniti z njeno vsebino. Kdaj je tožnica izvedela za izdano gradbeno dovoljenje je tako dejansko vprašanje, pri čemer je trditveno in dokazno breme, da je predlog vložen pravočasno, na strani predlagatelja postopka. Upravno sodišče je v zvezi s tem poudarilo, da ključnega vprašanja v obravnavanem primeru ne predstavlja vprašanje, ali je bila tožnica (sploh) seznanjena z navedenim gradbenim dovoljenjem, saj je bila z njim nesporno seznanjena, pač pa vprašanje, kdaj je bila seznanjena.

8.Po stališču Upravnega sodišča zahteva po izkazanosti pravno pomembnih okoliščin glede pravočasnosti predloga za obnovo postopka iz ZUP pomeni, da mora predlagatelj v njem zatrjevati njegovo pravočasnost z navedbo konkretnih okoliščin, ki kažejo, na to, da je vložen v zakonskem roku, in mora svoje trditve tudi podkrepiti z dokazi. Med strankami tako ni sporno, da je bila na zahtevo tožnice na tožničin elektronski naslov v torek, 26. 2. 2019, ob 13.01 uri poslana elektronska pošta, v kateri je bilo navedeno, da je toženka 20. 2. 2019 prejela zgoraj opisano tožničino zahtevo in tožnici na tej podlagi v prilogi sporočila pošilja dokumente zadeve, torej tudi gradbeno dovoljenje. Vendar pa zgolj trditev, da je tožnica to elektronsko pošto videla in odprla 27. 2. 2019, (tudi) po presoji Upravnega sodišča, ob dejstvu, da je tožnica predlogu za obnovo postopka sama priložila elektronsko sporočilo toženke, iz katerega izhaja, da ji je bila elektronska pošta poslana 26. 2. 2019, ne zadošča za ugotovitev, da je bil predlog vložen pravočasno. V primeru, ko pravočasnost, ki jo predlagatelj zatrjuje, postane sporna, lahko prepričanje o (ne)pravočasnosti temelji le na presoji izvedenih dokazov, tako tistih, s katerimi predlagatelj izkazuje pravočasnost predloga, kot tistih, iz katerih izhaja nasprotno. Tožnica svoje trditve, da se je z gradbenim dovoljenjem seznanila šele 27. 2. 2019, ni z ničemer dokazovala. Neutemeljeno tožnica zatrjuje, da je v postopku ponudila vse razpoložljive dokaze, na podlagi katerih bi lahko toženka ugotovila, kdaj je bila seznanjena z izdajo gradbenega dovoljenja, saj iz predloga za obnovo postopka izhaja, da tožnica predlogu (razen elektronskega sporočila z dne 26. 2. 2019) ni priložila nikakršnih dokazil v zvezi s sicer zatrjevano pravočasnostjo. Takšnih dokazil pa tožnica ni podala niti v upravnem sporu, čeprav je toženka v izpodbijanem sklepu argumentirano obrazložila ugotovitev, da je tožnica za izdajo gradbenega dovoljenja izvedela 26. 2. 2019. Tožnica bi lahko na primer predložila dokazilo, kdaj (katerega dne in ob kateri uri) je pri njej zaposlena odprla elektronsko pošto, če njen sistem elektronske pošte takega podatka ne (za)beleži, pa bi lahko te navedbe podkrepila z dokazilom o tem, da je bila elektronska pošta 27. 2. 2019 (pre)poslana pristojni osebi ali izjavo pri njej zaposlenih oseb. Njene navedbe, da so zaposleni elektronsko pošto pregledali šele naslednjega dne, tako pomenijo zgolj golo trditev, ki ne more biti podlaga za sklep, da je tožnica predlog vložila v zakonskem roku. Zato je tudi po presoji sodišča toženka pravilno zaključila, da je bil predmetni predlog za obnovo postopka vložen prepozno, to je po poteku subjektivnega roka iz 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP.

