Jedro

Stališče sodne prakse, da je zavezanec za plačilo odškodnine po 72/2 člena ZDen tisti, ki je tudi sicer denacionalizacijski zavezanec, gradi na ekonomskem bistvu lastninske ali tej ustrezajoče pravice. V primeru, da je v času po uveljavitvi ZDen prišlo do spremembe lastninske pravice, sta zato zavezanca po 72/2 členu ZDen tako prvi kot drugi lastnik – vsak sorazmerno času, v katerem je izkoriščal ekonomsko bistvo lastninske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se izpodbijana odločba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Tožeča stranka v obravnavani zadevi je denacionalizacijski upravičenec, ki mu je bila v upravnem postopku vrnjena nepremičnina (G. B.). V tej pravdi zahteva plačilo nadomestila iz naslova nemožnosti uporabe za čas od uveljavitve ZDen do vrnitve nepremičnine. Tožbo je naperila proti obema toženkama, saj sta obe navedeni kot zavezanki v odločbi o denacionalizaciji.

Sodišče prve stopnje je najprej dovolilo spremembo tožbe z dne 26. 11. 2009. Tožbo proti prvotoženi stranki je zavrglo, saj je ugotovilo, da gre za že pravnomočno rešeno zadevo. Nadalje je zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala plačilo 185.670,17 EUR z obrestmi. Ugotovilo je, da je ta del zahtevka zastaral. Osrednji del izpodbijane odločbe pa je vmesna sodba (točka II/2 izreka). Z njo je sodišče ugotovilo, da je drugotožena stranka po temelju dolžna tožeči stranki plačati nadomestila iz naslova nemožnosti uporabe v naravi vrnjenega premoženja G. B. Proti odločitvi sodišča prve stopnje v točkah I/2, II/2 in 3 se pritožuje drugotožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevek proti drugotoženi stranki v celoti zavrnjen, podrejeno pa predlaga razveljavitev odločbe v izpodbijanih delih in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba meni, da je odločitev sodišča o tem, da je podan temelj zahtevka proti drugotoženi stranki, očitno napačna. Sodišče naj bi kot odločilno štelo, da je zavezanec za plačilo tisti, ki ima od stvari neposredno korist. Sodišče je napačno kot odločilno štelo to, da je G. B. od lastninjenja dalje še naprej ostal v upravljanju, posesti in izkoriščanju drugotožene stranke. Takšna odločitev je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Pritožba se sklicuje na jasno stališče, da imajo denacionalizacijski upravičenci zahtevke po 2. odstavku 72. člena Zden (1) samo proti denacionalizacijskim zavezancem, ne pa tudi proti tretjim (npr. najemnikom). Sklicuje se na nekaj odločb Vrhovnega in Višjega sodišča. Po mnenju pritožbe uporaba stvari ni odločilna, marveč je bistvena pripadnost stvari. Zavezanec je le tisti, v katerega premoženju je stvar, ki se vrača. G. B. pa ni v premoženju drugotožene stranke. Le-ta je bil namreč ex lege olastninjen v korist R. S. S trenutkom lastninjenja je denacionalizacijska zavezanka postala R. S., L. A. pa je to prenehala biti. Dejstvo, da je zakon kulturne spomenike, ki so ex lege postali last Republike Slovenije, pustil v nadaljnjem upravljanju prejšnjemu upravljalcu, je z vidika pasivne legitimacije za zahtevek po 2. odstavku 72. člena ZDen povsem nepomembno.

Pritožba se nadalje ukvarja z vprašanjem koristi. Navedbe sodišča, da naj bi drugotožena stranka imela neposredno korist od stvari, so neargumentirane in nepravilne. Brez natančne ekonomske analize, ki je sodišče ni izvedlo, koristi ni mogoče ugotavljati. Pritožba glede vprašanja koristi navaja številna dejstva, ki pa so, kot bo pojasnjeno v ožjem delu obrazložitve, za rešitev o pravilnosti vmesne sodbe, irelevantne.

