Jedro

Za zahtevek po 2. odst. 72. čl. je pasivno legitimiran tisti, ki mora premoženje, od katerega je imel korist, vrniti, to pa sta po odločbi o denacionalizaciji tako država kot druga toženka. Od uveljavitve ZDen pa do lastninjenja so bile namreč nepremičnine v premoženju pravne prednice druge toženke, od olastninjenja dalje pa v premoženju države. Obveznost vsake od njiju po 72/2 čl. ZDen je sorazmerna času trajanja njenega lastništva na nepremičninah.

Sodišče prve stopnje bi moralo, ko je z vmesno sodbo odločalo o tem, ali je zahtevek zoper njo po podlagi utemeljen, odločiti tudi, za katero obdobje je zahtevek utemeljen, torej v katerem obdobju je bila pravna prednica druge toženke lastnica spornih nepremičnin.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 319. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s sklepom zavrglo tožbo zoper prvo toženo državo, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka zoper državo uveljavljala enak zahtevek pod opr. št. P 2585/2003-III, o tem zahtevku pa je bilo že pravnomočno razsojeno. Z vmesno sodbo pa je ugotovilo, da je druga toženka po temelju dolžna tožeči stranki plačati nadomestilo iz naslova nemožnosti uporabe v naravi vrnjenega premoženja. Zoper takšno odločitev se je pritožila druga toženka in sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in je odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje druga toženka vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodno odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka podala nekonkretizirane navedbe glede višine izgubljene koristi. Meni, da so te navedbe predpostavka tožbenega zahtevka po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), da zahtevku zato po temelju ne bi smelo biti ugodeno, ker je taka tožba nesklepčna. Poudarja, da je tožeča stranka domnevne načine izkoriščanja nepremične navedla šele po prvem naroku. Pred tem se je le sklicevala na izvedenski mnenji F. K. in mag. L. R., ki jih pa ni predložila. Druga toženka poudarja, da je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da s predlaganimi dokazi ni mogoče nadomestiti strankinih navedb, sodišče druge stopnje pa se do tega pritožbenega ugovora ni opredelilo. Poudarja tudi, da je po prvem odstavku 51. člena ZDen zavezanec za denacionalizacijo le tisti, v čigar premoženju je stvar, ki se vrača. Navaja, da je bilo v več odločbah (I Cp 2070/99, II Ips 1/2004, II Ips 685/2003 in II Ips 592/2006) zavzeto stališče, da najemnik ni zavezanec za denacionalizacijo. Poudarja, da je dne 23. 3. 1996 grad B. prešel v last države na podlagi Zakona o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLSZDL) in je zato Republika Slovenija edina zavezanka za denacionalizacijo. Druga toženka meni, da pa bi, če je sodišče že ocenilo, da sta zavezanki obe toženki, moralo nujno pri odločitvi o utemeljenosti zahtevka upoštevati čas trajanja lastništva nepremičnine vsake od njiju in s tem povezano odgovornost po drugem odstavku 72. člena ZDen. Pri tem bi po njenem mnenju moralo upoštevati, da je grad prešel v last države že 23. 3. 1996. Druga toženka opozarja, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da se vprašanje razmejitve lastništva med prvo in drugo toženko ne nanaša na temelj zahtevka. Poudarja, da bi se moralo dejstvo, da je druga toženka le delno odgovorna za obveznost po drugem odstavku 72. člena ZDen moralo odraziti tudi v izreku vmesne sodbe.

3. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija je utemeljena.

5. Neutemeljen je ugovor druge toženke, da ni podana njena pasivna legitimacija za zahtevek po drugem odstavku 72. člena ZDen. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da je pasivno legitimiran za plačilo odškodnine po tej določbi tisti, ki mora premoženje, od katerega je imel korist, vrniti, torej tisti, ki je določen v odločbi o denacionalizaciji kot denacionalizacijski zavezanec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta po denacionalizacijski odločbi zavezanca tako prva tožena država kot druga toženka. V obravnavanem primeru je šlo namreč za posebne okoliščine, saj so bile ob uveljavitvi ZDen pa vse do olastninjenja, sporne nepremičnine v premoženju pravne prednice druge toženke. To je pojasnilo tudi že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi II Ips 608/2007. V obrazložitvi te odločbe je tudi navedlo, da je pri odločanju o utemeljenosti zahtevka po 72. členu ZDen mogoče natančno razmejiti obdobje, ko sta bili prva in druga toženka lastnici spornih nepremičnin, da torej ni podlage za njuno solidarno zavezo in da je obveznost vsake od njiju sorazmerna času trajanja njenega lastništva na teh nepremičninah. Druga toženka tako nima prav, da bi jo moralo sodišče v vsem obdobju od uveljavitve ZDen do vrnitve nepremičnin v posest obravnavati le kot najemnico.

6. Ima pa druga toženka prav, ko v reviziji uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje, ko je z vmesno sodbo odločalo o tem, ali je zahtevek zoper njo po podlagi utemeljen, odločiti tudi, za katero obdobje je zahtevek utemeljen, torej v katerem obdobju je bila ona lastnica spornih nepremičnin.

7. Druga toženka je namreč v pritožbi navedla, da je Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 608/2007 napačno obrazložilo, da je prva tožena država postala lastnica spornih nepremičnin šele 5. 11. 1999, ko je začel veljati Zakon o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLKSDL). Meni, da je država postala lastnica spornih nepremičnin že 23. 3. 1996 z uveljavitvijo ZLSZDL. Opozarja, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-312/96 razveljavilo ZLSZDL in odločilo, da razveljavitev začne učinkovati osem mesecev po objavi te odločbe. Meni, da je ZLKSDL, ki je stopil v veljavo 5. 11. 1999, razveljavil ZLSZDL za vnaprej (7. člen ZLKSDL) in da je zato podržavljenje gradu nastopilo že 23. 3. 1996. Pri tem se sklicuje na obrazložitev Ustavnega sodišča v zadevi U-I-51/05 v točki 11. Druga toženka je v pritožbi tudi opozorila, da bi moralo sodišče upoštevati pravnomočno odločitev v zadevi P 2585/2003-III zoper prvo toženo državo, zato da ne bi prišlo do tega, da bi tožnica dvakrat prišla do poplačila terjatve.

8. Sodišče druge stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da je vprašanje, kdaj je lastninska pravica na spornih nepremičninah prešla z druge toženke na prvo toženko, pomembno samo za odločanje o višini zahtevka, na te pomembne pritožbene ugovore ni odgovorilo. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP reviziji ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

9. Druga toženka utemeljeno opozarja, da bi sodišče druge stopnje moralo odgovoriti tudi na njen ugovor, da je bila tožeča stranka z navedbami glede višine prikrajšanja prekludirana. Namen instituta vmesne sodbe je res v poenostavitvi postopka za ugotovitev, da je zahtevek po podlagi utemeljen. Zato zadošča, da sodišče glede obstoja prikrajšanja oceni, da obstaja velika verjetnost, da je tožnik upravičen vsaj do dela zahtevanega zneska, to izhodišče pa še vedno omogoča zavrnitev zahtevka v nadaljevanju postopka(1). Tožeča stranka pa mora zato že v fazi odločanja o podlagi obveznosti navesti trditve o višini prikrajšanja. Tako ima druga toženka prav, da mora sodišče o ugovoru, da trditev v zvezi s tem ni bilo, oziroma, da so bile dane prepozno, odločiti že pri odločanju o obstoju podlage za obveznost. 10. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): A. Galič, Obseg vezanosti na vmesno sodbo, Pravnik, št. 7-971994, str. 257.