Jedro

Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, ko je zadevo vodilo pod novo opravilno številko, kršitve, ki jo očita tožena stranka, ni moglo storiti, saj se določba 359. člena ZPP nanaša izključno na odločitev sodišča druge stopnje in ne na odločitve sodišča prve stopnje.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi bilo v primeru sodne razveze mogoče priznati delovno razmerje le do odločitve sodišča prve stopnje v prvem in ne v kasnejših postopkih, ki sledijo razveljavitvi sodbe. ZDR-1 določa le, da sodišče lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje in zakon ne določa, da to pomeni odločitev o trajanju delovnega razmerja sodišča prve stopnje najdlje do prve, čeprav kasneje razveljavljene sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 19. 2. 2020 nezakonita (I. točka izreka) in pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 10. 2017 razvezalo z dne 23. 11. 2021 (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da tožniku v času od 19. 3. 2020 do 24. 4. 2020 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v socialna zavarovanja ter obračuna bruto nadomestilo plače, od tega odvede pripadajoče davke in prispevke in tožniku izplača neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega posameznega mesečnega zneska od 19. dne v mesecu do plačila ter za čas od 16. 5. 2020 do 23. 11. 2021 obračuna bruto nadomestilo plače, zmanjšano za denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, od tega odvede davke in prispevke in tožniku izplača neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka); zavrnilo pa je zahtevek tožnika za poziv nazaj na delo ter priznanje pravic iz delovnega razmerja in prijavo v socialna zavarovanja ter plačilo nadomestila plač za čas od 15. 4. 2020 do 15. 5. 2020 ter zahtevek za obračun nadomestila plače za čas od 16. 5. 2020 do 15. 2. 2021 v višini prejetega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v višini petih povprečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v presežku do zahtevanih sedmih povprečnih plač pa je zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka v višini 1.763,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude po izteku 8-dnevnega roka (VI. točka izreka).