Pritožba sodišču očita, da je pri izdaji vmesne sodbe v celoti prezrlo listine, s katerimi je drugotožena stranka dokazovala, da je denacionalizacijski organ po 23. 03. 1996 za denacionalizacijsko zavezanko štel R. S. Tako je prezrlo zapisnik M. z. k. z dne 29. 10. 1996, dopise z dne 11. 02. 1998 in 10. 04. 1997, zapisnik M. z. k. z dne 06. 07. 2000, kar vse je bilo predlagano kot dokaz. Neopredelitev do navedenih listin predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče bi naj tudi nepravilno ugotovilo, da je drugotožena stranka v delni denacionalizacijski odločbi določena kot zavezanka. Tak zaključek je nepravilen, kljub uporabljenemu izrazu zavezanka. Drugotožena stranka namreč v času vrnitve gradu nedvomno ni bila denacionalizacijska zavezanka. Njen položaj je ustrezal položaju zakupnika, kar izhaja tudi iz obrazložitve delne denacionalizacijske odločbe. Tudi v primeru, da bi bila drugotožena stranka denacionalizacijska zavezanka poleg R. S., kot sicer nepravilno ugotavlja sodišče, pa bi v skladu z 2. odstavkom 72. člena ZDen odgovarjala samo delno oziroma samo poleg R. S., ne pa v celoti, kot se glasi izrek.

Pritožba vztraja tudi pri ugovoru zastaranja. V utemeljitev svojega stališča navaja, da bi v primeru, če bi drugotožena stranka bila denacionalizacijska zavezanka, delna denacionalizacijska odločba postala pravnomočna že v letu 2000, saj se sama proti njej ni pritožila.

Če že bi bili obe toženki denacionalizacijski zavezanki, bi morala biti njuna odgovornost solidarna. Takšna odgovornost je namreč lažja. Če bi sodišče štelo, da je načelo ne bis in idem ovira za vodenje postopka proti R. S., bi moralo v celoti zavrniti zahtevek proti drugi toženi stranki. Ta je namreč tožena solidarno in je zato ni mogoče samostojno obsoditi.

V prvi dopolnitvi pritožbe ta sodišču očita, da ni odločilo o ugovoru drugotožene stranke, da tožeča stranka ni podala pravočasnih navedb o izgubljeni koristi kot predpostavki zahtevka. Vztraja pri ugovoru prekluzije navedb tožeče stranke o izračunu koristi. V prvi dopolnitvi pritožbe se nato tudi v nadaljevanju v celoti ukvarja z vprašanjem koristi. V drugi dopolnitvi pritožbe pa ta opozarja na razveljavitveni sklep Vrhovnega sodišča pod opr. št. II Ips 608/2007 z dne 03. 06. 2010; razlogom tega sklepa pa očita napako glede ugotovitve datuma, ko naj bi R. S. postala lastnica G. B. Pritožba ni utemeljena.

O vprašanju pasivne legitimacije drugotožene stranke: Pritožbeno sklicevanje na sicer napačne razloge sodišča prve stopnje, ki pasivno legitimacijo drugotožene stranke utemeljujejo z dejstvom, da je bila ta posestnik (uporabnik) gradu, je neutemeljeno. Razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu resda napačni, vendar pa je odločitev o pasivni legitimaciji poleg tega utemeljena tudi s tem, da je bila drugotožena stranka v denacionalizacijskem postopku zavezanka za vrnitev. Ti razlogi pa so pravilni, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve. Tako kot Vrhovno sodišče v številnih odločbah (npr. II Ips 608/2007 (2)), je tudi sodišče prve stopnje pojasnilo, da 72. člen ZDen jezikovno ne opredeljuje tega, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine v času od uveljavitve ZDen do vrnitve zaplenjenega premoženja. Do odgovora na to vprašanje je torej sodna praksa prišla šele z ustrezno razlago. Odgovor ustaljene sodne prakse, da je pasivno legitimiran po 72. členu ZDen tisti, ki je zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi (1. odstavek 51. člena ZDen) oziroma tisti, ki je kot tak določen v odločbi o denacionalizaciji, gradi na ekonomskem bistvu lastninske pravice. Ekonomsko bistvo lastninske pravice pa je, da tisti, ki je titular lastninske ali tej ustrezajoče pravice (tak primer je prav pravica uporabe v nekdanjem sistemu družbene lastnine) ekonomsko izkorišča stvar v času, ko je imetnik pravice.

