Jedro

Za zagotovitev varnega delovnega okolja je odgovoren delodajalec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča in prvotožena stranka sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nematerialne škode, nastale v posledici delovne nesreče, ter tožnika obvezalo na povrnitev pravdnih stroškov drugotožene stranke. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da toženki nista niti krivdno niti objektivno odgovorni za tožniku nastalo škodo, pač pa zanjo odgovarja tožnikov delodajalec.

Tožeča stranka v pravočasni pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB-3, Ur. l. RS, št. 73/2007, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Meni, da sta podani tako objektivna kot krivdna odgovornost toženk. Drugotožena stranka se je s sporazumom, sklenjenim s prvotoženo stranko dne 29.1.2003, zavezala, da bo njen delavec J. Ž. opravljal koordinacijo nadzora. Glede na to, da sta se obe stranki podpisa sporazuma zavedali, da se bodo dela opravljala s podizvajalci, je bil koordinator za varnost imenovan zato, da bo skrbel za celotno varnost na skupnem delovišču, njegova dolžnost se ni omejevala le na delavce toženk. Potrebno je šteti, da je prvotožena stranka z drugotoženo stranko podpisala ta sporazum tudi v imenu delodajalca tožnika, ki je bil podizvajalec prvotožene stranke. Iz dokaznega postopka izhaja, da tožniku v času škodnega dogodka ni bilo zagotovljeno varno delo, saj ni bil postavljen varnostni oder, ter da je bila drugotožena stranka seznanjena, da so se pojavljale določene nepravilnosti v zvezi z varnim delom. Kljub temu je izvajalce le opozarjala, ni pa storila ničesar, da bi preprečila nevarne pogoje za nadaljnje delo. Na podlagi 6. člena Sporazuma z dne 29.1.2003 pa je bil koordinator J. Ž. pooblaščen, da v primeru neizvajanja varnostnih ukrepov ustavi nadaljnje delo povsod, kjer se ni izvajalo skupnih varnostnih ukrepov. V navedenem členu sta določeni dve možnosti za ustavitev dela, ne pa da morata biti obe možnosti izpolnjeni kumulativno. Dela so se izvajala po naročiteljevih navodilih, to je navodilih drugotožene stranke, torej je odgovorna tudi za varen način izvajanja del. Če nek delavec dela pri naročniku po naročnikovih navodilih, je naročnik poleg delodajalca odgovoren tudi za eventualno nastalo škodo delavcu. Prvostopenjskemu sodišču očita, da se v sodbi ni opredelilo do dejstva, da drugotožena stranka ni dostavila celotnega sporazuma z dne 29.1.2003. Nadzor nad izvajanjem del na delovišču tožnikovega delodajalca MM pa je izvajala tudi prvotožena stranka, in sicer na podlagi 2. točke pogodbe št. 6086/MM-H/02, s katero je prvotožena stranka del storitev, ki se jih je zavezala opraviti za drugotoženo stranko, prenesla na tožnikovega delodajalca. Tudi na podlagi sporazuma, ki sta ga sklenili prvotožena stranka in tožnikov delodajalec, je bila prvotožena stranka dolžna skrbeti za varno opravljanje del. Dela na delovišču MM so se torej izvajala po navodilih obeh toženk ter pod njunim nadzorstvom, torej sta vedeli, da bi bilo dela potrebno opravljati z odrom, zato bi morali sami postaviti oder oziroma od delodajalca tožnika zahtevati postavitev odra ter do postavitve odra zaustaviti dela. Ker sta toženki neustrezno opravljali svojo funkcijo nadzora nad izvajanjem del ter nista skrbeli za varno izvajanje del, sta odškodninsko odgovorni tožniku. Poleg tega pa je delovišče, na katerem se je tožnik poškodoval, v lasti drugotožene stranke, ki je tožniku odgovorna tudi na podlagi tega (sodba II Ips 347/2004). Priglaša pritožbene stroške.

