Jedro

Po drugem odstavku 287. člena ZPP lahko sodišče zavrne predlagan dokaz za katerega meni, da ni pomemben za odločbo, vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave. Sodišču pa ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno, ali gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče tudi ni dolžno izvajati dokazov za ugotavljanje že dokazanih dejstev.

Če stranka z neprimernim dokazom (po oceni pritožbenega sodišča bi stranka s pooblaščencem, ki je odvetnik, morala in mogla vedeti, da se višina parcele ugotavlja z izvedencem geodetske in ne gradbene stroke) dokazuje neko dejstvo, ji to ne more (sme) omogočiti navajanja novih dokazov mimo pravil prekluzije.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka terjala od prve in tretje tožene stranke vzpostavitev prejšnjega stanja, podredno plačilo 7.000 EUR in izvedbo drenaže (I/1. točka izreka), povrnitev škode v višini 2.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2015 dalje (I/2 točka izreka), plačilo uporabnine v višini 2.850 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2015 do plačila (I/3. točka izreka), plačilo uporabnine v višini 7.650 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2015 dalje do plačila (I/4. točka izreka), odstranitev javnega kanalizacijskega voda z vsemi jaški iz parcele št. 001, k. o. X (I/5. točka izreka) in mesečno plačilo uporabnine v višini 760 EUR od 1. 2. 2016 dalje (I/6. točka). Tožeči stranki je naložilo, naj povrne prvi in tretji toženi stranki pravdne stroške v znesku 5.976,13 EUR (II. točka izreka), drugi toženi stranki pa pravdne stroške v znesku 3.701,33 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo v celoti se pritožuje tožeča stranka, zoper stroškovni del pa prva in tretja tožena stranka.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je kršilo njene pravice iz 22. in 23. člena Ustave, saj je z vnaprejšnjo dokazno oceno nedopustno zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke za postavitev izvedenca hidrologa, izvedenca gozdne stroke, izvedenca cenilca nepremičnin in po vpogledu fotografije dvorišča in izliva fekalij v kopalnico. Z izvedencem hidrologom je nameravala tožeča stranka dokazati, zakaj se zaradi gradbenih del, ki so bila opravljena s strani tretje tožene stranke, meteorne vode stekajo na njeno parcelo. V ta namen je predložila tudi fotografiji dvorišča in vdora fekalij v kopalnico. Sodišče teh dokaznih predlogov ni le nedopustno zavrnilo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ampak celo štelo, da tožnik ni predlagal dokazov o zamakanju parcele in hiše. V tem delu je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju sama s seboj, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je dokaz po vpogledu fotografij zavrnilo, ker naj bi bile prepozne. Tožnik je v pripravljalni vlogi, ki jo je priložil k fotografiji, natanko navedel, da so te nastale šele v septembru 2018, torej jih ni mogel predložiti prej. Do zamakanja in vdora fekalij v hišo prihaja namreč le ob velikih nalivih. Sodišče je spregledalo določbo tretjega odstavka 286. člena ZPP, ki strankam dopušča, da predlagajo dokaze tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, če njihova izvedba ne bi zavlekla reševanja spora. Vpogled v dvoje fotografij ne bi zavlekel izvedbe postopka. Predlog za postavitev izvedenca cenilca nepremičnin je bil dan z namenom določitve cene najema kvadratnega metra zazidljive parcele v okolici Ljubljane. Protispisen je zaključek sodišča, da tožnik ni navedel, v čem je bila korist toženih strank. Korist toženih strank je v samovoljni in brezplačni uporabi tožnikove parcele, na kateri so izvajala gradbena dela. Ker je sodišče to navedbo spregledalo, je kršilo tožnikovo pravico do izjave in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nedopustna je bila zavrnitev dokaznega postopka za postavitev novega izvedenca geodetske stroke. Izvedenec gradbene stroke A. A. je v mnenju poudaril, da ni strokovno usposobljen za oceno spremembo terena. Tožnik je bil prepričan, da bo izvedenec gradbene stroke podal mnenje glede spremembe višine parcele, zaradi česar ni imel razloga, da bi predlagal izvedenca geodetske stroke. Gre za znanje, ki presega znanje povprečnega posameznika. Od tožnika ni mogoče pričakovati, da bo natančno poznal razmejitev med področjem gradbeništva in geodezije. Pomembnost izvedenca geodetske stroke za to zadevo se je izkazala šele kasneje, ko je tožnik s strani izvedenca gradbene stroke izvedel, da ni sposoben odgovoriti na eno od ključnih vprašanj. Taka odločitev je v nasprotju s prakso Ustavnega sodišča po kateri predlog za postavitev novega izvedenca ni nov dokazni predlog in zato ni prekludiran. Ponovno je bila kršena tožnikova pravica do izjave ter storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prvostopenjska odločba nima vseh odločilnih razlogov. Sodišče je prezrlo tožnikove navedbe o pravici do zasebne lastnine iz 33. in 67. člena Ustave, Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP) in 69. člena Ustave glede razlastitve. Sodišče bi moralo napraviti test sorazmernosti in na ta način obvarovati posameznika pred zlorabami oblastnih organov. Kršena je bila tudi tožnikova pravica do nepristranskega sodišča, saj je sodnica preko razlogov v sodbi jasno pokazala preferiranje do toženih strank zlasti s tem, ko je ignorirala tožnikove dokazne predloge. Tožnik ni bil deležen poštenega sojenja zaradi česar predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne v sojenje pred drugega sodnika.