Svoj ekonomski interes na svojem premoženju lahko uresničuje na več načinov. Najbolj običajen je ta, da stvar sam uporablja. Ne tako redek pa je tudi primer, ko stvari sam sicer ne uporablja, marveč jo na primer oddaja drugemu. A tudi v tem primeru je v resnici lastnik in ne morebiti neposredni posestnik tisti, ki ekonomsko izkorišča stvar. Iz teh razlogov je sodna praksa izoblikovala stališče, da je pri zahtevku po 2. odstavku 72. člena ZDen pasivno legitimiran tisti, ki je v času od uveljavitve ZDen do vrnitve zaplenjenega premoženja ekonomsko izkoriščal nepremičnino, ki je bila predmet denacionalizacije. Ker subjekt, ki je ekonomsko izkoriščal stvar, ustreza normativnemu opisu iz 51. člena ZDen, je sodna praksa izrekla, da je zavezanec za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine tisti, ki je tudi zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi oziroma tisti, ki je kot tak določen v odločbi o denacionalizaciji.

Ravno zaradi opisanega ekonomskega bistva lastninske ali tej ustrezajoče pravice zavezanci po 2. odstavku 72. člena ZDen niso tisti, ki so zgolj neposredno uporabljali nepremičnino, kot so npr. najemniki v denacionaliziranih stanovanjih. Pravni red in sodna praksa sta namreč štela, da gre v tem primeru za notranje razmerje med zavezancem (ekonomskim nosilcem pravice) in neposrednim uporabnikom (npr. najemnikom); v razmerju do denacionalizacijskega upravičenca pa po 72. členu ZDen vselej nastopa le prvi.

Opisane pravne predpostavke takšne razlage pa ne omogočajo njene zaostritve na tak način, da bi bila v obravnavanem življenjskem primeru po 2. odstavku 72. člena ZDen pasivno legitimirana zgolj Republika Slovenija in to le zato, ker je bila ob izdaji denacionalizacijske odločbe ona titular lastninske pravice; pa čeprav je bila pred tem in to v času od uveljavitve ZDen dalje imetnica lastninski pravici ustrezajoče pravice uporabe prav drugotožena stranka. S tem je bila ona tista, ki je nepremičnino lahko ekonomsko izkoriščala v sorazmernem času od uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja. Poleg tega pa je bila v času denacionalizacijskega postopka sprva edina zavezanka po 51. členu ZDen (prvotožena stranka je zavezanka postala šele kasneje, z lastninjenem kulturnih spomenikov). Drugotoženka je zavezanka procesno ostala vse do konca denacionalizacijskega postopka ter je kot taka tudi določena v denacionalizacijski odločbi.

Izpeljava, po kateri bi bila v obravnavanem življenjskem primeru zavezanka le prvotožena stranka, ne pa (za času ustrezajoč del) tudi drugotožena stranka, bi bila v neposrednem nasprotju z argumentacijo, na kateri sloni uveljavljeno stališče sodne prakse.

Za odločitev o pasivni legitimaciji drugotožene stranke sta bistvenega pomena naslednji dve dejstvi (ki sta nesporni ter ju tudi pritožba ne izpodbija): a) drugotožena stranka je bila od uveljavitve ZDen do lastninjenja kulturnih spomenikov imetnica pravice uporabe na sporni nepremičnini oziroma je bil G. B. v sredstvih podjetja L. A.; b) izrek delne odločbe M. z. k. R. S. z dne 06. 07. 2000 (glej prilogo A2 tega spisa) se v 2. točki glasi: „Zavezanki R. S. in T. p. L. i. A. sta z dnem pravnomočnosti te odločbe dolžni izročiti upravičenki M. š., M., S. t. 19, v neposredno posest del objekta gradu B. imenovan zahodni in vzhodni trakt in v soposest v prejšnji točki izreka navedeni parceli v obsegu, ki omogoča uporabo v neposredno posest izročenega dela objekta, preostali del nepremičnine pa ostane v neposredni posesti zavezanke L. A. v skladu s 24. členom ZDen do neposredne ureditve drugačnih razmerij med upravičenko in zavezankama.“ Tudi v uvodu upravne odločbe je drugotoženka opisana z označbo zavezanec.

Ob teh dveh dejstvih je podana pasivna legitimacija drugotožene stranke glede zahtevka po 2. odstavku 72. člena ZDEN.

Vse ostalo, kar navaja pritožba, je zato za odločitev o pasivni legitimaciji irelevantno. Pritožba skuša prebijati jezikovni pomen izreka v denacionalizacijski odločbi (A2). Normativno bistvo denacionalizacijske odločbe je vsebovano v izreku. Izrek te pravnomočne upravne odločbe predstavlja konkretni pravni akt, ki na oblastven način ureja konkretno pravno razmerje med konkretnimi pravnimi subjekti. Res je, da so vsi pravni akti (tudi upravne in sodne odločbe) predmet razlage. Vendar pa bi razlaga, za katero se zavzema pritožba (da torej drugotožene stranke ni šteti za zavezanko po 51. členu ZDen) nedovoljeno prebijala povsem jasen jezikovni okvir izreka pravnomočne denacionalizacijske odločbe.

Pritožbene trditve o tem, da se sodišče ni opredelilo do listin, ki so nastale v okviru denacionalizacijskega postopka (navedbe pod točko 2.6 pritožbe) zgoraj opisanega ne morejo spremeniti in so iz tega razloga neutemeljene.

Pritožba se v prizadevanju za drugačno razlago izreka denacionalizacijske odločbe neutemeljeno sklicuje na tisti del obrazložitve (točka c na 5. strani obrazložitve – priloga A2), kjer je navedeno: „Zavezanka pa je glede na dejstvo, da je R. S. nepremičnino z ZLKSDL lastninila v korist države, dejansko v položaju, ki je podoben zakupnemu ali najemnemu razmerju, kakršno se ustanovi z odplačnimi pravnimi posli, čeprav najemne ali zakupne pogodbe z R. S. nima sklenjene.“ Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na ta del obrazložitve prvič zato, ker obrazložitev ne more spremeniti vsebine jasnega pravnomočnega izreka. Drugič pa je neutemeljeno zato, ker ta del razlogov govori o položaju drugotožene stranke, kakršnega je imela po lastninjenju nepremičnin. Ne govorijo pa ti razlogi o položaju drugotožene stranke, ki izhaja iz časa, ko je bil G. B. v sredstvih drugotožene stranke, denacionalizacijski postopek pa je tudi že bil v teku.

Številne pritožbene navedbe v zvezi z obsegom koristi (in tudi glede pravočasnosti tožbenih navedb, ki se nanašajo na korist) se nanašajo na vprašanje višine zahtevka, z vidika presoje odločitve po temelju, niso relevantne. Enako velja glede vprašanja, ali je prvotožena stranka olastninila sporno nepremičnino na podlagi zakona iz leta 1996 ali zakona iz leta 1999. To vprašanje je relevantno le glede razmejitve časa lastništva med prvo in drugotoženo stranko in se tako nanaša na višino zaveze drugotožene stranke po tej tožbi.

Glede ugovora zastaranja: Ob predpostavki, da je drugotožena stranka zavezanka po ZDen, je ugovor zastaranja neutemeljen. Za začetek teka zastaranja je namreč odločilno, kdaj je tožeča stranka lahko uveljavljala terjatev iz 2. odstavka 72. člena ZDen. To pa je bilo šele s pravnomočnostjo odločbe v denacionalizacijskem postopku. Pritožba se neutemeljeno opira na dejstvo, da sama pritožbe proti delni odločbi o denacionalizaciji ni vložila. To pa glede na procesni položaj obeh zavezank v denacionalizacijskem postopku ni moglo pomeniti, da je odločba o denacionalizaciji postala delno pravnomočna. Proti odločbi je namreč vložila pritožbo R. S. Iz tega razloga odločitev o vrnitvi ali nevrnitvi sporne nepremičnine v last in posest ni mogla postati pravnomočna. Pritožba je bila namreč vložena tudi proti 1. točki izreka delna odločbe, ki je za obliko vračanja odločilnega pomena. Ovira za pravnomočnost (tudi za delno pravnomočnost) je bila tako vložena pritožba s strani R. S. Ker je tako, je sodišče prve stopnje o neutemeljenosti ugovora zastaranja odločilo pravilno.

O vprašanju, ali je drugotožena stranka zavezana sama ali poleg prvotožene stranke: Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je treba glede tega vprašanja ločiti procesni in materialnopravni vidik zadeve. Tožba zoper prvotoženo stranko je bila v obravnavani zadevi zavržena, ker je bilo o enakem zahtevku proti prvotoženi stranki že pravnomočno odločeno v drugi pravdni zadevi. Navedena sodba pa je bila z odločbo VS RS, II Ips 608/2007 razveljavljena, vendar pa je negativna procesna predpostavka za odločanje proti prvotoženi stranki v tej pravdi ostala. Tožba v tisti pravdni zadevi je bila namreč vložena pred tožbo v obravnavani zadevi (274. člen ZPP).

