Jedro

V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) se v upravnem odločanju praviloma uporabi predpis, veljaven v času prvostopenjskega odločanja, razen če zakon ne določa drugače. Pri ugotavljanju, ali gre za poseg v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo, je treba upoštevati na eni strani, kakšen je pomen pričakovanja določene pravice za življenje prizadetega posameznika in kakšna je teža spremembe, ter na drugi strani, ali so spremembe na pravnem področju, za katero gre, relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali.

Pravico do zasebne lastnine, kot eno od temeljnih človekovih pravic, zagotavlja 33. člen URS. Vendar ta ustavna pravica, na katero se tudi sklicuje revident, ki zagotavlja posamezniku svobodo na premoženjskem področju, ni absolutna. Prvi odstavek 67. člena URS namreč določa, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.

Zaradi zagotavljanja gospodarske, ekološke in socialne funkcije lastnine na kmetijskih zemljišč, gozdovih in kmetijah je zakonodajalec promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami omejil. Promet s temi nepremičninami je zato omejen in mogoč samo v skladu s pravili in pod pogoji, ki jih določa zakon, to je ZKZ. Tudi darilna pogodba, katere predmet so kmetijska zemljišča, gozd oziroma kmetija, pomeni promet v smislu ZKZ.

Pred uveljavitvijo sprememb (ZKZ-C) ZKZ res ni imel posebne določbe, ki bi določala krog oseb, s katerimi lahko lastnik kmetijskega zemljišča, gozdov ali kmetije sklene darilno pogodbo. Vendar pa je ZKZ tudi pred uveljavitvijo ZKZ-C v drugem odstavku 17. člena določal, da lahko promet (tako odplačni kot neodplačni) kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij poteka le po postopku in na način kot ga določa ZKZ. Tudi pred uveljavitvijo ZKZ-C bi torej revident moral darilno pogodbo predložiti v odobritev pristojni upravni enoti.

Predlog ZKZ-C je pripravila Vlada RS in ga v Državni zbor posredovala dne 3. 2. 2011. V Poročevalcu DZ je bil objavljen dne 4. 2. 2011. Predlagatelj je potrebo po sprejemu 17.a člena ZKZ utemeljil s tem, da se omeji vse večje število izigravanja določb ZKZ o predkupnih upravičencih. V času sklenitve darilne pogodbe (16. 6. 2011) je torej revident vedel oziroma moral vedeti za predvideno spremembo ZKZ. Revident je torej moral pričakovati ne samo, da odobritev zaradi vsebinske presoje pravnega posla ne bo možna, ampak tudi, da se bo odobritev presojala po določbi ZKZ-C, ki je krog obdarjencev izrecno omejil.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Upravne enote Murska Sobota, št. 330-2647/2011-5 (0406) z dne 11. 8. 2011, s katero je bilo odločeno, da se zahtevek za odobritev pravnega posla za promet s kmetijskimi zemljišči na tam navedenih parcelah po sklenjeni darilni pogodbi z dne 16. 6. 2011 med darovalcema in revidentom kot obdarjencem zavrne in se pravni posel ne odobri.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je revident dne 16. 6. 2011 vložil vlogo za odobritev pravnega posla – darilne pogodbe, sklenjene istega dne med darovalcema in revidentom kot obdarjencem za kmetijska zemljišča oziroma gozd. Prvostopenjski upravni organ je o njej odločil z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo z dne 11. 8. 2011, da se pravni posel ne odobri, saj je takrat že veljal spremenjen Zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) ter 17.a člen, ki je določal krog subjektov, s katerimi lahko lastnik kmetijskega zemljišča sklene darilno pogodbo. Revident pa v ta krog subjektov ne sodi. Ker mora pravni posel v zvezi s prometom s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami odobriti upravna enota, je tak pravni posel sklenjen pod odložnim pogojem odobritve. Tako stališče izhaja tudi iz načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 4. 2012. Za učinkovanje pravnega posla je torej potrebna izpolnitev odložnega pogoja, to je odobritev upravne enote. Za odločitev o odobritvi pravnega posla pa ni relevanten trenutek sklenitve pogodbe, ampak pogoji za odobritev v času odločanja. Pri tem ne gre za retroaktivno uporabo zakona, kot zmotno meni revident, ampak za uporabo v času odločanja veljavnega predpisa.

