Jedro

Dokazno breme glede nastopa zavarovalnega primera je na tožnici. Ker ni uspela dokazati, da je poškodbe v prometni nesreči utrpela na tak način, kot je zatrjevala v tožbi, ni upravičena do zavarovalnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zavarovalnine po dne 7. 7. 2003 med pravdnima strankama nesporno sklenjeni zavarovalni pogodbi za VIP Program življenjskih in rentnih zavarovanj (priloga A 1) iz naslova invalidnosti in dnevne odškodnine v zahtevani višini 37.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2006 naprej ter za plačilo pravdnih stroškov. Te je naložilo v plačilo tožeči stranki, in sicer v višini 1.986,83 EUR s pripadki.

Tako je odločilo po ugotovitvi, da ni nastal zavarovalni primer, ker tožnica ni dokazala, da je vtoževane poškodbe utrpela na tak način, kot je zatrjevala, to je v prometni nesreči, ki se je zgodila dne 27. 7. 2003 v Črni gori, na katero se je sklicevala.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Graja njegovo odločitev, ker se je v celoti oprlo na izvedeniški mnenji izvedencev cestno prometne in medicinske stroke, čeprav ju je po svoji oceni s svojimi pripombami izpodbila. Ponovno izraža svoje nestrinjanje z izvedenskim mnenjem dr. K.. Trdi, da ni upošteval dejanskih okoliščin prometne nesreče. Mnenje je temeljil na napačnih vhodnih podatkih. Nedopustno je za osnovo vzel mnenje dr. P., ki ga je v spis predložila tožena stranka. Če v policijskem zapisniku niso bile označene zavorne sledi, še ne pomeni, da jih ni bilo. Ni upošteval voznikove izpovedbe, evidentirane v policijskem zapisniku, da je vozil s hitrostjo najmanj 50 km/h. Možno je, da je bila hitrost še dosti višja. Izvedenčeva simulacija, kjer se kot izhodišče postavi hitrost 10 km/h, nima dokazne vrednosti. Fotografij po katalogu dr. M. ni mogoče preveriti. Sodišče ni resno obravnavalo tožničinih pripomb na izvedeniško mnenje. Podala jih je tudi na izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke dr. E.. Njegovi izsledki so v popolnem nasprotju z izsledki medicinske dokumentacije. Ni pojasnil, zakaj se z njo ne strinja. Oprl se je na druga mnenja v spisu, ki jim je tožnica nasprotovala oziroma izhajal iz nikjer izkazane hitrosti (manj kot 10 km/h). Preveč in mimo svoje naloge se je ukvarjal s poškodbo nateg vratnih mišic. Njegove ugotovitve v zvezi z njo so v nasprotju z medicinsko dokumentacijo. Če bi korektno navedel vire, bi ugotovil, da so bile tožničine poškodbe ugotovljene neposredno po prometni nesreči, ki jo je dokumentirala policija na kraju samem. Sodišče je odločalo le na podlagi spornih izvedeniških mnenj, izdelanih le na predpostavkah, na podlagi neverodostojnih virov, ki jih je preskrbela tožena stranka. Mnenji sta nejasni, nepopolni in v nasprotju s predloženo dokumentacijo. Nista izdelani po pravilih stroke. Nihče ni oporekal pravilnosti medicinske dokumentacije niti izpodbil pred pravdo pridobljenega mnenja dr. C., na katerega se je sklicevala tožnica. Vse ugotovitve izvedencev v postopku je argumentirano izpodbila in dokazala, da je poškodbe, zaradi katerih zahteva odškodnino (prav: zavarovalnino) utrpela v prometni nesreči dne 27. 7. 2003. Sodišče ji ni omogočilo izvajanja predloženih dokazov, ker jih ni resno obravnavalo. Kršilo ji je pravico do izvajanja dokaznih predlogov.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi gre za terjatev zavarovanca proti zavarovalnici in zavarovalne pogodbe o življenjskem in rentnem zavarovanju kot vrsti osebnega zavarovanja (966. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Z zavarovalno pogodbo se zavarovalec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica na drugi strani pa, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj drugega (921 člen OZ).

Tožnica je trdila in dokazovala, da se je hudo telesno poškodovala v prometni nesreči dne 27. 7. 2003. Tožena stranka se je branila, da vtoževane poškodbe glede na vrsto, obseg in težo niso mogle nastati v zatrjevani prometni nesreči. Glede na tako trditveno in dokazno podlago strank se je prvo sodišče pravilno lotilo ugotavljanja, ali je nastopil zavarovalni primer. Zanj 922. člen OZ določa, da mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Tudi po 1. odstavku 6. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb (priloga B 1), ki so v tem primeru skupaj s splošnimi določbami zakona relevantno materialno pravo, za nezgodo šteje vsak nenaden, nepredviden, od zavarovančeve volje neodvisen dogodek, ki deluje izključno od zunaj in naglo na zavarovančevo telo ter ima za posledico njegovo smrt, popolno ali delno invalidnost, prehodno nesposobnost za delo, ki zahteva zdravniško pomoč, nastanitev in zdravljenje v bolnišnici ali nastanek stroškov zdravljenja.

Trditveno in dokazno breme ob nastopu zavarovalnega primera (nezgode z v njej nastalimi poškodbami) je na zavarovancu – tožnici (14. člen Splošnih pogojev). Prvo sodišče je ugotovilo, da ga v obravnavanem primeru tožnici ni uspelo dokazati in da zaradi tega obveznosti tožene stranke za izplačilo zavarovalnine po sklenjeni medsebojni zavarovalni pogodbi ni. Na podlagi izvedeniškega mnenja dr. K. je ugotovilo, da se prometna nesreča, v kateri naj bi se poškodovala tožnica, ni zgodila na zatrjevani način, ker so na vozilu evidentirane poškodbe nastale pri hitrosti, manjši od 10 km/h, ob kateri pa na tožnico delujoče sile v nobenem primeru niso mogle povzročiti vtoževanih in z medicinsko dokumentacijo izkazanih telesnih poškodb, razen natega vratu, ki pa ne pušča trajnih posledic oziroma invalidnosti, zaradi katere bi bila upravičena do izplačila zavarovalnine po sklenjeni pogodbi.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s tako dokazno oceno, utemeljeno v jasnih, popolnih in preglednih razlogih na straneh 4 do 8 sodbe, ki jim ni treba ničesar dodati. Osnovo zanjo je imelo v strokovno pripravljenih in argumentiranih izvedenskih mnenjih izvedenca cestnoprometne stroke prof. dr. K. in izvedenca sodne medicine dr. E.. V nasprotju s pritožbenim prepričanjem ju pritožnica ni z ničemer omajala. Drugih izvedencev ni predlagala. Na svoje pripombe je dobila relevantne odgovore že ob ustnem zaslišanju dr. K., kar je prvo sodišče upravičeno upoštevalo. V njegovem mnenju (prav tako v mnenju dr. E.) tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bilo nikakršnih nasprotij in pomanjkljivosti, pa tudi dvomov o njuni pravilnosti ne. Zato prvo sodišče ni storilo nikakršnih procesnih kršitev, ko se je oprlo nanju in je svojo odločitev o tem tudi ustrezno obrazložilo (skladno z drugimi izvedenimi dokazi). Tudi dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo. Zgolj tožničino nestrinjanje z zanjo neugodnimi rezultati pa še ne pomeni, da mnenji nista bili pripravljeni po pravilih stroke, oziroma da sta površni, kot jima neutemeljeno očita pritožba.

Odveč je pritožbeni očitek, da sta (zlasti mnenje dr. K.) izdelani na osnovi mnenja dr. P., ki naj bi ga predložila tožena stranka. Navedeno mnenje je del spisa P 3074/2006 Okrožnega sodišča iz Ljubljane, ki ga je sodišče pridobilo in prebralo na predlog tožnice in ne tožene stranke (primerjaj list. štev. 29 – zapisnik glavne obravnave z dne 6.9.2007; dokazni sklep na list. štev. 62). Čeprav je dr. K. med razpoložljivimi podatki, ki jih je imel na razpolago za izdelavo analize prometne nesreče, v kateri naj bi se poškodovala tožnica, omenil vse podatke spisa (tudi v njem že nahajajoča se izvedeniška mnenja drugih izvedencev), je ključnega pomena njegova ugotovitev, da se je oprl na poškodbe vozila, v katerem se je nahajala tožnica. Pritrditi je treba pravilni dejanski ugotovitvi prvega sodišča, da ugotovljenim minimalnim poškodbam na vozilu nihče v postopku ni nasprotoval (razlogi na strani 7 sodbe). Evidentirane so bile tako v policijskem zapisniku kot v izpovedbi voznika pred preiskovalnim sodnikom. To pa je tisti ključni dejanski podatek, na podlagi katerega je izvedenec upoštevajoč pravila stroke izračunal, da je do prometne nezgode lahko prišlo le pri hitrosti, manjši od 10 km/h. Pri izdelavi simulacije nezgode, ki jo graja pritožba, je sicer upošteval tudi voznikovo navedbo, da je vozil s hitrostjo 50 km/h. Vendar je pojasnil, da bi v tem primeru prišlo do drugačnega poteka nezgode, kot je bil ugotovljen (list. štev. 87). Upoštevna pa je še njegova nadaljnja ugotovitev, da bi morala biti tožnica glede na ugotovljene poškodbe vozila in pri tem nanjo delujoče sile poškodovana po svoji desni strani, medtem ko je medicinska dokumentacija izkazovala obsežne težke poškodbe po njeni levi strani telesa. Te podatke in ugotovitve prvega sodišča pritožnica prezre.

S svojimi pripombami na izvedeniško mnenje, ki jih ponavlja v pritožbi, mnenja dr. K. z ničemer ni omajala. V izčrpnem zaslišanju je izvedenec že odgovoril na vse njene pripombe, vključno z vprašanji o zatrjevani višji hitrosti voznika, sledovih nezgode na vozišču in delovanju sil na tožnico (zapisnik glavne obravnave 3.12.2008, red. štev. 59). Njegova pojasnila je sodišče ob pomanjkanju drugih nasprotnih dokazov in upoštevaje ostalo spisovno dokumentacijo, ki jo je popolno ocenilo, pravilno upoštevalo. Zato je treba kot neutemeljene zavrniti pritožbene očitke, da tožničinih pripomb ni resno obravnavalo. Smiselno uveljavljane bistvene kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodišče tožnici kratilo pravico do izvajanja dokazov (pa ne pove katerih), je tudi prepozno. Ob zavrnitvi ostalih neizvedenih dokazov (sklep na red. štev. 73) namreč tožnica temu sklepu ni nasprotovala (286.b člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

V zvezi s pritožbeno grajo mnenja dr. K. je treba dodati le še to, da so fotografije iz kataloga, ki ga pritožnica graja, le ponazoritev strokovnih ugotovitev izvedenca o poškodbah, ki lahko nastanejo pri primerljivih hitrosti, kot jo je za obravnavani primer ugotovil izvedenec. Bistvena za ugotovitev obsega poškodb na kritičnem vozilu pa je bila ostala spisovna dokumentacija (policijski zapisnik, navedbe voznika), ki jih je izvedenec prav tako upošteval in zato v njegovih ugotovitvah niti v ugotovitvah sodišča, ki mu je sledilo pritožbeno sodišče ne najde smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbene navedbe o napačnih izhodiščih obeh mnenj torej nimajo nobene teže. Izvedenec dr. E. je na podlagi mnenja dr. K. in ob primerjavi medicinsko evidentiranih poškodb pri tožnici pojasnil, da jih v obravnavani nesreči ni mogla utrpeti. Sodišče ni imelo osnove za dvom v njegovo mnenje, da so sile, ki so pri 10 km/h delovale nanjo, lahko povzročile le nateg vratnih mišic, ne pa poškodb, kot izhajajo iz dokumentacije Splošne bolnišnice Bijelo Polje in za katere je dr. C., na katerega se sklicuje tožnica, na podlagi informacije, ki jo je dobil od tožnice, a so bile v tem postopku ovržene, navedel, da jih je utrpela v prometni nezgodi dne 27. 7. 2003 (priloga C 4). Pritožbeni očitki izvedencu dr. E. so neutemeljeni. Poškodbe, ki so jih pri tožnici evidentirali v Splošni bolnišnici Bijelo Polje, je namreč tudi on korektno in v celoti povzel (red. štev. 66) in strokovno prepričljivo pojasnil, zakaj niso v vzročni zvezi z obravnavo nesrečo. Za razliko od dr. C. je imel na voljo tudi podatke oziroma izvedeniško mnenje izvedenca cestno prometne stroke o prometni nezgodi, dr. C. pa ne. Zato tožnica zgolj s sklicevanjem na dr. C. ne more omajati mnenja dr. E.. Drugih dokazov, ki bi ga ovrgli, pa ni ponudila. Tako je treba pritrditi razlogom prvega sodišča, da ni imelo razlogov dvomiti v njegovo verodostojnost in strokovno pravilnost. Po povedanem je sodišče svojo odločitev pravilno oprlo na mnenje izvedencev. Upoštevaje ostale izvedene dokaze, je obe pravilno in popolno ocenilo (8. člen ZPP). Po ugotovitvi vseh pravno relevantnih okoliščin je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tožnica ni dokazala, da je vtoževane poškodbe utrpela v prometni nesreči dne 27.7.2003, ni dokazala zatrjevanega zavarovalnega primera. Zato je zahtevek pravilno zavrnjen.

Sodba tudi ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, in tudi s tistimi ne, ki jih smiselno uveljavlja pritožba. Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona.