Jedro

Ker v zadevi ni sporno, da je tožnik gradil stanovanjsko stavbo brez gradbenega dovoljenja, čeprav se v skladu s 1. odstavkom 3. člena ZGO-1 lahko začne gradnja novega objekta šele na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, so za odločitev pravno nepomembne tožbene navedbe o pridobivanju lastništva na zemljišču, na katerem stoji objekt.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je tožniku z izpodbijano odločbo zaradi nelegalne gradnje objekta na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) odredila ustavitev nadaljnje gradnje dela stanovanjskega objekta - dvojčka v navedenih tlorisnih dimenzijah, stoječega na zemljišču parc. št. 2279/2 k.o. ... Naložila mu je, da objekt odstrani v roku 4 mesecev od prejema te odločbe in vzpostavi prejšnje stanje, za objekt pa je izrekla tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Iz obrazložitve je razvidno, da je objekt zgrajen na zemljišču, ki je v lasti Mestne občine ... in da za njegovo gradnjo investitor ni pridobil gradbenega dovoljenja. Zato gre za nelegalno gradnjo na tujem zemljišču. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Neutemeljene so njegove trditve, da bi morala gradbena inšpektorica upoštevati, da je opravil določena dejanja v smeri legalizacije predmetnega objekta. Tožnik je s tem, ko je začel graditi, ne da bi bili za to izpolnjeni predpisani pogoji za začetek gradnje, ravnal v nasprotju z javno koristjo, poleg tega pa tudi v škodo pravic drugih, saj je gradil na zemljišču, ki sploh ni v njegovi lasti.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, kar da je pojasnil že v inšpekcijskem postopku, da si prizadeva legalizirati svoj objekt v sodelovanju z MO ... kot lastnico zemljišča in da se z njo dogovarja za odkup nepremičnine, na kateri stoji stanovanjski objekt. Dogovori o nakupu zemljišča so v fazi sklepanja, pridobitev lastninske pravice na zemljišču pa bo tožniku omogočila, da pridobi gradbeno dovoljenje, zaradi česar je izpodbijana odločba preuranjena. Sklicuje se na dolžnost upravnega organa iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Toženka ni ravnala po pravilih postopka in ni sledila namenu ZGO-1, ki sicer želi preprečiti „ilegalno“ gradnjo, vendar je do te prišlo zaradi neaktivnosti tožene stranke. Izrečeni ukrep je nesorazmeren. Toženka naj bi po njegovem mnenju nepopolno iz zmotno ugotovila dejansko stanje oz. ga je celo spregledala, saj pri izdaji odločbe ni upoštevala navedenih dejstev. Odločba posega tudi v njegovo pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zahteva povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov za to pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje objekta, zaradi česar je bila tožniku med drugim v skladu s 152. členom ZGO-1 odrejena ustavitev nadaljnje gradnje spornega stanovanjskega objekta in njegova odstranitev. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1).

Ker v zadevi ni sporno, da je tožnik gradil stanovanjsko stavbo brez gradbenega dovoljenja, čeprav se v skladu s 1. odstavkom 3. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) lahko začne gradnja novega objekta šele na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, so za odločitev pravno nepomembne tožbene navedbe o pridobivanju lastništva na zemljišču, na katerem stoji objekt. Iz istega razloga je neutemeljeno tožbeno stališče, da je do „ilegalne“ gradnje prišlo zaradi neaktivnosti toženke.

Prav tako je neutemeljena trditev o nesorazmernosti ukrepa in posega v pravico do socialne varnosti. Po določbi 152. člena ZGO-1 je gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje dolžan odrediti, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. Izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa je torej obligatoren, pri tem pa razen ustavitve, odstranitve in vzpostavitve zemljišča v prejšnje stanje oz. drugačne sanacije objekta ni predvidenih drugih ravnanj. Zakonska določba gradbenemu inšpektorju torej ne daje pooblastila, da na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin, ki kažejo na nelegalno zgrajen objekt, tehta, ali sploh izreči ukrep ali pa namesto prepisanega morebiti izreči kakšen drug ukrep. Zato v primeru, ko je izrek nekega ukrepa obvezen, ne more priti do kršitve drugega odstavka 7. člena ZIN (Uradni list RS, št. 56/02 in naslednji), po katerem inšpektor pri izbiri ukrepov ob upoštevanju teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. Zakonodajalec je namreč presojo sorazmernosti opravil že pri določitvi ukrepov, ki se v skladu z določbami ZGO-1 izrečejo v zvezi s posameznimi vrstami nedovoljene gradnje, upoštevajoč na eni strani vsebino (težo) nezakonitega ravnanja, na drugi strani pa varstvo javnega interesa na področju urejanja prostora. Zato tožnikove trditve o tem, da naj bi si tako kot vsi ostali sosedje na tem območju prizadeval legalizirati črno gradnjo, da toženka ni sledila namenu ZGO-1 in sklicevanje na množičnost poselitve na tem območju ne more biti podlaga za izbiro drugačnega ukrepa. Poleg tega se tožnik v položaju, ki ga je povzročil z nezakonitim ravnanjem, neutemeljeno sklicuje tudi na pravico do socialne varnosti iz 50. člena URS, ki je državljanom zagotovljena le pod pogoji, ki jih določa zakon. ZGO-1 ne določa, da je socialni položaj inšpekcijskega zavezanca okoliščina, ki kakorkoli vpliva na izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na določbo 7. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji), v skladu s katero morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice /.../. Gre za načelo v zvezi z vodenjem upravnega postopka in ne za materialnopravno določbo, zato se tožnik s tem v zvezi nepravilno sklicuje na to, da bo nedvomno pridobil gradbeno dovoljenje in da je zato ukrep nezakonit. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Sodišče je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (da si tožnik za gradnjo ni pridobil gradbenega dovoljenja), med strankama ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1).