Jedro

Če oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ob podržavljenju ni imela jugoslovanskega državljanstva, ni upravičenka po 1. odstavku 9. člena ZDen. Tudi če je imela ob podržavljenju državljanstvo države, ki se je bojevala na strani protifašistične koalicije, ni upravičenka, ker ni izkazala, da bi se sama bojevala na strani protifašistične koalicije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.2.2005, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Kočevje z dne 8.4.2003. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnega premoženja, ob podržavljenju vpisanega v zemljiškoknjižni vložek 7 in 11 k.o. ..., vlagateljice A.A. iz ZDA, ker se pokojni B.B., ki mu je bilo zahtevano premoženje podržavljeno, ob podržavljenju ni štel za jugoslovanskega državljana, imel pa je ameriško državljanstvo. Tako ni upravičenec po 1. odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Prav tako ga ni mogoče šteti za jugoslovanskega državljana na podlagi 2. odstavka 9. člena ZDen, saj se ni boril na strani protifašistične koalicije. To, da je imel državljanstvo države, ki se je sicer borila na strani protifašistične koalicije, še ne pomeni, da se je tudi sam boril. Njegovi pravni nasledniki pa ne morejo biti upravičenci po 12. členu ZDen, ker tudi sami niso imeli priznanega jugoslovanskega državljanstva po 9.5.1945. Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v tej zadevi navedla tožena stranka. Pojasnilo je vsebino 9. člena ZDen, zlasti 1. in 2. odstavka, 2. odstavka 10. člena ZDen, in pojasnilo, da glede na te določbe B.B. kot prejšnji lastnik podržavljenega premoženja in njegovi pravni nasledniki niti po določbi 1. niti po določbi 2. odstavka 9. člena ZDen niso imeli jugoslovanskega državljanstva. Tožnica pa sama zatrjuje, da je B.B. imel ob podržavljenju ameriško državljanstvo. Zato je pravilno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da v tem primeru ni potrebno raziskovanje dejanskega stanja po 2. odstavku 10. člena ZDen, katerega uporaba bi prišla v poštev le v primeru, da bi B.B. imel jugoslovansko državljanstvo, pa bi na podlagi okoliščin, določenih v 2. odstavku 10. člena, dobil ali pa imel možnost dobiti odškodnino od tuje države. Pritrdilo je tudi pravilnosti uporabe materialnega prava in zavrnitvi ugovora tožnice, da bi moral biti B.B. upravičenec po 2. odstavku 9. člena ZDen. Zavrnilo je tudi tožbeni ugovor nezakonitosti zaplembene odločbe, saj predmet denacionalizacijskega postopka ni presoja pravilnosti in zakonitosti odločb o podržavljenju.

Zoper prvostopno sodbo se tožnica pritožuje. Prvostopno sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom razveljavi sodbo in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovni postopek. Vztraja pri vseh pritožbenih navedbah v pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa in tožbenih navedbah. Meni, da je prvostopna sodba nepravilna, nezakonita in diskriminatorna, kar grobo krši osnovne človekove pravice in priznava pravico do denacionalizacije le osebam, ki so imele v času podržavljenja slovensko državljanstvo. Še vedno vztraja, da je pravna podlaga za vrnitev premoženja nezakonita zaplemba. Določbo 2. odstavka 9. člena ZDen bi bilo treba razlagati glede na cilje, ki jih je hotel zakonodajalec doseči s sprejetjem tega zakona (ponovna privatizacija družbene lastnine, ki je nastala s podržavljenjem zasebnega premoženja in poprava krivic, ki jih je država po 2. svetovni vojni storila lastnikom zasebnega premoženja), širše in v duhu zakona ter priznati položaj upravičenca tudi državljanom drugih držav, ki so bile članice protifašistične koalicije. Te osebe so bile namreč enako razlaščene kot tiste, ki so po vojni pridobile jugoslovansko in slovensko državljanstvo. Za to razlikovanje torej ne vidi razumnega razloga. Dejstvo je, da se je njen brat, pokojni B.B., v času zaplembe nahajal v ZDA in da se zato ni mogel nelojalno obnašati do slovenskega naroda. Njegovo premoženje pa je bilo zaplenjeno iz razloga, ker naj bi optiral za nemški rajh in da je njegovo premoženje na podlagi sporazuma med nemško in italijansko vlado prevzela italijanska delniška družba, kar pa seveda ni res. Kot ekonomski emigrant je že pred drugo svetovno vojno odšel v ZDA. Premoženje, ki ga je kupil z denarjem, zasluženim v ZDA, je pridobil leta 1938 in mu je bilo podržavljeno kot ameriškemu državljanu. Zaplemba njegovega premoženja je bila neupravičena in nezakonita. Verjetno je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da ZDen ne daje pravne podlage za presojo pravilnosti in zakonitosti odločb o zaplembi in da mora tožnica ali pa njen pravni naslednik te razloge uveljavljati v drugih postopkih. To je B.B. poskušal že v nekdanji FLRJ, vendar ni bil uspešen. Zaradi tega je pričakovala, da bo lahko dosegla razveljavitev krivične in nezakonite zaplembene odločbe v Republiki Sloveniji na podlagi ZDen. Ker tega ne more, je ZDen diskriminatoren in grobo krši temeljne pravice drugih oseb, ki teh pogojev ne izpolnjujejo. Zato bo najprej izčrpala vsa pravna sredstva v postopku pred slovenskimi sodišči, nato pa bo v skladu s Protokolom o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin predložila zadevo v obravnavo Evropskemu sodišču za človekove pravice.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot so tožnici pravilno pojasnili že oba upravna organa in prvostopno sodišče, ZDen ne daje pravne podlage za vračanje premoženja v okoliščinah, kakršne so v obravnavanem primeru. V denacionalizacijskem postopku se namreč ne presoja pravilnost in zakonitost akta o podržavljenju. Ugotavljajo se le okoliščine, ki izkazujejo izpolnjevanje pogojev, določenih v ZDen, za vračilo premoženja, podržavljenega na način iz 3., 4. oziroma 5. člena ZDen, osebam, ki so imele ob podržavljenju jugoslovansko državljanstvo, in jim je bilo to po 9.5.1945 priznano na podlagi zakona ali z mednarodnim sporazumom (1. odstavek 9. člena ZDen). Kot takšne se po 2. odstavku 9. člena ZDen štejejo tudi osebe, ki so sicer bile nemške narodnosti, vendar so kot posamezniki zaradi verskih ali drugih razlogov bili internirani ali pa so se borili na strani protifašistične koalicije. To pa ta primer ni.

Po zatrjevanju same tožnice je bil B.B. že pred drugo svetovno vojno državljan ZDA, torej mu premoženja ni mogoče vračati niti po 1. niti po 2. odstavku 9. člena ZDen.

Določbe 9. člena ZDen je že v več ustavnih sporih presojalo ustavno sodišče (na primer zadeva U-I-23/93, Ur.l. RS, št. 23/97), vendar je vedno zavzelo stališče, da je v tem primeru podan razumen razlog za razlikovanje med osebami, katerim se premoženje po ZDen vrača, in tistimi, katerim se ne. Torej je stališče, ki ga v tej sodbi zavzema pritožbeno sodišče in so ga že prej zavzeli prvostopno sodišče in oba upravna organa, v skladu z ustavno-sodno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

Gleda na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 ter 45/06 - odl. US) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.