Jedro

Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje, ni v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Argumentacija sodišča je deloma povsem splošna, brez skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, brez kritične presoje tožnikovih ugovorov, predvsem pa brez celovite analize vseh okoliščin skupaj oziroma uspeha celotnega dokaznega postopka.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo glavnice 11.309,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 221/2019 z dne 17. 12. 2019 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 8. členom ZPP.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje napačno uporabili določbe Zakona o uravnoteženju javnih financ2 (v nadaljevanju ZUJF) glede dokaznega bremena, zaradi česar naj bi zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela naj bi v konkretnem primeru urejal ZUJF. Na podlagi tega zakona mora zaposleni podati pisno izjavo, v kateri navede, iz katerega kraja se vozi na delo. Zaposleni mora na zahtevo delodajalca predložiti dokumente, ki dokazujejo resničnost dejstev, navedenih v izjavi. ZUJF kot materialnopravni predpis naj bi dokazno breme glede kraja, od koder se zaposleni vozi na delo, nalagal zaposlenemu ne pa delodajalcu. Upoštevajoč pravilo o dokaznem bremenu, ki ga določa 7. člen ZPP mora stranka, ki določeno dejstvo zatrjuje, v primeru, da ga druga stranka prereka, le-tega dokazati. Toženec je bil tisti, ki je trdil, da se na delo vozi iz A., zato bi moral to dejstvo dokazati. Dokazno breme naj bi bilo že od samega začetka na tožencu, ki je zatrjeval pozitivno dejstvo (da se na delo vozi iz A), ne pa na tožniku, ki je zatrjeval nasprotno, tj. negativno dejstvo. Tožnik naj bi že v pravnomočno zaključenem sporu med istima strankama I Pd 266/2015 z dne 18. 5. 2016 izkazal, da se toženec na delo ni vozil iz A. Sodišče je takrat jasno in pravilno ugotovilo, da je toženec (tam tožnik) v zvezi z obračunom povračila stroškov za prevoz na delo, ravnal v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi in veljavnimi predpisi, zaradi česar je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov pravilna in zakonita. Tožnik naj bi svoj tožbeni zahtevek opiral na pravnomočno sodbo, zaradi česar meni, da je ponovno ugotavljanje dejanskega stanja v tem postopku nepotrebno in vsebinsko napačno ter v nasprotju z načelom res iudicata, saj je bilo o spornem vprašanju po temelju že pravnomočno razsojeno. Nadalje naj bi bilo zmotno stališče sodišč druge in prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati resničnosti svojih trditev vsaj s stopnjo verjetnosti, ki se zahteva v odškodninskem sporu. Sodišče naj bi tožnika spravilo v nedopustno dokazno stisko, saj svojih trditev ni mogel dokazovati drugače kot z zaslišanjem sosedov toženca, njegovih sodelavcev in časovno omejenim nadzorom s strani detektivke, kar je tudi storil. Ni odločilno dejstvo, ali se je toženec vozil na delo iz C, pač pa, ali se je na delo vozil iz A, kot je zatrjeval. Sodišče naj bi spregledalo splošno znano dejstvo, da ni mogoče, da bi se toženec dnevno lahko vozil na delo v Ljubljano iz A, saj razdalja v eno smer znaša več kot 180 km, vožnja pa traja več kot 2 uri v eno smer. Poleg tega naj bi se nepravilno osredotočilo samo na dni detektivske kontrole v novembru in decembru 2014, saj v tem sporu ni relevantno samo to obdobje, ampak celotno obdobje od marca 2013 do februarja 2015. Zmotno naj bi bilo tudi stališče sodišča, da bi moral tožnik za prav vsak delovni dan dokazati, da toženec ni hodil na delo in z dela z naslova, ki ga je navedel v izjavi, saj je takšno stališče nevzdržno in vodi do dnevnega zasledovanja zaposlenih s strani delodajalca. Takšno ravnanje za namen morebitne kontrole, od kod se delavec vozi na delo, niti ne bi bilo dopustno, saj bi šlo za prekomerni poseg v zasebnost delavcev. Sodišče bi pri svoji presoji moralo upoštevati posredne dokaze - ugotovitve detektivke, izpovedi sosedov, okoliščino, kdo plačuje stroške stanovanja ter izvedljivost vsakodnevnega potovanja delavca. Dokazno breme za toženca ne bi bilo pretežko, saj bi svoje trditve lahko dokazal z zaslišanjem svoje žene in staršev, česar pa ni predlagal. Trdi, da se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja napačno omejilo samo na ugotovitve detektivke, glede lokacije vozila, ni pa upoštevalo ostalih dokazov in predvsem življenjskih izkušenj. Ni upoštevalo izpovedi sosedov v neposredni bližini naslova v A, izsledke detektivke v zvezi z nahajanjem vozila Hyundai Elantra, dejstvo, da so v stanovanju v C prijavljene tri osebe in da toženec plačuje račune za to stanovanje, ter vsebino pogovorov sodelavcev z detektivko. Tudi če je toženec najprej iz službe odhajal v C in nato iz C pozno popoldan v A in od tam v Ljubljano, ob pravni podlagi v ZUJF to ne upravičuje toženca do povračila potnih stroškov iz A, pač pa le do C. Opozarja, da je zatrjevani način potovanja na delo toženca neživljenjski, zlasti glede na dejstvo, da je ta med drugim delal tudi ponoči. Sklicuje se na metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Meni, da ni pomembno, da detektivka popoldne ni počakala, da bi videla, ali se je toženec kasneje odpeljal v Prekmurje, saj delavčeve nadaljnje poti po vrnitvi domov glede vprašanja povračila stroškov niso pomembne.

5. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu in glede tistih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

6. Revizija je utemeljena.

7. Toženec je bil pri tožeči stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 6. 4. 2009. Delovno razmerje mu je prenehalo 5. 2. 2015 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Toženec je zoper odpoved vložil tožbo, na podlagi katere je sodišče v zadevi I Pd 266/2015 izdalo sodbo in sklep z dne 18. 5. 2016, s katero je primarni in podredni tožbeni zahtevek, ki sta se nanašala na odpoved, zavrnilo. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo in sklepom Pdp 634/2016 z dne 5. 1.2017 potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

8. Tožnik v predmetnem sporu od toženca zahteva povrnitev premoženjske škode v višini 11.309,76 EUR, ki naj bi mu jo ta povzročil z navajanjem neresničnih podatkov o potnih stroških v izjavi z dne 4. 3. 2013. Toženec je v tej izjavi navedel, da se na delo vozi iz naslova A. Na podlagi prvega odstavka 169. člena ZUJF je kraj, iz katerega se zaposleni vozi na delo in z dela, kraj bivališča oziroma kraj, iz katerega se zaposleni dejansko vozi na delo in z dela, če je ta bližji delovnemu mestu. V konkretni zadevi je bilo zato treba ugotoviti, kje ima toženec bivališče oziroma, ali se na delo dejansko vozi iz kakega drugega kraja, ki je bližji njegovemu delovnemu mestu.

9. 8. člen ZPP določa, da sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana in katera ne. Prosta dokazna ocena pa vendarle sodišču ne omogoča, da jo izvede zgolj na podlagi notranjega prepričanja, pač pa z ustrezno skrbnostjo in obrazložitvijo le-te. Ta mora razumno in argumentirano prepričati, izvedena pa mora biti v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (mora biti vestna, skrbna in analitično sintetična).

10. Tožnik sodišču utemeljeno očita, da ni ravnalo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. V tem postopku je zatrjeval, da se toženec na delo in z dela ni vozil iz A, kot je navedel v izjavi, kar je med drugim dokazoval s poročilom detektivke B. B., ki je opravila kontrolo na 17 različnih dni v mesecu novembru in decembru 2014. Na vse te dneve je opazila, da je avto Hyundai Elantra, ki je po uradnih podatkih Upravne enote D. v lastni toženca, parkiran pred stanovanjsko stavbo na naslovu C., in sicer na parkirišču za stanovalce, ob dveh priložnostih pa je opazila tudi toženca, kako vstopa v to stavbo. Na podlagi poizvedbe pri SPL d.d. je ugotovila, da toženec plačuje račune za stroške za najemniško stanovanje na tem naslovu, v katerem so prijavljene tri osebe.