9.Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in predlagala, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi pomembnega pravnega vprašanja. Temu predlogu je Vrhovno sodišče ugodilo in dopustilo revizijo glede naslednjega vprašanja: "Ali je Upravno sodišče s tem, ko tožeče stranke na glavni obravnavi ni opozorilo, da tožničino trditev o fizičnem prejemu e-pošte (šele) dne 27. 2. 2019 šteje za sporno in za nedokazano, kršilo določbo 285. člena ZPP in tožničino ustavno pravico iz 22. člena Ustave?"

10.Na podlagi navedenega je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. V njej predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi ter izpodbijani sklep tožene stranke odpravi, zadevo pa vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

11.Stranka z interesom v odgovoru na revizijo predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne ter revidentki naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka

12.Revizija je utemeljena.

Bistvene navedbe strank

13.Revidentka navaja, da je Upravno sodišče kršilo določbo 285. člena ZPP1 ter tudi določbo 22. člena Ustave na način, da je udeležencem postopka (zlasti revidentki) na glavni obravnavi prikazovalo bistveno drugačna stališča sodišča o odločilnih dejanskih in pravnih vprašanjih zadeve od tistega, na čemer v končni fazi temelji izdana sodba. Ravnanja Upravnega sodišča prve stopnje so bila takšna, da so pri revidentki vzbudile zelo jasen vtis o tem, da je bil prevzem obravnavane elektronske pošte s strani revidentkinih fizičnih oseb šele dne 27. 2. 2019 nesporen. Tožena stranka na tožničino tožbo sploh ni odgovorila, stranka z interesom pa temu dejstvu ni nasprotovala, temveč se je zavzemala za drugačno pravno razlago, kateri datum bi se moral šteti kot tisti dan, na katerega je tožnica "izvedela" za gradbeno dovoljenje (in sicer 26. 2. 2019). Navedena trditev revidentke se je na glavni obravnavi pokazala kot nesporna tudi s strani Upravnega sodišča, saj se je razpravljalo izključno le o tem, kateri datum se glede na pravna pravila v konkretnem primeru lahko šteje za datum "izvedenja" o izdani odločbi iz 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, navedbe revidentke o datumu fizičnega prevzema pa niti s strani stranke z interesom in niti s strani Upravnega sodišča (tožena stranka na obravnavo ni pristopila) na tej obravnavi niso bile zanikane. Tudi navedbe tožene stranke v izpodbijanem sklepu tega dejstva ne kažejo kot spornega. Revidentka tudi utemeljuje, da tudi po praksi Vrhovnega sodišča ne iz ZUS-1 ne iz ZPP ne izhaja, da bi se v upravnem sporu drugače uporabljala pravila, ki veljajo glede dokazovanja nespornih dejstev (2. odstavek 214. člena ZPP).

14.Po trditvah revidentke je zaključku glavne obravnave nato sledila popolna sodba presenečenja. Upravno sodišče je namreč sprejelo sodbo, ki jo je ob izrazitem kršenju 285. člena ZPP ter tudi tožničinih ustavnih pravic iz 22. člena Ustave utemeljilo na stališču "spornosti" fizičnega prejema zadevne pošiljke s strani oseb tožeče stranke šele dne 27. 2. 2019, torej poteku glavne obravnave diametralno nasprotujočem stališču, ki ga je sodišče zadržalo skritega vse do izdaje izpodbijane sodbe. Revidentka je nenadoma postala zavezana dokazovati nečesa, kar je bilo ves čas predhodnega postopka šteto in predočeno kot nesporno. Da je tovrstno odločanje Upravnega sodišča nedopustno izhaja tudi iz prakse Ustavnega sodišča, na primer odločbe št. Up-312/03 z dne 15. 9. 2005, sklicuje pa se tudi na prakso Višjega sodišča.

15.Stranka z interesom v odgovoru na revizijo navaja, da ne gre za sodbo presenečenje, niti za kršitev 285. člena ZPP ali za poseg v ustavne pravice iz 22. člena Ustave, pač pa je bil zahtevek revidentke zavrnjen zato, ker ni pravočasno predlagala obnove postopka, pri čemer je trditveno in dokazno breme glede pravočasnosti na revidentki kot predlagatelju (265. člen ZUP). Ta je tista, ki bi morala podati trditve in predložiti tudi dokaze za svoje trditve, tega pa ni storila. Zamuda roka je posledica ravnanja revidentke in zato ta tudi mora trpeti posledice. Revidentka k predlogu za obnovo postopka ni predložila nobenega dokaza o tem, da naj bi njen delavec, kljub temu, da je bila pošta prejeta 26. 2. 2019 v delovnem času (ob 13.01 uri) odlašal s seznanitvijo z vsebino pošte do naslednjega dne. Stranka z interesom navaja tudi, da s tem, ko upravni organ ni izrecno prerekal trditve, da naj bi se delavci revidentke seznanili s prejeto pošiljko šele dan po prejemu, ni prišlo do situacije z 285. člena ZPP. Ne gre namreč za priznano dejstvo in to nima pravnih posledic. Za sam postopek je bistveno, da je upravni organ jasno argumentiral, da kot dan seznanitve šteje dan prejema poštne pošiljke, ne glede na to, kdaj se je delavec tožeče stranke seznanil s tem. Stranka z interesom meni, da je skladno z zakonskimi določili nerelevantno, kdaj se oseba dejansko seznani z listinami, saj je to v sferi te osebe. Tožena stranka je v sklepu, s katerim je zavrgla predlog za obnovo postopka, ugotovila nepravočasnost predloga, kar v smislu nadaljnjega sodnega postopka pomeni, da je bila pravočasnost prerekana in s tem sporna v obravnavani zadevi. Samo dejstvo, da v sklepu ni izrecno navedeno, da je seznanitev delavca sporna, pa ne pomeni, da ne bi bil datum seznanitve nesporen in s tem priznan, pač pa samo zavrženje predloga za obnovo, ker je ta prepozen, pomeni, da je organ datum prejema pošiljke štel kot odločilni trenutek za odločanje. Poudarja tudi specifičnost odločanja upravnih organov v upravnih postopkih v zvezi s tem.

Presoja sodišča

16.V obravnavani zadevi je osrednje vprašanje povezano s spoštovanjem dolžnosti materialnega procesnega vodstva in varstva pravice do izjave strank v sodnem postopku. Spoštovanje navedenih zahtev je povezano z zagotavljanjem poštenega sodnega postopka, kot to izhaja iz ustaljene sodne presoje, ki je opredelila vsebino in pomen tako določbe 285. člena ZPP kot tudi določbe 22. člena Ustave v zvezi s tem.

17.Materialno procesno vodstvo lahko služi kot sredstvo, s katerim sodišče prepreči, da bi izšla "sodba presenečenja", v primeru, če se sodišče pri svoji presoji opre na pravno podlago, s katero stranke spora tudi ob zadostni skrbnosti ne bi mogle računati. S tem je zagotovljeno, da bodo lahko uresničile svojo pravico, da v zvezi s tako pravno podlago navajajo dejstva in dokaze, ki so po tej pravni podlagi za odločitev pomembna.

18.Navedeno pa ne pomeni, da sodišče ne bi moglo spremeniti svoje pravne podlage za odločitev, če o tem ustrezno seznani stranke in jim omogoči, da se o tem izjavijo (npr. 351. člen ZPP). Mutatis mutandis velja to tudi, če sodišče obravnava več možnih pravnih podlag oziroma več možnih razlag iste pravne podlage, saj se sodišče ni dolžno že v času obravnavanja zadeve opredeliti do tega, katera od njih je pravilna, temveč to lahko stori šele v svoji odločbi. Bistveno pa je, da so stranke - ob svoji dolžni skrbnosti - seznanjene z možnimi podlagami za odločitev in se nanje lahko ustrezno odzovejo s svojimi navedbami v postopku.

19.Kot pravilno poudarja revidentka, niti iz ZUS-1 niti iz ZPP ni videti razlogov, da navedene zahteve ne bi veljale tudi v upravnem sporu, kar izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Nasprotno, saj se na njihovi podlagi zagotavlja prav varstvo človekovih pravic strank, ki jih zagotavljata tako Ustava kot Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

20.Enako je zahteve ustreznega materialnega procesnega vodstva, ki jih sodišču nalaga 285. člen ZPP, treba razumeti v povezavi s preprečevanjem presenečenja strank, ki bi izvirala iz siceršnjega vodenja sodnega postopka, tudi iz ugotavljanja dejanskega stanja na glavni obravnavi. Kot poudarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, morajo namreč sodišča izražati posebno skrbnost, če spor nepričakovano spremeni smer, saj načelo kontradiktornega postopka zahteva, da sodišča ne opirajo svojih odločitev na pravne ali dejanske okoliščine, ki niso bile predmet razprave med strankami v sodnem postopku in ki vodijo do rezultata, ki ga niti skrbna stranka ni mogla pričakovati. V takem primeru mora sodišče poskrbeti za to, da bo stranka seznanjena s tem, katera dejstva bo sodišče (lahko, tudi) štelo za odločilna in ji omogočiti, da jih navede in ponudi dokaze zanje, kot to izhaja tudi iz ustavnoskladne razlage 285. člena ZPP. Tudi tej obveznosti ni mogoče odreči veljave v upravnem sporu.

21.Pri tem pa je v upravnem sporu treba poudariti, da mora tožena stranka svoje razloge za odločitev predstaviti že v obrazložitvi upravnega akta (ali drugega akta, ki mora biti obrazložen skladno z ZUP ali drugim procesnim zakonom). Zato toženi stranki dejstev, ki jih navaja tožeča stranka, ni treba izrecno prerekati v upravnem sporu, da bi jih šteli za sporna, če jih je drugače ugotovila že v svojem (upravnem) postopku in navedla v svojem aktu (drugi odstavek 214. člena ZPP). Z vsebino izpodbijanega upravnega akta (ali drugega akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu), s katerim je tudi tožeča stranka nesporno seznanjena, je tako zagotovljeno, da se stranka zaveda, katera pravna vprašanja so bila temelj odločitve toženke in katera dejstva so bila ugotovljena v zvezi s tem. Zato je materialno procesno vodstvo v upravnem sporu potrebno predvsem tedaj, kadar sodišče samo meni, da je pri presoji zakonitosti tega akta mogoče uporabiti drugo pravno podlago oziroma kadar je uporabljeni zakon ali drug predpis mogoče razložiti na bistveno drugačen način, kot ga je razložila tožena stranka, pa s tem stranke kljub potrebni skrbnosti niso mogle računati. Smiselno enako pa velja tudi v primeru ugotovljenih dejstev, ki bi jih Upravno sodišče štelo za sporna, čeprav v dotedanjem (upravnem) postopku pred toženo stranko niso bila spoznana kot taka, ali pa da bi jim sodišče lahko dalo (oziroma moralo dati) bistveno drugačno težo, kot jim je dala tožena stranka (ki jih je štela za nerelevantna itd.).

Uporaba v konkretnem primeru

22.V konkretnem primeru se v zvezi s tem zastavlja vprašanje, ali bi moralo Upravno sodišče na glavni obravnavi v okviru 285. člena ZPP revidentko opozoriti, da šteje za nedokazano dejstvo, da za izdano gradbeno dovoljenje ni izvedela na dan, ko je na svoj elektronski naslov prejela elektronsko pošto s priloženim gradbenim dovoljenjem, ampak dan kasneje (ko naj bi se z njo seznanile pri njej zaposlene osebe).

23.Osrednje vprašanje v zadevi je bila pravilna razlaga 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, po katerem lahko stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu, in sicer v primeru iz 9. točke 260. člena od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. V zvezi s tem se je zastavilo pravno vprašanje, kdaj je pri posredovanju izdane odločbe po (običajni) elektronski pošti treba šteti, da je začel teči naveden zakonski rok: ali na dan, ko je oseba, ki bi lahko bila upravičena predlagati obnovo postopka (in sodelovati v upravnem postopku), to elektronsko pošto prejela (26. 2. 2019), ali na dan, ko se je ta oseba z vsebino navedene elektronske pošte (z odločbo v njej) dejansko seznanila (27. 2. 2019).