2. Zoper I., II., III., V. in VI. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče v ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo odločilo za toženo stranko manj ugodno, kot s prvo sodbo, čeprav se je zoper njo pritožila samo tožena stranka. S prvo sodbo je namreč pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 1. 10. 2020, z izpodbijano sodbo pa je tožeči stranki delovno razmerje priznalo do 23. 11. 2021 ter s tem dnem razvezalo pogodbo o zaposlitvi. S tako odločitvijo je sodišče kršilo načelo prepovedi reformatio in peius, saj ZPP v 359. členu določa, da sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Prepoved poslabšanja za pritožnika kot poseben vidik pritožbe pritožniku zagotavlja, da je ta pravica namenjena izključno njemu, da mu v nobenem pogledu ne more škodovati ter da je lahko zanj najslabši izid pritožbenega postopka samo zavrnitev njegove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 19. 2. 2020, nezakonita, čeprav je predhodno pravilno ugotovilo, da je tožena stranka s pisnim opozorilom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpolnila pogoj za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nepravilno pa je zaključilo, da razlogi za redno odpoved iz krivdnega razloga z dne 19. 2. 2020 niso utemeljeni. Tožena stranka je tožniku očitala, da dne 31. 1. 2020 v nočni izmeni kot vodja izmene ni poskrbel, da bi bili izdelani plašči pravočasno skladiščeni do 1. 2. 2020 do 5.30 ure zjutraj, niti ni ustrezno ukrepal in o tem obvestil svojega nadrejenega A. A. Skladiščenih je bilo tako 140 poltovornih plaščev premalo za izpolnitev mesečnega plana oziroma 160 kosov premalo od količine, ki jo je pisno zahtevala planska služba. Ugotovitev sodišča o nezakonitosti odpovedi je napačna, saj sodišče ni upoštevalo, da je tožniku nadrejeni vodja naročil, da v kolikor ne bi prišlo do izpolnitve plana odpreme ga mora o tem obvestiti, pa tožnik tega ni storil. Tožniku se je očitalo, da bi moral kot vodja nočne izmene poskrbeti, da bi bili izdelani plašči pravočasno skladiščeni, in sicer v količini, ki se je zahtevala samo od te izmene, zato je obrazložitev izpodbijane sodbe, ki se nanaša na to, koliko so odpremile ostale izmene tega dne oziroma celo izmene v celem mesecu, povsem irelevantna. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj tožnik s strani A. A. ne bi imel dovoljenja, da lahko po 2. uri zjutraj poseže po „Baferju“, če bi šlo kaj narobe. Nadrejeni A. A. je izpovedal, da je tožniku dal izrecno navodilo, da naj odpremi zgolj plašče iz redne proizvodnje, če pa ne bo šlo, pa je bila tožniku odprema plaščev iz „Baferja“ dovoljena, vendar ne pred 2. uro zjutraj. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da kljub temu, da je bil tožnik dolžan obvestiti nadrejenega in tega ni izpolnil, da je tožnik to dolžnost obvestitve utemeljeno kršil. Za presojo utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno samo to, ali je tožnik dana navodila kršil ali ne, razlogi za kršitev navodil sploh niso relevantni. Sodišče pa je v postopku ugotovilo, da je s strani nadrejenega A. A. tožniku bilo dano navodilo, da ga je dolžan obvestiti, v kolikor bi šlo kaj narobe. Sodišče je povzelo zgolj in samo trditve strank in izpovedi prič, ki so se skladale z dokončnim zaključkom – nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je s tem poseglo v ustavno procesna jamstva tožene stranke iz 22. člena Ustave ter je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem tudi ni bistveno, ali tožnik naloženih obveznosti ni mogel izpolniti zaradi okvare stroja ali iz kateregakoli drugega razloga in da je popravilo okvarjenega skladišča trajalo kar 70 minut, temveč bi moralo sodišče ob ugotovitvi, da je tožnik dne 31. 1. 2020 kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, ker ni poskrbel, da bi bili izdelani plašči pravočasno skladiščeni, niti ni ustrezno ukrepal in o tem obvestil svojega nadrejenega A. A., ugotoviti, da so podani zakoniti razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodišče pa se je tudi povsem po nepotrebnem ukvarjalo z ugotavljanjem, ali je kršitev takšna, da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Spregledalo je ustaljeno prakso vrhovnega sodišča, da pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni potrebno še dodatno utemeljevati teže kršitve pogodbenih obveznosti oziroma okoliščine, ki preprečujejo nadaljevanje delovnega razmerja med strankami. Tožena stranka pa se tudi ne strinja z višino odmerjenega denarnega povračila, ki ga je sodišče po mnenju tožene stranke odmerilo previsoko in v nasprotju s sodno prakso. Sodišče pri presoji višine denarnega povračila ni upoštevalo okoliščine, da tožnik predstavlja mlado, aktivno in zdravo osebo, ki bo glede na svoje dosedanje bogate izkušnje zagotovo hitro našel zaposlitev. Razlog, ki ga je sodišče štelo kot bistvenega, in sicer, da je prišlo do nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni v neposredni povezavi z višino ocenjene bodoče škode, ki naj bi jo tožena stranka povrnila tožniku z izplačilom denarnega povračila. Posledično pa je zmotna tudi odločitev glede stroškov postopka. ZDSS-1 v petem odstavku 41. člena določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice in zato meni, da bi moralo sodišče to upoštevati in tožniku naložiti v plačilo stroške postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da s tem, ko je sodišče s sodbo razvezalo pogodbo o zaposlitvi na dan 23. 11. 2021 je le sledilo predlogu tožnika, kateremu pa toženec tekom postopka ni nasprotoval. Tudi sam je želel, da se pogodba razveže. Tožena stranka pri sami podaji odpovedi pogodbe ni upoštevala okoliščin, ki so pripomogle k nedosegu plana in katere tožnik ni sam zakrivil (okvara stroja, premalo ljudi, prepoved doseganja numeričnega plana s strani nadrejena A. A.). Nadrejeni A. A. tožniku ni dovolil, da ga ponoči pokliče, kar je tožnik zatrjeval ves čas postopka in tudi v odgovoru na vabilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik izjave ni spreminjal, medtem ko je nadrejeni A. A. izjave ves čas postopka spreminjal. Sicer pa tudi, če bi sodišče ugotovilo, da bi tožnik moral poklicati neposredno nadrejenega, to po prepričanju tožnika še vedno ni razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Če bi sodišče odločilo, da je krivda tožnika podana in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, bi to pomenilo, da je vsak, ki ne doseže individualno določene norme kriv, da tega ne dosega in bi mu bila lahko odpovedana pogodba o zaposlitvi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka je tožniku na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDR-1 dala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga dne 6. 8. 2019, v katerem je tožniku očitala, da je 12. 6. 2019, v prvi izmeni, kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je nepopolno pregledoval plašče, ki so prihajali iz vulkanizacije. V nasprotju z navodili in pravili je pregled opravil v 10 sekundah in le z eno roko, medtem ko je z drugo telefoniral. Tožnika je opozorila, da je s svojim ravnanjem zavestno oziroma iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki so opredeljene v 33., 34., 35. in 36. členu ZDR-1 ter v 7. in 11. členu pogodbe o zaposlitvi in ga opozorila na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov v primeru kakršnekoli ponovne kršitve pogodbe o zaposlitvi v roku enega leta. Tožena stranka je nato 7. 2. 2020 tožniku ponovno očitala, da je 31. 1. 2020 v nočni izmeni kršil svoje pogodbene in druge obveznosti, ker kot vodja izmene ni poskrbel, da bi bili izdelani plašči skladiščeni do 1. 2. 2020 do 5.30 ure zjutraj. Očitala mu je tudi, da ni ustrezno ukrepal in o tem obvestil svojega nadrejenega A. A. Tožena stranka je nato tožniku 19. 2. 2020 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in mu očitala, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil 33., 34., 36. in 37. člen ZDR-1 ter 7. in 11. člen pogodbe o zaposlitvi. Zapisala je, da je zaradi tožnikovega nekritičnega odnosa do obeh kršitev izgubila zaupanje v tožnika in zato z njim ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

