Jedro

Postopek, končan z dokončnim upravnim aktom, je dopustno obnoviti le iz razlogov, ki so taksativno navedeni v ZUP. Med njimi pa nista navedena odločba Ustavnega sodišča in tudi ne drugačna razlaga materialnega prava od tiste, kot je veljala v prejšnjem postopku. Predlog za obnovo postopka, vložen po poteku 3-letnega objektivnega roka, se zavrže kot prepozen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.4.2005, s katero je ta zavrgla tožničin predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo tožene stranke z dne 7.6.2001. Predlog za obnovo postopka, vložen dne 29.3.2005, je zavrgla, ker odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-58/04-7 z dne 10.2.2005, ni novo dejstvo oziroma nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 43/04), temveč gre za razlago materialnega prava. Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa obnova postopka ni možna. Predlog za obnovo postopka je bil vložen tudi po preteku triletnega objektivnega roka za predlaganje obnove postopka, določenega v 4. odstavku 263. člena ZUP.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in tudi samo pojasnilo, da odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije same po sebi niso razlog za obnovo postopka. S konkretno odločbo je ustavno sodišče odločilo o pravnem vprašanju. Podalo je ustavno skladno razlago določbe 4. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), torej je določilo, kakšna je pravilna uporaba te določbe, pojasnilo je torej materialno pravo. Ta odločba ustavnega sodišča pa se v skladu z Zakonom o ustavnem sodišču uporablja le v nepravnomočno končanih postopkih, kar pa obravnavani ni bil, saj je bila obravnavana zadeva končana z odločbo tožene stranke z dne 7.6.2001. Pojasnilo je tudi, da s tem tožnici ni kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS). Taka kršitev bi bila podana le takrat, kadar bi sodišče enake dejanske situacije obravnavalo različno, kar pa v tem primeru ni. Pritrdilo je tudi stališču tožene stranke, da je bil predlog za obnovo postopka vložen po preteku triletnega objektivnega roka.

Tožnica je vložila pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Vztraja pri svojih tožbenih navedbah in še dodaja, da bi bilo treba postopek v obravnavani zadevi nadaljevati oziroma dovoliti njegovo obnovo. Meni, da je predlog za obnovo postopka pravočasen in upravičen. Zahtevo za denacionalizacijo je vložila pravočasno, sama pa ni mogla vplivati na potek in trajanje postopka pred pristojnimi organi. Zahtevo je vložila v času veljavnosti ZUP 1986, ki je določal 5-letni objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka. Sklicuje se na to, da se za postopek denacionalizacije še vedno uporablja ZUP 1986. Odločba Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje, je bila res sprejeta po tem, ko je bila odločba o denacionalizaciji že dokončna, vendar bi jo bilo treba vsekakor upoštevati, saj je obnova postopka izredno pravno sredstvo, namenjeno prav primerom, ko se po končanem postopku ugotovi neko dejstvo, na katero stranka ni mogla vplivati, ki pa bi moglo samo po sebi ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Bistveno vprašanje v tem postopku je, ali je bilo premoženje podržavljeno v obdobju in na podlagi predpisa, ki je lahko podlaga za denacionalizacijo. Prav glede tega vprašanja pa se je pravna praksa v času od vložitve zahtevka spremenila. Zato vztraja pri tem, da obstojajo razlogi za obnovo postopka, saj bi bila sicer v neenakopravnem položaju z drugimi denacionalizacijskimi upravičenci, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi istega predpisa, vendar do izdaje odločbe ustavnega sodišča o njihovem zahtevku še ni bilo odločeno. Zato predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki ga v skladu z določbo 1. odstavka 107. člena Vrhovno sodišče Republike Slovenije uporablja v vseh zadevah, tudi v zadevah, vloženih pred uveljavitvijo ZUS-1. V skladu z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 se ta zadeva obravnava kot revizija, pri čemer je prvostopna sodba v tej zadevi s 1.1.2007 postala pravnomočna.

Po 2. odstavku 85. člena ZUS-1 revizije ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato vrhovno sodišče ta pritožbeni ugovor zavrača kot nedopusten.

Revidentka tudi ni navedla, katere bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu naj bi bile v obravnavanem primeru v postopku pred prvostopnim sodiščem storjene, zato tudi ta revizijski ugovor vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljen. Po 1. točki 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se namreč revizija lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1, pri čemer pa v skladu s 86. členom ZUS-1 vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Revidentka v reviziji sicer navaja, da je bila v odločbi tožene stranke, katere obnovo postopka želi z predlogom obnove doseči, zmotno uporabljena določba 4. člena ZDen, saj je ustavno sodišče s svojo odločbo, št. U-I-58/04-7 z dne 10.2.2005, podalo drugačno razlago 4. člena ZDen, kot je bila do tedaj uveljavljena v upravno sodni praksi in tudi v tem primeru. Tožnica torej uveljavlja obnovo postopka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, kar pa niti po 260. členu ZUP, niti po 249. členu prej veljavnega ZUP 1986 ni dopusten razlog za obnovo postopka. Obnova postopka je namreč izredno pravno sredstvo, ki pa ga je mogoče dovoliti le, kadar je podan kateri od v 260. členu ZUP (oziroma prej 249. členu ZUP 1986) navedenih razlogov za obnovo. Tak razlog pa tudi po presoji vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni podan. Kot sta pravilno navedla že prvostopno sodišče in tožena stranka, odločba ustavnega sodišča sama po sebi ne more biti obnovitveni razlog, prav tako obnovitveni razlog ni zmotna uporaba materialnega prava v prvotnem postopku.

Pravilno sta odločila prvostopno sodišče in tožena stranka, ko sta kot razlog za zavrženje predloga za obnovo postopka navedla tudi nepravočasnost tega predloga. S 1.1.2005 se je namreč začela uporabljati novela ZUP-C (Uradni list RS, št. 73/04 - z dne 5.7.2004), s katero je bil objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iz petih let skrajšan na tri leta. Revidentka je predlog za obnovo postopka vložila 29.3.2005, torej že po uveljavitvi novele ZUP-C, kar pomeni, da bi lahko že tedaj vedela, da je objektivni rok za predlaganje obnove postopka tri leta od dokončnosti odločbe. Odločba, katere obnovo zahteva, je postala dokončna z vročitvijo odločbe tožene stranke z dne 7.6.2001 revidentki, natančnega datuma na podlagi upravnega spisa, ki se nanaša le na obnovo postopka, ni mogoče ugotoviti, kar pa na odločitev ne vpliva, saj je iz upravnega spisa razvidno, da je zoper to odločbo tožničin pooblaščenec vložil v letu 2001 tožbo na upravno sodišče v Ljubljani, ki jo je vodilo pod opr. št. U 1233/2001, in je o njej odločilo s svojo sodbo z dne 4.9.2002, predlog za obnovo postopka pa je bil vložen 29.3.2005, torej po preteku triletnega objektivnega roka, določenega v 4. odstavku 263. člena ZUP.

Ni utemeljen revizijski ugovor revidentke, da bi se moral tudi za postopek obnove denacionalizacijskega postopka v vseh primerih uporabljati ZUP 1986. Res je v 2. odstavku 6. člena ZDen določeno, da se v postopku denacionalizacije uporablja ZUP 1986, vendar je v 324. členu ZUP določeno, da se ZUP 1986 uporablja le za zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi ZUP v teku, oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi ZUP že vložena zahteva ali pravno sredstvo. Obravnavani predlog za obnovo postopka pa je bil vložen dne 29.3.2005, torej več let po uveljavitvi ZUP. Upravna organa sta ga torej pravilno obravnavala po ZUP.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani razlog, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.