24.Res je sicer, da materialno procesno vodstvo ni potrebno glede razjasnjevanja za odločitev nerelevantnih pravnih in dejanskih vprašanj, vendar Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ne more pritrditi stranki z interesom, da gre pri navedenem vprašanju za tak primer. Prav tako tudi za presojo procesne kršitve v obravnavani zadevi ni bistveno, ali je svojo presojo Upravno sodišče oprlo na pravilno pravno podlago. Upravno sodišče je svojo presojo oprlo na razlago navedene določbe ZUP ter na dejstva, ki jih je v zvezi z uporabo te določbe ugotovilo, zato dolžnosti materialnega procesnega vodstva ni mogoče izključiti. Kot je mogoče razumeti iz izpodbijane sodbe, je Upravno sodišče štelo, da bi lahko bil za pravočasnost predloga za obnovo postopka upošteven tudi datum 27. 2. 2019, ko naj bi se revidentka seznanila z vsebino prejete elektronske pošte, saj se sicer z vprašanjem (ne)dokazanosti tega dejstva s strani revidentke ne bi ukvarjalo.

25.Ob pregledu dosedanjega poteka postopka je očitno, da v zadevi ni bilo sporno, da je trditveno in dokazno breme o pravočasnosti predloga na strani revidentke kot predlagateljice obnove postopka, kar izhaja iz ZUP. O tem niso podali nobenih nasprotujočih si trditev niti revidentka, niti toženka v izpodbijanem aktu niti stranka z interesom v svojih vlogah. To pravno vprašanje ni bilo sporno niti v upravnem sporu.

26.Revidentka oporeka zgolj stališču sodišča, da dejstva, da je za odločbo toženke izvedela 27. 2. 2019, ni uspela dokazati, ker je ostala glede tega zgolj pri goli navedbi (trditvi). Svojega ugovora pa ne usmerja zgolj v vprašanje pravilne dokazne presoje (ali je bilo to dejstvo dokazano ali ne, kar ni predmet revizije), temveč v procesno ravnanje Upravnega sodišča v zvezi s tem.

27.V zvezi s splošnim očitkom revidentke, da je prišlo do kršitve dolžnosti materialnega procesnega vodstva s strani Upravnega sodišča, je treba upoštevati navedene specifičnosti upravnega spora. Če gre za navajanje novih dejstev oziroma dokazov, glede katerih stranka ni prekludirana (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), nesporno obstoji splošna dolžnost sodišča iz 285. člena ZPP, da zagotovi, da se v postopku ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, kar jasno izhaja iz besedila te določbe. V obravnavani zadevi je sicer dejstvo dejanske seznanitve (dne 27. 2. 2019) revidentka uveljavljala že v upravnem postopku, zato bi glede navajanja novih dokazov v zvezi s tem lahko bila prekludirana. Ker pa je obstoj morebitne prekluzije treba ugotoviti v vsakem primeru posebej, materialno procesno vodstvo tudi v tem primeru ni izključeno, temveč mora biti kvečjemu dodatno razširjeno z opozorilom o navedenih zakonskih omejitvah ZUS-1. Če je Upravno sodišče torej menilo, da gre za sporno relevantno dejstvo, ki ga je revidentka lahko navajala v upravnem sporu, pa za to ni predložila potrebnih dokazov, bi jo moralo na to na glavni obravnavi torej opozoriti.

28.Kot je razvidno iz poteka postopka, ima revidentka tudi prav, da navedeno vprašanje (ne)dokazanosti tega dejstva ni bilo kot sporno predstavljeno niti v izpodbijanem aktu tožene stranke (ki je navedeno dejstvo štela sicer za nerelevantno) niti v vlogah stranke z interesom, prav tako pa kot sporno ni bilo obravnavano na glavni obravnavi pred Upravnim sodiščem. Zato je v okoliščinah tega primera v nosilnem stališču izpodbijane sodbe mogoče videti bistveno spremembo smeri odločanja Upravnega sodišča, ki je revidentka kljub svoji skrbnosti ni mogla predvideti in prepoznati. Tudi zaradi tega je pred sprejetjem take odločitve nastopila dolžnost zagotavljanja materialnega procesnega vodstva Upravnega sodišča, ki bi revidentki (in drugim strankam) omogočila ustrezna procesna dejanja v upravnem sporu, s katerim bi se na navedeno lahko odzvala (s predlaganjem dodatnih dokazov itd.).

