Jedro

Kadar se postopek začne s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in po ugovoru dolžnika nadaljuje v pravdi, je odločilno za pravočasnost ugovora pristojnosti, da je ta ugovor podan v pravdnem postopku, ki se začne šele po pravnomočnosti sklepa izvršilnega sodišča, da se postopek po delni razveljavitvi sklepa o izvršbi nadaljuje v pravdi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi in ugotovi, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno v tej zadevi, v postopku opravljena dejanja se razveljavijo, tožba pa se zavrže. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 66.134,50 ST v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani ter predlog za zavrženje tožbe. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V utemeljitvi svoje pritožbe podaja mnenje, da je prvostopenjsko sodišče napačno tolmačilo 2. odstavek 464. člena ZPP, ki določa, da mora tožena stranka ugovor pristojnosti podati na pripravljalnem naroku, če tega ni bilo, pa na glavni obravnavi, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari. Prva glavna obravnava v predmetni zadevi je bila dne 17.11.1999. Tožena stranka je podala ugovor pristojnosti v svoji vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 26.10.1999, torej pred glavno obravnavo. Dolžnik oziroma tožena stranka je dne 17.11.1997 podala ugovor v izvršilnem in ne v pravdnem postopku. Pravdni postopek se je začel, ko je izvršilno sodišče ugovoru dolžnika, sedaj tožene stranke ugodilo, svoj sklep o izvršbi v 2. točki izreka razveljavilo in zadevo odstopilo v obravnavanje pravdnemu sodišču. Tožena stranka je mnenja, da dejstva, da sta se pravdni stranki v pogodbi dogovorili, da se spor preda v reševanje pristojnemu sodišču v primeru, da arbitraža le tega ne reši, ne more imeti za posledico, da sklenjeni arbitražni dogovor ne velja. Arbitražna odločba ima moč pravnomočne sodbe, ker tako določa 475. člen ZPP. V konkretnem primeru tožeča stranka ni postavila zahtevka po razveljavitvi arbitražne klavzule, zato prvostopenjsko sodišče ne more šteti arbitražnega dogovora za neveljavnega in zato zavrniti ugovor pristojnosti, ki ga je podala tožena stranka. Tožena stranka v pritožbi nadalje še ugotavlja, da 475. člen ZPP določa, da se v arbitražni pogodbi stranki lahko dogovorita, da se le-ta lahko izpodbija pred arbitražo višje stopnje. Glede na to, da ZPP ne določa izrecno, katere so arbitraže višje stopnje v primeru priložnostnih arbitraž in je ta odločitev prepuščena strankam samim, je po mnenju tožene stranke mogoče in skladno z ZPP, da se stranke lahko dogovorijo, da stranka, ki je nezadovoljna z arbitražno odločbo, to izpodbija pred rednim sodiščem. Tožena stranka kot pritožnik tako predlaga, da drugostopenjsko sodišče sklep spremeni in tožbo zavrže, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Pritožba je utemeljena. Pravdni stranki sta dne 13.06.1996 sklenili pogodbo, katere predmet je bila prenova stanovanja. V 22. členu pogodbe sta določili, da sta sporazumni, da bosta morebitna nesoglasja oziroma spore reševali prvenstveno sporazumno z interno komisijo. V primeru, da se na ta način nesoglasje oziroma spor ne reši, bosta le-tega predložili v reševanje tri-članski arbitražni komisiji. V kolikor se nesoglasje oziroma spor tudi z arbitražo ne reši, ga bosta predali v reševanje pristojnemu sodišču. Dne 29.10.1997 je upnik (sedaj tožeča stranka) vložil izvršilni predlog, zoper katerega je dolžnik (sedaj tožena stranka) ugovarjal. Prvostopenjsko sodišče je zato sklep o izvršbi v 2. točki izreka razveljavilo ter odločilo, da bo o zahtevku odločeno v pravdnem postopku. Tožena stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 26.10.1999 v prvem stavku ugovarjala pristojnost naslovnega sodišča, kar je pod točko 5. iste vloge tudi obrazložila Prvostopenjsko sodišče je glavno obravnavo opravilo dne 17.11.1999 ter s sklepom, zoper katerega se tožena stranka sedaj pritožuje, zavrnilo ugovor nepristojnosti in predlog za zavrženje tožbe. 464. člen ZPP določa, da mora tožena stranka ugovor nepristojnosti zaradi dogovora o pristojnosti arbitraže podati najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega ni bilo, pa na glavni obravnavi, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari. Prvostopenjsko sodišče je menilo, da se je tožena stranka s tem, ko je ugovarjala izvršilnemu sklepu po temelju ter podrejeno po višini, spustila v obravnavanje glavne stvari. Vendar je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno stališče pritožnika, da se je pravdni postopek pričel šele, ko je izvršilno sodišče ugovoru (tedaj) dolžnika ugodilo, svoj sklep o izvršbi razveljavilo in zadevo odstopilo v obravnavanje pravdnemu sodišču. Nadalje sodišče prve stopnje navaja v razlogih izpodbijanega sklepa, da tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 26.10.1999 na začetku prereka navedbe tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 18.06.1999, ki so popolnoma vsebinske narave in se nanašajo na predmet pogodbenih del. Prvostopenjsko sodišče je ob doslednem upoštevanju stavčnega vrstnega reda spregledalo pomen ključne besede "primarno". Celoten stavek se namreč glasi: "Tožena stranka v celoti prereka navedbe tožeče stranke v njeni pripravljani vlogi, primarno ugovarja pristojnost naslovnega sodišča, ter v nadaljevanju pojasnjuje", kar lahko razlagamo le tako, da tožena stranka najprej in v prvi vrsti ugovarja pristojnost naslovnega sodišča. Prvostopenjsko sodišče je menilo, da ugovor tudi vsebinsko ni utemeljen. Pritožbeno sodišče nasprotno meni, da sta stranki v pogodbi jasno določili sosledje reševanja sporov. Dogovor, da se spor v primeru, ko se ne da doseči soglasja s pomočjo arbitraže, prepusti pristojnemu sodišču, je skladen z določbo 1. odst. 475. člena ZPP, ki določa, da ima arbitražna odločba nasproti strankam moč pravnomočne sodbe, če ni v pogodbi dogovorjeno, da se lahko izpodbija pred arbitražo višje stopnje. V tem primeru sta se stranki v pogodbi pač dogovorili, da sodišče določa kot arbitraža višje stopnje. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo iz vseh pritožbenih razlogov ter glede na navedeno ugodilo dolžnikovi pritožbi in izpodbijani sklep v skladu z določilom 1. odst. 464. čl. ZPP spremenilo tako, da je ugodilo ugovoru tožene stranke in ugotovilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno v tej zadevi. V postopku opravljena dejanja je razveljavilo, tožbo pa zavrglo. Tožena stranka je v svoji pritožbi in prejšnjih vlogah zahtevala tudi, da sodišče naloži plačilo stroškov postopka tožeči stranki. Ker je s svojo pritožbo v celoti uspela, ji mora po načelu uspeha v postopku (1. odstavek 154. člena ZPP) tožeča stranka povrniti stroške na prvi stopnji in tudi pritožbene stroške. Ti stroški znašajo 150 odvetniških točk za sestavo ugovora (tar. št. 21/1), 300 odvetniških točk za sestavo pripravljalne vloge (tar. št. 14/1) in 150 odvetniških točk za sestavo pritožbe (tar. št. 16/2), kar je skupno 600 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 87,40 SIT znese 52.440,00 SIT. Sodišče točk za konferenco s stranko ne priznava, ker je le-ta zaobjeta v sestavi vlog. Toženi stranki gredo tudi stroški za sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi (ki je sicer še ni plačalaĐ) v znesku 13.694,50 SIT, skupno torej 66.134,50 SIT.