Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sklep o stroških postopka ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, zato revizija zoper tak sklep ni dovoljena.
Revizijsko sodišče je večkrat poudarilo, da odgovornosti za škodo, ki jo delavec utrpi pri delu, ni sprejemljivo vnaprej omejevati le na njegovega delodajalca. Poleg slednjega lahko odgovarja tudi izvajalec oziroma naročnik del, predvsem tedaj, ko organizira, odreja in nadzira delo, ko mu torej delodajalec delavce le „posodi“. Vendar dejanska podlaga izpodbijane sodbe razkriva, da ne gre za tak primer.
Revizija zoper stroškovno odločitev se zavrže, sicer pa se zavrne.
1. Tožnik je s tožbo zahteval nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi delovne nesreče z dne 23. 3. 2003, ko je pri delu na višini padel dva do tri metre globoko. Tedaj je bil zaposlen pri delodajalcu M.d. o. o., ki je izvajal dela za prvo toženko, ta pa za drugo toženko (investitorko oziroma naročnico, ki je tudi lastnica delovišča). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper prvo in drugo toženko zavrnilo. Iz vsebine pogodb oziroma sporazumov, s katerimi so prva in druga toženka ter prva toženka in tožnikov delodajalec uredili medsebojna razmerja (vključno z varstvom pri delu), je sklepalo, da toženki nista opustili nobenega dolžnega ravnanja. Tovrstno kršitev je nasprotno ugotovilo za tožnikovega delodajalca, ki kljub opozorilom ni zagotovil pogojev za varno delo (postavitev zaščitnega odra ali uporaba varnostnih pasov) in bi zaradi dela na višini moral odgovarjati tudi objektivno. Kljub temu je sodišče tožbo zoper tožnikovega delodajalca zavrglo, ker je bil po zaključku stečajnega postopka izbrisan iz sodnega registra.
2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Menilo je, da zakonske in pogodbene določbe nalagajo dolžnost zagotovitve varnih pogojev za delo posameznemu delodajalcu – izvajalcu določenih del. 3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi (pri)tožbi ugodi. Priglaša tudi stroške. Navaja, da je njegov delodajalec dela opravljal pod nadzorom in po navodilih toženk, ki zato odgovarjata za nastalo škodo, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 438/2007 z dne 29. 1. 2009. Toženki sta se zavedali, da se je (tožnikovo) delo opravljalo na višini brez ustreznih odrov, a v tej smeri nista ničesar storili. Koordinacijo varstva pri delu je opravljal pri drugi toženki zaposleni J. Ž., ki bi moral dela v primeru neizvajanja skupnih varnostnih ukrepov prekiniti, a tega ni storil. Druga toženka bi morala varno izvajanje del zagotoviti tudi kot lastnica objekta. Prva toženka je imela na podlagi pogodbe s tožnikovim delodajalcem pravico in dolžnost nadzora ne le glede kvalitete in pravilnosti opravljanja del, temveč tudi glede načina izvajanja del s strani podizvajalca. Za tožnikovo škodo je nedvomno odgovoren njegov delodajalec, na katerega je bil s pisnim sporazumom sicer prenesen del varstva pri delu, kar pa ne pomeni, da sta toženki razbremenjeni odgovornosti. Montaža velikih posod, ki jo je prva toženka opravljala pri drugi toženki, je glede na velikost, obsežnost in zahtevnost del nevarna dejavnost, ob tem pa se uporabljajo tudi stroji, ki so nevarni. Ker prva toženka ni razpolagala z ustreznimi zmogljivostmi, je za izvajanje določenih del kot podizvajalca najela tožnikovega delodajalca. Prva toženka se je torej ukvarjala z nevarno dejavnostjo, zato je podana tudi njena objektivna odgovornost. Enako velja za drugo toženko, ki je lastnica nevarnih stvari – velikih posod. Tožnik opozarja, da mu ni bil vročen celoten sporazum med toženkama z dne 29. 1. 2003, temveč le njegov del (manjkale so določbe členov 8 do 14), zaradi česar mu ni bila dana možnost izjave o dokaznem predlogu druge toženke. Meni še, da je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov.
