Jedro

Revizija je bila dopuščena v smeri preizkusa pravilnosti uporabe 183. člena OZ.

Izrek

Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravilnosti uporabe 183. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v konkretnem primeru.

Obrazložitev

1. Tožnica je zoper tožence vložila tožbo za plačilo denarne odškodnine zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena pravne osebe (183. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) zaradi objave članka z naslovom „Počasni servis (...) ukrade navigacijo“ v dnevniku X., katerega izdajatelj je tretji toženec. Drugi toženec je (bil) avtor članka, ki ga je napisal na pobudo prvega toženca (tudi novinarja).

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2010 dalje do plačila, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je tožnica na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem izpostavlja pravna vprašanja, ki se nanašajo na pravilnost uporabe 183. člena OZ, tehtanje in ocenjevanje zaščite pravice do ugleda in dobrega imena na eni strani ter pravice do svobode izražanja na drugi strani in dopustnost zatrjevanja storitve kaznivega dejanja v medijih. V zvezi s prvim vprašanjem se tožnica sprašuje, ali je pravna oseba pri uveljavljanju povračila škode zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena dolžna podati dodatno trditveno podlago, ki se nanaša na to uveljavljano škodo. Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da je sicer res že sama kršitev njenih osebnostnih pravic pravno priznana škoda (saj ji kot pravni osebi duševne bolečine že pojmovno ne morejo nastati), vendar da pa to ne pomeni, da ni dolžna podati ustrezne trditvene podlage o nastali škodi in okoliščinah, na podlagi katerih bi sodišče prisodilo pravično denarno odškodnino (ogorčenje in nezaupanje strank, poizvedovanje poslovnih partnerjev, neprijetna vprašanja novinarjev idr.). To bi namreč pomenilo, da sta lahko ugled in dobro ime pravne osebe okrnjena samo v primerih, ko zaradi lažnih trditev, objavljenih v časopisu, pravna oseba dobi odziv svojih strank, poslovnih partnerjev in javnosti oziroma ko ji evidentno nastane škoda. Takšnemu gledanju nasprotuje tudi pravna stroka.(1) Sodišče druge stopnje s svojim tolmačenjem 183. člena OZ tožnici nalaga dodatne obveznosti, ki jih sicer zakon za priznanje nepremoženjske škode ne zahteva, pri čemer se sklicuje na zadevo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1138/2010 z dne 13. 1. 2011, ki s konkretno ni primerljiva. Drugačna praksa je razvidna tudi iz odločb Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 621/2010 in Višjega sodišča v Kopru I Cp 737/2005, iz katerih jasno izhaja, da za obstoj škode ni treba dokazati posledic in odziva drugih na ravnanje tožene stranke, ampak zadostuje že sam poseg v pravico, to je objava članka, katerega vsebina je neresnična. Prav tako je sodna praksa izoblikovala stališče, da so zlasti objave neresničnih trditev v sredstvih javnega obveščanja tista ravnanja, ki opravičujejo prisojo denarne odškodnine.(2) Na tem področju prakse Vrhovnega sodišča ni, praksa višjih sodišče je neenotna, izpodbijana sodba pa nasprotuje stališču pravne stroke, zato tožnica predlaga dopustitev revizije glede zgoraj navedenega vprašanja. Drugo vprašanje, ki terja odgovor Vrhovnega sodišča, je povezano s tehtanjem tožničine pravice do ugleda in dobrega imena ter pravice tožencev do svobode izražanja. Po prepričanju sodišča druge stopnje je treba v konkretnem primeru dati prednost pravici do svobodnega izražanja, pri čemer je vsebino spornega članka razlagalo nesprejemljivo. Že v naslovu članka, ki predstavlja četrtino njegove celotne velikosti, je namreč zapisano „Počasni servis ukrade navigacijo“, kar gotovo ni zgolj opozorilo na izginotje navigacijske naprave, prav tako članek ni ostal na nivoju „ostre kritike, ki namiguje, da je prav tožnica ukradla navigacijsko napravo“. Na podlagi tako lahkotne presoje dejanskega stanja in takšnega tehtanja pravic je dovoljeno v tisku objaviti kakršnokoli trditev, ne glede na to, da je ta neresnična, nedokazana ter da zmanjšuje vrednost in položaj, ki ga ima pravna oseba v določenem družbenem okolju. Vrhovno sodišče je glede tehtanja omenjenih pravic že dovolilo revizijo v zadevi II DoR 640/2010, vendar o reviziji še ni odločilo. Zadnje pomembno pravno vprašanje se nanaša na stališče sodišča druge stopnje, da je treba naslov „Počasni servis ... ukrade navigacijo“ v konkretnem primeru presojati ob upoštevanju besedila podnaslova in celotnega teksta članka. V zvezi s tem se postavlja vprašanje, ali lahko v naslovu članka zatrjuješ storitev kaznivega dejanja z izgovorom, da je v besedilu bralcu prepuščeno, da si sam izoblikuje mnenje. V nasprotju s sodiščem druge stopnje tožnica meni, da takšen naslov povprečnemu bralcu ne „pušča prostora za kritično oceno o tem, kaj se je dejansko dogajalo“. Prav tako za zavrnitev tožbenega zahtevka ne zadošča, da naj bi povprečni bralec moral razumeti in upoštevati, da je članek objavljen v časopisu, ki se približuje rumenemu tisku, za katerega je značilen nekoliko drugačen slog, nagnjen k pretiravanju. S takšnim tolmačenjem se časopisu tretjega toženca dovoljuje, da objavi tako rekoč vse. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3575/2011 z dne 6. 7. 2012, ki ga navaja sodišče druge stopnje, v konkretnem primeru ni uporabljiv, saj se nanaša na delovanje političnih strank, glede katerih je treba dopustiti več prostora za odprto razpravo. Odločitvi sodišča druge stopnje pa nasprotuje tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 22/2011 z dne 24. 8. 2011. 4. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1058. Op. št. (2): Primerjaj N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 1062.