3. Revident izpodbija sodbo z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb Ustave RS (v nadaljevanju URS) oziroma bistvenih kršitev določb postopka, njeno dovoljenost pa utemeljuje s pomembnim pravnim vprašanjem. Navaja, da je darilno pogodbo sklenil in vlogo za odobritev pravnega posla vložil pred uveljavitvijo 17.a člena ZKZ. Zato pri odobritvi pravnega posla ta določba sploh ne bi smela biti uporabljena. Zaradi njene uporabe sta bili kršeni ustavni načeli zaupanja v pravo (2. člen URS) in enakega varstva pravic (22. člen URS), poseženo je bilo v njegovo ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen URS) in kršena je bila ustavna prepoved povratne (retroaktivne) veljave pravnih aktov (155. člen URS). V času, ko je sklenil darilno pogodbo, ni bilo ovir za njeno sklenitev. Kasnejša sprememba zakona, ki je sklepanje darilnih pogodb omejila, se zato v njegovem primeru ne more upoštevati. Drugačna uporaba kasnejše spremembe zakona namreč pomeni poseg v njegovo lastninsko pravico in tudi v že zaključena pravna dejstva oziroma pravne položaje ter v pričakovane pravice. Izpodbijana odločitev je v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo ter posega v njegovo zasebno lastnino, poleg tega je v nasprotju s prepovedjo retroaktivne veljavnosti pravnih predpisov. Sklicuje se na odločbe Ustavnega sodišča Up-201/01, U-I-79/12, U-I-188/07, Up-492/11, U-I-340/96, U-I-206/97, U-I-98/07, U-I-108/01, U-I-122/91, U-I-266/98 in Up-147/09. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odloči, da se pravni posel odobri, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni vsebinsko odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Revident je kot pomembno pravno vprašanje za razrešitev tega spora postavil vprašanje, ali bi upravna enota v obravnavani zadevi kot pravno podlago morala upoštevati zakon, ki je bil v veljavi v času sklenitve darilne pogodbe in je bila podana vloga na upravno enoto, ali zakon, ki je bil v veljavi v času odločanja o sklenjeni pogodbi pri upravni enoti. Ker o tem vprašanju v času vložitve revizije Vrhovno sodišče še ni odločilo, je revizijo dovolilo.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločba upravne enote, s katero je ta zavrnila odobritev pravnega posla – darilne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa, ki jo je z darovalcema sklenil revident kot obdarjenec. Kot pravno podlago za svojo odločitev je upravni organ prve stopnje navedel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ-C). Ta je z 11. členom v ZKZ dodal 17.a člen, ki v prvem odstavku določa krog oseb, s katerimi lahko lastnik sklene darilno pogodbo, katere predmet so kmetijska zemljišča, gozdovi ali kmetije, in sicer le z: zakoncem oziroma zunajzakonskim partnerjem, otroci oziroma posvojenci, starši oziroma posvojitelji, brati oziroma sestrami, nečaki oziroma nečakinjami in vnuki oziroma vnukinjami (prva alineja); zetom, snaho oziroma zunajzakonskim partnerjem otroka ali posvojenca, če so člani iste kmetije (druga alineja); nosilcem kmetije, ki je nosilec kmetije v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo, in je pridobil sredstva iz programa razvoja podeželja kot mladi prevzemnik kmetije, če od prevzema kmetije ni minilo več kot pet let (tretja alineja); lokalno skupnostjo ali državo (četrta alineja).

10. V zadevi ni sporno, da revident kot obdarjenec ne spada v krog oseb, ki jih določa prvi odstavek 17.a člena ZKZ. Sporno pa je, ali bi moral upravni organ v postopku odobritve darilne pogodbe, ki je bila sklenjena 16. 6. 2011 in istega dne predložena v odobritev upravnemu organu, uporabiti ZKZ, ki je veljal ob sklenitvi pogodbe oziroma vložitvi vloge za odobritev pravnega posla.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je stališče obeh upravnih organov in sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je treba uporabiti ZKZ-C(1) , ki je začel veljati 18. 6. 2011 (in v prehodnih določbah ne določa, da ne bi veljal tudi za pravne posle, ki so bili sklenjeni pred tem dnem), za vse postopke, v katerih je organ odločal po njegovi uveljavitvi, pravilno. Revidentovi ugovori, da je bilo z uporabo zakonske določbe, veljavne v času odločanja upravnega organa prve stopnje, poseženo v že pridobljene oziroma pričakovane pravice in s tem kršena ustavna prepoved povratne (retroaktivne) veljave pravnih aktov (155. člen URS), poseženo v ustavni načeli zaupanja v pravo (2. člen URS) in enakega varstva pravic (22. člen URS) ter v njegovo ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen URS), pa niso utemeljeni.

12. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) se namreč v upravnem odločanju praviloma uporabi predpis, veljaven v času prvostopenjskega odločanja, razen če zakon ne določa drugače. Tako je tudi ustaljeno stališče v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (glej npr. sodba X Ips 139/2013 z dne 5. 11. 2014, sklep X Ips 151/2014 z dne 28. 8. 2014, sklep X Ips 243/2013 z dne 5. 2. 2014 in v njih citirane starejše odločitve).

13. Tudi iz komentarja k ZUP izhaja, da ima načelo zakonitosti (6. člen ZUP) svoj temelj v 2. členu URS in četrtem odstavku 153. člena URS, ki določa, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Temelj odločanja v upravni zadevi je predpis, ki velja v času odločanja organa na prvi stopnji. Če se predpis med postopkom na prvi stopnji spremeni, se v skladu z načelom zakonitosti uporabi spremenjen predpis. Če je torej bila vloga vložena v času veljavnosti predpisa, ki je določeno pravico stranki priznaval, ob odločanju pa ta predpis ne velja več, stranki ni mogoče izdati odločbe na temelju predpisa, ki je veljal ob vložitvi vloge. Taka odločba namreč v času izdaje ne bi imela več zakonitega temelja (razen če zakon določi, da se postopki končajo po prejšnjem predpisu).(2)

14. V prvem odstavku 155. člena URS je določeno, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Vendar ta prepoved ni absolutna. Izjema od te načelne prepovedi je določena v drugem odstavku 155. člena URS, na podlagi katerega lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Poseg je torej dopusten, če obstaja ustavno dopusten cilj (15. člen URS) in če je tak poseg v skladu z načelom pravne države (2. člen URS), in sicer splošnim načelom sorazmernosti.(3)

15. Predpis oziroma posamezna zakonska določba učinkuje povratno tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, oziroma tudi tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme. V 155. členu URS določena prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča RS obsega tako prepoved posega v že obstoječe pravice, kot tudi v tako imenovane pričakovane pravice ter terjatve in upravičena pričakovanja. (4) Slednje so v praksi Ustavnega sodišča opredeljene kot: na veljavnem pravu (zakonski normi ali ustaljeni sodni praksi) utemeljeno konkretno upravičenje oziroma utemeljeno konkretno pričakovanje pridobitve določene pravice.(5)

16. Načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen URS), na katerega se sklicuje revident, kot eno od načel pravne države, posamezniku med drugim zagotavlja tudi, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Ker pa gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od človekovih pravic, katerim pripada strožje varstvo, to načelo nima absolutne veljave in je v večji meri dostopno možnim omejitvam.(6) Po drugi strani namreč načelo prilagajanja prava družbenim spremembam, ki je prav tako eno od načel pravne države (2. člen URS), od zakonodajalca terja, da zakonodajo spremeni, če to narekujejo družbena razmerja.(7) Pri ugotavljanju, ali gre za poseg v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo, je treba upoštevati na eni strani, kakšen je pomen pričakovanja določene pravice za življenje prizadetega posameznika in kakšna je teža spremembe, ter na drugi strani, ali so spremembe na pravnem področju, za katero gre, relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali.(8)

17. Pravico do zasebne lastnine, kot eno od temeljnih človekovih pravic, zagotavlja 33. člen URS. Vendar ta ustavna pravica, na katero se tudi sklicuje revident, ki zagotavlja posamezniku svobodo na premoženjskem področju, ni absolutna. Prvi odstavek 67. člena URS namreč določa, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Zato tako predmet zasebne lastnine, kot tudi varovana lastninska upravičenja, določa pravni red ob upoštevanju gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki je pogojena tudi z gospodarskimi in družbenimi razmerami. Posameznik zato pri uresničevanju svojih lastninskih upravičenj ni neomejen.(9)

18. Zaradi zagotavljanja gospodarske, ekološke in socialne funkcije lastnine na kmetijskih zemljišč, gozdovih in kmetijah je zakonodajalec promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami omejil. Promet s temi nepremičninami je zato omejen in mogoč samo v skladu s pravili in pod pogoji, ki jih določa zakon, to je ZKZ.

