Jedro

Iz povzetih izrekov sodb sodišča prve stopnje iz prvega in ponovljenega sojenja izhaja, da je sodišče prve stopnje datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi najprej določilo na 1. 10. 2020, nato na 23. 11. 2021, ter da je tožniku v novem sojenju prisodilo reparacijo za čas od 16. 5. 2020 do 23. 11. 2021, čeprav je prvotno reparacijski zahtevek za čas od 2. 10. 2020 dalje (poleg zahtevka za reintegracijo) zavrnilo, tožnik pa se zoper zavrnilni del sodbe ni pritožil, tako da je sodba v tem delu postala pravnomočna, pritožbeno sodišče pa v ta del odločitve tudi ni posegalo.

Toženka torej v reviziji pravilno opozarja, da je tožnik v ponovljenem postopku nedopustno dosegel dodatno priznanje skoraj 14 mesecev delovnega razmerja, čeprav se je zoper prvotno sodbo (oziroma njen ugodilni del) pritožila le ona, tožnik pa ne. Utemeljeno uveljavlja kršitev 359. člena ZPP, po katerem sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v delu I. točke izreka, in sicer v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v delu II. točke izreka glede razveze pogodbe o zaposlitvi po 1. 10. 2020 in v delu drugega odstavka III. točke izreka glede priznanja pravic iz delovnega razmerja od 2. 10. 2020 do 23. 11. 2021, sodba sodišča prve stopnje pa se razveljavi v delu II. točke izreka glede razveze pogodbe o zaposlitvi po 1. 10. 2020 in v delu drugega odstavka III. točke izreka glede priznanja pravic od 2. 10. 2020 do 23. 11. 2021. II. Tožnik sam krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s prvo sodbo Pd 30/2020 z dne 19. 11. 2020 razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 19. 2. 2020 nezakonita (I. točka izreka) in da se pogodba o zaposlitvi z dne 4. 10. 2017 razveže z dnem 1. 10. 2020 (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku za čas od 19. 3. 2020 do 14. 4. 2020 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v socialna zavarovanja ter obračuna bruto nadomestilo plače, kot če bi tožnik delal, od tega odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto nadomestilo plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska, to je od 19. dne v mesecu do plačila, vse v 8 dneh od pravnomočnosti te odločbe (prvi odstavek III. točke izreka). Toženki je naložilo, da tožniku tudi za čas od 16. 5. 2020 do 1. 10. 2020 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v socialna zavarovanja ter obračuna bruto nadomestilo plače, kot če bi tožnik delal, zmanjšano za prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, od tega odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto nadomestilo plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska, to je od 19. dne v mesecu do plačila, vse v 8 dneh od pravnomočnosti te odločbe (drugi odstavek III. točke izreka). Kar je zahteval tožnik več ali drugače, to je poziv nazaj na delo, priznanje pravic iz delovnega razmerja, prijavo v socialna zavarovanja, plačilo nadomestila plače tudi za čas od 15. 4. 2020 do 15. 5. 2020 ter obračun nadomestila plače za čas od 16. 5. 2020 do 1. 10. 2020 v višini prejetega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženki je naložilo še, da tožniku obračuna denarno povračilo v višini 5 povprečnih plač, izplačanih v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v presežku pa je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (V. točka izreka). Toženki je naložilo še plačilo stroškov postopka v višini 1.153,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je s sklepom Pdp 73/2021 z dne 25. 1. 2021 pritožbi toženke (zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede odpovednega razloga) ugodilo, izpodbijani (ugodilni) del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 19. 2. 2020 nezakonita (I. točka izreka) in da se pogodba o zaposlitvi z dne 4. 10. 2017 razveže z dnem 23. 11. 2021 (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku za čas od 19. 3. 2020 do 24. 4. 2020 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v socialna zavarovanja ter obračuna bruto nadomestilo plače, kot če bi tožnik delal, od tega odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto nadomestilo plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska, to je od 19. dne v mesecu do plačila, vse v 8 dneh od pravnomočnosti te odločbe (prvi odstavek III. točke izreka). Toženki je naložilo, da tožniku tudi za čas od 16. 5. 2020 do 23. 11. 2021 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v socialna zavarovanja ter obračuna bruto nadomestilo plače, kot če bi tožnik delal, zmanjšano za prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, od tega odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto nadomestilo plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega mesečnega zneska, to je od 19. dne v mesecu do plačila, vse v 8 dneh od pravnomočnosti te odločbe (drugi odstavek III. točke izreka). Kar je zahteval tožnik več ali drugače, to je poziv nazaj na delo, priznanje pravic iz delovnega razmerja, prijavo v socialna zavarovanja, plačilo nadomestila plače tudi za čas od 15. 4. 2020 do 15. 5. 2020, obračun nadomestila plače za čas od 16. 5. 2020 do 15. 2. 2021 v višini prejetega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženki je naložilo še, da tožniku obračuna denarno povračilo v višini 5 povprečnih plač, izplačanih v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo, v presežku pa je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (V. točka izreka). Toženki je naložilo še plačilo stroškov postopka v višini 1.763,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilno izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka) ter odločilo še, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (II. točka izreka).

5. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 171/2022 z dne 15. 11. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka pri določitvi datuma sodne razveze.

6. Toženka v reviziji navaja, da je sodišče tožniku s tem, ko je datum sodne razveze določilo na 23. 11. 2021, nedopustno priznalo skoraj 14 mesecev delovnega razmerja. Takšna odločitev je v škodo toženke, ki se je edina pritožila zoper prvo sodbo, s katero je bila sodna razveza določena na 1. 10. 2020. Prvostopenjsko sodišče mora v ponovljenem sojenju spoštovati prepoved poslabšanja pritožnikovega položaja, kar je odraz načela dispozitivnosti, predvsem pa pravila o delni pravnomočnosti. Gre tudi za vidik ustavne pravice do pritožbe, ki zagotavlja pritožniku, da se mu zaradi vložitve pritožbe položaj ne bo poslabšal. Sodišče druge stopnje je napačno menilo, da 359. člen ZPP sodišča prve stopnje ne zavezuje. Tudi drugi razlogi, s katerimi je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, so napačni.

7. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

8. Revizija je utemeljena.

9. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

10. Iz zgoraj povzetih izrekov sodb sodišča prve stopnje iz prvega in ponovljenega sojenja izhaja, da je sodišče prve stopnje datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi najprej določilo na 1. 10. 2020, nato na 23. 11. 2021, ter da je tožniku v novem sojenju prisodilo reparacijo za čas od 16. 5. 2020 do 23. 11. 2021, čeprav je prvotno reparacijski zahtevek za čas od 2. 10. 2020 dalje (poleg zahtevka za reintegracijo) zavrnilo. Tožnik se zoper zavrnilni del sodbe ni pritožil, tako da je sodba v tem delu postala pravnomočna. Pritožbeno sodišče v ta del odločitve tudi ni posegalo.

11. Toženka torej v reviziji pravilno opozarja, da je tožnik v ponovljenem postopku nedopustno dosegel dodatno priznanje skoraj 14 mesecev delovnega razmerja, čeprav se je zoper prvotno sodbo (oziroma njen ugodilni del) pritožila le ona, tožnik pa ne.

12. Prepoved poslabšanja za pritožnika (prepoved _reformationis in peius_) je institut, ki je prišel v civilni postopek iz kazenskega prava, vendar z nekoliko drugačnim ozadjem. Medtem, ko je v kazenskem pravu v ospredju varstvo obdolženca, je v civilnem postopku prepoved spremembe na slabše logična posledica načela dispozitivnosti, predvsem pa pravila o delni pravnomočnosti1. Prepoved spremembe na slabše je tudi odraz ustavne pravice do pritožbe2. Pritožniku namreč zagotavlja, da mu vložitev pritožbe v nobenem pravnem pogledu ne more škodovati. Prepoved poslabšanja ne more veljati samo za pritožbeno sodišče, pač pa tudi za ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje, ki mu je po razveljavitvi izpodbijanega dela sodbe zadevo vrnilo pritožbeno sodišče3. 13. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi napačno poudarilo, da se določba 359. člena ZPP ne nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, ampak izključno na odločitev sodišča druge stopnje4. Navedene določbe ni upoštevalo in postopkovne kršitve, ki jo je storilo sodišče prve stopnje, ni saniralo. Če je odločeno o zahtevku, o katerem je bilo prej že pravnomočno razsojeno, je namreč podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Stališče, da je tožniku v ponovljenem postopku dopustno priznati delovno razmerje tudi za čas po 1. 10. 2020, je sodišče druge stopnje utemeljilo z uporabo določbe prvega odstavka 118. člena ZDR-1, po kateri lahko sodišče v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje5. Pojasnilo je, da je v tej določbi jasno opredeljeno le, da lahko sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, ne pa tudi, da se to nanaša le na prvo, čeprav kasneje razveljavljeno sodbo.

