Jedro

Odgovorni urednik mora popravek objaviti, razen, če je podan kateri od odklonitvenih razlogov.

Tožniki so relativno znane osebnosti in je za njihovo identifikacijo zadoščala fotografija, brez navedbe osebnega imena. Poseg v pravice tožnikov je treba presojati na podlagi vseh, tudi slikovnih informacij, objavljenih v sporni oddaji.

Sodna praksa je glede navedbe pooblaščenca oseb, ki zahtevajo popravek, že oblikovana. Objava pooblaščenega odvetnika ni razlog za zavrnitev objave popravka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo obveznost, da v televizijski oddaji X. ali drugi enakovredni oddaji objavi popravek s sledečo vsebino: _Popravljamo komentar A. A. v zvezi z B. B., C. C. in D. D._ _V oddaji X. z dne 15.10.2022 so bile objavljene fotografije B. B. in C. C. ter D. D., novinar A. A. pa je ob tem povedal: „Realno je E. E. veliko bolj uspešno kot za poceni elektriko, poskrbel za civilno družbo. Predvsem tisto za posebne operacije, ki pride na ulico, vlaga zakone, ko je treba. Dobili so nove milijone, da bodo zvesti.“_ _Navedeno nikakor ne drži. E. E. za njih ni „poskrbel“, kot to neresnično izhaja iz komentarja novinarja A. A. Neresnična je tudi njegova navedba, da naj bi dobili nove milijone, da bodo zvesti, saj niso dobili nobenega denarja, predvsem pa njihove zvestobe ni mogoče kupiti. B. B., C. C. in D. D. delujejo samostojno in neodvisno._ _Po pooblastilu B. B., C. C. in D. D., Odvetniška pisarna F._ Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v višini 762,38 EUR.