11. Toženec je trditve tožnika zanikal in zatrjeval, da se je na delo vozil iz Prekmurja iz naslova G. ali A, saj je tam skrbel za svoje in ženine starše. Tja se je vozil na različne načine. Včasih je uporabljal spletno stran prevozi.org, ali pa se je večkrat na mesec peljal s sodelavko M. M., ki se je vozila v L. Če je vozil on, je uporabljal očetovo vozilo Renault Megane, medtem ko je Hyundai Elantro večinoma vozila njegova žena.

12. Sodišče je napravilo dokazni zaključek, da tožnik ni uspel dokazati, da se toženec na delo ne vozi iz kraja A. Pri tem pa se ni ustrezno opredelilo do tožnikovih nasprotnih ugovorov in dokazov, kot na primer, da toženec za stanovanje v C plačuje stroške, da tam živita žena in njegov mladoletni sin, za katerega, skrbi dokler se žena popoldne ne vrne iz službe, da z ženo po njegovih lastni besedah nista sprta oziroma ločena, da njegov sin ni vpisan v šolo v P., da vožnja do P. traja vsaj dve uri, zaradi česar so toženčeve trditve, da se je pozno popoldne odpravil v P., kamor je prispel šele zvečer in kjer naj bi med drugim sekal drva in kosil travo, neživljenjske. Sodišče tako ni opravilo presoje, ali so navedbe toženca v luči nasprotnih navedb in dokazov tožnika življenjsko verjetne, smiselne oziroma sploh realno verjetne, tudi v smislu izvedljivosti.

13. Sodišče se prav tako ni ustrezno opredelilo do izpovedi prič, ki živijo v soseščini domnevnega toženčevega bivališča na naslovu A, ki so bile zaslišane v okviru delovnega spora v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožencu, ki se je vodil pod opr. št. I Pd 266/2015 (priloge 30A in 31A). Priča B. F., ki živi neposredno poleg hiše na naslovu A (A) izpovedala, da toženec od leta 2009, odkar živi tam, nikoli ni bil njen sosed, da bi ga videla, če bi se pripeljal z avtom in da je prihajal samo na obiske, ko je imel otrok počitnice. Priča S. D., ki živi na naslovu ..., je izpovedala, da je toženec prišel samo ob velikih praznikih trikrat ali štirikrat na leto in da se je po poroki preselil v Ljubljano. Priča S. C. je izpovedal, da je toženec prišel le občasno z ženo in sinom, tri do največkrat petkrat na leto za praznike. Priča Š. Š., sosed, ki živi na naslovu ..., je izpovedal, da ne ve, kolikokrat mesečno se je toženec pripeljal v A, da pa ga je videl večkrat, ko se je pripeljal z ženo. Sodišče prve stopnje je izpovedi teh prič zgolj povzelo (pa še to ne v vseh bistvenih elementih) v 10. točki obrazložitve in zaključilo, da večina sosedov ni mogla z verjetnostjo potrditi, da toženec ni zvečer prihajal v A, pri čemer dveh prič, ki sta izpovedali, da toženca nista redno videvala v A, ne more oceniti za bolj verodostojne kot ostale priče, ki so izpovedale drugače, saj naj bi šlo za toženčeva sorodnika, ki sta v sporu z njegovimi starši. Iz te obrazložitve ni jasno, kateri dve priči konkretno sodišče šteje za neverodostojni in katere konkretne priče (sosedje v A) naj bi izpovedale drugače. Pravzaprav iz zgoraj povzetih izpovedi teh prič prej izhaja ravno nasprotno - vse so skladno izpovedale, da je toženec v A prihajal zgolj občasno oziroma za praznike in počitnice.

14. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da se je toženec v P. (med drugim) vozil s sodelavko M. M. (ki pa naj bi se vozila v L. in ne v A ali G., pri čemer to ni nepomembno, saj so ti kraji med seboj oddaljeni). Po izpovedi toženca naj bi bilo to včasih dvakrat, včasih pa tudi do dvanajstkrat na mesec. Ob drugih priložnostih naj bi se vozil s prevozi.org in z očetovim avtom, medtem ko naj bi vozilo Hyundai Elantra pretežno uporabljala njegova žena. V tem se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov tožnika, da ni verjetno, da bi toženec preko spletne strani prevozi.org našel osebo, ki bi se dnevno vozila prav iz C v A ali G. (in to v poznih popoldanskih urah) in da 3. 11., 18. 11. 22. 11. in 3. 12. 2014, ko je bil toženec v popoldanski izmeni, detektivka popoldne v C ni opazila njegovega vozila Hyundai Elantra, kar naj bi dokazovalo, da je to vozilo (za prevoz v službo) uporabljal toženec in ne njegova žena, kot je trdil. Poleg tega ni jasno, ali sodišče zaključuje, da je bil toženec dne 30. 11. 2014 v službi popoldne in dopoldne, ali le dopoldne, saj v 9. točki navaja, da iz podatkov tožnika izhaja, da je bil v službi cel dan, v 8. točki obrazložitve pa da je na ta delal dopoldne, oziroma do 13.00. Ta datum je sodišče štelo za pomemben, saj je iz dejstva, da je tega dne detektivka ob 14.50 njegov avto opazila na parkirišču, sklepalo, da je avto v resnici uporabljala njegova žena, ne pa toženec (9. točka obrazložitve sodišča prve stopnje). Sodišče prav tako ni obrazložilo, zakaj je navkljub nasprotnim navedbam in dokazom tožnika zaključilo, da je za prevoz v P. uporabljal očetov avto, kar je toženec dokazoval zgolj z lastno izpovedbo.

15. Tožnik nadalje utemeljeno opozarja, da je sodišče v konkretnem primeru zmotno štelo, da bi moral za prav vsak dan z neposrednimi dokazi dokazati, da se toženec z dela in na delo ni vozil v P. ZPP ne vsebuje določb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so dopustna zgolj določena neposredna ali direktna dokazna sredstva, posredni dokazi pa bi bili nedovoljeni. Tudi na podlagi posrednih dokazov je mogoče ugotoviti odločilna dejstva, če predstavljajo celovit in zaključen krog, ki logično in nujno potrjuje zatrjevanja stranke ter ne omogoča razumnih pomislekov oziroma ne izključuje možnosti drugačne presoje. Četudi kak dokaz sam zase nima zadostne dokazne moči, jo ima lahko skupek več dokazov, če zaključena veriga ustvarja celotno sliko. Le-to pa si sodišče ustvari z dosledno uporabo določbe 8. člena ZPP, česar pa v konkretnem primeru ni storilo.

16. Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje, ni v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Argumentacija sodišča je deloma povsem splošna, brez skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, brez kritične presoje tožnikovih ugovorov, predvsem pa brez celovite analize vseh okoliščin skupaj oziroma uspeha celotnega dokaznega postopka. Tožnik je na to relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka opozarjal že v pritožbi, vendar je sodišče druge stopnje na ugovore tožnika odgovorilo pavšalno, na nekatere ugovore pa vsebinsko sploh ne.

17. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 379. člena ZPP (v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP) reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

18. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje konkretneje in jasneje oblikovati dokazno oceno in pri tem skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Šele ob skrbni presoji vseh relevantnih okoliščin bo mogoče utemeljeno presoditi, ali je toženec upravičeno uveljavljal stroške prevoza z dela in na delo iz A ali ne.

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

20. Odločitev je bila prejeta soglasno, v sestavi senata, kot izhaja iz uvoda te odločbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS, št. 40/12 in nadaljnji.