Jedro

Tožnik bi moral upoštevati prerazporeditev delovnega časa, o kateri ga je tožena stranka pravočasno obvestila, četudi njegova pogodba o zaposlitvi ne predvideva prerazporejanja delovnega časa. Ker prerazporeditve delovnega časa ni upošteval, ampak je z dela odšel eno uro prezgodaj, je utemeljen očitek o kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (1. 2. 3. in 5. odst. izreka) se spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 25. 1. 2010 je nezakonita, zato tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki 27. 2. 2010 ni prenehalo, ampak ji je (razen v času zaposlitvi pri drugem delodajalcu od 28. 2. 2010 do 28. 3. 2010) trajalo do odločitve sodišča dne 4. 11. 2010. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 8 dni za čas od 29. 3. 2010 do 4. 11. 2010 prijaviti v obvezna zavarovanja, zanjo obračunati bruto nadomestila plač, jih znižati za bruto zneske denarnih nadomestil iz naslova brezposelnosti, odvesti davke in prispevke in nato izplačati neto zneske, znižane za denarna nadomestila, prejeta od Zavoda RS za zaposlovanje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino v višini 8.197,37 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.“ Tožnik sam krije svoje stroške postopka.“ Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 25. 12. 2010 nezakonita in da zato tožniku delovno razmerje pri toženi stranki 27. 2. 2010 ni prenehalo, ampak mu je (razen v času zaposlitve pri drugem delodajalcu od 28. 2. 2010 do 28. 3. 2010) trajalo do odločitve sodišča dne 4. 11. 2010 (prvi odstavek izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožnika za čas od 29. 3. 2010 do 4. 11. 2010 prijavi v obvezna zavarovanja, zanj obračuna bruto nadomestila plač, jih zniža za bruto zneske denarnih nadomestil iz naslova brezposelnosti, odvede davke in prispevke in nato izplača neto zneska, znižane za denarna nadomestila, prejeta od Zavoda RS za zaposlovanje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (drugi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna odškodnino v višini 8.197,37 EUR, od tega zneska odvede pripadajoče davke in prispevke in mu izplača neto znesek, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne do plačila (tretji odstavek izreka). Kar je zahteval tožnik več (za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, iz naslova obračuna nadomestil plače v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter iz naslova odškodnine 5.016,80 EUR s pp) ali drugače, je zavrnilo (četrti odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni povrne stroške postopka v višini 417,50 EUR, po izteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (peti odstavek izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj naj bi šlo pri kršitvi, zaradi katere je bil tožniku izrečen opomin z opozorilom na možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil obveznosti, za lažjo kršitev, ki naj ne bi bila dovolj utemeljen razlog za odpoved tudi v primeru, ko se kršitve ponavljajo. Sodišče prve stopnje je namreč nato ugotovilo, da je zaradi tega brezpredmetno ugotavljati obstoj, težo in naravo očitanih kršitev, ki so bile predmet same odpovedi. Zaradi navedenega tožena stranka izpodbijane sodbe v njenem ključnem delu ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da naj bi bilo ključno, ali je prva kršitev takšne teže oziroma narave, da narekuje prenehanje delovnega razmerja, oziroma da je pogoj za zakonitost odpovedi takšna teža oziroma narava prve kršitve, ki bi opravičevala izrek sankcije odpovedi delovnega razmerja iz krivdnega razloga. V navedenem primeru je šlo očitno za ponavljajoče se kršitve tožnika in sicer najprej 9. 10. 