2. V pravočasno vloženi pritožbi tožena stranka predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen in tožnikom naložena obveznost plačila stroškov postopka. Postopkovna pravila so kršena, ker tožeča stranka ni predložila kopije oddaje ali vsaj prepisa oddaje, pač pa je navedla le internetno povezavo na spletno mesto, kjer je oddaja arhivirana. Tožena stranka je na poziv sodišča oddajo predvajala na svojem telefonu. Ker v sodnem spisu ni dokaza o vsebini oddaje, v pritožbenem postopku ni mogoče preveriti izpodbijane odločitve, razen v primeru, da bo opravljen narok, na katerem si bo pritožbeno sodišče na telefonu pooblaščenke tožnikov ogledalo oddajo. Aktivna legitimacija tožnikov ni podana, ker tožniki v oddaji z imeni niso omenjeni. Če so fotografije razlog za zahtevano objavo, imajo tožniki interes le za zanikanje njihove podobe, povezane z objavo. Nimajo pa interesa za razlaganje svojih pogledov na financiranje civilne družbe, ne njih osebno, saj niso civilna družba. So fizične osebe. Sklicuje se na primerljivo odločbo v zadevi II Ips 69/2021 in navaja, da golo zanikanje objavljenega ne zadošča. Javne osebe, kar tožniki so, morajo argumentirano zanikati novinarske trditve. Argumentirano bi bilo zanikanje, če bi tožniki navedli kdo jih financira in v kakšnih zneskih, ne pa, da le zelo na kratko navedejo, da niso financirani s strani vlade, nato pa na široko naredijo reklamo za odvetniško pisarno, ki jih zastopa. O tem, da navedba pooblaščenca ni reklamiranje, je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 71/2015 navedlo kot čisto postransko stvar. Treba je upoštevati, da vprašanje navedbe odvetnika ni bilo predmet spora, zato ne gre za ustaljeno sodno prakso. Reklamiranje odvetnikov je po 21.a čl. Zakona o odvetništvu – ZOdv izrecno prepovedano. Reklama odvetnika ne prispeva k dialogu, niti ne zanika ali dopolnjuje objavljene informacije. Objavljena informacija je dolga le 35 besed, zahteva za objavo popravka pa ima 145 besed, od tega samó za navedbo odvetnika 13 besed; zahtevan popravek je štirikrat daljši od objavljene informacije, objava odvetnika pa skoraj polovico objavljene informacije. Tožeča stranka stremi k temu, da čim bolj zasede televizijski čas in pri tem naredi še malo reklame zase in za odvetnika. Zadostovalo bi, da bi navedla, da so bile pri objavi neupravičeno uporabljene fotografije tožnikov, ali pa bi morala svoj obseg vsaj napolniti z argumentiranim zanikanjem: z navedbo kdo jo financira in v kakšni višini. Tako pa gre za kratko pavšalno zanikanje financiranja in dolgo podajanje vsega ostalega, kar ni vezano na objavljeno informacijo: predvsem pa njihove zvestobe ni mogoče kupiti … B. B., C. C. in D. D. delujejo samostojno in neodvisno ... po pooblastilu B. B., C. C. in D. D., odvetniška pisarna F.; pa tudi sam uvod: „Popravljamo komentar A. A. v zvezi s B. B., C. C. in D. D.“, ki se ponovi še v nadaljevanju, ko se navaja, katere fotografije so bile objavljene. Namesto, da bi tožniki argumentirano pojasnili svoje financiranje, le pavšalno zanikajo, da bi bili financirani s strani države. Pojasnilo o dejanskem financiranju bi bilo pričakovano in smiselno za javnost ter tudi nujno, da bi lahko govorili o argumentiranem zanikanju v smislu odločitve II Ips 71/2015. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Izpostavlja, da vsebina oddaje ni bila sporna, nespornih dejstev pa ni treba dokazovati. Prispevek se ni nanašal na civilno družbo na splošno, ampak na tožnike. Bolj podrobno zanikanje zaradi pavšalnosti novinarjevega očitka ni potrebno. Informacija o pooblastilnem razmerju tožnikov in pooblaščenke ni reklamiranje. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbeni fazi postopka so sporna vsa, v postopku pred sodiščem prve stopnje izpostavljena vprašanja. Do vseh ugovorov tožene stranke zoper zahtevo za objavo popravka se je sodišče prve stopnje natančno opredelilo; navedlo je jasne in razumljive razloge, s katerimi je ugovore zoper objavo popravka zavrnilo in utemeljilo odločitev o objavi popravka. Pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje sprejema in se nanje sklicuje. V pritožbi ponovljena stališča tožene stranke je argumentirano zavrnilo že sodišče prve stopnje.

6. Materialnopravna podlaga za tožbo je 26. čl. Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed), ki določa, da ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi popravek objavljenega besedila, s katerim je bila prizadeta njegova pravica ali interes. Odgovorni urednik mora popravek objaviti, razen, če je podan kateri od odklonitvenih razlogov, ki so navedeni v 31. čl. ZMed. Vsebino popravka četrti odstavek 26. čl. ZMed opredeljuje s popravkom v ožjem smislu, to je z zanikanjem oz. popravljanjem zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ter s popravkom v širšem smislu, to je z navajanjem oz. prikazom drugih ali nasprotnih dejstev ali okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Neizpolnjevanje omenjenih meril glede vsebine popravka predstavlja odklonitveni razlog za njegovo objavo iz druge alineje prvega odstavka 31. čl. ZMed.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da – zato, ker v sodnem spisu ni dokaza o vsebini oddaje – pritožbeno sodišče ne more preveriti izpodbijane odločitve drugače, kot da opravi pritožbeno obravnavo in si na telefonu pooblaščenke tožeče stranke ogleda televizijsko oddajo, glede katere se zahteva objava popravka. Irelevantno je, s pomočjo katere in čigave naprave se sodišče z oddajo seznani. V spisu so podatki o internetnem naslovu, na katerem je oddaja dosegljiva. Pritožnik tega ne zanika; ne nasprotuje pa niti ugotovitvam sodišča prve stopnje o vsebini oddaje. Vsebine televizijske oddaje (objavljene informacije) zato v pritožbenem postopku ni treba preverjati. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje dolžno presoditi v tistem delu, ki se izpodbija s pritožbo in sicer v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa pazi le na taksativno določene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pravilno uporabo materialnega prava (350. čl. ZPP).

