Jedro

V primeru, ko oškodovanec zahteva odškodnino od osebe, ki mu je povzročila škodo, mora skladno z določbami OZ dokazati obstoj vseh štirih elementov odškodninske odgovornosti, med njimi protipravnega škodnega dogodka oziroma ravnanja, v konkretnem primeru torej dejstva, da so tožencu zaradi njegovega protipravnega ravnanja nastali potni stroški, nižji od tistih, ki mu jih je izplačala za pot na delo in z dela na podlagi 130. člena ZDR-1 in 168. člena ZUJF. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka dokazati, da je toženec zaradi krajše poti na delo in z dela upravičen do nižjih stroškov za prevoz na delo in z dela, zaradi česar je bila oškodovana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo glavnice 11.309,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevku v celoti ugodi in tožencu naloži plačilo stroškov postopka na prvi in drugi stopnji skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je izhodišče sodišča prve stopnje glede dokaznega bremena napačno, saj bi moral skladno s 7. členom ZPP in glede na podano izjavo za povračilo potnih stroškov z dne 4. 3. 2013 toženec dokazati, da se na delo vozi z naslova v A. v Prekmurju. Navaja, da tožeča stranka že pojmovno ne more dokazovati negativnega dejstva (da se toženec ni vozil iz A.), ampak bi moral toženec dokazovati zatrjevano pozitivno dejstvo (da se je). Meni, da tretji odstavek 170. člena ZUJF določa, da mora zaposleni dokazati, od kod prihaja na delo. Navaja, da je s svojimi navedbami in dokazi (izpovedi sodelavcev in sosedov) v tej pravdi, predvsem pa s pravnomočno sodbo istega sodišča v zadevi I Pd 266/2015 dokazala, da se toženec na delo ni vozil iz Prekmurja. Trdi, da toženec ni uspel dokazati, da se je na delo vozil iz A., in se sklicuje na poročilo detektivke in izpovedi prič. Meni, da je sodišče tožečo stranko spravilo v nedopustno dokazno stisko. Po njenem mnenju ni odločilno, ali se je toženec vozil na delo iz B. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo splošno znano dejstvo, da ni mogoče, da bi se toženec dnevno lahko vozil na delo v Ljubljano iz A., saj razdalja v eno smer znaša več kot 180 km, vožnja pa traja več kot 2 uri v eno smer. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Meni, da se je sodišče prve stopnje nepravilno osredotočilo samo na dni detektivske kontrole v novembru in decembru 2014, saj za ta postopek ni relevantno samo to obdobje, ampak celotno obdobje od marca 2013 do februarja 2015. Kot napačno graja izhodišče, da bi morala tožeča stranka za prav vsak delovni dan dokazati, da toženec ni hodil na delo in z dela z naslova, ki ga je navedel v izjavi, saj je takšno stališče nevzdržno in vodi do dnevnega zasledovanja zaposlenih s strani delodajalca in zbiranje dokazov o tem. Ker ni mogoče dokazati gibanja delavcev za vsak posamezni dan, se zavzema za opiranje na posredne dokaze - ugotovitve detektiva, izpovedi sosedov, okoliščino, kdo plačuje stroške stanovanja ter nenazadnje izvedljivost vsakodnevnega potovanja delavca. Zatrjuje nepošteno procesno privilegiranje delavcev v odnosu do delodajalca, ki ima z nadzorom delavcev tudi stroške. Meni, da dokazno breme za toženca ni pretežko, saj bi svoje trditve lahko dokazal z zaslišanjem svoje žene in staršev, česar pa ni predlagal. Trdi, da se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja napačno omejilo samo na ugotovitve detektivke glede lokacije vozila, ni pa upoštevalo ostalih dokazov in predvsem življenjskih izkušenj. Opozarja na izpovedi sosedov v neposredni bližini hiše na naslovu C., izsledke detektivke v zvezi z nahajanjem vozila D., dejstvo, da so v stanovanju v B. prijavljene tri osebe in da toženec plačuje račune za to stanovanje, ter vsebino pogovorov sodelavcev z detektivko. Meni, da tudi če je toženec najprej iz službe odhajal v B. in nato iz B. popoldan oziroma pozno popoldan v E. in od tam v A., ob pravni podlagi v ZUJF to ne upravičuje toženca do povračila potnih stroškov iz A., pač pa le do B. Opozarja, da je zatrjevani način potovanja na delo toženca neživljenjski, toženec pa je med drugim delal tudi ponoči. Sklicuje se na metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Meni, da ni pomembno, da detektivka popoldne ni počakala, da bi videla, ali se je toženec kasneje odpeljal v Prekmurje, saj delavčeve nadaljnje poti po vrnitvi domov glede vprašanja povračila stroškov niso pomembne. Meni, da zadostuje, da je detektivka videla toženca, ki se je z dela vrnil v B. Pove, da je toženec novembra 2014 prvič sporočil v finančno službo tožeče stranke, da se je iz A. v tem mesecu pripeljal na delo le 7x, od decembra 2014 do februarja 2015 pa je tudi sporočil število dni, ko je na delo prišel od tam. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo pravnomočno sodbo v zadevi I Pd 266/2015, v kateri je bilo jasno in pravilno ugotovljeno, da je toženec (tam tožnik) v zvezi z obračunom povračila stroškov za prevoz na delo, ravnal v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi in veljavnimi predpisi, zaradi česar je bila pravilna in zakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Navaja, da tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek opira na pravnomočno sodbo, zaradi česar meni, da je ponovno ugotavljanje dejanskega stanja v tem postopku nepotrebno in vsebinsko napačno ter v nasprotju z načelom res iudicata, saj je bilo o spornem vprašanju po temelju že pravnomočno razsojeno. Graja ravnanje sodišča prve stopnje, da je v tem postopku od vseh prič, zaslišanih v citirani zadevi, upoštevalo samo izpoved toženčevega brata F.F. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Tožeča stranka izpodbijani sodbi očita kršitev 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, po katerem o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje v tej zadevi, v kateri ni bilo vezano na ugotovitve sodišča iz spora o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je predhodno potekal med istima strankama, in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine zaradi preveč izplačanih stroškov za prevoz na delo in z dela. Z nasprotovanjem dokazni oceni sodišča prve stopnje pritožnica uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa tudi ni podana, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) in določb Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) o odškodninski odgovornosti za nastalo škodo odločalo o odškodninski odgovornosti toženca, ki naj se v obdobju od marca 2013 do februarja 2015 ne bi vsak dan vozil z naslova v A., od koder naj bi se skladno s podano izjavo vozil na delo, zaradi česar naj bi na škodo tožeče stranke neupravičeno prejel izplačane previsoke stroške za prevoz na delo in z dela v skupni višini 11.309,76 EUR. Tožbeni zahtevek je pravilno zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi se toženec vozil na delo iz drugega kraja, ne pa A. v Prekmurju. Zavzelo je stališče, da niti iz dokazov, ki kažejo v prid tožeče stranke, ni mogoče ugotoviti, kdaj oziroma kolikokrat toženec na delo k njej ni prispel iz Prekmurja. Zavzelo je pravilno stališče, da tožeča stranka kot oškodovanka v odškodninskem sporu nosi breme dokazovanja obstoja, trajanja in pogostnosti toženčevega protipravnega ravnanja ter obsega škode, ki ji je nastala.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev o zmotni uporabi materialnega prava glede dokaznega bremena. V primeru, ko oškodovanec zahteva odškodnino od osebe, ki mu je povzročila škodo, mora skladno z določbami OZ dokazati obstoj vseh štirih elementov odškodninske odgovornosti, med njimi protipravnega škodnega dogodka oziroma ravnanja, v konkretnem primeru torej dejstva, da so tožencu zaradi njegovega protipravnega ravnanja nastali potni stroški, nižji od tistih, ki mu jih je izplačala za pot na delo in z dela na podlagi 130. člena ZDR-1 in 168. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/12 in nasl. – ZUJF). Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka dokazati, da je toženec zaradi krajše poti na delo in z dela upravičen do nižjih stroškov za prevoz na delo in z dela, zaradi česar je bila oškodovana. Na to ne vpliva njena trditev, da bi morala dokazovati negativno dejstvo (da toženec nečesa ni storil, da se namreč ni vsak dan pripeljal na delo iz naslova v A.), kar naj bi bilo nemogoče. Pritožbeno sodišče na te pritožbene trditve odgovarja, da je mogoče dokazati, da se toženec ni vozil na delo z naslova v A., nenazadnje tudi s tem, da bi dokazala, da se je vozil na delo z drugega naslova, bližjega kraju opravljanja dela (v predmetni zadevi je zatrjevala, da je ta naslov G.). Tudi po ZDR-1 je dokazno breme, da delavec ni upravičen do zahtevanih stroškov za prevoz na delo in z dela, na delodajalcu (prim. s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 48/2016 z dne 14. 4. 2016). Tožeča stranka si je sicer prizadevala dokazati, da se je toženec vozil na delo z drugega naslova, a dokaznega bremena ni zmogla, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njen tožbeni zahtevek.

8. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na določbe ZUJF glede dokaznega bremena. Zmotno si namreč razlaga določbo tretjega odstavka 170. člena ZUJF, saj ta ne določa niti iz njega po vsebini ne izhaja, da bi bilo v primeru spora dokazno breme o tem, od kod je zaposleni dejansko prihajal na delo v določenem obdobju, na strani zaposlenega.1 Na podlagi te določbe bi toženca lahko v času trajanja delovnega razmerja pozvala k predložitvi dokumentov, ki dokazujejo, da se vozi na delo in z dela iz A., ne pomeni pa ta določba obrnjenega dokaznega bremena glede obstoja protipravnega ravnanja toženca.

9. Ne drži niti stališče tožeče stranke, da je bilo o tem, da se toženec ne vozi na delo z naslova v A., ki ga je navedel v izjavi za povračilo stroškov, že pravnomočno razsojeno. V zadevi opr. št. I Pd 266/2015 je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pravnomočno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, reparacijo in reintegracijo. Skladno z ZPP se pravnomočnost sodne odločbe nanaša na njen izrek, in ne na razloge, navedene v obrazložitvi, zato ne gre za že razsojeno stvar, v citirani zadevi se namreč ni obravnavalo vprašanje odškodninske odgovornosti toženca za preveč izplačane stroške za prevoz na delo in z dela. Ugotovitve sodišča v citirani zadevi v zvezi s tem, da se toženec ni vsak dan vozil na delo z naslova, navedenega v izjavi, niso postale pravnomočne. Poleg tega je treba upoštevati bistveno razliko med postopkom zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in postopkom ugotavljanja odškodninske odgovornosti zaposlenega za previsoko izplačane stroške za prevoz na delo in z dela. Za ugotovitev zakonitosti redne odpovedi iz krivdnega razloga zadošča, da delodajalec dokaže, da zaposleni ni vsak dan prihajal na delo z naslova, ki ga je navedel v izjavi po 168. členu ZUJF, saj že to predstavlja kršitev. V odškodninskem sporu pa je treba za vsak dan posebej dokazati, da je zaposleni prejel previsoke izplačane stroške za prevoz na delo in z dela, ker mu ti niso nastali v tako visokem znesku. Tožeča stranka je v postopku le na splošno zatrjevala, da se toženec v celotnem obdobju od marca 2013 do februarja 2015 ni vozil na delo z naslova v A., temveč iz naslova G., do koder je bistveno manj kilometrov, in je tako strošek za prevoz bistveno nižji, tožencu pa so bili izplačani previsoki zneski iz tega naslova, zato je tožeča stranka za razliko oškodovana. Drži, da to ni enostavno, vendar pa noben veljavni predpis ne dopušča možnosti naložitve plačila pavšalne odškodnine za tovrstno škodo, ki jo zatrjuje delodajalec. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo pravilno stališče, da tožeča stranka ni podala trditev, ki bi se nanašale na nastanek škode za vsak dan vtoževanega obdobja, tako da je že na tej podlagi pravilna odločitev, da se tožbeni zahtevek zavrne za dneve, na katere toženca detektivka ni nadzorovala, vsi drugi dokazi se namreč nanašajo na datumsko nedoločene dneve, saj so vse priče izpovedovale zgolj na splošno, enako pa velja za posredni dokaz glede plačevanja stroškov za stanovanje in dejstvo, da je toženec od decembra 2014 do februarja 2015 uveljavljal stroške za prevoz na delo in z dela z naslova v izjavi za manj delovnih dni, kot jih je opravil. 10. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvami detektivke H.H., ki jo je najela tožeča stranka za nadzor nad tem, od kod se vozi toženec na delo. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje drugače kot v zadevi opr. št. I Pd 266/2015 ugotovilo, da detektivsko poročilo, ki se je v pretežni meri nanašalo le na nahajanje vozila D. 15 dni med 14. in 15. uro popoldne, ne dokazuje, da je toženec na navedene dneve prišel na delo z naslova v B. oziroma da se kasneje v dnevu ni odpeljal v Prekmurje, od koder je naslednji dan prišel na delo, kot je zatrjeval. Glede na to, da o tem vprašanju ni bilo pravnomočno razsojeno, na ugotovitve iz navedene zadeve sodišče prve stopnje ni bilo vezano in je ravnalo pravilno, da je skladno z metodološkim napotkom še enkrat presojalo vse izvedene dokaze. Tožeča stranka dokazni oceni nasprotuje, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je detajlno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo, zakaj ni sledilo ugotovitvam detektivke glede gibanja toženca. Pritožbeno sodišče soglaša, da zgolj na podlagi dejstva, da se je toženec po končanem delovnem času najprej odpravil v B., kjer je detektivka na opazovane dneve opazila njegovo vozilo D. oziroma dvakrat tudi toženca samega, ni mogoče sklepati, da je istega ali naslednjega dne toženec prišel na delo s tega naslova, in ne z naslova v A. Drugi izvedeni dokazi, zlasti izpovedi prič, se sploh ne nanašajo na vprašanje, ali je toženec na navedene datume odšel na delo z naslova v A., saj so vse priče zgolj na splošno izpovedovale, da ga v A. niso videvale (pri čemer je sodišče prve stopnje natančno in prepričljivo pojasnilo, zakaj njihovim izpovedim ni sledilo). Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na neživljenjskost ugotovitve, da bi se toženec vsak dan vozil na delo več kot 180 km daleč, saj to ni pravno pomembno. Odločilno je, da ni dokazala, da bi se toženec vozil na delo z bližjega naslova, niti ni zatrjevala (in dokazala), da bi bilo dejansko nemogoče vsakodnevno pravočasno prispeti na delo tudi iz tako oddaljenega kraja. Kolikor je menila, da je to nemogoče ali neživljenjsko, je imela na podlagi ZUJF možnost preverjati resničnost podatkov v izjavi že takoj, ko jo je toženec podal, nenazadnje pa je novembra in decembra 2014 to možnost tudi izkoristila. Dejstvo, da detektivka ni ugotavljala, ali je toženec na dneve nadzora ostajal na naslovu v B. tudi zvečer oziroma naslednji dan s tega naslova prihajal na delo, oziroma domnevno višji stroški nadzorovanja gibanja zaposlenega, ne morejo razbremeniti tožeče stranke njenega dokaznega bremena.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožencu pripadajo le stroški za prevoz z dela do B., saj se je na dneve, ko je bil nadzorovan, najprej odpeljal na ta naslov. Na upravičenost do stroškov prevoza na delo in z dela namreč ne vpliva, ali zaposleni takoj po zaključku dela gre na naslov, od koder se vozi na delo, ali pa se v vmesnem času ustavi še kje drugje.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tretji odstavek 170. člena ZUJF določa, da resničnost podatkov iz izjave nadzira delodajalec v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, oziroma zakonom, ki ureja javne uslužbence, ter da mora zaposleni na zahtevo delodajalca predložiti dokumente, ki dokazujejo dejstva, navedena v izjavi.