Prvostopenjsko sodišče je izhajalo iz napačne pravne podlage in štelo izlivanje meteornih voda na tožnikovo parcelo za posredno imisijo, ki je prepovedana le takrat, kadar presega krajevno običajno mero ali povzroča znatnejšo škodo. Odtekanje meteornih voda padavin predstavlja direktno imisijo, ki je skladno s teorijo in sodno prakso vedno prepovedana. Sodišče je tudi mimo podlage v spisu zaključilo, da tožnik ni predložil dokazov glede zamakanja parcele in hiše, kar je v direktnem nasprotju s 24. in 25. točko obrazložitve, iz katere jasno izhaja, da sodišče v zvezi s poplavljanjem in zamakanjem hiše ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Obstoj kanala je bil dokazan s stopnjo prepričanja, zato je nerazumen zaključek sodišča, da obstaja zgolj verjetnost o obstoju kanala. Jasno, da je bil kanal namenjen odvajanju meteornih vod. O tem so poleg tožnika in njegovih družinskih članov izpovedali tudi sosedi, ki za izid postopka niso zainteresirani. Na podlagi izpovedbe B. B. je sodišče ugotovilo, da voda teče preko tožnikovega dvorišča, a kljub temu zaključilo, da ni prišlo do poplavljanja tožnikove parcele. V tem delu si 25. in 26. točka obrazložitve izrecno nasprotujeta, kar pomeni bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s poplavljanjem in zamakanjem tožnikove parcele sodišče ni napravilo dokazne ocene izvedenih dokazov in je zato kršilo metodološka napotila iz 8. člena ZPP. Pavšalno je pojasnilo, da je izpovedba C. C. verodostojna, kar je zaskrbljujoče, saj je C. C. direktor tretje tožene stranke in kot tak zainteresiran za izid pravde. V nasprotju z izvedenimi dokazi je tudi zaključek sodišča, da na tožnikovi parceli pred začetkom gradnje ni bilo kamnite škarpe. Tožnik ter priče D. D., B. B., E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I. so jasno izpovedali, da je kamnita škarpa na tožnikovi parceli obstajala, pri čemer so D. D., G. G., H. H. in I. I. nezainteresirani za izid pravde. Dokazna ocena je v tem delu selektivna, pristranska in prilagojena interesom toženih strank. Sodišče se ni ukvarjalo z verodostojnostjo prič C. C., J. J. in K. K., pri čemer so vsi zaposleni pri toženih strankah ter zainteresirani za izid pravde. Sodišče je selektivno in nepošteno povzemalo izpovedbo prič. B. B. očitno sploh ni razumela pojma „raščen kamen“, sodišče pa je del njene izpovedbe enostavno prezrlo. Iz fotografij po opravljenih gradbenih delih jasno izhaja, da danes škarpe ni več, kar je dodaten razlog, da se tožnikovo parcelo stekajo meteorne vode.