7. Sodišče prve stopnje je v zadevi že odločalo s sodbo opr. št. Pd 30/2020 z dne 19. 11. 2020, s katero je ugotovilo nezakonitost podane redne odpovedi. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožene stranke s sklepom Pdp 73/2021 z dne 25. 5. 2021 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Obrazložilo je, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da je tožnik kršil svojo dolžnost obveščanja s tem, ko ni obvestil nadrejenega A. A., da ne bodo pravočasno odpremili poltovornih plaščev in da je ostalo odprto vprašanje možnosti nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 89. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ponovno odločalo o zadevi ter ponovno ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 19. 2. 2020 nezakonita in razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 11. 2021. 8. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju odločilo za toženo stranko manj ugodno, kot s prvo sodbo, čeprav se je zoper njo pritožila samo tožena stranka in je tožniku v primerjavi s prvotno sodbo priznalo skoraj 14 mesecev več dela pri toženi stranki, kar gre v škodo toženi stranki in da je s tako odločitvijo sodišče kršilo načelo „prepovedi reformationis in peius“. ZPP v 359. členu določa, da sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Sodišče druge stopnje je s sklepom opr. št. Pdp 73/2021 z dne 25. 5. 2021 ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, ko je zadevo vodilo pod novo opravilno številko, kršitve, ki jo očita tožena stranka, ni moglo storiti, saj se določba 359. člena ZPP nanaša izključno na odločitev sodišča druge stopnje in ne na odločitve sodišča prve stopnje. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi bilo v primeru sodne razveze mogoče priznati delovno razmerje le do odločitve sodišča prve stopnje v prvem in ne v kasnejših postopkih, ki sledijo razveljavitvi sodbe. ZDR-1 določa le, da sodišče lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje in zakon ne določa, da to pomeni odločitev o trajanju delovnega razmerja sodišča prve stopnje najdlje do prve, čeprav kasneje razveljavljene sodbe (primerjaj sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 220/2014 z dne 17. 2. 2015 in sodbo VIII Ips 61/2014 z dne 8. 12. 2014).