19. Tudi darilna pogodba, katere predmet so kmetijska zemljišča, gozd oziroma kmetija, pomeni promet v smislu ZKZ. ZKZ namreč v prvem odstavku 17. člena določa, da se za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami šteje pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom med živimi. Ker v citirani določbi ni navedeno, da mora biti pravni posel odplačen, se za promet v smislu ZKZ šteje vsaka pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom med živimi. Torej tudi neodplačni pravni posel – darilna pogodba, katerega predmet je kmetijsko zemljišče, gozd oziroma kmetija. Ta promet pa mora, glede na določbo drugega odstavka 17. člena ZKZ, potekati po postopku in na način, ki ga določa ZKZ, če ni glede predkupne pravice z drugim zakonom določeno drugače. Vse pravne posle (torej tudi darilno pogodbo), katerih predmet je kmetijsko zemljišče ali gozd oziroma kmetija, pa mora pred overitvijo podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu odobriti upravna enota (prvi odstavek 19. člena ZKZ).

20. Overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu in s tem tudi zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na kmetijskem zemljišču, gozdu oziroma kmetiji, je mogoč le na podlagi odločbe o odobritvi oziroma potrdila, da odobritev ni potrebna (drugi odstavek 19. člena ZKZ), kot to določa peti odstavek 22. člena ZKZ, in v zvezi z njim tudi prvi in drugi odstavek 33. člena ter prvi in drugi odstavek 38. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). ZZK-1 namreč v 33. členu določa, da overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu ni dovoljena, če je v razdelku 4.1.3., ki obsega člene 33 do 38a, določeno, da mora biti zemljiškoknjižnemu dovolilu priložena določena listina, pa ta listina ni priložena. V 38. členu pa ZZK-1 določa, da je overitev podpisa na zemljiškoknjižnemu dovolilu, ki je izstavljeno v zvezi s pravnim poslom, za katerega je po zakonu glede na namen rabe zemljišča potrebno soglasje oziroma odobritev pristojnega organa, oziroma potrdilo, da takšno soglasje oziroma odobritev ni potrebna, mogoča le ob predložitvi takega soglasja, odobritve oziroma potrdila.

21. Glede na citirane določbe ZKZ in ZZK-1 je torej vsak (odplačni ali neodplačni) pravni posel, katerega predmet je kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetija, sklenjen pod odložnim pogojem odobritve upravne enote (prim. Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 4. 2012) in učinkuje šele, če se odložni pogoj izpolni. Tudi darilna pogodba, sklenjena pred uveljavitvijo ZKZ-C, je bila sklenjena pod odložnim pogojem odobritve upravne enote. Na podlagi te darilne pogodbe zato revident še ni pridobil lastninske pravice. Darilna pogodba, ki je odvisna od naknadne izpolnitve dodatnega pogoja odobritve, pa tudi nima učinka in pravne veljave zaključenega oziroma že urejenega pravnega razmerja ali zaključenega pravnega dejstva, za katera velja ustavna prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov iz 155. člena URS.

22. Po presoji Vrhovnega sodišča z uporabo določb ZKZ-C tudi ni bilo poseženo v revidentovo upravičeno pričakovanje pridobitve lastninske pravice, ki ga utemeljuje s tem, da naj bi po prej veljavnem ZKZ sklepanje darilnih pogodb ne bilo omejeno in bi zato na teh zemljiščih lahko pridobil lastninsko pravico.