8. Ugovor aktivne legitimacije pritožnik utemeljuje z dejstvom, da imena tožnikov v oddaji niso bila omenjena. Ugovor ni utemeljen, ker so tožniki javnosti relativno znane osebnosti (pritožnik to sam izpostavlja) in je za njihovo identifikacijo zadoščala fotografija, brez navedbe osebnega imena. Poseg v pravice tožnikov je treba presojati na podlagi vseh, tudi slikovnih informacij, objavljenih v sporni oddaji. Pravilna je – v 12. točki izpodbijane sodbe navedena – ugotovitev sodišča prve stopnje, da je povprečen gledalec vsebino novinarjevega komentarja o civilni družbi povezal s tožniki, katerih fotografije je istočasno videl. Dejstva, da so tožniki predstavniki civilne družbe, tožena stranka ni zanikala in tudi v pritožbeni fazi postopka to ni sporno. Povprečen gledalec je torej razumel, da se očitki zoper civilno družbo nanašajo (tudi) na tožnike, ki so bili z objavo fotografij izpostavljeni in individualizirani.

9. Zavrniti je treba tudi pritožbeno stališče o nesorazmerju med obsežnostjo objavljene informacije na eni strani in popravka na drugi strani. Pritožba zatrjuje to nesorazmerje, obenem pa meni, da bi moral popravek vsebovati navedbe o financiranju, torej naj bi bil še bolj obsežen. Niti enemu niti drugemu ni mogoče pritrditi. Prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavlja, da mora biti primerjava med obsežnostjo objavljene informacije in popravka vsebinska. Ni mogoče spregledati, da sporno objavo tvorijo informacije, podane z besedami in fotografijami; popravek, ki se nanaša na oboje, je zato ustrezno daljši, saj sicer ne bi bil razumljiv. Pritožbeno sodišče soglaša, da popravek ni nesorazmerno daljši oz. obsežnejši od objavljene informacije in torej odklonitveni razlog iz šeste alineje prvega odstavka 31. čl. ZMed ni podan.

10. Pritožbeno sodišče – enako kot prvostopenjsko sodišče – ocenjuje, da je zahtevana objava ustrezen odziv na objavljeno oddajo. Na eni strani zanika, da je E. E. za njih „poskrbel“, da so dobili nove milijone, in da bodo zvesti. Po drugi strani pa objava pojasnjuje nasprotno, da tožniki niso dobili nobenega denarja, da njihove zvestobe ni mogoče kupiti ter da delujejo samostojno in neodvisno. Zoperstavljanje tožnikov torej je podkrepljeno z nasprotnimi dejstvi. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da popravek preveč na kratko in pavšalno zanika financiranje, na dolgo pa podaja veliko drugega, kar ni vezano na objavljeno informacijo. Ker je v spornem prispevku pavšalno zatrjevano, da so tožniki dobili milijone, je nesprejemljivo pritožbeno stališče, da bi morala tožeča stranka svoje nasprotno stališče – da milijonov ni dobila – utemeljiti z nečem, kar se prejema milijonskih zneskov sploh ne tiče (svojim financiranjem). Zadošča zanikanje prejema milijonov, saj je informacija o tem navržena, podana brez konkretnih podatkov o plačilu. Prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavlja, da primerjava z zadevo II Ips 69/2021 ni mogoča. 11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da popravek ni ustrezen, ker je opremljen z imenom pooblaščenca tožnikov. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je sodna praksa glede navedbe pooblaščenca oseb, ki zahtevajo popravek, že oblikovana. Objava pooblaščenega odvetnika ni razlog za zavrnitev objave popravka. Zakaj naj bi objava imena pooblaščenca predstavljala nedovoljeno reklamiranje, pritožba ne pojasni. Imena pooblaščencev se objavljajo v številnih medijsko odmevnih zadevah; navedba pooblaščenca, ki zastopa osebo, ki zahteva popravek, ne odstopa od drugih primerov navajanja pooblaščencev.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).