To, da sodišče v tej pravdi ne bo odločalo o zahtevku proti prvotoženi stranki, pa ne pomeni, da ta v materialnopravnem smislu ni zavezanka za plačilo po 2. odstavku 72. člena ZDen poleg drugotožene stranke. Navedeno vprašanje bo pomembno tudi v tej pravdi in sicer zato, ker je njuna obveznost deljiva. Ker je mogoče natančno razmejiti obdobje, ko sta bili ena in druga zavezanka lastnici (oziroma drugotoženka uporabnica) sporne nepremičnine, je tudi njuna obveznost sorazmerna času trajanja vsakokratnega lastništva nepremičnine (primerjaj razloge sklepa VS RS, opr. št. II Ips 608/2007). To vprašanje bo predmet nadaljnjega ugotavljanja v tej pravdi in sicer v okviru odločanja o višini zahtevka.

O pomenu izreka izpodbijane vmesne sodbe: Vsebina izreka v izpodbijani točki II/2 sodbe je v resnici le ta, da je podana pasivna legitimacija drugotožene stranke. Izrek sodbe, kakor je zasnovan, ne zanika tega, da je poleg drugotožene stranke zavezanka tudi prvotožena stranka. Izrek prav tako ne pomeni, da bo morala drugotožena stranka morebiti na koncu kriti tudi nadomestilo za čas, ko je lastnica postala R. S.. Vsa navedena vprašanja se nanašajo na višino zahtevka. Pravni pojem „plačati nadomestila iz naslova nemožnosti uporabe“ implicira, da bo morala drugotoženka plačati le tisto nadomestilo, ki se nanaša na čas, v katerem je sama ekonomsko izkoriščala sporno nepremičnino (do lastninjenja kulturnih spomenikov). V okviru ugotavljanja utemeljenosti višine zahtevka, bo namreč sodišče moralo in smelo upoštevati le tisti čas, v katerem je drugotoženka od sporne nepremičnine črpala ekonomsko korist. O načelu dispozitivnosti: Pritožba sodišču naslavlja procesni očitek, da sodišče ob zahtevku solidarnega plačila ne more obsoditi zgolj ene stranke. Ker je tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi oblikovan tako, da sta obe toženki solidarno zavezani plačati nadomestilo za nemožnost uporabe, po mnenju pritožbe sodba zgolj v breme drugotoženke ni mogoča. Pri tem ima pritožba očitno v mislih, da tega ne omogočajo meje tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi. Ta očitek pa ni utemeljen. Pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da zahtevek za solidarno plačilo vsebuje zahtevek, da mora ena stranka plačati vse. Sodišče seveda ne sme prisoditi numeričnega seštevka, ki bi presegal solidarno zahtevano terjatev. Vendar te bojazni tudi ni (3).

Odločitev pritožbenega sodišča in pooblastilo zanjo: Ob ugotovitvi, da je drugotoženka pasivno legitimirana za dolg po 2. odstavku 72. člena ZDen, se pritožba izkaže za neutemeljeno. Ker niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo.

(1) Zakon o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 in naslednji).

(2) Gre za pravdo, kjer tožeča stranka zahteva plačilo po 72. členu ZDen od tukaj prvotožene stranke.

(3) Glej A. Galič v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV založba 2005, 1. knjiga, stran 30, 31. Prav obravnavanega od treh možnih položajev komentator sicer ne obdela. Opredeli se do položaja, ko tožnik od več tožencev zahteva le plačilo po deležih, sodišče pa tožence obsodi na solidarno plačilo. Pravi, da je v tem primeru načelo dispozitivnosti prekršeno. Tako je zato, ker je toženec lahko v tem primeru obsojen na višji numerični znesek, kot je zahteval tožnik. Komentator se opredeli do naslednjega možnega položaja, ko tožnik od več tožencev zahteva plačilo od vsakega v celoti, sodišče pa tožence obsodi na solidarno plačilo. Meni, da načelo dispozitivnosti v tem primeru ni prekršeno. To pojasni s tem, da sodišče prisodi zgolj nekaj manj, ne pa nekaj drugega od zahtevanega. Tak položaj pa je podan tudi v obravnavani zadevi. Z izključno obsodbo zgolj enega izmed solidarno toženih strank, tožnik pridobi izvršilni naslov proti tej stranki v prav enaki višini, kakor bi jo imel, če bi bila solidarno obsojena oba.