Jedro

Odločbe Ustavnega sodišča same po sebi niso razlog za obnovo postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrgla predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. ... z dne 7. 6. 2001, ki jo je tožnica predlagala z vlogo, vloženo dne 29. 3. 2005, ker naj bi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-58/04-7 z dne 10. 2. 2005 pridobila nov dokaz o tem, da je bivša lastnica upravičena do denacionalizacije. Tožena stranka je predlog zavrgla, ker je presodila, da okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana, in ker je predlog vložen prepozno. Navaja, da je prvostopni organ odločil, da se M.M. vrnejo podržavljene nepremičnine, vpisane v vl. št. 45 k.o. A. v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, ona pa je ta zahtevek zavrnila. Njeno odločitev sta potrdili Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. U ... z dne 4. 9. 2002 in Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. I Up z dne 11. 11. 2004. V času odločanja je bilo sporno, ali se je štelo, da je bilo premoženje, podržavljeno po Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o razlastitvi iz leta 1968, podržavljeno odplačno, če presega vrednost 30 %, ali pa kot neodplačno. Ustavno sodišče Republike Slovenije je po pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku odločilo, da je navedeni zakon le prečiščeno besedilo zakona, izdanega pred uveljavitvijo Ustave SFRJ iz leta 1963. Te odločbe ustavnega sodišča ni mogoče šteti kot razlog za obnovo pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka v smislu 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), saj v času odločitve prvostopnega organa razlage v tem smislu ni bilo. Pa tudi če bi bila, se drugačna razlaga ne bi mogla šteti za razlog za obnovo postopka, ker ne bi šlo za novo dejstvo ali nov dokaz o obstoju pravice bivše lastnice do vrnitve premoženja, temveč za kršitev materialnega zakona, kar pa je lahko le pritožbeni razlog. Poleg navedenega je tožena stranka ugotovila, da je bil predlog za obnovo postopka vložen 29. 3. 2005, tj. po uveljavitvi novele ZUP, ki določa, da se po preteku treh let od dokončnosti odločb obnova ne more več predlagati niti uvesti po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in kršitev materialnega prava. V tožbi pojasnjuje potek dosedanjega postopka, v katerem je bilo ugotovljeno, da je bila razlastitev izvedena na podlagi zakona, ki je bil sprejet izven časovnega okvira iz 4. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Ta določba ZDen pa je bila z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-58/04-7 z dne 10. 2. 2005 delno razveljavljena, tako da so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki so za podržavljeno premoženje dobili določeno odškodnino. Zato osebe, ki niso dobile popolne odškodnine, ne morejo biti izvzete iz denacionalizacije. Tožeča stranka vztraja, da je njen predlog za nadaljevanje postopka oziroma obnovo postopka pravočasen in upravičen. Zahtevo za denacionalizacijo je vložila pravočasno, na trajanje postopka pa ni mogla vplivati. V času vložitve zahteve je veljal 5-letni objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka. Odločitev tožene stranke je v nasprotju z zakonom, načeli pravičnosti ter enakosti pred zakonom. Tožeča stranka predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke o zavrženju predloga za obnovo postopka, končanega z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. ... z dne 7. 6. 2001 (ta odločba je dokončna), pravilna.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, s katerim se upravni postopek, ki je končan z dokončno odločbo, obnovi, če je podan kateri izmed razlogov, ki so taksativno našteti v 260. členu ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 73/04). Tožnica je obnovo postopka predlagala po 1. točki 260. člena ZUP, ki kot obnovitveni razlog določa nova dejstva in nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Dejstva so dogodki, ki nastanejo ne glede na človekovo voljo, ter voljna in zavestna ravnanja ljudi, ki jim pravna pravila pripisujejo pravne posledice, dokazi pa so sredstva, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Odločbe Ustavnega sodišča RS same po sebi niso razlog za obnovo postopka (to pojasnjuje tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svojem sklepu št. Up-74/05 z dne 11. 3. 2005). Odločbo št. U-I-58/04-7 z dne 10. 2. 2005, na katero je tožnica oprla predlog za obnovo postopka, je Ustavno sodišče Republike Slovenije izdalo na podlagi 43. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 in 64/01, v nadaljevanju: ZUstS) - z njo je razveljavilo zakonsko določbo, ki ni bila v skladu z ustavo, torej odločilo o pravnem vprašanju. Ta odločba tudi po mnenju sodišča ne more biti niti novo dejstvo niti nov dokaz, torej tožnica z njo ni izkazala okoliščin, na katere je predlog za obnovo postopka oprla (prvi odstavek 267. člena ZUP), kot je to pravilno ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi. O zavrženju predloga bi sicer morala odločiti s sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP), vendar pa odločitev v obliki odločbe, kot jo je prejela tožena stranka, ni bistvena kršitev pravil postopka, ki bi vplivala na odločitev.

V zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-58/04-7 z dne 10. 2. 2005 sodišče le še navaja, da jo tožena stranka netočno pojasnjuje, tožeča stranka pa ji pripisuje učinek, ki pa ga v obravnavani denacionalizacijski zadevi nima. Ustavno sodišče v svoji odločbi ni odločilo, kako je treba uporabiti Zakon o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57 in 53/62) v denacionalizacijskem postopku (ne gre za t.i. interpretacijsko odločbo), temveč je glede podržavljenja po tem zakonu, za katerega daje podlago 4. člen ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US, 54/02-odločba US in 18/05-odločba US), razveljavilo za denacionalizacijsko upravičenje po tem členu predpisan pogoj neodplačnosti podržavljenja. Glede na 44. člen ZUstS je to odločitev treba upoštevati v nepravnomočno končanih denacionalizacijskih postopkih. V odločbi (7. točka obrazložitve) je ustavno sodišče izrecno pojasnilo, da podržavljenje po novelah Zakona o razlastitvi iz leta 1965 in 1968 ne sodi v 4. člen ZDen. Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-58/04-7 z dne 10. 2. 2005, ki se torej ne nanaša na vprašanje, zaradi katerega je bil v obravnavanem primeru zahtevek za denacionalizacijo zavrnjen (podržavljenje po noveli Zakona o razlastitvi iz leta 1968), za odločitev o denacionalizaciji ne more biti upoštevna tudi zato, ker je bilo v denacionalizacijskem postopku pravnomočno odločeno že preden je ustavno sodišče odločilo o delni razveljavitvi 4. člena ZDen, za presojo zakonitosti in pravilnosti v tem upravnem sporu izpodbijanega akta pa je bistveno tudi, da odločba ustavnega sodišča ni obnovitveni razlog. V zvezi s tožbenimi ugovori o enakosti pred zakonom, pa sodišče tožnici pojasnjuje, da bi bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, če bi organi, ki so o zadevi odločali, enake dejanske situacije obravnavali različno, torej če bi pri podržavljenju po Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o razlastitvi iz leta 1968 nekaterim prejšnjim lastnikom priznali denacionalizacijsko upravičenje, drugim pa ga odrekli, česar pa niti tožnica ne zatrjuje.

Pravilno pa je tožena stranka ugotovila tudi, da je bil predlog za obnovo postopka vložen po preteku objektivnega roka za vložitev predloga (četrti odstavek 263. člena ZUP).

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.