Jedro

Vrhovno sodišče se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da težko popravljiva škoda med drugim ni izkazana zato, ker bi šla tožniku v primeru, če bi bil obravnavani objekt porušen, inšpekcijska odločba pa kasneje v upravnem sporu odpravljena, odškodnina.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1 zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval zadržanje izvršitve odločbe tožene stranke z dne 11. 2. 2010 do pravnomočne odločitve v upravnem sporu.

2. Z izpodbijano prvostopenjsko inšpekcijsko odločbo je tožena stranka odločila, da mora tožnik takoj po njeni vročitvi ustaviti nadaljnjo gradnjo svojega dela stanovanjskega objekta (dvojčka), stoječega na zemljišču s parc. št... k. o..., ter objekt v roku štirih mesecev odstraniti, sicer bo odločba izvršena po tretji osebi na stroške tožnika kot investitorja.

3. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljuje svojo odločitev z ugotovitvijo, da tožnik ni dovolj izkazal, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala zanj težko popravljiva škoda. Tožnik s sklicevanjem na škodo, ki bi mu nastala zaradi prisilnega rušenja objekta, ne more utemeljevati začasne odredbe, ampak bi moral navesti tudi okoliščine, ki bi kazale na to, da bi tako nastalo škodo težko odpravil tudi v primeru, če bi s tožbo uspel; v primeru zanj ugodnega zaključka inšpekcijskega postopka bi bil namreč od države upravičen terjati odškodnino. Prav tako pa tožnik ni izkazal, da je izdaja začasne odredbe nujna, ker je le na ta način do pravnomočne odločitve v sporu mogoče zagotoviti njegovo socialno varnost in socialno varnost njegove noseče bodoče žene. Tožnik ne navaja, v kakšnih socialnih razmerah živi, in tudi ne, zakaj ne more poskrbeti za bivanje drugje kot v obravnavanem objektu, ki je bil v času izdaje izpodbijane inšpekcijske odločbe sicer zgrajen šele do tretje podaljšane gradbene faze. Za bodočo ženo niti ne zatrjuje, da v tem objektu že živi. Ker tožnik ni navedel okoliščin, s katerimi bi utemeljil nastanek težko popravljive škode, se sodišče prve stopnje ni spuščalo v presojo sorazmernosti med začasnim zadržanjem izvršitve odločbe in prizadetostjo javne koristi.

4. Tožnik v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, napačno uporabo materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče („Višje sodišče v Ljubljani“) pritožbi ugodi, izvede dokazni postopek in o zahtevi za izdajo začasne odredbe sámo odloči, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da bi porušitev zgrajenega stanovanjskega objekta dimenzij 9 x 9 metrov zanj pomenila veliko in nepopravljivo škodo, saj je v zgraditev objekta vložil vse svoje prihranke, prizadeva pa si, da bi pridobil gradbeno dovoljenje za legalizacijo objekta. To mu bo po njegovem mnenju tudi uspelo, kajti Mestna občina A., ki je sedanja lastnica nepremičnine s parc. št... k. o..., je pripravljena zaradi legalizacije kompleksa, v katerem se nahaja tudi tožnikov objekt, nepremičnino prodati investitorjem, sprejeti prostorski izvedbeni načrt in s tem omogočiti izdajo gradbenih dovoljenj. Navaja tudi, da je obravnavani objekt edini stanovanjski prostor, v katerem živi s svojo nosečo ženo, ter da nima nobene druge nepremičnine, v katero bi se lahko preselila, zaradi česar bi se v primeru izvršitve inšpekcijske odločbe tako tožnik kot tudi njegova žena in bodoči otrok znašli v hudi stanovanjski socialni stiski. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo pojasniti, zakaj je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju tožnika in njegove žene in da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da se mu ni treba ukvarjati s presojo sorazmernosti med začasnim zadržanjem izvršitve inšpekcijske odločbe in prizadetostjo javne koristi, katera po tožnikovem mnenju v obravnavanem primeru sploh ni podana.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank.

7. Začasna odredba na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode. Dokazati mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik tega ni dokazal. 8. Vrhovno sodišče se sicer ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da težko popravljiva škoda med drugim ni izkazana zato, ker bi šla tožniku v primeru, če bi bil obravnavani objekt porušen, inšpekcijska odločba pa kasneje v upravnem sporu odpravljena, odškodnina. Takšno zaključevanje namreč ne more biti vedno zanesljiva podlaga za presojo popravljivosti škode, saj pravica do odškodnine ni odvisna samo od odprave inšpekcijske odločbe, temveč od številnih drugih okoliščin, med katerimi (proti)pravnost ravnanja investitorja ni najmanj pomembna. Vendar pa navedeno ne pomeni, da presoja sodišča prve stopnje, da tožnik nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 tudi sicer ni verjetno izkazal, ni utemeljena. Vrhovno sodišče se namreč strinja s stališčem, da gotovo vsaka izvršitev inšpekcijske odločbe povzroči materialno škodo, vendar pa izdajo začasne odredbe upravičuje le takšna škoda, ki je težko popravljiva glede na okoliščine posameznega primera. Strinja se tudi z ugotovitvijo, da tožnik nekaterih okoliščin, ki so za kvalifikacijo škode kot težko popravljive pravno pomembne (in so v izpodbijanem sklepu primeroma omenjene) ni niti navedel. 9. Težko popravljiva škoda mora biti izkazana najkasneje ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe in to z materialnimi dokazili. Postopek izdaje začasne odredbe je namreč po ZUS-1 urejen drugače kot postopek zavarovanja po Zakonu o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, na katerega očitno merijo nekateri tožnikovi pritožbeni ugovori in predlogi. Predvsem je ta postopek hiter, saj mora sodišče odločiti o zahtevi v roku sedmih dni (peti odstavek 32. člena ZUS-1). Tožnik relevantnih materialnih dokazil, razen kopije osebne izkaznice, iz katere je mogoče sklepati, da prebiva na naslovu obravnavanega objekta, v postopku za izdajo začasne odredbe ni dal, zato se tudi po presoji Vrhovnega sodišča na zgolj zatrjevane socialne posledice izvršitve inšpekcijske odločbe ne more uspešno sklicevati.

10. Pritožbeno sodišče je v razlogih tega sklepa presodilo le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

11. Vrhovno sodišče je s sklepom pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).

12. Ker s pritožbo ni uspel, tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 152. členom ZPP in 22. členom ZUS-1).