Kljub jasnim dokazom o tem kje je rasla smreka na tožnikovi parceli, je sodišče zaključilo ravno nasprotno, pri čemer sodišče ni vzelo na znanje izjav prič B. B., D. D., F. F., I. I. in G. G. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je izpovedbe teh prič štelo za neverodostojne. Treba je izpostaviti, da izdano gradbeno dovoljenje ne izkazuje odgovornosti za podrtje smreke, saj so upravni akti namenjeni varovanju javne koristi, sodišče pa mora v presoji v pravdnem postopku izhajati iz zasebne koristi, ki jo nudi tožniku njegova lastninska pravica. Protispisen je zaključek sodišča, da tožnik v zvezi s poškodovanjem parcele ni podal nikakršnih navedb, oziroma da naj bi bile te pavšalne. Tožnik je navedel, da je tretja tožena stranka slabe tri mesece uporabljala na tožnikovi parceli težke delovne stroje, in za seboj pustila razdejanje. Obseg poškodovanja tožnikove parcele je razviden iz pogodbe o ustanovitvi služnosti, kjer je navedeno, da mora tožnik zagotoviti delovanje trase v širni 4 metre delovnega pasu, 2 metra na vsako stran osi trasnega kanalizacije, skupno torej v obsegu 380 m2. Da je bila tožnikova parcela zaradi gradbenih del preobremenjena, kaže tudi to, da se danes ob večjih nalivih pogreza. S prezrtjem tožnikovih navedb v smeri poškodovanja njegove parcele, je sodišče kršilo njegovo pravico do izjave. Sodišče je posplošeno zaključilo, da o obstoju mejnikov ni mogoče sklepati na podlagi tožnikove izpovedbe in izpovedbe priče H. H. in o tem ni podalo razlogov. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da je improvizirana mejna znamenja dan pred prihodom geodeta skrivaj odstranil J. J. (zaposlen pri tretji toženi stranki), ki je bil zasačen in pridržan ter obravnavan s strani policistov. Da je tretja tožena stranka vedela, da bo izvajala gradbena dela na tožnikovi parceli, izhaja že iz tega, da je ob podrtju smreke vedela, da je ta v lasti tožnika, saj je hlode nato izročila tožeči stranki, zato bi se moral pojaviti vsaj sum o tem, da bo gradnja lahko potekala čez tožnikovo parcelo. Tretja tožena stranka je bila od samega začetka gradnje opozorjena, da gradi na tožnikovi parceli. Da tožnik ni privolil v izgradnjo kanalizacije na njegovi parceli, pa izhaja že iz tega, da so potekala pogajanja med njim in izvajalcem glede odškodnine za škodo, ki je nastala s protipravnim posegom v njegovo lastninsko pravico. Tožnik je s tretjo toženo stranko celo sklenil poravnavo za 9.000 EUR, nato pa si je tretja tožena stranka premislila in od dogovora nezakonito odstopila. Zaključek sodišča, da je v tožnikovem soglasju za izgradnjo kanalizacije preko njegove nepremičnine mogoče sklepati na podlagi kuhanja kave, je absurden. Glede na to, da je prva tožena stranka tožniku posredovala pogodbo o ustanovitvi služnosti 17. 11. 2015, je mogoče sklepati, da je bila z odsotnostjo soglasja na strani tožeče stranke seznanjena tudi prva tožena stranka. Prav tako ne drži, da naj bi prva tožena stranka ponudila tožniku možnost odstranitve kanalizacijske cevi. Tožnik dopisa s 4. 8. 2015, ki naj bi mu ga prva tožena stranka kot poziv za podajo soglasja poslala, ni nikoli prejel. Tudi sicer ni jasno, zakaj bi rabili soglasje tožnika za odstranitev cevi. Nesprejemljiva je tudi razlaga sodišča, da prva in druga tožena stranka nista dolžni odstraniti cevi iz tožnikove parcele ter plačati uporabnine, ker je ne uporabljata več.