9. Tožena stranka je tožniku v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da bi kot vodja izmene moral poskrbeti, da bi bili izdelani plašči pravočasno skladiščeni, pa tega ni storil, kljub temu, da je bilo teh dovolj na razpolago, hkrati pa tudi ni ustrezno ukrepal in o tem obvestil svojega nadrejenega A. A., ki mu je na začetku izmene dal ustna navodila po telefonu. Tožnik je trdil, da mu zadostnega števila plaščev ni uspelo odpremiti, ker je prišlo do okvare robota za skladiščenje v skladišču ..., hkrati pa mu je A. A. v telefonskem klicu podal navodila, naj palet z nepregledanimi gumami ne odpremi oziroma naj nanje ne računa in naj ga tudi ne kliče po 23. uri. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali so razlogi, na katere se je skliceval tožnik, resnični in utemeljeni, in ali so ti objektivno preprečevali odpremo plaščev v zahtevani količini.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugovora tožnika, da dnevni plani odpreme večkrat niso bili doseženi in da je bil dnevni plan za tisti dan, ki se očita nedoseganje plana tožniku, zelo visok. Pravilno je sodišče na podlagi podatkov o doseženi dnevni realizaciji plana odpreme MRT plaščev v času od 6. 1. do 31. 1. (B17) ugotovilo, da dnevni plan odpreme ni bil dosežen enajstkrat. Zato je utemeljeno sledilo tožniku, da ne more biti odgovoren za nekaj, kar se planira za cel mesec in dnevni plani različnih izmen večkrat v mesecu niso bili doseženi. Podatki o doseženi dnevni realizaciji izkazujejo, da dnevni plan odpreme v januarju 2020 ni bil dosežen še najmanj enajstkrat. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnikova nepravočasna odprema, ki jo je zadnji dan v mesecu povečala planska služba z namenom doseči mesečni plan odpreme, ne more biti razlog zaradi katerega nadaljevanje delovnega razmerja tožnika ne bi bilo mogoče, saj ob nespornem dejstvu, da tožena stranka zaradi nedoseganja (dnevnega) plana drugih delavcev ni sankcionirala in svoje delo opravljajo še naprej. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bil zahtevan plan dela za dan, ko se je tožniku očitala kršitev nadpovprečno visok (2.872 plaščev, običajen plan pa je bil 1900 plaščev) in na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je bila tožnikova izmena za dosego mesečnega plana ključna in je morala tudi odpremiti večjo količino plaščev kot izmene pred njo. Tožena stranka pa je mojstru oziroma vodji izmene za ta dan odobrila dopust, čeprav tožnik, po izpovedi nadrejena A. A., za opravo dela vodje izmene, ni bil sposoben.

11. Neutemeljen je pritožben očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnik s strani A. A. ni imel dovoljenja, da lahko po 2. uri zjutraj poseže po plaščih iz „Baferja“, če bi bilo kaj narobe (torej, če bi bila količina plaščev iz vmesnih skladišč oziroma tekoče proizvodnje prenizka in iz tega razloga ne bi bilo mogoče doseči zahtevane norme). Sodišče je na podlagi izpovedi tožnika in izpovedi A. A. ugotovilo, da je A. A. tožniku zvečer dne 9. 2. 2020 po telefonu dal ustna navodila, da naj odpremi zgolj plašče iz redne proizvodnje (vmesnih skladišč), ne pa tudi plaščev iz „Baferja“, v koliko tega ne bi zmogel, pa naj ga pokliče. Sodišče je na podlagi izpovedi tožnika in priče B. B. ugotovilo, da mesečnega plana tožnik ni uspel doseči iz več razlogov, in sicer, ker se je ob 4. uri zjutraj pokvarilo eno izmed vmesnih avtomatskih skladišč ... in je bilo v okvari 70 minut, kar je otežilo delovni proces. Sodišče je pravilno ugotovilo, da iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožena stranka tega dejstva ni upoštevala kljub temu, da glede na izpoved B. B. taka okvara skladišča pomeni, da je odpremljenih polovico manj gum.

12. Tožena stranka napačno tolmači, da je bila dolžnost tožnika, da nadrejenega obvesti, da ne bo zmogel izpolniti naložene obveznosti in pri tem razlog za neobvestitev sploh ni pomemben, da je zaključek sodišča, da tožnik glede na okoliščine utemeljeno ni poklical nadrejenega A. A., v nasprotju z izvedenimi dokazi, predvsem v nasprotju z zaslišanjem priče A. A. in odraz dejstva, da je sodišče odločitev v sporu sprejelo že vnaprej. Sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze strank in se opredelilo do vseh izpovedi prič in tožnika, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče odločitev v sporu sprejelo že vnaprej.

13. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje spregledalo ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, da delodajalec pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni dolžan še dodatno utemeljevati težo kršitve pogodbenih obveznosti oziroma okoliščin, ki preprečujejo nadaljevanje delovnega razmerja med strankami in da ZDR-1 omogoča podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v primeru, ko delavec ne upošteva formalnega opozorila zaradi že storjene kršitve in v nadaljevanju še vedno ne izpolnjuje delovnih obveznosti. Glede na drugi odstavek 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1 (torej v konkretnem primeru, če je tožnik kršil pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi). Odločitev vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, temelji na različnih dejanskih ugotovitvah, neprimerljivih z dejanskimi ugotovitvami o kršitvah tožnika, ki sta bili predmet pisnega opozorila in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v tem individualnem delovnem sporu. Glede na že omenjena prvi in drugi odstavek 89. člena ZDR-1 mora biti za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga vzpostavljena povezava med kršitvijo delovne obveznosti, ki je podlaga za to redno odpoved, in presojo, da zaradi te kršitve ni več mogoče nadaljevati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ti dve okoliščini definirata utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (tako je odločilo VS RS v sodbi opr. št. VIII Ips 33/2020 z dne 11. 5. 2021). Pogoj utemeljenosti oziroma resnosti razloga za prenehanje delovnega razmerja ima podlago že v 4. členu Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, ki določa, da delovno razmerje delavca ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe (Zakon o ratifikaciji – Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 4/48, Akt o nasledstvu, Ur. l. RS, št. 15/92 – Konvencija MOD, št. 58).

14. Po uveljavljeni sodni praksi je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga lahko zakonita tudi v primeru, če je kršitev, ki je bila podlaga za odpoved, manjše intenzitete od kršitve, ki je bila predmet (predhodnega) pisnega opozorila iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, vendar je ob tem vseeno treba ugotoviti in upoštevati možnost nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo okoliščine, ki preprečujejo nadaljevanje delovnega razmerja med strankama.

15. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da so očitki tožniku v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, utemeljeni. Drži, da tožnik kot vodja izmene ni uspel odpremiti zadostne količine izdelanih plaščev, vendar pa krivda za to ni bila na strani tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati niti malomarnosti, saj je ravnal ustrezno in skladno z navodili in je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi plan izpolnil, vendar plan kljub izjemnemu trudu tožnika in delavcev izmene ni bil dosežen zaradi spleta nesrečnih okoliščin in naključij (okvara skladišča uro in pol pred koncem izmene, popravilo, ki je trajalo 70 minut, prepoved skladiščenja nepregledanih gum, visok plan dela, premalo delavcev).

16. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je verjelo izpovedi tožnika, zakaj ni poklical nadrejenega A. A. ob okvari skladišča, saj takrat še ni mogel oceniti, da zaradi okvare skladišča, plan ne bo dosežen in takrat tudi ni vedel, da bo odprava okvare trajala 70 minut, vse pa se je dogajalo pred koncem izmene. Da je prišlo do okvare skladišča ... ob koncu tožnikove izmene je izpovedal tudi B. B. in navedenega ni zanikal niti nadrejeni A. A. Dejstvo, da tožnik nadrejenega A. A. kljub njegovim navodilom, da ga lahko kadarkoli pokliče in da je vedno vsem na voljo 24 ur na dan, ni poklical, ker je skušal rešiti situacijo z okvaro skladišča sam (poklical je mojstra za odpravo napake) in dejstvo, da je bila okvara večja kot jo je predvideval (popravilo je trajalo 70 minut, medtem ko so siceršnja popravila trajala 15 minut) in je zato tožnik šele ob koncu izmene ugotovil, da plan ne bo izpolnjen, ni mogoče šteti kot opustitev potrebne skrbnosti tožnika. Tožniku ni mogoče očitati, da je zavestno kršil navodila nadrejenega, saj je A. A. zaslišan kot priča izpovedal, da bi ga tožnik moral poklicati v primeru večjih okvar, glede okvare, ki je bila v sporni noči pa je odgovoril, da bi ga moral poklicati le, če sam ne bi znal rešiti situacije. Torej je bilo tožniku prepuščeno, da oceni, ali bo poklical nadrejenega, ali bo skušal sam rešiti situacijo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožnik sprejel logične in ustrezne odločitve, za katere je utemeljeno menil, da bodo pripomogle k rešitvi nastale situacije in k izpolnitvi mesečnega plana. Da temu ne bo tako, ker bo odprava napake trajala 70 minut, tožnik ni mogel predvideti.

17. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsok znesek denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo denarno povračilo v višini petih povprečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, razliko do višine sedmih povprečnih plač pa zavrnilo. Upoštevalo je, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 17 let, da ima sedmo stopnjo strokovne izobrazbe in je star 38 let. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo ustrezno denarno povračilo v višini petih povprečnih plač, kar je v skladu z veljavno sodno prakso.

18. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno odmerilo stroške postopka in jih naložilo v plačilo toženi stranki, saj je tožnik v sporu uspel. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na 154. člen ZPP, ki določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške.

19. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

20. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni prispeval k rešitvi zadeve in zato ne gre za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).