23. Pred uveljavitvijo sprememb (ZKZ-C) ZKZ res ni imel posebne določbe, ki bi določala krog oseb, s katerimi lahko lastnik kmetijskega zemljišča, gozdov ali kmetije sklene darilno pogodbo.(10) Vendar pa je ZKZ tudi pred uveljavitvijo ZKZ-C v drugem odstavku 17. člena določal, da lahko promet (tako odplačni kot neodplačni) kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij poteka le po postopku in na način kot ga določa ZKZ. Tudi pred uveljavitvijo ZKZ-C bi torej revident moral darilno pogodbo predložiti v odobritev pristojni upravni enoti. Ta bi preverila, ali je promet potekal v skladu z ZKZ. V okviru tega preizkusa pa tudi, ali gre res za pravni posel kot je deklariran (če ne gre za primere iz drugega odstavka 19. člena ZKZ, ko odobritev ni potrebna). Darilna pogodba bi namreč lahko bila tudi prikrita prodajna pogodba, s tem pa poskus izigravanja določb ZKZ o predkupnih upravičencih in zato upravna enota v postopku odobritve preverja pravne posle tudi po vsebini. Tudi z namenom preprečitve izigravanja določb ZKZ v zvezi z darilnimi pogodbami in preprečevanja nadaljnje razdrobljenosti kmetijskih zemljišč je bil sprejet ZKZ-C ter določen krog oseb, s katerimi lahko lastnik sklene darilno pogodbo, katere predmet so kmetijska zemljišča, gozdovi ali kmetija. S tem se zagotavlja varstvo kmetijskih zemljišč (71. člen URS) ter posledično tudi gospodarska, ekološka in socialna funkcija lastnine (67. člen URS). Tako stališče izhaja tudi iz odločb Vrhovnega sodišča X Ips 1636/2006 z dne 30. 9. 2009 in X Ips 563/2007 z dne 22. 9. 2010. Tudi po prej veljavnem ZKZ bi torej upravna enota v okviru odobritve pravnega posla darilno pogodbo presojala tudi po vsebini, saj lahko na ta način v postopku odobritve izključi morebitno izigravanje določb ZKZ o predkupnih upravičencih.

24. To, da se revidentovo pričakovanje neodplačne pridobitve lastninske pravice ni uresničilo, v tej zadevi po presoji Vrhovnega sodišča iz zgoraj navedenih razlogov ne pomeni posega v ustavna načela oziroma v njegovo upravičeno pričakovanje lastninske pravice.

25. Vrhovno sodišče k temu še dodaja, da je bil promet z gozdovi omejen že pred letom 1990 in da je to dejstvo splošno znano. Predlog ZKZ-C je pripravila Vlada RS in ga v Državni zbor posredovala dne 3. 2. 2011. V Poročevalcu DZ je bil objavljen dne 4. 2. 2011. Predlagatelj je potrebo po sprejemu 17.a člena ZKZ utemeljil s tem, da se omeji vse večje število izigravanja določb ZKZ o predkupnih upravičencih. S spremembami ZKZ je bila preko sredstev javnega obveščanja že dne 3. 2. 2011 seznanjena tudi javnost. V času sklenitve darilne pogodbe (16. 6. 2011) je torej revident vedel oziroma moral vedeti za predvideno spremembo ZKZ. Revident je torej moral pričakovati ne samo, da odobritev zaradi vsebinske presoje pravnega posla ne bo možna, ampak tudi, da se bo odobritev presojala po določbi ZKZ-C, ki je krog obdarjencev izrecno omejil. 26. Enaka stališča glede vprašanja odobritve pravnega posla oziroma uporabe predpisa v času odločanja o odobritvi je Vrhovno sodišče že sprejelo v enaki zadevi v sodbi X Ips 139/2013 z dne 5. 11. 2014. 27. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi revizijska ugovora bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 85. člena v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1) in kršitve ustavne pravice iz 25. člena URS, nista utemeljena, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo ključne razloge za svojo odločitev ter jih dovolj jasno in natančno obrazložilo in s tem odgovorilo na bistvene tožbene ugovore.

28. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča niso podani revizijski razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

29. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Uradni list RS, št. 43/2011 z dne 3. 6. 2011. (2) Glej Jerovšek T. in ostali, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Inštitut za javno upravo, 2004, str. 58 in nasl. (3) Prim. odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, U-I-40/06 z dne 11. 10. 2006 in U-I-74/12 z dne 13. 9. 2012. (4) Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-307/11 z dne 12. 4. 2012. (5) Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-77/04 z dne 11. 10. 2006. (6) Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-188/07 z dne 2. 4. 2009. (7) Prim. odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-65/08 z dne 25. 9. 2008, U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013. (8) Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-216/99 z dne 14. 1. 2002. (9) Prim. odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998, U-I-108/01 z dne 7. 11. 2002, U-I-40/06 z dne 11. 10. 2006 in druge.

(10) ZKZ je posredno ta krog sicer določal v drugem odstavku 19. člena, ki določa, da odobritev ni potrebna, če gre za pridobitev (odplačno ali neodplačno) kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije med zakoncema oziroma zunajzakonskima partnerjema in njegovimi zakonitimi dediči (druga alineja), med solastnikoma (tretja alineja) ali za tako zemljišče, na katerem stoji objekt (stavbišče in funkcionalno zemljišče) zgrajen v skladu z veljavnim prostorskim aktom in s predpisi o gradnji objektov (šesta alineja).