Prvotožena stranka je odgovorila na pritožbo. Povzema pritožbo ter navaja, da v celoti pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča in se nanje sklicuje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitev prvega sodišča o dejstvih, o katerih med pravdnima strankama ni bilo spora (1. odstavek na 5. strani izpodbijane sodbe, v spisu list. št. 165), pritožba ne izpodbija. Ta dejstva so: škodni dogodek sam - padec tožnika v globino 2 do 3 m pri delu na višini; da je bil tožnikov delodajalec MM; da je bil tožnikov delodajalec podizvajalec prvotožene stranke, ta pa izvajalec del za drugotoženo stranko, katera je bila naročnik in investitor del; da so tožnikov delodajalec in prvotožena stranka ter prvotožena in drugotožena stranka medsebojna razmerja, vključno z odgovornostjo za področje varstva pri delu opredelili v pogodbah in sporazumih. Za razsojo v tej zadevi bistvene določbe pogodb in sporazumov je prvo sodišče interpretiralo pravilno. Pravilno, skladno z 8. členom ZPP celostno, je tudi dokazno ocenilo izpovedbe tožnika in prič (kar tudi pritožba obrazloženo ne graja). Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) o delodajalčevih dolžnostih povrnitve škode delavcu (184. člen) in zagotovitve pogojev za varnost in zdravje pri delu (43. člen ZDR), glede slednjega tudi določbe Zakona o zdravju in varnosti pri delu (ZVZD - 5 člen) ter določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o krivdni in objektivni odškodninski odgovornosti (131., 149. in 150. člen OZ). Zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na pravilne, jasno in logično utemeljene razloge prvega sodišča, v katerih so v pretežni meri vsebovani tudi že odgovori na pritožbene navedbe, saj je tožeča stranka tožbo temeljila v bistvenem z istimi trditvami, kot utemeljuje tudi pritožbo. Glede na pritožbena izvajanja pa višje sodišče še dodaja: Tako zakonodaja kot določila pogodb in sporazumov, ki so bili sklenjeni v zvezi z izvajanjem del na gradbišču drugotožene stranke, nalagajo dolžnost zagotovitve varnih pogojev za delo posameznemu delodajalcu - izvajalcu določenih del. Zato prvo in drugotoženi stranki ni moč očitati odgovornosti za obravnavani škodni dogodek. Sporazum o organiziranju in izvajanju varnega in zdravega dela na skupnem delovišču, ki sta ga 29.1.2003 podpisali toženki, v 6. členu jasno določa pooblastila koordinatorja, pri drugotoženi stranki zaposlenega J. Ž. Točka 4. navedenega določila koordinatorju nalaga zaustavitev del le v primeru neizvajanja skupnih varnostnih ukrepov in kadar delavci enega izvajalca s svojim načinom dela ogrožajo varnost delavcev drugih izvajalcev. Postavitev odra za zagotovitev varnosti del, za katerih izvedbo je zadolžen le eden od izvajalcev, konkretno tožnikov delodajalec, pa ni skupni varnostni ukrep; niti se s tem, ko ni bil postavljen oder, ni posegalo v varnost delavcev drugih izvajalcev. Obveznost koordinatorja se je, če je zaznal nepravilnosti pri po samem izvajalcu, izčrpala že z opozorili.

Z obveznostjo nadzora po pogodbi za izvedbo montaže velikih posod (Pogodba št. 6086) drugotožena stranka kot naročnik montaže ni prevzela tudi obveznosti zagotovitve varnega delovnega okolja delavcev podizvajalca druge pogodbene stranke - prve toženke. Enako velja za prvotoženo stranko: s sklenitvijo pogodbe št. 6086/MM-H/02 s tožnikovim delodajalcem ni prevzela tudi njegove obveznosti zagotoviti varno delovno okolje svojim delavcem. Kot že rečeno, so bile obveznosti oz. dolžnosti in s tem povezana odgovornost glede zagotovitve varnih delovnih pogojev v sporazumnih in v pogodbah posebej dogovorjene, in to skladno z zakonodajo, ki ureja to področje (25. člena ZVZD).

Stališče pritožbe, da so se dela, ki jih je opravljal tožnik, opravljala po naročilih toženk, je zmotno. Naročnikova obveznost nadzora pri izvajanju del za potrebe montaže (točki 2 Pogodbe št. 6086 in Pogodbe št. 6086/MM-H/02, na kateri se sklicuje pritožba) namreč ne vključuje dolžnosti dajati konkretna navodila o načinu izvedbe montaže. V pogodbah je opredeljeno kaj je potrebno izvesti, način izvedbe pa ne, saj je ta v pristojnosti izvajalca.

Protispisen je očitek sodišču, da se ni opredelilo do ravnanja drugotožene stranke, ki da ni predložila celotnega Sporazuma z dne 29.1.2003. To je drugotožena stranka storila, celoten Sporazum se nahaja v prilogi B19, prvotno v spis vloženi sporazum, kjer manjka ena stran, pa v prilogi B10. Povsem zmotno pa je tudi stališče pritožbe, da je prvotožena stranka Sporazum z dne 29.1.2003 podpisala tudi v imenu tožnikovega delodajalca kot njenega podizvajalca. Tega prvotožena stranka ni mogla storiti, saj ni imela pooblastila, brez pooblastila pa se pogodba v imenu druge pravne osebe ne more skleniti. Povsem nedvoumno je, kdo je s kom in s kakšno vsebino sklenil kakšno pogodbo oz. sporazum in to jasno izhaja tudi iz izpodbijane sodbe.

Ker tožniku škoda ni nastala v zvezi z nevarno stvarjo, pač pa v zvezi z nevarno dejavnostjo, drugotožena stranka tožniku ni odgovorna kot lastnik delovišča (150. člen OZ). V sodbi Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicuje pritožba (II Ips 347/2004), je šlo za drugačno situacijo: ugotovljena je bila krivdna odškodninska odgovornost organizatorja del na gradbišču, ker ni poskrbel za varno hojo po gradbišču, torej za to, da bi delavci izvajalcev posameznih del sploh lahko varno prišli do "svojega" delovišča. Ker torej v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od procesnih kršitev, na katere mora skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, je višje sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela, prvotožena stranka pa, ker z odgovorom na pritožbo ni upoštevno prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji.