Jedro

Priložnostne arbitraže so (zasebna) razsodišča, za katerih postopanje veljajo posebna pravila, drugačna od tistih, ki jih procesni in materialni zakoni določajo za postopanje in odločanje sodišč. Zato sodišča v arbitražnem postopku, kljub dogovoru stranka, ne morejo opravljati funkcije arbitraže višje stopnje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se toženčeva pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Na ugovor toženca je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o dovolitvi izvršbe na podlagi verodostojne listine, na prvem opravljenem naroku pa je zatem s sklepom zavrnilo še toženčev ugovor o nepristojnosti sodišča in predlog za zavrženje tožbe. Sodišče druge stopnje je na podlagi toženčeve pritožbe spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo ugovoru o nepristojnosti sodišča, razveljavilo v postopku opravljena dejanja in tožbo zavrglo. Ocenilo je, da sta pravdni stranki s pogodbo z dne 13.6.1996 dogovorili arbitražen način reševanja spora. V razlogih svojega sklepa je še podalo svoje stališče, da sta se stranki v pogodbi dogovorili, da v tem primeru odloča sodišče kot arbitraža višje stopnje.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je uveljavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 460. člena, prvim odstavkom 464. in prvim odstavkom 475. člena v povezavi s 30. in 32. členom ter drugim odstavkom 2. člena ZPP. V razlogih navaja vsebino 22. člena spornega sporazuma pravdnih strank, ki se glasi: "Pogodbeni stranki sta sporazumni, da bosta eventualna nesoglasja - spore reševali prvenstveno sporazumno z interno komisijo.

V primeru, da se na ta način ne reši nesoglasja - spora, bosta predložili nesoglasje v reševanje tričlanski arbitražni komisiji, v katero imenujeta vsaka enega zastopnika, ta dva pa si izbereta tretjega člana, ki bo predsednik arbitražne komisije.

Če se tudi z arbitražo ne reši nesoglasja - spora, se le-ta preda v reševanje pristojnemu sodišču." V nadaljevanju izvaja, da navedeno določilo ne predstavlja pogodbe o določitvi pristojnosti domače arbitraže po prvem odstavku 460. člena ZPP, ker stranki s takim določilom nista prepustili arbitraži rešitev spora v dokončno odločitev. Končna arbitražna odločba ima proti strankama tudi moč pravnomočne sodbe. Procesnopravno pa je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da sta se pravdni stranki lahko dogovorili, da bo sodišče odločalo kot arbitraža višje stopnje. Tako stališče je v nasprotju z določili 30. in 32. člena ZPP. S svojo odločitvijo je odreklo stranki odločitev o sporu, s čimer je kršilo tudi določilo drugega odstavka 2. člena ZPP. Državno tožilstvo Republike Slovenije predlaga, da naj se sklep sodišča druge stopnje razveljavi in istemu sodišču vrne zadeva v ponovno postopanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema pravdnima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili (drugi odstavek 391. člena v zvezi s tretjim odstavkom 375. člena ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

1. Zahteva za varstvo zakonitosti je vložena zoper sklep. S sklepi se praviloma rešujejo posamezna procesna vprašanja (le izjemoma meritorna, medtem ko se s sodbami rešujejo meritorna vprašanja - 128. člen ZPP). Zaradi take narave vprašanj, ki se rešujejo s sklepi, predpisuje ZPP za odločanje s sklepi posebna pravila (329. do 331. člen ZPP). Nekatere določbe, ki veljajo za sodbe, veljajo za sklepe le smiselno (332. člen ZPP). Smiselna uporaba določb, ki so predpisane za obravnavanje pravnih sredstev zoper sodbe, velja tudi za postopek na drugi stopnji (366. člen ZPP) oziroma v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi (četrti odstavek 384. člena ZPP).

Dejanska podlaga, na kateri temelji procesni sklep, pa praviloma tudi ni ista, na kateri temelji meritorna odločba. Procesne določbe, na podlagi katerih sklep rešuje posamezna procesna vprašanja, morajo temeljiti na procesno aktualnem dejanskem stanju (kar pomeni, da se na to stanje procesne določbe direktno uporabijo).

2. Z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijani sklep rešuje vprašanje pristojnosti sodišča. Sklep je zato procesnopravne narave. Pristojnost je procesna predpostavka. Če je sodišče za rešitev spora nepristojno, ne sme o stvari meritorno odločiti (17. člen ZPP).

Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP), ter ugotovitev, do katerih pride med postopkom (18. člen ZPP), nedvomno tudi na podlagi podatkov, ki izhajajo iz vlog nasprotne stranke (na primer 464. člen ZPP, ki vsebuje, kolikor zadeva dogovor t.j. pogodbo strank, tudi materialnopravne elemente).

Sodišči obeh nižjih stopenj sta kompetenčno (to je na vprašanje pristojnosti nanašajoče se) dejansko stanje ugotavljali na podlagi tožbe (oziroma tožničine pripravljalne vloge), toženčevega pripravljalnega spisa, s katerim je tudi ugovarjal pristojnost sodišča, ter 22. člena pogodbe (ki je naveden že spredaj v povzetku zahteve za varstvo zakonitosti). Na tej podlagi ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči nižjih stopenj procesnopravno različno presodili: po oceni sodišča prve stopnje pravdni stranki nista pristali na dokončnost in izvršljivost arbitražne odločbe, ker sta dogovorili pristojnost sodišča kot končnega organa in je zato toženčev ugovor o nepristojnosti sodišča zavrnilo; sodišče druge stopnje pa je ocenilo, da sta stranki z dogovorom o sodišču določili sodišče kot arbitražni organ druge stopnje, da je zato podana pristojnost arbitraže za rešitev spora pravdnih strank in je zato s spremembo sklepa sodišča prve stopnje ugodilo toženčevemu ugovoru o nepristojnosti sodišča (z vsebino iz prvega odstavka 364. člena ZPP). Navedeno procesnopravno stališče pritožbenega sodišča pa tudi po presoji vrhovnega sodišča ni pravilno, kot to uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti.

3. Kot je že spredaj navedeno, je vprašanje pristojnosti sodišča odvisno od odgovora, ali sta se pravdni stranki sporazumeli o arbitražnem reševanju spora. Priložnostna arbitraža (kakršna naj bi bila dogovorjena potrditvah toženčevega ugovora), se ustanovi s pogodbo. Taka arbitraža predstavlja pogodbeno razsodišče za spore o pravicah, s katerimi stranke lahko prosto razpolagajo (460. člen ZPP) in se z njim izključi jurisdikcija (državnih) sodišč (če toženec uveljavlja nepristojnost sodišča z ugovorom - 464. člen ZPP).

Postopek pred arbitražami praviloma teče po posebnih pravilih (469. člen ZPP), sprejeta odločba ima nasproti strankam procesne učinke sodbe (prvi odstavek 475. člena ZPP) in je praviloma dokončna (475. do 478. člen ZPP). Navedene ugotovitve veljajo tudi za morebitno arbitražo višje stopnje (prvi odstavek 475. člena ZPP), kadar je dogovorjena. Ker so priložnostne arbitraže pogodbena (privatna) razsodišča, ki postopajo po posebnih pravilih, sodišča pa državni organi, pristojni za izvrševanje sodne oblasti (37. člen Zakona o sodiščih), ki postopajo in odločajo na podlagi (procesnih in materialnih) zakonov, pristojnost sodišč pa določajo tudi prisilni predpisi (30. in 32. člen ZPP), sodišča ne morejo postopati v arbitražnem postopku kot arbitraže višje stopnje. Nasprotno v izpodbijanem sklepu zavzeto stališče sodišča druge stopnje je procesnopravno nepravilno in pomeni kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvimi odstavki 460., 464. in 475. člena ZPP.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo in postopek z njo ureja ZPP posebej v 385. do 391. členu ter je ta postopek deloma drugačen od postopka, ki je predpisan za revizijo (367. do 384. člen). Revizija zoper (procesne) sklepe (384. člen ZPP) je tudi drugače urejena kot revizija zoper sodbe, medtem ko je zahteva za varstvo zakonitosti enotno urejena za (vse) pravnomočne sodne odločbe (t.j. zoper sodbe in sklepe - prvi odstavek 385. člena ZPP). V skladu s tako procesno ureditvijo je treba razlagati tudi drugi odstavek 391. člena ZPP. Ta glede procesnih vprašanj, ki jih postopek o zahtevi za varstvo zakonitosti ne ureja, napotuje na smiselno uporabo določenih procesnih določb iz postopka z revizijo - med drugim na 383. člen ZPP, ki pa napotuje na smiselno uporabo določb ZPP iz pritožbenega postopka zoper sodbo. Smiselna uporaba pomeni tako uporabo predpisov, da je prilagojena vprašanjem, ki jih rešuje odločba (glede na meritorno oziroma procesno naravo).

Kadar so predmet odločbe le procesna vprašanja (kot je to v obravnavanem primeru), temelji sklep le na dejanskem stanju, ki je potrebno za procesno odločitev (na kompetenčnem dejanskem stanju). To dejansko stanje je glede na zapisani sporazum strank (citiran v povzetku zahteve za varstvo zakonitosti) v obravnavanem primeru jasno in ne terja dodatnega razčiščevanja. Pri njem gre vsebinsko za pogodbeno določbo, ki jo je treba razlagati po pravilih za razlago pogodb (kot materialnega prava med strankami pogodbe) in v okvirih, ki jih za pogodbeno določeno arbitražo določa ZPP. Zato je bila odločitev o spornem procesnem vprašanju (pristojnosti sodišča) dejansko in pravno lahko utemeljena samo na citirani pogodbeni določbi in zakonskih določbah ZPP. Smiselna uporaba spredaj navedenih določb ZPP je zato narekovala spremembo izpodbijanega sklepa (na predlog odločitve vrhovno sodišče ni bilo vezano - drugi odstavek 391. v zvezi s 383. in drugim odstavkom 351. člena ZPP). Zato je vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter sklep sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je toženčevo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo in navedeni sklep potrdilo.