4. Revizija je bila vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili.
5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.
6. Revizija delno ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.
O delni nedovoljenosti revizije
7. Z revizijskimi grajami, uperjenimi zoper stroškovno odločitev, tožnik ne more uspeti. Odločitev o stroških postopka, čeprav je vsebovana v sodbi, je namreč po svoji naravi sklep (prvi odstavek 166. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje je dovoljena le, če se s sklepom postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni takšen sklep, revizija v delu, ki se nanaša nanj, ni dovoljena. Na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP jo je zato revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo.
O siceršnji neutemeljenosti revizije
8. Revizijsko sodišče je večkrat poudarilo, da odgovornosti za škodo, ki jo delavec utrpi pri delu, ni sprejemljivo vnaprej omejevati le na njegovega delodajalca. Poleg njega lahko odgovarja tudi izvajalec oziroma naročnik del, predvsem tedaj, ko organizira, odreja in nadzira delo, ko mu torej delodajalec delavce le „posodi“.(1) Vendar dejanska podlaga izpodbijane sodbe razkriva, da ne gre za tak primer. Sodišči nižjih stopenj sta namreč ugotovili, da je bil tožnikov delodajalec popolnoma samostojen pri organizaciji svojih del. Ta se niso opravljala po navodilih toženk, dogovorjena obveznost nadzora s strani naročnika pa ni vključevala dolžnosti dajati navodila o načinu izvedbe montaže, ki je bila v pristojnosti izvajalca. Ob navedeni dejanski podlagi, ki ji revident nedopustno nasprotuje (tretji odstavek 370. člena ZPP), nobene od toženk ni mogoče šteti kot tožnikovega neformalnega delodajalca.
9. Navedeni razlogi pomenijo tudi, da se z (nevarno) dejavnostjo ni ukvarjala prva toženka, temveč tožnikov delodajalec. Prav tako je zmotno revidentovo stališče, da je druga toženka objektivno odgovorna kot lastnica velikih posod, saj do nesreče ni prišlo zaradi njihove morebitne potencialno povečane nevarnosti. Ugotovljeni vzrok nesreče (opustitev varnostnih ukrepov) potrjuje, da bi za tožnikovo škodo v konkretnem primeru lahko (objektivno in krivdno) odgovarjal le tožnikov delodajalec, ki je bil edini zadolžen za postavitev gradbenega odra. V sodbah povzeta vsebina pogodb o izvedbi montaže in skupnih ukrepih varstva pri delu ne nazadnje utemeljuje stališče pritožbenega sodišča, da postavitev odra za zagotovitev varnosti del, za katera je zadolžen le eden od izvajalcev (tožnikov delodajalec), ni skupni varnostni ukrep. Ker se z opustitvijo postavitve tega odra ni posegalo niti v varnost delavcev drugih izvajalcev, se je obveznost koordinatorja izčrpala že z opozorili.
10. Revizijski očitki o kršitvi načela kontradiktornosti niso utemeljeni. Opustitev vročitve (dela) listine lahko pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če je bila stranki na ta način odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Takšne posledice revident ni izkazal, saj ni pojasnil, v čem bi sporna tretja stran (določbe členov 8 do 14) sporazuma med toženkama z dne 29. 1. 2003 lahko zadevala predmet spora. Bistveni del tega sporazuma vsebuje priloga B 10, ki je bila tožniku vročena. Pozneje predložena tretja stran omenjenega sporazuma (B 19) ne vsebuje novega procesnega gradiva, ki bi lahko tvorilo podlago izpodbijane odločitve. Tudi sodišče prve stopnje je obravnavani sporazum povzelo zgolj v obsegu, s katerim je bil tožnik seznanjen.
11. Ker očitki v dovoljenem delu revizije niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo v tem obsegu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).
12. Revizijski neuspeh deli tudi zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).
Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 634/2004 z dne 12. 1. 2006, II Ips 438/2007 z dne 29. 1. 2009, II 1ps199/2007 z dne 28. 6. 2010, II Ips 659/2007 z dne 2. 12. 2010, II Ips 21/2012 z dne 13. 9. 2012 in druge.