2009 samovoljni odhod z delovnega mesta eno uro prezgodaj (za kar bi bilo tožniku izdano pisno opozorilo), nato pa 1. 12. 2009 istovrstna kršitev v jutranjem času, dne 4. 12. 2009 pa verbalno nasilje nad sodelavko. Določbe 83. člena ZDR delodajalcu dajejo možnost, da iz krivdnega razloga odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki v enem letu od prejema pisnega opozorila ponovno krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je svoje obveznosti ponovno kršil v bistveno krajšem času, kar kaže na še toliko večjo utemeljenost najstrožje sankcije. Iz citirane določbe tudi ne izhaja, da bi že prva kršitev sama po sebi morala biti takšne narave, da narekuje prenehanje delovnega razmerja. Stališče sodišča prve stopnje bi pomenilo, da delavec lahko stori neomejeno število kršitev svojih obveznosti, pa delodajalec ne bi smel izreči ukrepa prenehanja delovnega razmerja, dokler delavec ne bi storil kršitve, ki je samostojen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru bi to pomenilo, da bi tožnik lahko vsak petek zapustil delovno mesto eno uro prezgodaj, tožena stranka pa bi to morala trpeti, saj po stališču sodišča prve stopnje predčasni odhod z dela le eno uro prezgodaj ni tako huda kršitev, da bi lahko kazala na nujnost podaje redne odpovedi iz krivdnega razloga. Po mnenju tožene stranke je na ponavljajoče se kršitve potrebno gledati kot na celoto. Tožnik je z dela namenoma odšel uro prezgodaj, manj kot dva meseca po tem, ko mu je bil zaradi tega izrečen opomin, pa pol ure brez razloga ni delal, na delovno mesto se je vrnil šele po opozorilu nadrejenega, zaradi česar ni izpolnil dnevne norme in je toženi stranki nastala škoda. Le nekaj dni kasneje se je tožnik še verbalno znesel nad sodelavko, kljub temu da je bil prej opozorjen, da se mu v primeru ponovnih kršitev lahko izreče odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi morebitno stališče, da je do zadnje kršitve prišlo zaradi domnevnih kršitev na strani tožene stranke, ne zdrži, saj morata obe stranki morebitne spore reševati na z zakonom predpisan način, kar pa samovoljno izostajanje z dela prav gotovo ni. Tožena stranka ima obveznosti ne le do tožnika, temveč tudi do drugih delavcev. Ena od teh obveznosti je zagotavljanje varnih delovnih razmerij in varovanje delavčeve osebnosti. V kolikor tožena stranka zaradi tožnikovega verbalnega napada na delavko S.K. ne bi ukrepala, bi kršila svoje obveznosti do drugega delavca. Delavka je izpovedala, da se je celo bala, da jo bo tožnik udaril. Samovoljen odhod z delovnega mesta je prav gotovo hujša kršitev pravice iz delovnega razmerja. Tožnik je dvakrat kršil ravno obveznost opravljanja dela, torej samo bistvo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik tožene stranke ni opozoril na svoj odhod z dela, delavec pa se je v skladu z ZDR dolžan vzdržati škodljivega ravnanja. Tožnik vse do 9. 10. 2009 ni nasprotoval spremembi delovnega časa, tega dne pa je samovoljno zapustil delovno mesto, čeprav je s podpisom potrdil, da je obveščen o delovnem času. Podrejeno tožena stranka uveljavlja, da je bila odškodnina tožniku nezakonito odmerjena. Ob odsotnosti drugih določb je potrebno pri odmeri odškodnine upoštevati splošne določbe civilnega prava. Te pa določajo, da je v primeru soprispevka oškodovanec upravičen do sorazmerno manjše odškodnine. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je s strani tožnika prišlo do kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, zato bi bilo pravično, da bi tožnik vsaj deloma trpel posledice svojega protipravnega ravnanja. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zavrne tudi ta del tožnikovega zahtevka, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo nepravilno odločitev.

Zakon o delovnih razmerjih ( ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v 1. odst. 83. člena določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. V šestem odstavku 88. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 60 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V skladu s 3. alinejo 1. odstavka 88. člena ZDR se kot krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Navedeni razlog mora biti resen in utemeljen, tako da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR).

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je namreč razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da naj bi šlo pri kršitvi, zaradi katere je bil tožniku izrečen opomin z opozorilom na možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil obveznosti, za lažjo kršitev. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje le napačno uporabilo pravni standard „teža kršitve“, kar pa sodi v okvir materialnopravne presoje sicer pravilno ugotovljenih dejstev.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 25. 1. 2010, ki mu jo je tožena stranka podala na podlagi 3. alineje 1. odst. 88. čl. ZDR. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sledeče dejansko stanje: - tožnik je s predčasnim odhodom z dela dne 9. 10. 2009 kršil navodila delodajalca glede trajanja dela na ta dan (odšel je eno delovno uro prezgodaj), ta kršitev je bila predmet prehodnega opozorila iz 1. odst. 83. čl. ZDR; - tožena stranka je dokazala storitev dveh izmed treh očitanih kršitev, ki so bile predmet odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer, da je tožnik dne 1. 12. 2009 za pol ure samovoljno in brez dovoljenja nadrejenega zapustil svoje delovno mesto, in da se je dne 4. 12. 2009 neprimerno obnašal do sodelavke S.K., ko je nanjo vpil, tako da se je bala, da jo bo tožnik udaril. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker predhodno pisno opozorilo ni bilo utemeljeno, in ker očitane kršitve v odpovedi niso takšne narave, da bi onemogočale nadaljevanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče uvodoma sicer soglaša z materialnopravnim izhodiščem sodišča prve stopnje, da mora biti kršitev, ki je predmet predhodnega opozorila, takšnega pomena, da lahko, če se ponovi, rezultira v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ni pa mogoče slediti materialnopravnemu naziranju sodišča prve stopnje, da predmetna kršitev ni takšne narave. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je običajni delovnik pri toženi stranki ob petkih trajal 7 ur, dne 9. 10. 2009 pa je trajal osem ur, česar tožnik ni upošteval, saj je odšel z dela eno uro prezgodaj. Dne 2. 10. 2009 je bil namreč na oglasni deski družbe kot običajno objavljen urnik dela za naslednji teden, na urniku je bilo napisano, da se bo v petek 9. 10. 2009 delalo 8 ur in ne 7 ur, kot običajno. Tožnik je bil razporejen v prvo izmeno in bi moral ta dan delati od 6. do 14. ure, a je kljub navodilu nadrejenega odšel domov ob 13. uri. Ugotovilo je, da je s takšnim ravnanjem tožnik kršil navodila delodajalca glede trajanja dela navedenega dne.

V skladu z 31. čl. ZDR mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Vzdržati se mora vseh ravnanj, ki bi glede na naravo dela lahko materialno ali moralno škodovala poslovnim interesom delodajalca (35. čl. ZDR). Delodajalec je za dan 9. 10. 2009 zaradi delovnih potreb določil osemurni delovnik, česar pa tožnik ni upošteval, kljub temu, da je bil z urnikom dela pravočasno seznanjen. Takšen samovoljen predčasen odhod z dela je zagotovo kršitev, ki je takšnega pomena, da lahko, če se ponovi, pripelje do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je bilo opozorilo, ki ga je tožena stranka izdala tožniku dne 2. 11. 2009 (B3), materialnopravno utemeljeno.

Nadalje pritožbeno sodišče tudi ne soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka za prerazporeditev delovnega časa navedenega dne ni imela pravne podlage, ker tožnikova pogodba o zaposlitvi ne vsebuje določila o opravljanju dela v neenakomernem delovnem času. Resda 1. odst. 147. čl. ZDR določa, da se razporeditev in pogoji za začasno prerazporeditev delovnega časa določijo s pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo, in da teh določil tožnikova pogodba o zaposliti, ki določa 39 urni delovnik, nima. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi pričanja P.K. in listin v spisu ugotovilo, da je tožena stranka o prerazporeditvi delovnega časa delavce obveščala individualno - proti podpisu. Prva prerazporeditev je veljala od 4. 12. 2008 dalje, v njej pa je bilo zapisano, da delodajalec objektivno ne more predvideti prihodnjega obsega in časovnega pripada naročil kupcev, zaradi česar ni mogoče določno opredeliti razporeda delovnega časa in urnika dela, zato bosta v času začasne prerazporeditve delovni čas in urnik dela odvisna od naročil kupcev. Tožnik je to obvestilo o prerazporeditvi delovnega časa podpisal (priloga B1), kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo tudi, da se je pri toženi stranki običajno delalo od ponedeljka do četrtka 8 ur in ob petkih po 7 ur, na podlagi začasne prerazporeditve in predhodno objavljenega urnika pa se je tudi ob petkih občasno delalo 8 ur.

Glede na določbi 29. čl. in 147. čl. ZDR mora pogodba o zaposlitvi vsebovati določilo o dnevnem ali tedenskem delovnem času, razporeditvi delovnega časa ter pogoje za začasno prerazporeditev delovnega časa, vendar pa ZDR v 47. čl. v primeru, da pogodba ta določila vsebuje, ne predvideva sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, če pride do sprememb v zvezi z navedenim. Tožena stranka je tožnika o prerazporeditvi delovnega časa obvestila individualno - proti podpisu, zato je zadostila pogojem iz 29. in 147. čl. ZDR in je tako tudi imela pravno podlago za prerazporeditev delovnega časa spornega dne, ko je tožnik samovoljno odšel z dela eno uro pred predvidenim zaključkom dela. V skladu s prej citiranimi določbami ZDR bi tožnik takšno začasno prerazporeditev delovnega časa moral upoštevati.

Tožena stranka utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da ravnanja tožnika, kot jih je zagrešil dne 1. 12. 2009 in 4. 12. 2009, in ki so bila vzrok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne predstavljajo razloga za redno odpoved iz krivdnega razloga po ZDR, ker naj ne bi šlo za takšna ravnanja, ki bi utemeljevala tako hudo sankcijo kot je prenehanje delovnega razmerja. Prepoved škodljivega ravnanja delavcu nalaga 35. člen ZDR, pri čemer se ta prepoved nanaša tako na povzročitev materialne kot moralne škode, pa tudi drugih ravnanj, ki škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Prepoved škodljivega ravnanja po 35. členu ZDR je eden od vidikov lojalnosti delavca do delodajalca. Lojalnost delavca do delodajalca je mogoče razumeti tudi kot zahtevo po takšnem vedenju delavca, ki odraža spoštljiv odnos tako do nadrejenih kot do sodelavcev, zato se mora delavec vzdržati vsakega ravnanja, ki lahko škoduje poslovanju tožene stranke. Tožnik je po oceni pritožbenega sodišča s takšnim dokazano impulzivnim in arogantnim obnašanjem dne 4. 12. 2009, ko je na sodelavko S.K. nesramno in žaljivo vpil, tako da je v njej vzbudil občutek ponižanosti in prizadetosti, bala pa se je tudi, da jo bo udaril (kar vse je potrdil S.T.), v objektivnem smislu presegel mejo sprejemljivega vedenja in obnašanja delavca do svoje sodelavke. Tožnikovo ravnanje, ki ga sam v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zanikal, po obsegu in intenzivnosti ustreza standardu takšne kršitve delovnih obveznosti, zaradi katere je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga utemeljena in zakonita, še toliko bolj v povezavi s kršitvijo, ki jo je storil tudi dne 1. 12. 2009. Ni namreč zanemarljivo, da zaradi tožnikove pol urne odsotnosti z delovnega mesta norma na tožnikovem stroju navedenega dne ni bila dosežena, kar sta potrdila tako S.K. kot J.J.Ž., katerih izpovedbam je sodišče prve stopnje sledilo. J.J.Ž. je namreč v zvezi z doseganjem norme pojasnil, da je bilo njegovo in tožnikovo delo povezano, tako da je na stroju tožnik na enem koncu nalagal dele, sam pa jih je na drugem koncu preluknjal in pakiral. Ker tožnik ni nalagal delov, tudi sam ni mogel opraviti svoje operacije, zato tisti dan nista dosegla norme (list. št. 58). Ker tožnikovo delo očitno ni bilo individualne narave, temveč je bilo neposredno povezano z delom J.J.Ž., ki dela ni mogel opraviti, če tožnika ni bilo ob stroju, je tožena stranka še toliko bolj utemeljeno pričakovala, da bo tožnik delo na svojem delovnem mestu opravljal v času in kraju, ki sta bila določena za izvajanje dela, zato ni mogoče trditi, da je ravnanje, ko je delavec samovoljno in brez dovoljenja nadrejenega zapustil delovni proces, le kršitev neznatne narave.

Tožena stranka torej v pritožbi pravilno izpostavlja, da so kršitve, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je tožena stranka dokazala, takšne narave, da utemeljujejo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je pritožbeno sodišče že iz navedenega razloga zavrnilo tožbeni zahtevek, se ni ukvarjalo z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odškodnino, dosojeno na podlagi 118. čl. ZDR (1. odst. 360. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, saj je s svojim zahtevkom v celoti propadel. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, česar pa sodišče ni ugotovilo.