15. Ob tem se je sklicevalo še na sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 61/2014 z dne 8. 12. 2014 in VIII Ips 220/2014 z dne 17. 2. 2015, ki sta se sicer nanašali na uporabo prvega odstavka 118. člena ZDR-1, ni pa šlo za takšno procesno problematiko kot v obravnavanem primeru. V prvi zadevi sta se pritožili in vložili revizijo obe stranki. V drugi sta pritožbo vložili obe stranki, revizijo pa le toženka. V obeh zadevah se je predhodno, v prvem pritožbenem postopku, pritožila le tožnica. Že iz tega, kdo so bili vlagatelji pravnih sredstev v teh dveh zadevah, je razvidno, da predmet revizijskega postopka ni mogla biti problematika trajanja delovnega razmerja z vidika prepovedi poslabšanja toženkinega položaja. Res je v obeh zadevah revizijsko sodišče odgovorilo toženkama, da neutemeljeno navajata, da bi bilo v primeru sodne razveze mogoče priznati delovno razmerje le do odločitve sodišča prve stopnje v prvem in ne v kasnejših postopkih, ki sledijo razveljavitvi prve odločbe. Vendar pa to stališče ni bilo zavzeto v zvezi s procesno prepovedjo iz 359. člena ZPP, ampak je šlo zgolj za razlago možne uporabe prvega odstavka 118. člena ZDR-1. 16. Odgovora na vprašanje, ali je možno trajanje delovnega razmerja priznati le do takrat, ko je bilo priznano s prvo (razveljavljeno) sodbo ali pa tudi za daljši čas, torej ni iskati v določbah ZDR-1, ki je materialnopravni predpis. Sporno vprašanje je procesno, zato ga je treba reševati z uporabo procesnih pravil (prepoved spremembe na slabše, prepoved ponovnega odločanja o že razsojeni stvari), ki nalagajo varovanje procesnega položaja toženke, do katerega je prišlo, ker se je edina pritožila zoper prvo sodbo, sodišči druge in prve stopnje pa tega nista pravilno upoštevali. Zato toženka utemeljeno vztraja, da se lahko tožniku delovno razmerje pri njej prizna le do takrat, kot mu je bilo priznano v prvem sojenju pred sodiščem prve stopnje (1. 10. 2020).

17. Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu I. točke izreka v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v delu II. točke izreka glede razveze pogodbe o zaposlitvi po 1. 10. 2020 in v delu drugega odstavka III. točke izreka glede priznanja pravic od 2. 10. 2020 do 23. 11. 2021. V navedenem delu je razveljavilo tudi sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem tožbe ni še posebej (delno) zavrglo, saj je tožnik zahtevek za reintegracijo in priznanje pravic iz delovnega razmerja do reintegracije postavil v tožbi, kasneje (na naroku za glavno obravnavo dne 1. 10. 2020 - list. št. 56) pa je ta zahtevek utesnil in zahteval sodno razvezo s 1. 10. 2020 in pravice iz delovnega razmerja le do takrat. To pomeni, da je sodišče prve stopnje odločilo preko zahtevka že v prvem sojenju, enako pa sta sodišči prve in druge stopnje odločili tudi v ponovnem sojenju.

18. Takšna odločitev revizijskega sodišča pomeni, da se tožniku pogodba o zaposlitvi razveže s 1. 10. 2020 in se mu tudi pravice iz delovnega razmerja priznajo le do tega datuma.

19. Toženkin uspeh z revizijo nima vpliva na odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka), saj je tožnik s pretežnim delom zahtevka uspel. 20. Ker tožnik v revizijskem postopku ni uspel, krije sam svoje stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP, drugi odstavek 165. člena ZPP).

21. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Ude, Galič, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, 2009, Ljubljana, str. 483. 2 O tem tudi Galič, Ustavno civilno procesno pravo, 2004, Ljubljana, str. 410. 3 Ude, Galič, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, 2009, Ljubljana, str. 484. 4 Člen 359 ZPP zavezuje tudi revizijsko sodišče (383. člen ZPP). 5 Sodišče druge stopnje se je napačno oprlo tudi na to, da je sodišče prve stopnje razveljavljeno zadevo v ponovljenem postopku vodilo pod novo opravilno številko, saj to ne pomeni, da je bila predmet sojenja v ponovljenem sojenju neka druga zadeva, za katero prepoved poslabšanje ne bi veljala.