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek tudi iz razloga, ker naj tožnik ne bi konkretiziral svojega prikrajšanja in koristi toženih strank. Tak zaključek je v nasprotju s tožnikovimi navedbami. Korist prve in tretje tožene stranke izhaja iz navedb, da sta tožnikovo parcelo uporabili za večmesečno gradnjo kanalizacijskega omrežja. Tožnikova lastninska pravica na tem delu parcele je bila v času gradnje izvotljena. Z njo ni mogel niti razpolagati. Sodišče je pri presoji to spregledalo. Zgrešeno je tudi sklicevanje sodišča na obstoj gradbenega dovoljenja, saj to ne vpliva na presojo posega v tožnikovo zasebno lastnino. Poleg tega sta prva in tretja toženka gradili mimo gradbenega dovoljenja, iz katerega ne izhaja, da lahko gradita po nepremičnini tožnika.

4. Prva in tretja tožena stranka sta na pritožbo tožeče stranke odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

5. Prva in tretja tožena stranka sta vložili pritožbo zoper stroškovni del. Uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Navajata, da bi morala biti vrednost spora višja, saj je bilo vloženih sedem zahtevkov. Sklicujeta se na 41. člen ZPP. Očitata, da sodišče neupravičeno ni priznalo stroškov posveta s strankama, odprtja spisa, pregleda spisa, pregleda zemljiške knjige in PISO. Gre za opravila, ki so bila potrebna, stroški pa utemeljeni in jih je treba priznati. Sodišče je tudi napačno izračunalo kilometrino za narok na kraju samem. Toženi stranki sta ravno tako upravičeni do povrnitve stroška obiska pri odvetniku in kilometrine v zvezi s tem.

6. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Tožnik zahteva s tožbenim zahtevkom naj prva in tretja tožena stranka poglobita javno dobro ob njegovi parceli ter tudi pas na njegovi parceli v globino 80 cm in širino 50 cm ter tam postavita kamnito škarpo iz kamna in podredno, naj mu zaradi protipravnega porušenja škarpe plačata 7.000 EUR in poskrbita za ustrezno drenažo tako, da se voda s parcele 002, k. o. Y, ne bo zlivala po zemlji tožnika ter zalivala njegovo dvorišče (1. točka zahtevka); da mu prva in tretja tožena stranka nerazdelno povrneta 2.500 EUR škode zaradi poseka smreke (2. točka); da mu prva in tretja tožena stranka zaradi neupravičene uporabe parcele 001, k. o. X, nerazdelno plačata 2.850 EUR (3. točka zahtevka); da mu zaradi neupravičene uporabe parcele 001, k. o. X, nerazdelno plačata 7.650,00 EUR (4. točka zahtevka); da so vse tri tožene stranke dolžne z njegove parcele 001, k. o. X, odstraniti javni kanalizacijski vod z vsem jaški (5. točka zahtevka); da sta prva in druga tožena stranka dolžni tožniku vsak nadaljnji mesec nedovoljene uporabe njegovega zemljišča plačati 760 EUR (6. točka zahtevka) in da je prva tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške postopka (7. točka zahtevka).

9. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče zahtevek tožnika v celoti zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožnik ne trditveno ne dokazno ni izkazal, da prihaja zaradi spremenjene konfiguracije parcele prve tožene stranke do zamakanja na tožnikovi parceli, pokritem dvorišču in v hiši; da ni izkazana pravno priznana škoda zaradi spremembe odvajanja meteornih vod; niti da je bila pred posegom na spornem mestu postavljena škarpa; da ni izkazana poškodovanost parcele; da ni izkazana protipravnost ravnanj prve in tretje tožene stranke glede podrtje smreke in da ni izkazane pravno priznane škode. Glede zatrjevane neupravičene uporabe tožnikove parcele je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožniku ni uspelo izkazati pogojenosti obsega prikrajšanja zaradi neuporabe stvari z obsegom koristi od uporabe stvari. Ravnanja toženih strank so bila po oceni sodišča v tem delu skladna z normami obnašanja in dobrimi običaji ter so podane okoliščine, ki izključujejo obstoj tožnikovega prikrajšanja, zaradi česar je sodišče zavrnilo zahtevek v tem delu. Zahtevek za plačilo zaradi neupravičene uporabe parcele je sodišče zavrnilo, ker tožniku ni uspelo izkazati, da sta ga prva in druga tožena stranka motili pri uporabi, ker ni izkazal lastnega prikrajšanja v obsegu okoriščanja s strani prve in druge tožene stranke in ker je tožnik morebitno vzročno zvezo med prikrajšanjem in koriščenjem sam prekinil, saj se na poziv za soglasje za odstranitev cevi, ki teče delno po njegovi parceli, ni odzval. Razlog, zakaj opuščena kanalizacijska cev s tožnikove parcele ni bila odstranjena, je na tožnikovi strani, saj tožnik ni podal soglasja za odstranitev cevi, zato je sodišče ugotovilo odsotnost protipravnosti in zavrnilo zahtevek za odstranitev kanalizacijskega voda in plačilo za uporabo zemljišča. 10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi nepristranosti sojenja, 23. člena Ustave RS in 6. člena (EKČP). Na podlagi okoliščin, navedenih v pritožbi, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni izvedlo poštenega in nepristranskega sojenja. Pritožbeno sodišče v ravnanju prvostopenjskega ni zaznalo nobenih elementov diskriminacije.

11. Po oceni pritožbenega sodišča je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka pravilna. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo vsa pravnoodločilna dejstva, odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge za svojo odločitev, ti so jasni in preverljivi ter si niso v nasprotju. Očitana kršitev določil ZPP ter Ustave RS zaradi kršitve pravice do obrazloženosti, ni podana. Prav tako ni podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev po 22. in 23. členu Ustave, ker je sodišče zavrnilo dokaze za postavitev izvedenca hidrologa, izvedenca gozdne stroke, izvedenca cenilca in po vpogledu fotografiji (A29 in A30).

12. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je sklenjena in prepričljiva ter sledi metodološkim napotkom 8. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je izpovedbe prič C. C., J. J. in K. K. (ki jim pritožba očita zainteresiranost za izid pravde, ker so zaposleni pri toženih strankah) umestilo v mozaik dokazne ocene. Dokazno je ocenilo tudi priči, ki sta sorodstveno povezani s tožnikom (B. B., D. D.) in jima zato ni odvzelo vere. Če je sodišče na podlagi izvedenih dokazov napravilo zaključke, s katerimi tožnik ni zadovoljen, to dokazni oceni ne odvzame teže. 13. Tožeča stranka v pritožbi pravilno navaja, da mora sodišče zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti (odločbe Ustavnega sodišča RS, Up 90/98 z 10. 10. 2000; sklep VSRS II Ips 368/2004 in drugi). Vendar je v izpodbijani sodbi prvostopenjsko sodišče zavrnitev (v pritožbi očitanih) dokaznih predlogov ustrezno obrazložilo (prim. 19. točko obrazložitve). Po drugem odstavku 287. člena ZPP lahko sodišče zavrne predlagan dokaz za katerega meni, da ni pomemben za odločbo, vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave. Sodišču pa ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno, ali gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče tudi ni dolžno izvajati dokazov za ugotavljanje že dokazanih dejstev.

14. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca hidrologa, za postavitev izvedenca gozdne stroke, izvedenca cenilca in za vpogled fotografij (A29 in A30) kot nepotrebne. Kot navaja tožnik v pritožbi, je z izvedencem hidrologom želel dokazati, da se zaradi izvedenih gradbenih del na njegovo parcelo zlivajo meteorne vode. Tožnik je trdil, da zaradi spremenjene konfiguracije terena prve tožene stranke prihaja do zamakanja njegove parcele, pokritega dvorišča in hiše. Na podlagi izpovedbe priče B. B. in pomanjkanja dokazov, da bi na parcelo in v hišo zamakalo, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni izkazano, da bi prišlo do zatrjevanega zamakanja. Priča B. B. je celo izpovedala, da vode v hiši nikoli niso imeli. Izpovedala je tudi, da voda na dvorišču ne stoji, ampak priteče mimo. Priča C. C. pa je izpovedal, da je sedaj (po izvedenih delih) prepustnost terena boljša in to utemeljil. 15. Dokaza po ponovni postavitvi izvedenca geodetske stroke in po vpogledu fotografij (A29 in A30) je sodišče zavrnilo kot prepozna. Tožnik je predlagal izvedenca geodetske stroke v peti pripravljalni vlogi. Pred tem je sodišče v postopku že postavilo izvedenca geodetske stroke (ki mu je tožnik nasprotoval) in je tožnik na njegovo izvedensko mnenje podal pripombe, na katere je izvedenec odgovoril. Vprašanja bi mu lahko zastavil tudi na naroku in na ogledu. Zato pritožbene navedbe, da ni mogel pravočasno (prej) predlagati postavitve izvedenca geodetske stroke, saj se je zanašal na to, da bo izvedenec gradbene stroke podal mnenje glede spremembe višine parcele, ne morejo biti utemeljene. Če stranka z neprimernim dokazom (po oceni pritožbenega sodišča bi stranka s pooblaščencem, ki je odvetnik, morala in mogla vedeti, da se višina parcele ugotavlja z izvedencem geodetske in ne gradbene stroke) dokazuje neko dejstvo, ji to ne more (sme) omogočiti navajanja novih dokazov mimo pravil prekluzije. Tudi glede fotografij je sodišče štelo, da je tožnik s tem dokazom prekludiran. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, iz fotografij ni razvidno ne kdaj sta nastali, niti ni tožnik ponudil drugih dokazov, na podlagi katerih bi bilo moč ugotoviti, kdaj sta nastali oziroma njuno pravočasnost. Pritožbena navedba, da je bilo v pripravljalni vlogi navedeno, da sta nastali septembra 2018, ni dovolj za ugotavljanje pravočasnosti. Pritožbeno sodišče pa iz listine A29 ne more ugotoviti niti kaj fotografija sploh predstavlja (razen teme), fotografija na A30 pa bi lahko predstavljala mokra tla, ali pa nered v kopalnici oz. kaj drugega.

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeča pravnorelevantna dejstva: - prva in tretja tožena stranka sta na spornem zemljišču gradili kanalizacijo v javno korist; - na parceli prve tožene stranke je pred gradnjo obstajala na spornem mestu pot, parcela prve tožene stranke pa je bila verjetno nižja od tožnikove; - škarpe v pravem pomenu besede na spornem odseku tožnikove parcele ni bilo; - pred začetkom gradnje je pooblaščena geodetinja uredila zakoličbo trase. Ker je šla linija za kanalizacijo čez del tožnikovih objektov, sta prva in tretja tožena stranka na tožnikovo željo pomaknila dva mejnika na parcelo prve tožene stranke; - prva in tretja tožena stranka sta gradili na podlagi veljavnega gradbenega dovoljenja na parcelah v lasti prve tožene stranke; - po začetku gradnje se je pokazalo za sporno, kje dejansko poteka meja v naravi; - šele po končanem mejnem ugotovitvenem postopku je postala meja urejena in dokončna. Izkazalo se je, da so se stari katastrski podatki lahko pokazali za napačne do 2 metra; - šele po ureditvi meje se je izkazalo, da je tretja tožena stranka gradila (ob vedenju prve tožene stranke) delno na tožnikovi parceli; - tretja tožena stranka je ravnala pri poseku smreke v skladu z zakoličbo in v dobri veri; - ni moč z gotovostjo zaključiti, da bi smreka pred posekom rastla na tožnikovi parceli; - tožnik tekom gradbenih del gradnji ni nasprotoval; - prva in tretja tožena stranka sta leta 2015 prestavili traso poteka kanalizacije; - tožnik se na poziv za odstranitev (opuščene) cevi, ki teče delno po njegovi parceli, ni odzval in je kasneje soglasje ustno zavrnil. 17. Prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni ugotovilo poplavljanja in zamakanja in je (že) zato štelo, da primarni tožbeni zahtevek ni utemeljen. Torej ne zato, ker bi štelo izlivanje meteornih voda na tožnikovo parcelo za posredno emisijo, kot navaja pritožba. Zaključki glede zamakanja, ki jih je napravilo sodišče, si tudi niso v nasprotju, kot trdi pritožba. Sodišče prve stopnje sicer ni ugotovilo zamakanja (tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče zamakanje ugotovilo) ampak obstoj poti in verjetnost, da je bila parcela prve tožene stranke nižja od tožnikove parcele, in napravilo zaključek, da to ne pomeni, da bi zaradi izvedenih gradbenih del prišlo do poplavljanja in zamakanja tožnikove hiše in terena.

18. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da škarpa v obliki, kot jo zatrjuje tožnik, ni obstajala. Ugotovilo je, da so si zaslišane priče škarpo predstavljale vsaka na svoj način, nobena od prič pa ni opisovala škarpe v pravilnem pomenu besede.1 Izpovedbe prič C. C., K. K. in J. J., da škarpe ni bilo, sta potrdila arheolog L. L. in študent arheologije M. M. s pojasnilom, da škarpe nista opazila in izpostavila, da bi morala v primeru, če bi škarpa bila, to dokumentirati in bi bilo tudi napisano v poročilu. Pritožbeno sodišče tako v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da škarpe na spornem mestu ni bilo.

19. Glede na to, da se je med gradnjo pokazalo za sporno, kje v naravi poteka meja in je meja postala dokončna in urejena šele po dokončanem mejnem ugotovitvenem postopku, ki je pokazal, da so stari katastrski podatki lahko napačni tudi do 2 metra in da niti tožeča ne tožena stranka natančno nista vedeli kje meja v naravi poteka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni moč z gotovostjo ugotoviti, da je rasla smreka, preden so jo posekali, na tožnikovi parceli. Pravilen je tudi nadaljni zaključek, da tudi zaslišane priče, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi, niso mogle vedeti, na čigavi parceli je rasla smreka (morda so le mislile, da so vedele).

20. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišče tudi ni ugotovilo poškodovanja tožnikove parcele in posledično nastanka škode, ki bi jo lahko tožnik utemeljeno terjal. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da samo izvajanje gradbenih del (še) ne zadostuje za dokaz o nastanku škode. Poškodovanost parcele, ki naj bi bila posledica gradbenih del, niti ni izkazana. Iz predloženih fotografij izhaja urejenost zemljišča in parcele.

21. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da tožnik gradnji ni nasprotoval. Tako je ugotovilo na podlagi izpovedb prič K. K., J. J. in N. N. in postopanja tožnika med gradnjo. Sam tožnik je delavcem tudi kuhal kavo. Nenazadnje se je tožnik pogajal s toženo stranko, ko se je pokazal dvom o poteku meje in so na željo B. B. premaknili dva mejna kamna, da ne bi šla kanalizacija čez tožnikove objekte. Iskali so rešitve glede morebitne služnosti in ravnali pri gradnji kanalizacije v interesu tožnika.

22. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo tudi, da je tožnik zavrnil odstranitev (opuščene) cevi iz svojega zemljišča. Dne 4. 8. 2018 je prva tožena stranka z dopisom zaprosila tožnika za soglasje za odstranitev kanalizacijskih cevi in za sanacijo zemljišča (priloga B40).2 Priča N. N., ki je bil poslan s strani tretje tožene stranke za prestavitev kanalizacije, je izpovedal, da je prišel izkopat cevi, vendar mu tožnik tega ni dopustil (list. št. 227). Tožnikovo sprenevedanje v pritožbi, da pisanja ni prejel in da mu prva tožena stranka ni ponudila možnosti odstranitve cevi, ter dokazov ne morejo izpodbiti.

23. Prva in tretja tožena stranka sta gradili kanalizacijo v javno korist v skladu z veljavnim gradbenim dovoljenjem (ki mu tožnik ni ugovarjal), se v tožnikovo korist izognili gradnji čez njegove objekte, (ki, kot se je izkazalo po ureditvi meje, ležijo delno na parceli prve tožene) ter sta v letu 2015 prestavili traso poteka kanalizacije. Ob ugotovitvi, da sporni del položene kanalizacijske cevi (na tožnikovi parceli) do konca leta 2015 ni omejeval običajne rabe tožnikove parcele in ni presegel praga, ki bi predstavljal dejansko oviro za izvrševanje lastninske pravice (58. točka obrazložitve), ni moglo priti do obsega prikrajšanja, ki ga zatrjuje tožnik.

24. Pritožbene navedbe tožnika, da mu je zaradi gradnje tožene stranke ostala (le) "gola" pravica, ne morejo biti utemeljene. Tožnik je lastnik spornega zemljišča in mu gre tudi stvarnopravno varstvo njegove lastninske pravice. Vendar sodišče ni ugotovilo protipravnih posegov v uporabi njegove nepremičnine, niti ni legaliziralo protipravnega stanja. Tožnik v celoti prezre svojo vlogo in postopanje med gradnjo, dejstvo, da je bila meja v naravi neurejena, dobrovernost toženih strank, saniranje stanja, poziv za odstranitev cevi, ki mu je nasprotoval ter neobstoj ovir za izvrševanje lastninske pravice.

25. Neutemeljena je tudi pritožba prve in tretje tožene stranke zoper stroškovni del sodbe. Vrednost spora je bila določena na 13.000 EUR, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Če bi bila podana situacija, ki jo zatrjuje pritožba, ko bi se zaradi več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, spremenila pristojnost zaradi seštevka vrednosti zahtevkov (pa se ni), potem bi to pomenilo v prvi vrsti najprej ugotavljanje prave vrednosti spornega predmeta na prvi stopnji. Prva in tretja tožena v postopku na prvi stopnji vrednosti spornega predmeta nista ugovarjali. Te sedaj na pritožbeni stopnji ni več možno spreminjati in je sodišče prve stopnje upoštevalo pravo vrednost spornega predmeta. Pregleda spisa, posvet s stranko, končnega poročila ter pregleda zemljiške knjige sodišče ni obravnavalo kot samostojna procesna ravnanja, ampak v sklopu drugih procesnih dejanj. Enako velja glede ogleda, odsotnosti zaradi ogleda3 in stroškov obiska odvetnika. Gre za storitve, ki so povezane z drugimi procesnimi dejanji (pripravljalne vloge, zastopanje na narokih). Sodišče je tudi pravilno odmerilo kilometrino za narok na kraju samem in pri tem upoštevalo najkrajšo možno pot. Izpisek iz spletne strani priložen k pritožbi, pa te najkrajše možne poti ne izkazuje.

26. Pritožbi sta torej po obrazloženem neutemeljeni, zato ju je bilo treba zavrniti (353. člen ZPP).

27. Pritožniki s pritožbama niso uspeli, odgovora na pritožbi pa nista prispevala k rešitvi zadeve, zato stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Kot zid med dvema višinama za preprečevanje usipanja in drsenja zemlje. 2 Dopis je poslala tožniku priporočeno po pošti, kar je izkazalo s popisom oddanih pošiljk in kopijo oddajne knjige (B40). 3 (sodišče ni priznalo ogleda 25. 4. 2016, saj je to štelo v sklop stroškov odgovora na tožbo in priprave zastopanja na naroku).