29.Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da se je Upravno sodišče celo zavedalo, kakšno bi lahko bilo ustrezno ravnanje revidentke glede dokazovanja tega dejstva (npr. z navedbo dejstev v zvezi z načinom sprejetja elektronske pošte s strani pri revidentki zaposlenih oseb, predlaganjem njihovih izjav, 19. točka izpodbijane sodbe). Upravnemu sodišču je bila torej očitno poznana tudi možna vsebina materialnega procesnega vodstva o dokazovanju za odločitev upoštevnih dejstvih, ki bi ga lahko zagotovilo revidentki. Vendar tega ni storilo.

30.Ker je torej prišlo do opustitve dolžnosti sodišča iz 285. člena ZPP, ki je vplivala na pravico stranke do obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člen ZPP v povezavi s 75. členom ZUS-1), ob tem pa tudi za kršitev pravice stranke do izjave iz 22. člena Ustave, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje (93. člen ZUS-1). V tem postopku bo moralo Upravno sodišče preučiti pravno podlago za potek rokov za obnovo postopka v obravnavani zadevi, v vsakem primeru pa strankam zagotoviti, da se o spornem dejanskem stanju izjavijo in po potrebi navedejo nova dejstva in dokaze v zvezi s tem.

K II. točki izreka

31.Odločitev o stroških postopka je Vrhovno sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržalo za končno odločbo.

Glasovanje

32.Senat je odločitev sprejel soglasno.

-------------------------------

Op. št. (1)Ta določa: "Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo."

Op. št. (2)Tako v ustaljeni praksi Ustavnega sodišča, glej npr. odločbe št. Up-256/18 z dne 23. 6. 2022, št. Up-998/15 z dne 30. 11. 2017 in št. Up 312/03 z dne 15. 9. 2005.

Op. št. (3)Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča II Ups 75/2016 z dne 1. 2. 2018 in sklep Vrhovnega sodišča I Up 138/2023 z dne 6. 9. 2023.

Op. št. (4)V tem smislu glede varstva pravice do sodnega varstva iz 6. člena EKČP npr. sodba ESČP v zadevi Ben Amamou proti Italiji z dne 29. 6. 2023 (zadeva 49058/20), 73. točka in nasl. obrazložitve.

Op. št. (5)Glej sodbo velikega senata v zadevi Vegotex International S. A. proti Belgiji z dne 3. 11. 2022 (zadeva 49812/09), 136. točka obrazložitve.

Op. št. (6)Tako izrecno citirana odločba Ustavnega sodišča št. Up 312/03, 7. točka obrazložitve.

Op. št. (7)Npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 9/2021 z dne 22. 2. 2023, 21. točka obrazložitve in nasl.

Op. št. (8)O tem obsežneje tudi J. Češnovar: Upravni spor na področju davkov - v vlogi odvetnika in sodnika, Revija SIR*IUS št. 1/2023.

Op. št. (9)Skladno s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUS-1 tako lahko Upravno sodišče zavrne tožbo tudi če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu; te razloge navede sodišče v sodbi.

Op. št. (10)Glede tega, kateri roki so bili upoštevni pri obnovi postopka na podlagi GZ se je Vrhovno sodišče opredelilo tudi v sodbi X Ips 14/2022 z dne 1. 10. 2024 (70. točka obrazložitve in nasl.). Enako tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi št. U-I-405/22 z dne 4. 7. 2024 (glej npr. 20. točko in 56. točko obrazložitve).

Op. št. (11)Ta določa: " V upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta."

Op. št. (12)O tem tudi B. Žuber: Izvajanje materialnega procesnega vodstva v upravnem sporu, Revija Odvetnik, št. 2 (105) / 2022.

Op. št. (13)Vrhovno sodišče je že poudarilo, da mora Upravno sodišče na glavni obravnavi ob ustreznem procesnem vodstvu med drugim ugotoviti, katera dejstva ostajajo neprerekana, če to narekujejo okoliščine spora, glej npr. Sklep X Ips 18/2019 z dne 20. 5. 2020.